Predsednik republike v državnem zboru podal mnenje o aktualni imigrantski problematiki

Državni zbor je na 23. izredni seji 4. novembra 2015 sprejel sklep, da zahteva na podlagi 107. člena Ustave RS, da predsednik Republike Slovenije v roku 24 ur izreče mnenje o aktualni imigrantski problematiki v Republiki Sloveniji z vidika varovanja meje Republike Slovenije, zagotavljanja varnosti državljank in državljanov Republike Slovenije, zmožnostih Republike Slovenije za varovanje državne meje, nujnosti mednarodne pomoči in državnih zmožnosti za oskrbo imigrantov.



M N E N J E predsednika republike

(Velja govorjena beseda!)

Spoštovani predsednik Državnega zbora,
spoštovane poslanke in poslanci, predsednik vlade, ministrice in ministri,
spoštovani gospe in gospodje,
v imenu države se najprej, vendar zelo iskreno zahvaljujem vsem, ki na različne načine skrbijo za humano pomoč beguncem in migrantom ter skrbijo za vzdrževanje reda in varnosti.
Njihova ravnanja so premišljena in so srčna. V ospredje postavljajo dostojanstvo človeka. Pomembno pripomorejo k temu, da tudi v tem zahtevnem času slovenska družba in država ohranjata človeški obraz. To vzbuja v nas upravičene občutke ponosa in v naši družbi utrjuje plemenite človeške vrline. Za narodni značaj in tudi za razvoj je v podobnih zgodovinskih prelomnih trenutkih to velikega pomena.
Spoštovani gospod predsednik,
visoki dom,
skupaj z vami se zavedam posebnosti in razsežnosti nastalih razmer. V celoti razumem našo skupno odgovornost. Ocenjujem, da je slovenska politika poklicana k oblikovanju skupnega dogovora o ukrepanju. Za potrebe pričujočega mnenja in današnjega nastopa bom ta dogovor imenoval nacionalni načrt za prehodno reševanje begunske in migracijske krize. Nastati mora s skupnimi močmi in mora biti nazadnje deležen čim širše politične podpore.
Sprejmite, prosim, to mnenje kot prispevek k tej zelo zahtevni nalogi. Načrt potrebujemo zaradi odsotnosti celovitejše in skupne evropske politike. Slovenija si bo seveda zavzeto in iskreno prizadevala za njeno čimprejšnje oblikovanje in uveljavljanje. V prehodnem času pa je dolžna po lastni presoji sprejemati vse potrebne ukrepe, prvič, za humano ravnanje z begunci in migranti in drugič, za sprejemanje vseh ukrepov za zagotavljanje reda in varnosti države. To je naša politična, pravna in tudi moralna dolžnost.
Gospod predsednik,
potrebo po nacionalnem načrtu zahteva utemeljeno pričakovanje, da begunska oziroma migracijska kriza ne bo pojenjala. Tudi če bi se utegnila nekoliko zmanjšati v naslednjih dneh ali tednih, zlasti zimskih, je spričo razmer, ki jo poganjajo, mogoče pričakovati, da se bo nadaljevala. Sedanji ukrepi oblasti pa so večinoma zelo začasne narave in ne bodo vzdržni na daljše časovno obdobje.
Osrednji cilj načrta za prehodno ukrepanje je ponovna vzpostavitev običajnega reda na mejah države. Ta red naj pristojni državni organi v razumnem času, postopoma in na sorazmeren način vzpostavijo. To je nenazadnje dolžnost in pravica Slovenije kot suverene države.
Važno je, da Slovenija ugotovi okvirno zgornjo mejo števila beguncev in migrantov, ki jih lahko trajneje namesti in zanje poskrbi. Naloga je, tega se zavedam, nehvaležna, vendar pa je neizogibna. Približno število beguncev in migrantov, ki bi jih bila naša država in družba sposobna trajneje oskrbeti in zanje humano poskrbeti, je namreč odločilen dejavnik za sprejemanje tako imenovanih stopnjevanih ukrepov glede nadzora na državnih mejah. In po tem me sprašujete v vašem vprašanju.
Pri določitvi okvirnega največjega števila beguncev in migrantov je potrebno upoštevati tudi razliko med tistimi, ki bodo prosili za azil in migranti. Zlasti pri slednjih utegnemo pri trajni namestitvi naleteti na nasprotovanja, saj bodo v Sloveniji ostali proti njihovim pričakovanjem in tudi proti njihovi volji. Ne glede na razlike v njihovih formalnih statusih, pa se moramo vedno zavedati, spoštovane gospe in gospodje, da smo jim dolžni pomagati kot ljudem v njihovi hudi življenjski stiski in preizkušnji. Glavno vodilo prehodne migracijske politike naše države mora po mojem mnenju biti, da naj dnevno število vseh beguncev in migrantov na ozemlju Republike Slovenije bistveno ne presega okvirnega največjega števila beguncev in migrantov, ki smo jih pripravljeni in sposobni poskrbeti za trajnejše obdobje.
Pri pripravi takega načrta, se pravi, nekega domišljenega in premišljenega vodila za naša ravnanja v prihodnjih tednih in mesecih, moramo nameniti možnosti bistveno poostrenega nadzora na slovensko-avstrijski meji posebno pozornost. Vse od začetka kriza, tako v času prvega, kot sedaj v času drugega vala, je namreč pretočnost naše severne meje odločilnega pomena tudi za naša ravnanja.
V kolikor bi Slovenija upravičeno sklepala, da utegne biti pretočnost za begunski in migracijski val na slovensko-avstrijski meji opazno manjša, mora takoj sorazmerno poostriti nadzor na slovensko-hrvaški meji, ki je tudi schengenska meja EU. V nasprotnem primeru se bi se v Sloveniji znašlo bistveno več beguncev in migrantov, kot jih naša država zmore trajneje oskrbeti in zanje humano poskrbeti.
Vsako oklevanje bi bilo v takih okoliščinah neodgovorno. Od njega nihče ne bi imel nič, ne Evropa, ne naša država, ne begunci, emigranti, ne naše prebivalstvo, ki smo mu odgovorni. Slovenija bi utegnila postati tako imenovani žep, v katerega bi se zateklo in v njem ostalo bistveno preveliko število beguncev in migrantov, ki ne bi mogli, zaradi naše majhnosti in drugih značilnosti pomagati tako, kot si to zaslužijo. V takem primeru bi bile prvič, sposobnost humanega ravnanja naših oblasti, drugič, povečana verjetnost nezadovoljstva beguncev in migrantov in tretjič, zaskrbljenost našega prebivalstva verjetno prevelike za neko normalno obvladovanje razmer. To pa bi značaj krize, ki je vsaj po mojem mnenju zlasti humanitarne narave, spremenilo v krizo varnostnih razmer. Kar sedaj, po mojem mnenju še ni, in če bomo premišljeno, preudarno in seveda tudi odločno ukrepali, se to v prihodnje tudi ne bo zgodilo. Naložena nam je odgovornost, da se to ne zgodi.
Gospod predsednik,
v tem smislu se moramo zavedati, da je za učinkovito ukrepanje države v teh razmerah potrebno nameniti več finančnih sredstev za delovanje slovenske policije, vojske in civilne zaščite. Vem, da je za predsednika vlade in njegov kabinet vedno težko, ko drugi, ki te odgovornosti na koncu nimajo, izven državnega zbora, licitirajo o višini teh sredstev. To razumem, vendar sem danes izjemoma v položaju, ko moram to storiti. Kot vrhovni poveljnik obrambnih sil sem namreč že dve leti zapored prisiljen oceniti, da se je slovenska vojska prav zaradi pomanjkanja finančnih sredstev znašla na najnižji ravni pripravljenosti.
Od slovenske policije in vojske in civilne zaščite ne smemo pričakovati zelo veliko, dajati pa zelo malo. V sedanjih okoliščinah si vas izjemoma dovolim pozvati k povečanju denarne podpore obema glavnima varnostnima stebroma države. Pomemben del tako imenovanega nacionalnega načrta mora biti tvorno sodelovanje državne oblasti z lokalnimi skupnostmi.. Načrt naj predvidi vse potrebne oblike sodelovanja, da se bo zaupanje med obema ravnema oblasti poglobilo in okrepilo. Samo v tem primeru in ob sprotnem odkritem seznanjanju javnosti z vsemi pomembnimi informacijami smemo pričakovati tudi potrebno sočutje prebivalstva z begunci in migranti ter njegovo podporo, razumevanje in zaupanje v naša ravnanja.
Za prehodno ukrepanje do sprejetja in uveljavitve skupne evropske migracijske politike je zelo velikega pomena iskreno, tesno in uspešno sodelovanje zlasti s sosednjimi državami, državami udeleženkami tako imenovanega mini vrha EU o begunski krizi, ustanovami EU in seveda tudi OZN.
Glede na aktualne okoliščine in pomembnost naše severne in južne meje za prehodno reševanje begunske in migracijske krize je posebnega pomena vsestransko sodelovanje s sosednjima državama, Avstrijo in Hrvaško. Prizadevati si moramo, da se okrepi medsebojno zaupanje, zlasti s Hrvaško, če in ko bi se Slovenija utegnila odločiti za stopnjevanje ukrepov za nadzor južne meje kot schengenske meje, če in ko bo to potrebno.


Visoki dom,
tudi prehodno ukrepanje naše države v begunski in migracijski krizi mora odražati strateško stremljenje naše države, da Slovenija ostane tudi po tej krizi v najbolj povezanem delu Evropske unije. Vsak pomembnejši ukrep, ki ga bomo načrtovali, sprejeli in uveljavili, mora premišljati tudi ta pomemben kriterij. Za nobeno ceno, za nobeno ceno se meja najbolj povezanega dela Evropske unije ne sme premakniti z naše južne meje na Karavanke. To je državni interes strateškega značaja.

Spoštovani predsednik,
spoštovane poslanke in poslanci, predsednik vlade, ministrice in ministri,
danes razpravljamo o nujnosti nacionalnega načrta prehodnega ukrepanja Slovenije tudi zaradi odsotnosti in neodzivnosti skupne evropske politike do aktualne begunske in migracijske krize. V našem najbolj neposrednem interesu je, da si dejavno prizadevamo za njeno čimprejšnje oblikovanje in uveljavitev. Izkoriščam to priložnost za poudarek, da sta politična, gospodarska in socialna poglobitev te povezave EU in njena širitev v našem najbolj vitalnem interesu. Zato si in si mora tudi naprej Slovenija, tako glede aktualne krize kot vseh drugih pomembnih vprašanj za sedanjost in prihodnost Evropske unije prizadevati, da se bo EU krepila, ne pa da bi zaradi te krize ali drugih kakorkoli slabila. To za Slovenije v nobenem primeru ne more biti dobro.
Evropska unija ima po mojem mnenju glede begunske in migracijske krize tri poglavitne naloge. Prvič, da oblikuje nabor takojšnjih in dolgoročnih ukrepov za uspešno in solidarno razdelitev bremena sedanje krize in za boljšo pripravljenost na njen morebitni izbruh. In drugič, menim, to dodajam k temu, k temu kar ste dobili kot pisno mnenje, da je pomembno ali zna in zmore uveljaviti nadzor na zunanjih mejah Evropske unije v tem primeru in ta hip zlasti na mejah z Grčijo in tretjič, da se aktivneje vključi v iskanje političnih rešitev za odprta konfliktna vprašanja na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki.
Menim, da je za Slovenijo sprejemljiva taka skupna zunanja in varnostna politika Evropske unije glede teh vprašanj, ki postavlja v ospredje mirno reševanje sporov in praviloma potrebo po mandatu OZN za morebitno vojaško posredovanje mednarodne skupnosti, če bi bila sprejeta taka ocena, da drugače trajnega miru ni mogoče zavarovati. Slovenija podpira in bo to počela tudi vnaprej vse pobude za oblikovanje enotnih političnih ciljev mednarodne skupnosti za posredovanje na kriznih območjih sveta. Iz naše lastne izkušnje izpred četrt stoletja vemo, kako usodno je lahko razklano stališče mednarodne javnosti do zaostrenih, celo konfliktnih ali vojaških razmer v neki regiji. Ta soseščina je plačala visoko ceno prav zaradi dolge odsotni enotnih političnih ciljev in je pravzaprav prišlo do mirnega reševanja šele po tem, ko je prišlo do dogovora o skupnih enotnih političnih ciljih, glede posredovanja za mir in varnost.
Slovenija si v okviru različnih neformalnih in formalnih multilateralnih pobud ter Evropske unije in Zavezništva NATO prizadeva za boljše razumevanje in uspešnejše reševanje zahtevnih in kompleksnih problemov na področju Zahodnega Balkana. Razume povečano občutljivost zaradi nastale begunske in migracijske krize.

Izkoriščam to priložnost, da naslovim nekatera pričakovanja mednarodne javnosti, naj kot eden od pobudnikov in voditeljev neformalnega Procesa Brdo–Brioni pozovem k sklicu izredne konference o begunski problematiki. Glede tega naj pojasnim, da sva v začetku septembra skupaj s predsednico Hrvaške Kolindo Grabar-Kitarović poslala vabilo ameriškemu podpredsedniku Josephu Bidnu za udeležbo na skorajšnjem vrhu, ki naj bi bil v celoti posvečen varnostnim vprašanjem. V tem smislu se novi neformalni vrh voditeljev Brdo-Brioni procesa pripravlja. Čeprav ni namenjen in se za to nisva odločila zlasti in predvsem zaradi begunske krize je seveda jasno, da se tej problematiki niti ne moremo niti ne smemo izogniti.
Za Slovenijo je pomembno, da Evropska unija, celotna mednarodna skupnost pri reševanju begunske problematike razume, da je Slovenija zelo občutljiva na to ali se jo ali se jo ne umešča v prostor Zahodnega Balkana. Slovenija ima vrsto identitet: mediteransko srednjeevropsko, je država članica EU in NATO, članica Evrocone, države, ki v najbolj povezanem delu Evropske unije. Mi smo lahko toliko bolj aktivni na področju Zahodnega Balkana, kolikor bo vsem, ki pričakujejo naše odgovorno ravnanje v tem delu jugovzhodne Evrope jasno, da geopolitično tja ne spadamo. Kar se tiče obravnave begunske problematike, Slovenija se je tako zavzela prav tako pričakujemo, da v kolikor se je in se bo tematizirala t.i. Balkanska pot beguncev in migrantov za Slovenijo ni sprejemljivo, da bi se sešle samo države od naše države, navzdol do Grčije. Nujno morata biti iz stvarnih in simbolnih razlogov prisotni tudi Avstrija in Nemčija.

Slovenija je članica EU in NATO in mora pri vseh morebitnih novih razvrščanjih v simbolnem in stvarnem smislu ostati umeščena v okolje, v katero po svojem političnem in varnostnem značaju tudi sodi. Slovenija naj bo v tej pobudi, kot v vseh ostalih pobudah, pri svojem delu v Evropski uniji, mednarodni skupnosti iskreno, odkrito, zaradi poznavanja kulture, izkušenj ljudi prizadevala za procese sprave, miru, sožitja in reševanja odprtih vprašanj med državami bivše Jugoslavije aktivna toliko, kolikor bo popolnoma jasno, da to počne kot aktivna država članica Evropske unije in Zveze NATO in ne zato, ker tako ali drugače sodi v geopolitični prostor Zahodnega Balkana.


Spoštovani predsednik,
spoštovane poslanke in poslanci,tudi o aktualnem problemu begunske in migracijske krize je potrebno kritično in demokratično razpravljati. Občutljivost teme in priznati moramo, da je zelo občutljiva. Ne govorimo o stvareh, govorimo o ljudeh, ne govorimo o ljudeh, ki nam želijo kaj slabega, ampak govorimo o ljudeh, ki so se znašli v hudih življenjskih stiskah, občutljivost razprave o njih, o našem ravnanju z njimi ne more biti razlog, da bi drug drugemu jemali pravico do drugačnega mnenja. Vsi pa moramo zelo paziti, da se izogibamo stališčem, stavkom, izjavam, ki bi jih lahko kdorkoli razumel kot nestrpna in žaljiva. Nihče od nas ni imun za sovražni govor, dolžni pa smo tudi zaradi položajem, ki jih zasedamo, saj nenazadnje predstavljamo vse naše ljudi, storiti vse, da se v kolikor je to mogoče izognemo ali pa se pri spodrsljajih za to opravičimo.

Spoštovane gospe in gospodje, Prepričan sem, da bomo slednjič v Sloveniji in Evropski uniji kljub izjemni zahtevnosti te teme ob iskrenih, premišljenih, preudarnih poskusih vendarle oblikovali potrebno soglasje za uspešno ukrepanje. Zdi se, da utegne ta kriza in naš odziv nanjo močno vplivati na značaj naše sedanje in bodoče družbe in to bolj, kot je bilo mogoče sprva pričakovati. Vedno, ko se družbe soočajo s takimi izzivi, ki so zelo zahtevni, ki so kontraverzni, ti ne dovoljujejo črno belega razmišljanja, vselej so to zelo zapletena vprašanja, ki pa jih je, če se tako lotimo mogoče lotiti in rešiti na način zaradi katerega bomo, ko bo to enkrat za nami, na svoja in naša ravnanja gledali z enim občutkom ponosa. Tudi za prihodnje generacije pomeni nek vir navdiha.
Znašli smo se v položaju, ko moramo tako zaradi humane obravnave beguncev in migrantov, kot zavoljo zagotovitve reda in varnosti, hitro sprejemati premišljene, preudarne in odločne ukrepe. Nihče od nas ne ve in ne more vedeti, kako se bo v prihodnosti razvijala sedanja begunska in migracijska kriza. Dolžni pa smo in to vas pozivam, kot predsednik republike in eden od nas, stakniti naše glave. Imamo dovolj izkušanj, imamo dovolj znanja, imamo dovolj preudarnosti, imamo dovolj odločnosti in tudi dovolj srčnosti, da nenazadnje različnih stališč oblikujemo skupno nacionalno in skupno evropsko politiko tako, da bomo na naše ravnanje kasneje ponosni in bo vir navdiha tudi za prihodnje generacije in prihodnje izzive.

Zelo se vam zahvaljujem za vašo pozornost in vam želim vse dobro.

Prevod: