Predsednik Pahor prejel mednarodno nagrado Alcide De Gasperi za dosežke na področju izgradnje Evrope
Trento, 2. 12. 2022 | sporočila za javnost, govori
Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes popoldan v Trentu v Italiji udeležil svečanosti, na kateri je prejel nagrado "Alcide De Gasperi: graditelji Evrope", ki jo podeljuje vlada avtonomne pokrajine Trento za dosežke na področju izgradnje Evrope. Poleg simbolnega priznanja nagrajenec prejme tudi denarno nagrado v višini 25.000 evrov.
Nagrada se imenuje po italijanskem državniku in vizionarju Alcidu De Gasperiju, nekdanjemu predsedniku italijanske vlade, ki skupaj s Francozom Jeanom Monnetom, Luksemburžanom Robertom Schumanom in Nemcem Konradom Adenauerjem velja za enega izmed ustanovnih očetov današnje Evropske unije. S prejemom nagrade De Gasperi se je predsednik Pahor pridružil osmim (8) graditeljem Evrope: Helmutu Kohlu, Romanu Prodiju, Felipeju Gonzalesu, Vaclavu Havelu, Simone Veil, Carlu Azeglio Ciampiju, Sofiji Corradi in Mariu Draghiju.
Foto: Daniel Novakovič/STA
Predsednik republike Pahor je nagrado De Gasperi prejel za prizadevanja za skupni evropski projekt. Pri tem ima posebno mesto njegovo razumevanje pomena sprave med narodi in ljudmi. Predsednik Pahor spravo razume kot osnovo evropskemu projektu in večkrat poudari, da Evropske unije ne bi bilo brez sprave med v obeh svetovnih vojnah nasprotujočimi si vojaškimi silami, brez sprave med sosedi. Temu je posvečal osrednjo pozornost skozi vso svojo politično pot, ne le v dveh mandatih na mestu predsednika republike.
Njegovi napori za doseganje sprave in razumevanja med ljudmi, narodi in državami na Zahodnem Balkanu segajo poldrugo desetletje nazaj in jih je formaliziral v pobudi Brdo - Brijuni Process že v času, ko je bil predsednik vlade. Predsednik Pahor je med tistimi evropskimi voditelji, ki še posebej opozarjajo na pomen enotne in močne Evropske unije in se zavzemajo za njeno nadaljnje poglabljanje ter skupno evropsko prihodnost.
Vrhunca teh prizadevanj na mednarodnem prizorišču pa sta iz leta 2020: in vrnitev tržaškega Narodnega doma Slovencem in stisk role z itaklijanskim predsednikom Mattarello pred spominskima obeležjema žrtvam fašizma in žrtvam revolucionarnega nasilja po II. svetovni vojni na Bazovici ter skupna udeležba z zveznim predsednikom Republike Avstrije Alexandrom Van der Bellnom na slovesnosti ob 100. obletnici koroškega plebiscita v Celovcu.
Foto: Daniel Novakovič/STA
Besedilo govora predsednika Pahorja ob prejemu nagrade (Velja govorjena beseda!):
Konec zime leta 2020 so svet šokirali posnetki iz Italije, iz Bergama, kako so vojaška vozila odvažala umrle za covidom 19. Vsi smo bili globoko pretreseni, tudi v Sloveniji. Zato sem v začetku aprila sklenil po telefonu poklicati italijanskega predsednika in prijatelja Matarello, da mu izrečem tudi osebno sožalje in zagotovim polno solidarnost.
To je bil sicer čas, ko bi se v normalnih razmerah obe državi zelo aktivno prebijali skozi vrsto političnih, pravnih in birokratskih problemov, da bi naposled sredi julija tega leta prišlo do vrnitve Narodnega doma Slovencem v Italiji, za kar sva se bila dokončno dogovorila leto poprej.
Pred klicem predsednika Matarelle v Rim sem sodelavcem zabičal, da me morajo za vsako ceno obvarovati pred skušnjavo, da ga vprašam, kako se odvijajo ti postopki in ali bodo pravočasno končani. To se mi je namreč zdelo v tistih kriznih razmerah nevljudno, celo nemoralno vprašanje.
Ko sva se po daljšem razgovoru o razmerah s covidom in morebitni slovenski pomoči bližala koncu, sem mu namenil še nekaj prijaznih besed in se želel posloviti. On pa je dejal: »še nekaj je. Stvari glede Narodnega doma se dobro premikajo. Narodni dom je poimenoval v slovenščini. Sprva nisem vedel kako naj se na to odzovem, potem pa sem pokazal disciplinirano navdušenje. Ko se je pogovor končal in je nakazoval na to, da celo covid ne bo ovira za izvedbo kompliciranega načrta za vrnitev Narodnega doma, so me preplavila močna čustva.
Tedne kasneje sva imela o tem poseben razgovor. Uvodoma sem mu priznal osuplost, da je v tistih težkih razmerah za Italijo zbral moč, da je držal besedo glede obljubljene vrnitve Narodnega doma. In Matarella me je glede tega znova presenetil rekoč: »moj dragi prijatelj, poštena vrnitev Narodnega doma ni pomembna samo za Slovence, v enaki meri je pomembna za Italijane. Poprava krivic in sprava morajo vzbujati vzajemne občutke zadoščenja«.
Te besede so naredile name velik vtis. Ko so v začetku junija, dober mesec pred sto letnico fašističnega požiga Narodnega doma in njegove vrnitve stekle zaključne priprave, sem preko osebnega odposlanca predsedniku in prijatelju Matarelli sporočil pripravljenost, da se tistega dne poklonim spominu na povojni ubite Italijane s strani jugoslovanskih oblasti, če se je le tudi on pripravljen prikloniti spominu na štiri slovenske junake, prve žrtve fašizma v Evropi. Za oba bi bila to zahtevna in kompleksna gesta, za katere sva vedela, da bo trčila tudi na ostra nasprotovanja na obeh straneh meja.
Tega predloga mi ni bilo potrebno dati, čeprav bi bil njegov poklon pred spomenikom štirim bazoviškim junakom nekaj revolucionarnega in brez zgodovinske primere. Toda v mislih so mi odzvanjale njegove besede izpred dveh mesecev, da »morajo poprava krivic in sprava vzbujati medsebojne občutke zadoščenja«. Nenazadnje tistega dne je v Trstu italijanska država Slovencem vrnila Narodni dom. To je bilo pošteno in pravično dejanje, vendar bi ga lahko nekateri krogi v Trstu in Italiji razumeli kot poraz njihove države in zmago moje. Tega nisem želel.
V skupnem poročilu slovensko italijanske zgodovinske komisije, ki je bilo pripravljeno v začetku tega tisočletja so strokovnjaki z obeh strani meje seveda prišli do nedvoumne ocene o začetni krivdi fašizma za pogrom nad Slovenci, pozoren bralec, ki hoče slišati vso resnico, pa je lahko zasledil tudi jasno ugotovitev, da so se povojne jugoslovanske oblasti znesle v svoji coni nad Italijani, ki se z novo jugoslovansko oblastjo niso strinjali. Tako se je pred in med drugo svetovno vojno ter po njej med Slovenci in Italijani zgodilo marsikaj hudega, kar je še dolga desetletja netilo hude spore in zamere.
Ko je verjetno o vsem tem premišljeval predsednik in prijatelj Matarella, se je odločil mojo pobudo sprejeti. Ko sta čez čas za to zvedeli slovenska in italijanska javnost, je bilo slišati veliko navdušenja, ki pa ga je sem in tja preglasilo močno nerganje in zavračanje.
Toda kljub vsemu temu sva ostala zvesta zamisli načrtu, da bo tistega dne 13. julija 2020, po stotih letih Slovencem vrnjen Narodni dom, pred tem pa se bova na Bazovici pri Trstu poklonila obema spomenikoma z vojaškimi častmi.
Ko sem se tistega čudovitega poletnega ponedeljka s kolono vozil iz Ljubljane peljal na srečanje v Italijo, so me na nekdanjem mejnem prehodu pričakale stotine jeznih demonstrantov, ki so protestirali proti temu poklonu. Nisem jim zameril, skušal sem razumeti moč čustev in predsodkov.
Naposled sem prišel na srečanje z Matarello, ki me je čakal, da pregledava častno četo italijanskih oboroženih sil. Odmevno igranje obeh himen je pustilo v tistem trenutku močan pečat. Bili smo pred nečim pomembnim. Tik preden sva se odpravila na obisk pred oba spomenika me je predsednik Matarella povabil v majhno sobo. Usedla sva se, on pa me je zelo osredotočeno pogledal in vprašal, »dragi Borut, ali se spomniš, kako sta se na slovesnosti ob združitvi Nemčij pri Brandemburških vratih v Berlinu za roke držala nemški kancler Kohl in francoski predsednik Mitterand?«
»ja«, sem odgovoril, še preden me je do konca vprašal.
»Kako bi ti gledal na to, da se pred spomenikoma za roke drživa tudi midva? Me je radovedno vprašal.
Še preden je spet končal vprašanje, sem rekel »ja«.
Potem sva oba rekla nekaj v tem smislu. Ko so stvari težke, a jih premaguješ z močjo srca in poštenimi nameni, je lažje, če se držiš z nekom za roko, ki čuti enako.
Ko sva prišla pred oba spomenika, sva naredila to, kar sva se dogovorila. Obiskovalci so od daleč osupljivo opazovali ta prizor. Celo gardista sta se zdrznila. V tišini se je slišal pritajen jok. Tedaj, tistega poletnega dne, pred spomenikoma dveh trpljenj, sva se držala za roke, rekla nisva nič, a povedala sva vse.
V tistem stisku roke je bilo v kratkem, a neponovljivem trenutku zgodovine simbolno povzeto vse moje človeško in politično stremljenje: sožitje, sprava in skupna evropska prihodnost. Celo prej dvomljivo javnost je to dejanje močno prevzelo. Kljub temu je komajda slutila koliko let najinega dela, številnih diplomatov, uradnikov, lokalnih in regionalnih funkcionarjev, predvsem pa številnih rodovi demokratično usmerjenih Slovencev in Italijanov, je sploh omogočilo vso to čudovito zgodbo. Celo, če bi moral izbrati najbolj popolen trenutek v vsej svoji karieri, bi bil ta stisk roke eden izmed teh. Take stvari se ne dogodijo čez noč. Za ta trenutek sem delal in živel vse svoje življenje.
Še istega leta jeseni sem ga nekako podoživel v Celovcu. Z avstrijskim predsednikom in prijateljem Van der Bellnom sva se drzno odločila, da stoletnico Koroškega plebiscita oba naroda in državi obeležita skupaj. To se ni zgodilo sto let. Ob stoti obletnici pa se je prvič in bilo je čudovito. Nihče nikoli ne bo pozabil čustvenega govora Alexandra Van der Bellna v deželnem dvorcu v Celovcu, kjer se je v slovenskem jeziku opravičil za zamude pri uveljavljanju manjšinskih pravic Slovencev. Oba dogodka, v Trstu in v Celovcu, sta pustila močne sledi čvrstega sožitja med našimi narodi. Večjega zadoščenja ne more biti.
Kot otrok in mladenič sem bil vzgojen v multikulturnem vzdušju. Hiša moje mame stoji kilometer od italijanske meje. Videmski sporazum nam je omogočal, da smo kljub meji med komunizmom in demokracijo prehajali precej prosto. Tako sem skozi intimno življenjsko izkušnjo kot mlad človek začutil mogočno evropsko idejo.
Vera vanjo me od tedaj nikoli ni zapustila, še več prevzela me je. Ko sem kot mlad intelektualec sodeloval v slovenski politični pomladi ter bil na prvih večstrankarskih volitvah izvoljen v prvi demokratični parlament, sem demokracijo in Evropo vselej strastno povezoval.
Kmalu za tem me je pritegnilo vprašanje slovenskega narodnega razkola v času druge svetovne vojne in po njem. Komunistična propaganda je zlorabljala čudovit in navdihujoč osvobodilni partizanski odpor za prikrivanje prevzemanja komunistične oblasti med in po vojni. To je v najstrašnejšem času slovenske zgodovine proizvedlo državljansko vojno. Kot mlademu politiku se mi je zdelo, da ostajajo mnoga vprašanja glede tega neodgovorjena, s tem pa se hranijo sovražni predsodki.
Zato sem se zelo zgodaj lotil spravnih poskusov. Kot predsednik socialnih demokratov in kasneje kot predsednik vlade sem imel možnost, da glede tega tudi kaj stvarno storim. V veliki meri se je to tudi posrečilo. Najdbe posmrtnih ostankov žrtev povojnih pobojev so meni in vsej demokratični slovenski politiki naložile nalogo, da stvar raziščemo, popravimo krivice in simbolno utrjujemo pomen sprave.
Vedno, ko smo mi nasprotniki glede tega metali polena pod noge, sem se skliceval na pomen sprave med Nemčijo in Francijo, ki je omogočila razmah evropske ideje, čudovite vizije, ki ji je botroval tudi italijanski velikan De Gasperi. Taka politična mentaliteta, ki je iskala svoje vrednostno zaledje v evropskih vrednotah, mi je dajala potrebno moč, da sem kot predsednik vlade začel in končal pogajanja o deblokadi hrvaških pristopnih pogajanj za Evropsko unijo, zaradi česar sva s hrvaško premierko Jadranko Kosor lahko 4. novembra 2009 podpisala Arbitražni sporazum, ki je določan način določitve meje med državama, po razpadu bivše Jugoslavije.
Ta navdihujoča izkušnja, da je mogoče spore rešiti po mirni poti naju je s prijateljico Kosorjevo napeljala na odločitev, da ustanoviva neformalno politično združenje Brdo-Brijuni proces. V njem še danes 13 let po tem sodelujejo predsedniki držav od Slovenije do Albanije, s ciljem, da države zahodnega Balkana čimprej vključimo v Evropsko unijo.
Vse te aktivnosti so spadale v opus graditve skupne Evrope. V tem smislu sem z uglednimi slovenskimi intelektualci leta 2017 pripravil in sprejel tako imenovano Ljubljansko deklaracijo, ki ji je priložen Osnutek nove evropske ustave.
Prepričan sem, da bo prej ali slej napočil trenutek, ko bomo evropski narodi in države na novi evropski konvenciji znova odločali o še tesnejšem sodelovanju in krepitvi naše evropske ideje. Agresija Ruske federacije na suvereno Evropo bo, mislim in upam, te procese še pospešila. Ne pozabimo, da je evropska ideja najprej in predvsem mirovni projekt. To, da države, ki sodelujejo v njej že tri četrt stoletja niso bile v vojni o tem vse pove. Dvignila se je tudi naša splošna življenjska blaginja. Samo tako lahko Evropejci posegamo v svetovne globalne zadeve.
Ni dvoma, da Evropska unija krepi našo materialno in duhovno blaginjo. Ne ogroža majhnih narodov in držav. Prav nasprotno. Tudi njim zagotavlja, da krepijo svojo nacionalno identiteto in hkrati razvijajo skupno evropsko. Da o položaju nacionalnih manjšin v taki Evropi sploh ne govorim. Šele v tej in taki Evropi imamo možnost za svoj polen razmah. Avtonomen, suveren, ki ni omejen na ozko vlogo mostu med dvema sosednjima državama. Vse to in še več moramo imeti pred očmi, ko razmišljamo o prihodnosti naših otrok. Zanje ne vidim boljše alternative od skupne evropske. To je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo nam in kar bo omogočilo polno uveljavitev njihovih sanj in talentov.
Ko razmišljam o njihovi slavni prihodnosti smo se dolžni spomniti De Gasperija in njegovih sopotnikov, s spoštovanjem in z občudovanjem. To, da dobivam priznanje z njegovim imenom, mi narekuje ponižnost, čeprav v mojem srcu gori velik plamen radosti in sreče.