Intervju predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za sobotno prilogo Časnika Večer

Pahor: "Miren sem, zgodovinskemu trenutku primerno osredotočen"
Matija Stepišnik, odgovorni urednik Časnika Večer
http://www.vecer.com/predsednik-pahor-za-vecer-miren-sem-zgodovinskemu-trenutku-primerno-osredotocen-6273768

Pred praznikom smo, gospod predsednik, dnevom državnosti. Šestindvajset let ima država. Česa se lahko Slovenci iskreno veselimo, kaj lahko praznujemo? Kakšne sanje so dovoljene, kakšen bo nov dan?

"Odločamo o svoji usodi. Ne vedno, kot bi si vsi želeli, ne vedno najbolje. Ampak smo gospodar svoje usode. To je za prihodnost te nacije izjemnega pomena. Okoliščine v mednarodnem okolju se žal poslabšujejo, ob potrebnem političnem sodelovanju in enotnosti lahko sami odločamo kako in kaj."

To je to? Zadovoljni naj bomo že s tem, da sami odločamo o svoji usodi? Tako smo znižali ambicije?

"To je za usodo naroda eksistencialnega pomena. Da ima pravico, možnost in sposobnost, da odloča o svojih zadevah. Politično, gospodarsko in vojaško smo umeščeni v EU in Nato, del suverenosti prenašamo na skupne ustanove, ker sami tako želimo in ker s skupnimi politikami dosegamo ali pa naj bi dosegali boljše rezultate."

Smo sredi tektonskih premikov, prestrukturiranja mednarodne skupnosti, EU, regije, sredi vzpostavljanja novih razmerij moči, (ne)ravnotežij. Za Slovenijo se zdi, da je pristala nekje na polperiferiji Evropske unije. Se strinjate?

"Navznoter in navzven smo v boljšem, ugodnejšem položaju, kot smo bili pred petimi leti, ko sem zaprisegel kot predsednik republike. Globoko v krizi smo bili in v naslednjih letih smo se iz nje precej suvereno pobrali. Znova smo si okrepili ugled v mednarodni skupnosti in regiji. Okrepili smo zavezništva in prijateljstva, nimamo sovražnikov. Danes so za naša ravnanja bolj pomembne okoliščine v neposrednem okolju in mednarodni skupnosti. Položaj smo utrdili, nikamor nismo zdrsnili."

Vaše ocene, da smo v najbolj povezanem delu EU, v jedru, ne morem deliti. To je bolj naša avtopercepcija, ne pa optika Berlina, Pariza, Bruslja ...

"V redu. Se pa verjetno strinjava, da naš položaj nikoli ni končna deviza, ampak jo je treba vedno znova revalvirati. Z reformami, z okrevanjem socialnega in gospodarskega okolja, pravne države nas čaka še veliko dela, da bomo v tem krogu najbolj povezanih tudi ostali."

Ko se zgodi brexit, ko nastopi resnejša kriza, se najprej za mizo usede nekaj voditeljev starih, klasičnih članic EU.

"Preden se bo ta praksa spremenila, bo minilo še nekaj časa. Slovenija ravna vedno tako, da bistvena partnerja, Nemčija in Francija, zelo dobro razumeta naše nacionalne interese, pričakovanja. Ne bi rad pretiraval, prehuda kritika in prevelik optimizem sta vedno spolzek teren, a v petih letih, kar sem predsednik, so šle stvari na boljše. Skrbi pa me dvoje: spričo gospodarskega in socialnega okrevanja smo bili prehitro zadovoljni s premalo, v tem smislu so se precej ustavili resnejši reformni premiki. In drugič, premalo se zavedamo, kako pomembna je posodobitev celotnega varnostnega sistema, preden bi se kaj usodnega zgodilo in bi potem obžalovali, da tega nismo storili pravočasno. Ne govorim le o povečanju denarja za vojsko, to je premalo ambiciozen in preveč tehničen zalogaj. V mislih imam celoten sistem, ki nas varuje tudi pred novimi oblikami groženj, kibernetskimi napadi in terorizmom. Na to smo premalo pripravljeni."

Koliko je imela vaša ljubljanska pobuda za reformo EU resnega odmeva, refleksije, v času, ko si unija po odločitvi za brexit, po nekaj pretresih na volitvah, krizah spet centrira kurz?

"Več kot na začetku. Ko smo prišli z njo v javnost, se je zdelo, da se je sešlo nekaj evropskih utopistov. Danes postaja jasno, da bo zlasti zaradi nizozemskih in francoskih volitev, tudi vse bolj predvidljivega razpleta nemških volitev, po njih prišlo do presenetljivo jasnih signalov, da moramo stvari premakniti naprej. Angelo Merkel smo po dolgem času slišali govoriti o institucionalnih spremembah EU, kar je tudi srž ljubljanske pobude. Brexit uniji ne sme vzeti preveč časa, ne sme ji vzeti tega zagona in prepričanja, da so spremembe potrebne. Evropo več hitrosti že imamo, ta proces se bo še pospešil, in za Slovenijo je pomembno, da smo zraven v Evropi prve hitrosti. Pika."

Nevarno se mi zdi, da EU po dveh volitvah, na katerih niso zmagali populisti, daleč pa je bilo od tega, da bi bili potolčeni, že sestopa iz zavedanja o nevarnosti nacionalističnega populizma.

"Strinjam se. Populizem ni pojavni, ampak je strukturni problem. Širjenje strahu pred drugimi, zapiranje v nacionalne okvirje, izključevanje niso kolateralna škoda nekih svetovnih trendov, to je samostojen, strukturiran pojav, ki ni kratkega daha in ga lahko dolgoročno premaga le strukturirano poglabljanje evropskega sodelovanja."

Kam v času globalnih premikov bo padla četrtkova odločitev arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško? Bo to postalo spet evropsko vprašanje ali bilateralna zadeva?

"Predvsem v četrtek ne bo vprašanj. Dobili bomo odgovor o meji, ki ga čakamo 26 let. Imeli bomo sodbo poklicanega tribunala, ki nam daje pravno podlago za uveljavitev poteka meja in končno rešitev vprašanja meje, kar bi moralo pomeniti končno razbremenitev obeh držav. Upam, da bo to potekalo mirno, razsodno, brez incidentov, ob pričakovani meri napetosti in negotovosti. V dialogu in zaupanju se da doseči veliko. Na razplet gledam seveda tudi z dolžno skrbjo."

Ste nervozni, gospod predsednik?

"Ne. Miren sem, zgodovinskemu trenutku primerno osredotočen."

Slovenska politika bo pokazala zrelost in enotnost, ko bo arbitražna odločitev znana? Ne bo notranjega rušenja?

"Obe državi morata pokazati zrelost, modrost. Od obeh se pričakuje, da si bosta v kontekstu vrednot, ki jih delita, torej mirno reševanje sporov, zaupanje, medsebojno spoštovanje, prizadevali rešiti vprašanje, kako uveljaviti arbitražno razsodbo. Zlasti glede na stališče sabora, da arbitražnega sodišča ne priznava."

V stališčih uradnega Zagreba, pravzaprav poenotene hrvaške politike, vladajoče in opozicijske, ni niti milimetra prostora, tako se zdi, da bi stališča o tem, da je arbitraža mrtva, spremenili. Razen če bi bila razsodba za Slovenijo morda katastrofalno slaba.

"To me spominja na leto 2009. V začetku leta se ni zdelo, da bi kdorkoli lahko spremenil stališča, potem pa smo v novembru imeli podpis arbitražnega sporazuma v Stockholmu. Vmes se je zgodilo vse, kar se med dvema državama mora, da prideta do rešitve. Mislim, da se lahko zgodi tudi sedaj. Rešitev ne bo lahka in enostavna, a če bosta vladala zaupanje in iskrena želja, da se vprašanje reši, vidim možnosti, da problem presežemo enkrat za vselej. Naj spomnim: dogovor smo ob naklonjenosti Evropske komisije in tudi podpori mednarodne skupnosti, da pride do podpisa in ratifikacije sporazuma, dosegli sami. Najprej in najbolj sami. Arbitražnemu sporazumu ne vidim alternative."

Ima Slovenija več zaveznikov, kot smo jih imeli pri blokadi 2009.? Zaveznikov, ki bodo pomagali vršiti politični pritisk, da se razsodba spoštuje?

"Dobrososedske odnose bomo morali urediti najprej sami, Slovenija in Hrvaška. Res pa je, da to vprašanje ni več dvostransko, je mednarodnopravno rešeno in obe strani sta to dolžni spoštovati. Ne gre le za podporo v mednarodni skupnosti, ampak za pravno okoliščino, ki je 2009. ni bilo."

Ali te dni veliko telefonirate drugim voditeljem, lobirate, da podprejo spoštovanje arbitraže?

"Bolj srečo kot smolo imam, da so današnji najvplivnejši voditelji bili na teh položajih tudi 2009. Z nemško kanclerko od sredine decembra 2008 do junija 2009 praktično nisva govorila, stopnja nemške jeze zaradi blokade Hrvaške je bila takšna, da sva komaj izmenjala nekaj besed. Ko so se junija, julija začele stvari urejati v smer mirne, sporazumne rešitve, je takoj prišlo do izboljšanja. Danes mi ni treba veliko telefonirati, vsi me poznajo, vedo, kakšna je bila moja vloga. Vedo, da sem si iskreno prizadeval, da podpišemo sporazum, pa tudi da pomagamo Hrvaški, da uspešno zaključi pogajanja z EU. In jih je. Nismo le deblokirali Hrvaške, ampak sem kot član Evropskega sveta takrat, ko so nekateri veliki menili, da pogajanj do konca 2012. ne bo mogoče končati, vzpodbujal, da se splača sodelovati in dosegati uspehe; 699 dni po Trakošćanu je bila podpisana pristopna pogodba. Hrvaško k spoštovanju arbitraže zavezuje pravo, a tudi politična morala, gre za zgodovinsko vez zaupanja in spoštovanja. Držali smo se zaveze s to pogodbo in Hrvaška je danes članica EU. Pričakujemo, da se bo tudi Hrvaška držala tega dela pogodbe in bo priznala razsodbo arbitražnega sodišča. Razumem voditelje, da ne želijo reči nič takšnega, kar bi zvenelo kot zavračanje hrvaškega enostranskega izstopa iz arbitraže, a jasno je njihovo pričakovanje, da se bosta državi vedli v skladu z dogovorom in mednarodnim pravom. Slovenija spoštuje tudi tiste odločitve mednarodnih sodišč, ki nam ne dajo prav. To mora prepoznati tudi Hrvaška."

Zaradi kršitev na slovenski strani je arbitraža nepovratno kontaminirana, je bilo slišati zadnje mesece in leta.

"Drži, da je do kršitve prišlo. A sodišče se je do kršitve opredelilo. Če se ne bi, bi ostala velika senca dvoma. Kar sta storila sodnik in zastopnica, ni bilo prav, a ni vplivalo na to, da sodišče ne bi nadaljevalo dela in ga tudi končalo v skladu z mandatom, ki mu je bil naložen."

Mora Slovenija odločitev sprejeti brezpogojno?

"Tako kot Hrvaška."

Ni scenarija, po katerem bi lahko zavrnili režim, ki ga bo za slovenski stik z odprtim morjem določilo sodišče?

"Ne vem, kakšna bo odločitev. Vem, da je bilo sodišču s sporazumom v točki 3.b naloženo, da določi stik Slovenije z odprtim morjem. Takšen mandat ima sodišče, pričakujem, da bo to storilo. Kako bo to storilo, pa ne vem."

Ne pričakujete pri nas kakšnega notranjepolitičnega torpeda v odločitev, kakršnakoli že bo? Češ, to je premalo, to je izdaja in tako dalje.

"Pričakujem. Kdo bo bolj zadovoljen, kdo pa manj. Ne pozabite, koliko notranjepolitičnih diskusij je bilo, imeli smo referendum o sporazumu, bitka je bila huda. To je edini referendum, ki sem ga dobil v mandatu (nasmešek). 6. junija 2011 mi je odleglo, bil sem strašno ponosen, da sem Slovenec. Kako razsodno smo odločili, bila je velikopotezna odločitev Slovencev. Dvajset minut čez sedmo me je tedaj po razglasitvi rezultatov poklical francoski premier in rekel, da je bilo to veličastno dejanje slovenskega naroda. Moji sodelavci vam bodo z veseljem povedali: ko se je Hrvaška brez rezerve strinjala z registracijo sporazuma v OZN, sem na košček papirja napisal 'Bog je' in ga prilepil na vrata pisarne."

Prosim? Kot ateistu se vam je prikazal bog?

"Tisti hip sem bil vznesen, da se je zgodilo nekaj lepega. Bilo je premalo lepih trenutkov v času moje vlade."

Na boga se ta četrtek najbrž ne gre zanašati.

"Saj se tudi takrat nisem."

Zamišljam si situacijo: Slovenija bo skušala uveljaviti odločitev arbitraže, Hrvaška bo to zavračala. Realen strah je, da bodo napetosti, incidenti, nagajanja ...

"Ne bi podcenjeval možnosti, da bo v slovenski in hrvaški politiki prišlo do debat, različnih ocen, celo nasprotovanj. To je sestavni del demokracije, bo pa to povečalo nepredvidljivost. S tem je treba računati. Ocene, da sta obe politiki na obeh straneh enotni, so le delno res. Opozarjam pa, da je politična in moralna dolžnost politike na obeh straneh, da se vzdržita dejanj, ki bi znova zanetila sovražna čustva med narodoma. Še vedno sem zadovoljen s tem, kako je, vzorcev ravnanja, kot smo jim bili priča 2009., ni. Takrat je bila prva stvar, ki sem jo zjutraj prebral, varnostni položaj Slovencev na letovanjih na Hrvaškem in Hrvatov pri nas."

Premiki ladij se že dogajajo, prvi zametki incidentov, živčnosti ...

"Osem let smo živeli v miljeju izboljšanja odnosov, naše gospodarsko sodelovanje je vredno tri milijarde evrov. Primerjava: to je tretjina blagovne menjave z Nemčijo, ki je največja, in je trikrat večja od menjave z Rusijo. Vedno bomo sosedi. Če bi se vrnile razmere iz leta 2009, bi nas spor paraliziral in nam požrl vso energijo za reševanje drugih težkih notranje- in zunanjepolitičnih vprašanj."

Z vlado, predstavniki diplomacije in vodjo opozicije se slišite glede slovenske strategije po razglasiti odločitve?

"Se. Strategija je naloga vlade, predsednik vlade je pred zelo odgovorno nalogo in z vsemi močmi mu je treba pomagati."

Kaj mu svetujete?

"Da končam - enako velja za zunanjega ministra, predsednika državnega zbora in tudi vodjo opozicije. Svetujem, kar mislim, da je prav."

Kaj je prav?

"So določene stvari, ki jih mora država notranje urediti, pripraviti in jih pokazati ob pravem času."

Pogovori, ki jih imate, pa vas navdajajo z mirnostjo?

"Ni me strah prihodnosti, imam pa skrbi. Če me ne bi skrbelo, ne bi znal stvarno presojati. Situacija je do neke mere zapletena, negotova, ampak dovolj je vzvodov in izkušenj, pravnih argumentov, tudi zaupanja, da lahko rešimo stvari."

Kje boste pričakali odločitev arbitražnega sodišča? Imam informacijo, da ste imeli za 30. junij planirano pot na tuje. Ne kamorkoli, na Hrvaško.

"(Smeh.) Ja."

Kompleksna situacija. Potovali naj bi v Dubrovnik, na tamkajšnji forum.

"V ritmu najinih srečanj, kot sva jih definirala s hrvaško predsednico, je načrtovan obisk sredozemske pobude in Dubrovnika. Za zdaj načrtov še nisem spremenil. O tem se bom posvetoval s predsednikom vlade in zunanjim ministrom, tudi s Kolindo. Ali bi bilo boljše, da sva v tisti situaciji skupaj, da si pomagava, ali pa, da nisva. Ni mi težko iti v Dubrovnik in tam povedati svoja stališča. Če z vrhom vlade ocenimo, da je boljše, da je predsednik republike v takšni situaciji v državi, bom to upošteval."

Precej simbolike je v tem, da predsedniški mandat končujete skoraj sočasno z odločitvijo arbitražnega sodišča. Nekoč ste rekli, da je sporazum vaše remek delo. Bo ta odločitev s posledicami, ki bodo sledile, za vas tudi osebna stvar, čas politične rekapitulacije?

"Od novembra 2009, ko smo podpisali sporazum, sem preživljal vse, kar sem, in čakal na odločitev osem let kasneje z mirnostjo. Miren sem, osredotočen. Ker sem nedvoumno prepričan, da sem v pogajanjih glede določitve meje dosegel vse, kar je bilo mogoče. Točka 3.b. Ne le takrat, ampak sicer. Več se ne da."

Več bi bila bilateralna rešitev.
"Čestitke. Mogoče. To je tudi predvideval arbitražni sporazum, to klavzulo smo vstavili. Pa se je na naši in hrvaški strani menjalo več premierov in vlad. Z dogovorom Drnovšek-Račan je bil postavljen neki standard, SDS ni nasprotoval, je pa SLS. Vem, da se več ne da kot to, da sodišče določi stik."

Arbitraža bo vsekakor vplivala tudi na predsedniško kampanjo.

"Ne bo moja zgodba. Če bo kdo drug želel, se bomo prilagodili diskusiji. Ob volitvah bo zahteven čas uveljavitve sporazuma, želim si konstruktivnega ozračja."

Pa tega sicer v državi še kar ni. Čeprav so številke dobre: gospodarski kazalci se dvigujejo, brezposelnost pada, bonitete spet rastejo ...

"Zato nimam neposrednih zaslug. Opravil pa sem kot predsednik dve stvari, ki sta prispevali k temu: v mojem mandatu smo neboleče preživeli oblikovanje treh vlad in na vse institucionalne izzive, torej na vsa imenovanja, smo pravočasno našli rešitve. Samo eno imenovanje ni dobilo podpore."

Zakaj država ostaja v spirali razdiralne atmosfere, opozicija ruši, ljudje še vedno ne čutijo boljše gospodarske klime?

"Ljudi boljši gospodarski rezultati še niso dosegli. V govoru na Maistrov praznik leta 2014 sem izrazil bojazen, da se bo vlada prehitro zadovoljila z boljšimi kazalniki. Deloma to razumem; če gre dobro, težke stvari odlagamo, tudi v zasebnem življenju je tako. Da ljudi kljub boljšim rezultatom ni preplavilo zadovoljstvo, kaže, da smo vseeno ambiciozen narod. Slovenija je danes bolj robustna, bolj je odporna proti krizam, kot 2008., ko nas je kriza udarila. To ni bila ciklična kriza, ampak največje krčenje gospodarstva po drugi svetovni vojni. Ne strukturno ne institucionalno nismo bili pripravljeni, preveč smo bili zadovoljni sami s sabo. Naučili smo se, da je treba biti tudi v optimizmu previden. Naučili smo se, da nič ni samoumevno. To, da smo demokracija in tržna ekonomija, ne zagotavlja kar neprestanega napredka. Danes smo v boljši kondiciji."

Cerarjeva vlada gre tudi h koncu mandata. Kakšna je ocena, je opravila delo?

"Nesporna zasluga Mira Cerarja je konstituiranje politične stabilnosti. Kar ni nepomembno. To je dalo gospodarstvu možnost, da je zadihalo pozitivni val gospodarske klime iz Zahodne Evrope. Številke so dobre, prehitri analitiki bi morda govorili celo o pregrevanju. Kot predsednik republike nisem nobeni vladi solil pameti, tudi sedaj ne bom. A bom rekel, da bi bil vseeno čas za odločnejše reforme, ko gre za poenostavitev poslovnega okolja, predvsem pa ciljam na zdravstveno reformo. Zdravstveni sistem je največji problem javnega sektorja. Dvaindvajset let ni bil reformiram, stvari so se vmes dramatično spremenile. V času vlade sem videl, kako so mi padali predlogi zakonov o zdravstveni dejavnosti in zdravstvenem zavarovanju. Na tej točki se nam še vedno lahko usodno zalomi, če ne bomo reagirali."

Obdobje vladanja ste končali tudi s precej samokritike, tedaj tudi že v funkciji kampanje za predsednika republike, opravičili ste se za nekatere napake. S koliko večjim zadovoljstvom končujete predsedniški mandat, gospod predsednik?

"To ni primerljivo. Edina satisfakcija premierskega mandata je arbitražni sporazum. Na premierski položaj nisem bil pripravljen, premalo sem razumel, kaj vse bo terjal od mene, k temu se je priključila še kriza, ki je povsem porušila vsa dotedanja pravila. Na predsedniški mandat sem bil pripravljen, psihološko, izkušen, vedel sem, kaj hočem."

Predstavljam si, da boste, če vas vprašam po največjem dosežku, rekli, da je to pokop posmrtnih ostankov iz Hude Jame.

"Ena od velikih stvari, verjetno največja, da. Enainsedemdeset let nismo znali pokopati žrtev povojnih pobojev, potem pa smo našli to moč. To ni le moja osebna zasluga, imel pa sem veliko pri tem. Začelo se je 2013., z obiskom komisije za povojne poboje. Ugotovitev je bila, da imamo vse pravne podlage, da se stvari rešijo. A ni politične volje. Sem si rekel, da jo bomo ustvarili. Pod Janšo, Bratuškovo, zlasti pa pri Cerarju smo delali korake naprej. Prišlo je do hitrih, končnih ukrepanj pri Hudi Jami, sprememb zakona v DZ, do začetka gradnje spomenika, ki smo ga bili dolžni iz leta 2009, prekopov, ki se dogajajo vsepovsod po Sloveniji, mojega opravičila družini Hribar. Spravno ravnanje, na simbolni in stvarni ravni, mi je dalo občutek zadoščenja, da sem res pripomogel tudi k temu, da polemik o polpretekli zgodovini, kot smo jih bili vajeni, ni več toliko. Stvari se umirjajo."

Hotel sem nadaljevati, da vam ob pohvalah za Hudo Jamo mnogi očitajo aktivno vlogo pri zgodovinskem revizionizmu. Da z udeležbami na slovesnostih, kjer paradirajo tudi v domobranske uniforme oblečene čete, legitimirate izdajalce.

"Nekaj očitkov tukaj je seveda iskrenih. Da mislijo, da grem kje predaleč ali z izjavami ali z ravnanji. Grem tako daleč, kolikor mi dovoljujeta vest in temeljno prepričanje. Nikoli več. Različne mere imamo in to razumem. Kar mi zares ta del politike zameri, je sodelovanje z Janezom Janšo."

Še vedno in predvsem to? Boste kandidat Janeza Janše na volitvah?

"Ne bom. Najino sodelovanje je običajno in mora biti. Nekateri menijo, da je nespodobno in neprimerno, politično zmotno, naivno. Te očitke poznam, a me ne zanimajo."

A penetrirajo v mnoga vaša ravnanja. Pri vaših političnih presojah, pri kadrovanju.

"Da. Ne olepšujva stvari in jim dajva pravo ime. Zamerijo to, da odnos sploh je."

Ustavno sodišče je ustrojeno po meri največje opozicijske stranke?

"Glejte ... (smeh)."

Vidim, da vam gre na smeh.

"Naj pojasnim. Predsedniku republike je zaupano, da uskladi imena, ki jih pošlje v DZ. Ni nujno, da mu uspe, lahko gre tudi mimo uskladitve, kot misli, da je prav. Sam jih skušam v pogajanjih s predstavniki poslanskih skupin uskladiti. V 21 primerih mi je uspelo, tudi pri štirih ustavnih sodnikih. Pogovarjal sem se, kolikor se je dalo. To je bil velik podvig."

Ustavno sodišče je svetovnonazorska protiutež večinoma pri nas levim vladam?

"Je ena redkih institucij, ki imajo pri nas ugled. In obdržalo ga je ves ta čas. Z ljudmi, ki jih tja predlagam, državni zbor pa jih izvoli, sem želel to digniteto ohraniti."

Politično kadrovanje po meri desnice torej ali ne?

"Kadrovanje je moja naloga. Evalvacija osnovne kritike, o kateri govoriva, je, da sem bolj dovzeten za njihova pričakovanja in predloge. Seveda sem. Kaj pa drugega, saj sem predsednik vseh. Moja stvar je, kako se odločim."

Vam vaši dolgoletni politični soborci zamerijo, da niste kritični do Janše, tudi v luči njegove razdiralnosti, surovosti in vulgarnosti, ki spremlja njegovo retoriko in politiko?

"O teh stvareh ne bi želel govoriti, ker se v petih letih o tem nisem nikoli izrekal. S predsednikom SDS imava zelo različne poglede na mnoge stvari, a govorim o sodelovanju, ne o različnih stališčih. Celo četrtletje sva se srečavala kot politična tekmeca. Bili so veliki antagonizmi, a niso nikoli prerasli v sovraštvo. Skrbim za to, da se to ne bi zgodilo."

Ne boste kandidat stranke, ki ste jo vodili 15 let, Socialnih demokratov.

"Skupaj smo tako ocenili. V tej kampanji utegnejo biti na mizi tudi teme, ki bodo pokazale razlike med mano in njimi. Sprava, privatizacija ... So stvari, kjer sem bolj liberalen od socialdemokratov. Prav je, da jih ne bremenim z mojimi stališči. Da kandidiram nestrankarsko, je po petih letih predsedniškega mandata tudi prav."

Ste bolj kot kadarkoli politik z zaledjem, s podporo desnosredinske politične baze?

"Gotovo sem jo imel na volitvah pred petimi leti. Osemsto dvanajst obiskov zunaj Ljubljane sem opravil v tem času, imel sem 411 govorov, nekateri so priložnostni. Naletel sem na odobravanje velikega dela pristašev tega dela. Največ mojih podpornikov pa se sicer razvršča med neopredeljene."

Na kateri govor ste najbolj ponosni?

"Na Hudo Jamo."

Zakaj? Je imel največji odmev?

"Sploh ne. Ker je sodilo k naravi tega dejanja. Bil je pieteten, brez žarometov. To je bil govor, ki je v tebi 25 let. Preživel bo mene. Postal bo zgodovinsko obsoleten. Pa ne mislim, da bo karkoli od mene vredno nekega spominjanja."

Ste po vašem kot predsednik v pomembnih trenutkih dovolj intervenirali v politični in javni prostor? Tudi to je očitek, ki se vas drži.

"Ki ga rad slišim in ga bom ohranil, če bom dobil nov mandat. Naloga predsednika je, da intervenira, ko meni, da lahko pomaga s stališči. Funkcije ne vidim v tem, da se vtika v stvari vlade, DZ, strank. Skušam delati na tem, kar skupnost združuje, ljudje mi to nalogo priznavajo bolj kot predsedniku vlade ali komurkoli drugemu. Predsednikovo mnenje je pri razpravah potrebno takrat, ko oceni, da je vitalnega pomena."

Ampak, gospod predsednik, nismo v času velikih sprememb, tektonskih premikov?

"Tisti, ki živimo zadnjih 25 let, se ne smemo pritoževati nad dolgočasnostjo, to drži. Ko bom 24. junija na osrednji državni proslavi stopil pred ljudi, jih bom nagovoril kot predsednik republike, ki se je obdržala in je napredovala. Ki ima težave, a jih relativno v redu rešuje. Je varna in mirna in ima vse možnosti, da z dozo zmernega optimizma gleda na prihodnost."

Zaradi obdobja migracij, beguncev, repozicioniranj velesil, strahu, nestrpnosti, terorizma je bila potreba po tem, da ljudje slišijo predsednika, neposredno izvoljenega, večja, kot ste vi pripravljeni priznati?

"Kaj pa mislite, da govorim, ko grem po Sloveniji? Morda govori niso tako teatralni, pospremljeni s toliko medijske pozornosti, kot je bilo značilno včasih za govore predsednika. Govorim o stvareh, ki so pomembne za ljudi. Opažam pa, da ljudje pričakujejo, da gradimo na tem, kar je skupno, da smo strpni, da se spodbujamo ... Za razliko od začetka mandata, ko so vsi pričakovali oceno domačih zadev, je fokus zdaj bolj na mednarodnih razmerah. Ljudje vedo, da je pomembno, kaj si Slovenci mislimo o teh stvareh. Varnost ljudi zelo zanima in zadeva, ni več samoumevna. Jok otroka je najlepša motnja, ki lahko preseka moj govor. Ker me opozarja, da se moramo potruditi, da bo lahko živel v miru in varnosti naslednjih sto let. Bo na spremembe gledal z zaupanjem ali s strahom? Bo zrasel v povezani in varni skupnosti?"

Ste predsednik, ki je bolj viden kot slišan. Ste vseprisotni in prezentni, v živo, na vseh možnih dogodkih, v družabnih medijih, na instagramu, kar so opazili tudi tuji mediji. Niste pa slišani ne v medijih, ne v javnosti, ne pri odločevalcih. Ne nazadnje vaša iniciativa Slovenija 2030 nima velikega odmeva in vpliva. Zato ste si krivi sami, gospod predsednik.

"Veste kaj, kar tako naprej. To mi omogoča, da politično agendo lažje delam. To ni popolno, ni brez napak ..."

Ampak slišite, da ste razvrednotili funkcijo, znižali standarde? Predsednik DZ reče celo, da je pri vas več estetike kot vsebine. Boris Vezjak pravi, da je vse v funkciji flirtanja z javnostjo, všečnosti.

"To sodi zraven, to je kolateralna škoda takšnega obnašanja, a ima izredne učinke. Brez tega ne bi bilo elegantnih zamenjav vlad, imenovanja v pomembne institucije. Če bi silil v osredje, želel politično pozornost, bi veliko težje dosegel to, kar razumem, da je moja naloga. Če zato dobivam očitek o estetiki, to sprejmem. Če rečem, da ni vse v funkciji všečnosti, vem, da kritikov s tem ne bom zadovoljil, zato predlagam, da greva naprej. Saj ne, da so mi kritike odveč, vzamem jih na znanje, jih spoštujem, a moram z njimi živeti, ker je to sestavni del strategije, ki jo imam."

Če bi bil sam predsednik, bi si želel predvsem politične teže in vpliva.

"To imam. A le, če delam, kot delam."

Mislite?

"Zagotavljam. Preveč sem izkušen, da ne bi vedel, kako se stvarem streže."

Kakšne standarde ste postavili kot predsednik?

"Zadal sem si in po večini izpolnil, da bom predsednik, ki združuje in ne razdvaja. Ne govorim le o politični ravni, ampak med ljudmi. Takšnega me po večini sprejemajo. Ne uspeva mi vsakič, a si za to vsakič iskreno prizadevam."

Je tukaj formula iskanja matematične sredine v politiki, najširše sprejemljivosti za najširši krog?

"Ne. Gre za iskanje odločitev, ki bodo premišljene. Kdaj bodo naletele tudi na odpor, a v njem bo tudi razumevanje, da so se skušali prej najti vsi možni kompromisi, pa ni bilo mogoče. In je treba s tem stališčem v sožitju živeti. Tisti, ki se bodo odločili zame na naslednjih volitvah, morajo vedeti, da bom to, kar delam, delal le še bolj zavzeto, prav veliko pa principov ne bom spreminjal. Če bodo ljudje ocenili, da želijo v tej funkciji drugačnega politika, bodo tako izbrali. Z velikansko mirnostjo gledam na te volitve."

Ste kot predsednik naredili dovolj, da kot družba ne drsimo v ekstrem, da nismo vedno bolj surovi, nestrpni, paranoični? Imate čisto vest?

"K temu sodi, da greste tja, kamor večina ne bi šla. Bil sem predsednik, ki je šel na Parado ponosa, grem položit venec v Kočevski rog, hodim na osupljivo veliko prireditev za ljudi s posebnimi potrebami. Tam praviloma ni kamer. Obiskal sem romsko skupnost, veliko družbenih skupin, ki so izločene in pozabljene. Tega ne pozabijo. Pa ne rečeš tam nič epskega, dovolj je druženje, stisk roke. Na to sem ponosen. Zato tudi kandidiram še enkrat, mesto predsednika razumem, dobro opravljam delo. Za predsednika vlade ne bi več nikoli. Raje sem brezposeln. Raje me pribijte na križ, za to delo nisem, čeprav niso bile vse stvari, ki smo jih naredili, slabe. Sem drug tip politika."

Je težko biti tako izrazit favorit v tekmi?

"A so stvari kaj drugačne, kot so bile pred petimi leti?"

Koliko ste prispevali k temu, da imamo za zdaj tako šibak nabor protikandidatov?

"Upam, da zelo. S svojim delom."

Ne s tem, da prevladuje prepričanje, da bo tekma cirkus, da funkcijo lahko opravlja vsak?

"Potem bodo pa tako zlahka našli boljšega kandidata od mene. Slabše kot sem opravljal funkcijo, lažje bo, kajne? Ampak naj mi ne zamerijo, če se da biti toliko razumevajoč, sam ga ne bom iskal."

Pričakujete, da bosta levica in desnica v zadnjih mesecih pred volitvami le aktivirali višjeprofilne kandidate?

"Gotovo. To ni moja naloga. S tem se ukvarjam manj, kot mislite. To me ne zanima dnevno. Tukaj je ta razlika, ko čutite neki položaj in sebe v njem. Kandidiram sproščeno in z absolutno strastjo."

Bi bilo za kampanjo dobro, da v njej ne bi bilo kandidatov tipa Damijan Murko, Dominik Kozarič ...?

"Saj pravim, če sem res tako slab, potem bodo zlahka kritiki našli boljšega kandidata in rešili problem."

Politika še vedno poteka s stiskom rok, z osebnim stikom, in ne na instagramu?

"Absolutno. Instagram je le eden od kanalov. Pa saj ga imajo vsi. A ga predsednik vlade nima?"

Ampak zakaj tolikšna potreba po osebnih fotografijah, poziranju? Ker ste nečimrni, kot sami vedno poudarite?

"Ker je instagram temu namenjen. Gre za to, da razumete vsak medij. Instagram je drugačen od twitterja in facebooka. Vi ne promovirate le političnih sporočil, ampak tudi sebe. To so tudi politična sporočila. Ljudje vas hočejo razumeti, saj smo njihovi predstavniki. Zato nas imajo, da se ne ukvarjajo s čisto vsako temo. Da vam zaupajo, morajo poznati, videti vaš značaj. Politik je to transparentnost pri osebnosti dolžan upoštevati. Koliko pa kdo, je stvar okusa. Mojega vidite."

So volivci v času postpolitike, tabloidne politike manj zahtevni?

"Vedno bolj. V naše čustvovanje sveta se je zelo zavlekel strah pred terorizmom, nekaj, česar kot država ne moremo v celoti obvladati. Tudi večji del ne. Zato se ljudje še bolj zanimajo, kdo in kako jih bo pred tem varoval."