Predsednik republike: "Ciril Zlobec si je s svojo pomirjujočo, razumevajočo in ljubeznivo osebnostjo ustvaril vsesplošno spoštovanje"
Ljubljana, 28. 8. 2018 | sporočila za javnost, govori
Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes udeležil pogrebne slovesnosti z vojaškimi častmi ob smrti akademika Cirila Zlobca. Predsednik Pahor je imel na pogrebni slovesnosti govor v slovo akademiku. V nadaljevanju je besedilo govora predsednika republike. Velja govorjena beseda.
Ciril Zlobec pooseblja Antigonine besede »ne da sovražim, da ljubim sem na svetu«.
Celo, če bi bil Ciril Zlobec znan javnosti samo kot pesnik, kot pesnik ljubezni, je tak njegov opis kompliment brez primere. Toda Zlobec si zasluži ta kompliment tudi kot politik. To pa je, se zdi, edinstveno.
V surovem političnem svetu je spodobno, strpno, pomirjujoče in razumevajoče vedenje zelo osamljeno. Vendar je osamljeno tako kot svetilnik. Sveti in naslavlja vse v razburkanem prostoru okoli sebe.
Ciril Zlobec si je s svojo pomirjujočo, razumevajočo in ljubeznivo osebnostjo ustvaril vsesplošno spoštovanje. To je toliko bolj navdihujoče, ker je bil vse svoje življenje nenavadno moralno in politično premočrten. Začenši z antifašizmom in domoljubjem. Imel je jasna stališča, toda sogovornika z drugačnimi je sprejemal in poslušal spoštljivo. Upošteval ga je.
Ta njegov prefinjen občutek za sintezo ga je nevsiljivo, naravno izoblikoval v ljudskega tribuna v najbolj žlahtnem pomenu te besede, ki so mu prisluhnili tudi tisti, ki se z njim niso strinjali. V napetost zaradi razlik je znal vnesti milino. Nestrpen politični občutek, da eno stališče preživi le, če pobije drugo, je umiril s sožitjem obeh, ne da bi zaradi tega premaknil resnico na sredino med njima. To je tiste vrste dediščina, ki postavlja mejnike prihodnosti.
Od Cirila Zlobca se torej ne poslavljamo. Prav nasprotno. Za potrebe tega in prihodnjega časa ga kličemo naj sveti in nas naslavlja naprej. Ciril Zlobec nam ne kaže poti k ljubezni, temveč nam pravi, da je ljubezen pot.
Danes se morda na prvi pogled zdi, da surovi svet politike nežno dušo prej ali slej ali spridi ali izvrže. Toda Ciril Zlobec nam da vedeti, da je močna politična osebnost lahko tudi nežna in ljubezniva.
Gotovo je šlo pri tem za močan pesniški instinkt, ki je oblikoval tudi njegov intelektualni in politični značaj. Vendar se zdi, da si je za to tudi zavestno prizadeval. V javno življenje, v javno polemično politično besedo je želel vnesti umetnost.
Ni pristal, da je politika grda, hotel je, da je lepa kot umetnost, da je žlahtna, da je ustvarjalna, da navdihuje, da pritegne z dobroto. S politiko ni silil v umetnost, je pa z umetnostjo močno silil v politiko. Politiko je želel požlahtniti. Jo narediti plemenito, kot poezijo. Dobro za ljudi.
Žalni zbor,
hočem reči, da se je od Cirila Zlobca mogoče in potrebno učiti. Svet bolj kot kadarkoli potrebuje ljubezen in ne sovraštva. Če te slavne Antigonine besede izrečemo ob našem današnjem srečanju s Cirilom Zlobcem, nimajo patetičnega, sladkobnega okusa. Njegova navzočnost jim daje stvaren pomen. To je njegova dediščina in življenjska izkušnja. To je on. To je njegova dediščina. To je zdaj naše poslanstvo. Slovenski človek in slovenska država sta mu zato globoko in večno hvaležna.
Foto: Daniel Novakovič/STA