Predsednik republike Borut Pahor slavnostni govornik na seji Odbora za zadeve Evropske unije posvečeni 10. obletnici članstva Republike Slovenije v Evropski uniji in počastitvi dneva Evrope

Predsednik republike Borut Pahor se je danes, 9. maja 2014, ob 10. uri udeležil slavnostne seje Odbora za zadeve Evropske unije v Državnem zboru Republike Slovenije, ki je posvečena deseti obletnici članstva Republike Slovenije v Evropski uniji in počastitvi dneva Evrope.



Slavnostni govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja v celoti:

Spoštovani gospod predsednik,
poslanke in poslanci,
ekscelence in drugi visoki gostje,
gospe in gospodje.

Danes slovesno obeležujemo deseto obletnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Med nami in okoli nas zaradi tega ni nekega vsesplošnega navdušenja kot smo bili priča pred desetimi leti. Toda tudi prevladujočega obžalovanja ali celo jeze ne. Zdi se mi, da Slovenci zelo zrelo razumemo in sprejemamo pomen vstopa naše države v Evropsko unijo.

Visoka pričakovanja, ki smo jih imeli ob vstopu sicer niso bila dosežena. Kljub temu je članstvo v Evropski uniji po splošnem prepričanju za naš narod in državo smiselno in koristno. Slovenci Evropsko unijo dojemamo kot pogoj miru in varnosti, pa tudi blaginje, čeprav ne v želeni meri. Toda še vedno na skupno evropsko prihodnost v veliki večini gledamo s previdnim optimizmom. Prav in celo dobrodošlo pa je, da se oziramo v to skupno prihodnost bolj realno in z večjim občutkom za našo neposredno odgovornost zanjo.

Svečani zbor,

nikoli ne pozabimo, da je bila moderna ideja suverene slovenske države v odločilnih trenutkih najbolj neposredno in živo povezana z evropsko idejo. Tega ne smemo nikoli spregledati. Slovenci se nismo osamosvojili zato, ker smo hoteli biti izolirani, temveč zato, ker smo hoteli biti povezani z Evropo. Včeraj minilo 25 let od veličastnega protesta na Kongresnem trgu, kjer je pesnik Tone Pavček prebral slavno Majniško deklaracijo, naj iz nje citiram, »da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda … v okviru prenovljene Evrope«.

To prežetost slovenske in evropske ideje poudarjam zato, da se nam danes ali v prihodnje - ob vsej potrebni kritičnosti do sebe in do Evropske unije - ne bi zgodilo, da bi evropsko idejo videli kot pretnjo naši nacionalni samobitnosti, temveč kot pomembno varovalko zanjo.

Ne nazadnje je v obeh zamislih, slovenski in evropski, temeljnega pomena sprava. Ustanovitev slovenske suverene države razumem kot akt sprave. Ustanovitev Evropske unije je bila akt sprave. Toda za negovanje sprave, slovenske in evropske, se je potrebno nenehno truditi in si zanjo iskreno prizadevati.

Ponavljam, da je Evropska unija za Slovence in Slovenijo skoraj eksistencialnega pomena. Ne gre za presojo, da Slovenija sicer ne more preživeti zunaj evropskih povezav oziroma brez njih. Gre za presojo, da je to slabša in težja izbira, če želimo razvijati in posodobiti slovensko družbo in državo znotraj najbolj sodobnih mednarodnih intelektualnih, duhovnih, tehnoloških in vrednostnih struj.

Osebno sem zelo privržen prizadevanjem, da se Slovenija potrudi ostati in okrepiti svoj položaj v krogu najbolj povezanih držav Evropske unije. Vem, da so tudi drugačni pogledi glede tega. Opozarjajo, da bi preširok krog prenesenih suverenih pravic z naše nacionalne ravni ogrozil, ne pa zagotovil ohranitev naše nacionalne identitete. To stališče razumem, vendar se z njim osebno ne strinjam, razprava pa je povsem legitimna.

V tej dobrodošli polemiki gre za temeljno vprašanje ravnotežja med enotnostjo in različnostjo v Evropski uniji ter opredelitev tega razmerja, ki je tudi v našem državnem in narodnostnem interesu. V tem smislu sem že večkrat poudaril, da si moramo dejavno prizadevati za članstvo Slovenije v najbolj povezanem delu Evropske unije »skoraj za vsako ceno«.

Skoraj pravim zato, ker moramo seveda pazljivo tehtati med nujnostjo nadaljnjega prenosa teh pravic zaradi večje skupne učinkovitosti, kar je tudi v našem interesu, in pretiranimi zahtevami, ki niso v našem interesu.

Svečani zbor,

dejal sem že, da se deset let po vstopu v Evropsko unijo danes veliko bolj zavedamo naše neposredne odgovornosti za skupno prihodnost, kot smo se je takrat. To je zelo dobro. Če hočemo, kolikor hočemo in tako kot hočemo videti prihodnji razvoj Evropske unije, se moramo za to tudi dejavno in uspešno usposobiti in potruditi. Bolj kot doslej. Slovenija mora biti še bolj sposobna artikulirati svoj nacionalni interes. Še bolj jasno si mora določati pogajalske minimume, ki nam bodo pomagali da bomo sklepali razumne in dobre kompromise, ki so za nas še sprejemljivi. Toda vse to mora biti v okvirih našega iskrenega prizadevanja za uspeh evropske ideje, ne za njen zastoj ali celo razpad.

Evropska unija je naša širša domovina. V veliki meri smo sami odgovorni za to, da znamo in zmoremo hkrati razvijati obe naši identiteti, slovensko in evropsko. Obe se prežemata, si nista v nasprotju, se dopolnjujeta. V tem smislu je bila oblikovana naša suverena država in za to smo se - po naši volji - priključili Evropski uniji.

V našem najbolj elementarnem interesu je, da jo sooblikujemo skupaj z drugimi narodi in državami tako, da bodo pričakovanja in možnosti za njihovo izpolnitev čim bolj skladna. To ne pomeni, da moramo nujno znižati raven pričakovanj, temveč, ravno obratno, da moramo zvišati raven možnosti, ki jih daje Evropska unija kot politični, gospodarski, socialni, kulturni in duhovni projekt.

Svečani zbor,

Ob vstopu naše države v Evropsko unijo sem imel na osrednji slovesnosti v Novi Gorici kratek nagovor, iz katerega je mogoče razbrati vso potrebno in pretirano vznesenost, ki jo je bilo takrat čutiti. Takrat, nekaj minut pred polnočjo, sem nagovoril otroke, najmlajše Evropejce, rekoč »dana vam je prihodnost, vzemite jo zase in jo privoščite en drugemu. Večina od vas zdaj že spi, zbudila pa se bo v svet novega upanja. Vsi, ki smo zbrani na pragu tega novega sveta, vam zdaj pošiljamo samo še nežen poljubček za lepe sanje.«

Svečani zbor,

spoštovane državljanke in državljani,

deset let pozneje je to pretirano vznesenost lahko razumemo, z njo pa danes ni več mogoče živeti. Potrebujemo noge trdno na tleh, več intelektualne in politične smelosti za razumevanje in uveljavljanje evropskih idej in izkoristek desetletnih izkušenj, ki smo si jih pridobili. Toda, toda, kljub temu ni nič tako zelo narobe, če ob premišljevanju o naši evropski sedanjosti in zlasti prihodnosti ostane nekaj romantike, ki vedno spremlja velike nacionalne in evropske ideje.

Naj živi Slovenija, naj živi Evropa.