Pogovor predsednika Pahorja za Radio Ognjišče

Pogovor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za Radio Ognjišče
Alen Salihović


Foto: UPRS

ALEN SALIHOVIĆ: Spoštovani predsednik republike, gospod Borut Pahor lepo pozdravljeni.

PREDSEDNIK REPUBLIKE BORUT PAHOR: Dober dan.

ALEN SALIHOVIĆ: Smo v čudnih časih, kako jih vi doživljate? Kaj vas skrbi, kje vidite znamenje upanja?

PREDSEDNIK REPUBLIKE BORUT PAHOR: Zdaj najbolj pomembno poglavitno znamenje upanja, nam daje znanost. Ta nas je pred časom obvestila, da so testi novih cepiv zanesljivi, učinkoviti in varni. Da bodo široko dostopni, kar nam daje upanje, da bomo prej ali slej premagali tudi to zdravstveno krizo.

ALEN SALIHOVIĆ: Gospod predsednik, nihče si ni predstavljal tisoče okužb dnevno v Sloveniji, več deset mrtvih zaradi covida19, smo kje zamudili?

PREDSEDNIK REPUBLIKE BORUT PAHOR: Torej, ko je vlada odločno ukrepala v prvem valu epidemije, je s tem tudi seveda močno omejila širjenje okužb, kar se je upalo in to upanje je bilo po celem svetu, da je mogoče med prvim in drugim valom čim bolj odpreti javna življenja, se je odlagalo z ukrepi, ki se danes zdijo za nazaj potrebni. Potem moramo biti pošteni, ni kakšnega priročnika, ni kakšnega učbenika kjer bi vlade po svetu lahko prebrale kdaj in kako naj ukrepajo, da bodo omejile okužbe. Kljub temu se zdi, da smo se vsi skupaj preveč zanašali na to, da bo hitro, radikalno ukrepanje naenkrat tako učinkovito omejilo širjenje virusa, kot ga je v prvem valu. Na žalost to v drugem valu se ni izkazalo za točno.

ALEN SALIHOVIĆ: Slovenija in soočanje z epidemijo, zdi se, da smo sledili drugim državam. Bi v drugem valu pričakovali bolj enoten nastop Evropske Unije, članic Evropske Unije, ne pa, da je vsaka članica po svoje spet odločala in se še odloča. Nekje je zaprto, drugje je odprto.

PREDSEDNIK REPUBLIKE BORUT PAHOR: No Evropska Unija ni tudi zdravstvena unija. Vsaka država ima svojo zdravstveno politiko in v teh časih v tej krizi se je to slabo obrestovalo. Zato me čudi, da glavni evropski protagonisti že govorijo o vzpostavljanju zdravstvene unije, jaz to strmenje pozdravljam. Evropska Unija je bila tako kot večina sveta v prvem valu nepripravljena, se tudi ni dobro znašla, države članice so med seboj tekmovale za prepotrebne dobrine, za ohranitev zdravja. V drugem valu je bilo ukrepanja v zvezi z zdravstveno krizo in z izboljševanjem socialno gospodarskega položaja boljše, vendar verjamem ljudje več pričakujejo od Evropske Unije kot ta hip daje, vendar tudi zanjo velja, ni učbenika, ni nekega priročnika iz katerega bi lahko vsi skupaj razvidno ugotovili kdaj in kako naj še ukrepa, da bo to učinkovito, da se stvari popravljajo.

ALEN SALIHOVIĆ: Zdi se, da smo bili včasih priča lahkomiselnosti nekaterih, ki so za seboj potegnili številne, ki so se in še trdijo, da virusa ni. Kako pomembno gospod predsednik je v tej situaciji, odgovornost vsakega posameznika najprej, politike na eni strani in vseh ostalih na tretji strani?

PREDSEDNIK REPUBLIKE BORUT PAHOR: Torej ni dvoma, da je to ena redkih kriz, kjer lahko prav vsak posameznik prišteva k temu, da jo rešimo. Običajno krize politične, gospodarske, varnostne terjajo predvsem in zlasti odziv države. Ta kriza pa terja pravzaprav odziv slehernega od nas. V prvem valu smo lahko opažali nek strah, pred neznanim tudi zato je bilo morda ukrepanje ljudi posameznikov, v tem smislu bolj pričakovano, bolj na ravni zahtev ukrepov. V drugem valu se zdi, da takega strahu ni, da to bolezen poznamo, da vemo za pasti in morda kdo ocenjuje, da se tem pastem lahko izogne, morda še ni dovolj prevladalo neko skupno stališče, da se morda lahko izogne bolezni, zlasti težkim preizkušnjam te bolezni ima človek, vendar lahko ogrozi svojega starejšega prijatelja ali sorodnika, očeta ali mamo. Tudi to, počasi se mi zdi, kot opažam sam, se krepi to spoznanje, no luč na koncu tunela je pa gotovo cepivo.

ALEN SALIHOVIĆ: Domovi za starejše so zelo na vdoru. V prvem valu ste jih bodrili, sedaj mislite, da bi bili tega bodrenja še bolj potrebni. Vaša spodbuda predsednik republike v domove?

PREDSEDNIK REPUBLIKE BORUT PAHOR: Prav gotovo, če bi javnost sprejela tako kot sem jaz to doživljal, ko sem v prvem valu obiskoval domove na varen način, bi to počel tudi zdaj. Ker pa je bilo nekaj dvomov v pravilnost takega ravnanja, se zato v drugem valu nisem odločil, vam pa rečem, da če bi bilo to sprejeto, bi to v enaki meri z enako voljo in tudi se mi zdi zavzetostjo počel, ker je to veliko ljudem pomenilo, da sem prišel pred dom. Da sem jih pozdravil, vprašal kako so, nenazadnje v domu je zadnje dni, preden je v bolnici umrla, preživela tudi moja mama in da sem izkušnjo neposredno pred samim začetkom te epidemije, kako je imeti starše ali sorodnike v domu za starejše, zlasti, če ima demenco in nimajo ob sebi nikogar, ki bi jih vsaj malo potolažil. To so verjetno strašni občutki na strani vseh v družini in zdi se mi, da vsaka pozornost, ki jo kdorkoli izmed nas nameni tistim, ki so v domovih za starejše, je nekaj dobrega. Stori nekaj dobrega, ne samo za ljudi, ki so v domovih, tudi za nas splošen, skupen občutek za dobroto, ker to osamljeni ljudi tudi potrebujejo. Jaz sem nedolgo tega gospe Petrič vročil jabolko navdiha, za njeno požrtvovalno delo skupaj s sodelavci v domu za ostarele. Vse te akcije, vse te zamisli, ki poskušajo starejšim ljudem, ki so dostikrat nemočni, vendarle olajšati to trpljenje, se mi zdi, da so zelo plemenita in pozdravljam vse, ki tako tudi ravnajo. Pogrešam ta stik z ljudmi, pogrešam ga. Ne samo, ko gre za starejše, pogrešam ga sploh. Razumem, da so take razmere, da je treba ukrepe spoštovat, vendar pogrešam ta stik, ga pogrešajo tudi drugi ljudje, ne samo z mano, tudi z drugim in takoj, ko bo mogoče, bom seveda poskušal, kolikor je mogoče, nadoknadit ta globok prepad, ki se je v tem letu vzpostavil. Vseh sedem let prej sem, saj veste, tako rekoč vsak dan bil na drugem koncu dežele, med mladimi, med starejšimi. To zdaj zelo pogrešam in se mi zdi, da… Z velikim veseljem gledam v prihodnje letom, ko se mi zdi, da se bo mogoče vrnit k starim oblikam sodelovanja, pogovarjanja, objemanja. Vse to kar potrebujemo ljudje, da se počutimo zaželene in dobrodošle.

ALEN SALIHOVIĆ: Veliko je bilo govora o zdravstvenih delavcih, zdravnikih, medicinskih sestrah ter tudi vseh ostalih. Številnim ste vročili jabolko navdiha in tudi druga priznanja, gospod predsednik. Veliko dela opravljajo.

PREDSEDNIK REPUBLIKE BORUT PAHOR: Tem ljudem se preprosto ni mogoče samo zahvalit s priznanji in ne samo z nadomestili finančnimi. Zares. Treba je razumet, da smo danes v veliki meri odvisni od njih, da nosijo največje breme te krize, da dajo vse od sebe in da se bomo potem, ko bo enkrat to za nami, morali na en primeren način spomnit kako so v odločilnih trenutkih reševali in rešili naša življenja.

ALEN SALIHOVIĆ: Gospod predsednik. Bi se dalo to stanje primerjati z vojno?

PREDSEDNIK REPUBLIKE BORUT PAHOR: Ne. Jaz ga z vojno ne primerjam, čeprav sem se, kot politolog, s tem veliko ukvarjal. Ne. Virus nima duše, nima morale. Sovražnik, tudi če ima sprevrženo, jo ima, ga ima, ga je mogoče spravit v položaj, ko mora to nemoralo in to razgalit. Virus je neobčutljiv na to. Vse kar lahko storimo, z nekimi občutki grenkobe, morda celo jeze, morda celo sovraštva, je, da ne prizadenemo virusa ampak drugega. In to me skrbi. To je zelo pomembna okoliščina v tej krizi. Ljudje smo postali, zaradi omejitev, ki smo jim priča, posegajo v našo svobodo, v običaje, v dnevne navade, smo postali bolj razdražljivi in nekako iščemo krivca za to situacijo. Virus je neviden in tudi njemu ni mogoče nič reči, ker je neobčutljiv na naše besede, jezo in vse kar doživljamo. Če pa to stresemo na nekoga drugega, mu lahko storimo velikansko krivico. In vidom, da se to dogaja, da poskušajo ljudje, tudi v nemoči, potem jim je kasneje žal, v nekem trenutnem razpoloženju rečejo kakšno hudo, nepravično besedo zoper koga drugega. Potrebujemo zdaj izredno veliko strpnosti in potrpljenja eden do drugega in do sebe, da se izognemo slehernim ravnanjem, ki bi jih lahko kasneje obžalovali. Zdaj potrebujemo eden drugega in to je drugače kot v vojni. Zdaj smo vsi skupaj proti višji sili, ki jo je mogoče seveda z znanostjo tudi obvladat, s spoštovanjem ukrepov in to nam bo tudi uspelo. Prej ali slej bomo v tem smislu uspeli. Ni pa to vojna. Žal je to v nekem smislu tudi težje od samih vojnih razmer. Tam veš, da si na strani dobrih ali slabih, da imaš moralno prav ali si v zmoti. V tem primeru pa je človeštvo proti višji sili. Mora bit med sabo solidarno. To je edini način, da uspe v teh časih.

ALEN SALIHOVIĆ: Pričakoval bi, gospod predsednik, da bo epidemija vseeno nekoliko streznila politiko. Da bo več povezanosti, sodelovanja. Pa je vse prej kot to. Ste od politikov, tako koalicije kot opozicije, pričakovali več?

PREDSEDNIK REPUBLIKE BORUT PAHOR: To bo verjetno zel drzna ocena, ne morem je dokazat, gre za oceno, gre za subjektivno mnenje, vendar si dovoljujem reči, da če bi bila politika bolj enotna, morda bi bilo pametneje reči, če bi bolj sodelovala. Tukaj mislim na parlamentarne stranke in na odnos med opozicijo in vlado. Če bi bilj sodelovala, če bi pokazala večjo enotnost, se mi zdi, bi ukrepi, ki jih svetuje politika, naleteli na še večje spoštovanje kot zdaj. To je moja ocena, morda se motim, morda pretiravam, ampak to razhajanje političnih duhov, do neke mere nek razkol, ki je precejšen, ga ljudje opazijo, vnaša dodaten nemir v naše vsakdanje življenje in pogrešam neko enotnejše naslavljanje politike na ljudi. Ker vsi pravzaprav služimo njim in njihovem dobrem. Ocenjujem, da bi za njihovo dobro se daj politika veliko storila, če bi se več pogovarjala, če bi pokazala med seboj več spoštovanja, če bi vsaj periodično upoštevala mnenje in stališča druge strani, da bi dala tako vedet, da se trudi sodelovat, ker enako pričakuje tudi od ljudi. To, da zdaj tega truda ni, da je celo obsojen kot šibkost, dialog je danes obsojen kot znak šibkosti, pripravljenost za kompromis je znak popustljivosti, ne pa znak neke politične trdnosti in vztrajnosti. Kot bi se spremenile neke vrednote, ki smo jih še pred leti in desetletji kovali v politične zvezde, kot bi se to zdaj v tem času, ki sovpada še z epidemijo, spremenile in je postalo nekaj vredno tisto kar je prej veljalo bolj ali manj za, ne zavržno, to je pretiran izraz, ampak za slabo. Jaz še vedno mislim, da je čas in je potreba za dialog, za pogovor, za politično sodelovanje, mestoma tudi za enotnost. Še vedno mislim, da bi bil čas za nek sporazum političnih strank. Mi bomo v petek praznovali 30. obletnico podpisa sporazuma vseh političnih strank in vodij poslanskih skupin glede enotnosti na plebiscitu pred 30 leti. Brez te enotnosti takrat uspeha na plebiscitu, takega kot je bil o ustanovitvi lastne države, enotne obrambe, diplomatskega priznanja nebi bilo. Enotnost politike je pomembna zato, da se ljudje, slabše ali boljše, odzovemo na situacijo, v kateri smo se kot narod znašli. Menim, da bi en tak sporazum, dogovor naredil nekaj tudi v redu v teh časih.

Glejte, jaz seveda kot predsednik republike se ne spuščam v strankarsko politiko. Če in v kolikor me stranke sem in tja povabijo k sodelovanju, kot je bilo recimo pri nastajanju nekega soglasja glede volilne zakonodaje, se rad odzovem. Z vodji poslanskih skupin sodelujem, ko gre za moje kadrovske odločitve, ki jih predlagam Državnemu zboru, toda v strankarsko politiko se ne vmešavam. Kljub temu, ob tem opozorilu, ki se ga držim, ne rečem, da bi en medstrankarski sporazum koristil, razumem pa, da sta tukaj dve okoliščini, ki se zdita nek priročen izgovor, da se to ne zgodi. To je ugibanje, ali bo ta vlada ostala, ali bo prišlo do glasovanja o novi vladi, toda kljub temu ali pa prav zaradi tega bi in to razumejo se mi zdi le redki, svetoval, da se nek sporazum o reguliranju situacije, v kateri smo se znašli, tudi zaradi covida in recesije, ki bo temu sledila, kratke ali daljše, da pride do nekega dogovora med strankami, ki bo, ali ta vlada ostane, ali bo prišlo do oblikovanja nove, vendarle koristil celotnemu političnemu razredu in celotnemu, vsemu prebivalstvu, ker bo dajal vtis, da se politika trudi iskati kompromise za skupno dobro. Zdaj je nagrajeno, če ostro napadeš nasprotnikovo stališče. Ni nagrajen, da se ga trudiš razumeti in skušaš upoštevati. Če to skušaš, si šibak in mislim, da moramo dobro razmišljati, v kakšno družbo se v tem smislu spreminjamo in to ni dobro. Dolgoročno to ne obeta nečesa dobrega. Nas prej spravlja v skrbi. Kot predsednik republike me to skrbi. Poskušam to nagovoriti, kolikor se da previdno, da nebi dajal vtisa ali, da presegam svoje pristojnosti ali, da strašim, ampak mi smo priča nekemu političnemu razhajanju, ki ne bo na dolgi rok koristilo nikomur, ne enim ne drugim protagonistom in želim si, da bi čimprej spoznali, da bi bilo neko sodelovanje, čeprav na začetku previdno, kasneje pa nekoliko bolj zavzeto, koristno ne samo za obe strani, ampak za celo državo. Do tega spoznanja še nismo prišli.

ALEN SALIHOVIĆ: Gospod predsednik, še vedno smo brez volilne zakonodaje. Vložen referendum o investicijah v Slovensko vojsko, dvakratni neuspeh izvolitve novega ustavnega sodnika. To je zgolj nekaj perečih tem in povezane so z vami pa tudi, če dobimo sedaj novo vlado, ki jo sestavlja koalicija ustavnega loka, ali pa, če gremo prihodnje leto na predčasne volitve in to vprašanje volilne zakonodaje ni urejeno.

PREDSEDNIK REPUBLIKE BORUT PAHOR: Najprej gremo po vrsti. Vprašanje, ali bomo imeli do konca mandata predčasnega ali rednega to vlado, ki jo vodi predsednik Janša, ali ne, je vprašanje Državnega zbora. Državni zbor odloči z mandatom, ali bo ta vlada delo nadaljevala, ali pa bo s konstruktivno nezaupnico morda pred predčasnimi ali pred rednimi volitvami, mandat za sestavo vlade dobil nekdo drug. V to se jaz ne spuščam. Drugič, z vsako vlado, z vsemi prejšnjimi doslej, sodelujem. Teh vlad ne podpiram, niti jih ne podiram, z njimi sodelujem. Vedno sem v teh razmerah zaradi tega posebej kritiziran češ, da sodelujem tudi s to vlado. Seveda tudi s to vlado sodelujem v enaki meri sodelujem, kot sem sodeloval z drugimi. To štejem za in svojo ustavno dolžnost pa tudi za svoje politično prepričanje. Na tem položaju sem zato, da sodelujem z vsemi akterji v političnem prostoru ne, da jim nasprotujem, ne da z njimi tekmujem, ampak da sodelujem. Nekateri tega ne želijo sprejeti. Upoštevam to, razumem. Nekateri tega nočejo sprejeti. Tudi to sem dolžan razumeti, vendar pa svojega stališča ne bom spremenil. Z vsako vlado, ki jo bo postavil Državni zbor, bom sodeloval. To je prva stvar.

Druga, vprašanje volilnega sistema. Torej tukaj je bilo narejenih veliko korakov, ne pozabimo, v prejšnjem letu so glede tega tekla intenzivna medstrankarska pogajanja. Tisto, kar je dobro je, da čeprav v izteku roka, ki ga je postavilo Ustavno sodišče, zdaj vendarle dobivajo poslanci tako rekoč mislim, da konec tega tedna dokončno dva predloga rešitve načina uveljavitev ustavne odločbe, ali bomo spremenili okraje, meje volilnih okrajev, ali pa jih bomo ukinili in uvedli približno način evropskih volitev za volitve v Državni zbor. Hočem reči, da smo tukaj blizu neke rešitve za radikalnejšo rešitev, torej za uvedbo recimo evropskega načina volitev v Državni zbor, potrebujemo 60 in več glasov za spremembo volilnih okrajev običajno večino, če bi bili vsi navzoči torej 46. Upam, da se bo to vprašanje rešilo. Veste, da sem bil med najglasnejšimi, ki so opozarjali, da to je elementarno vprašanje demokracije in, da nad naslednjimi volitvami, naj bodo predčasne ali redne, ne sme biti nobenega suma ustavnosti, dvoma neustavnosti. Mislim, da bo to vprašanje rešeno tako, da sem glede tega vesel. Želel pa bi si tudi, da kot predsednik republike, ki sodelujem z vsako vlado, ne glede na to, kdo jo vodi, kako je sestavljena, v dobro države in, da bi se čimprej razčistilo ali bomo tudi na začetku leta, v katerem bomo predsedovali, ostali s to vlado, ki jo imamo, ali bomo dobili novo vlado, ker je ta politična negotovost, ki smo ji zdaj priča, gotovo tudi razlog, verjetno ne prispeva k temu, da bi se recimo država še bolje odzivala ne samo na zdravstveno, ampak na vse okoliščine, ki smo jim priča. Hočem reči, čim manj je politične negotovosti, več je sodelovanje, boljše je za državo. To hočem reči.

ALEN SALIHOVIĆ: Nenehno merjenje mišic pri investicijah v Slovensko vojsko pa nasploh na Slovenski vojski, zdi se mi, da to prihaja čez neko mejo dobrega okusa…

PREDSEDNIK REPUBLIKE BORUT PAHOR: Torej leta 2018 sem prvič, ko sem sprejel poročilo generalštaba o stanju pripravljenosti, javno seznanil z mojim pogledom, da bi bilo potrebno koristno sprejeti večletni načrt finančnih sredstev za namene vojske. Leta 2020 je bilo to slišano. Vlada se je za to odločila. Zdaj imamo zakon, ki omogoča, da v šestih letih namenimo dobrih 780 milijonov evrov za potrebe opremljenosti vojske. Mislim, da je to prav, da je v redu. Vidimo, da kadarkoli se slovenska politika odloča o vojski, naj bo to v času recesije ali v času gospodarske rasti, da se vedno zdi, da ni pravi čas. Zdaj je vlada to sprejela, v Državnem zboru dobila potrebno večino. Sem zadovoljen, ne morem soditi o tem ali bo o tem referendum ali ne. O tem bo odločilo Ustavno sodišče. Če bo prišlo do odločanja z referendumom, se bom potegoval za to, da bi ljudje to potrebo razumeli. Nenazadnje sem tudi vrhovni poveljnik obrambnih sil in mislim, da je to potrebno za našo varnost. Danes imamo zdravstvene probleme, morda bomo imeli v prihodnosti kakšne druge probleme. Upajmo, da ne. S svojo miroljubno politiko Slovenija skrbi, da ima povsod prijatelje, vendar ni vse odvisno samo od naše politike. Tako da potrebujemo vojsko zaradi enakih razlogov kot jo imajo vse druge države.

ALEN SALIHOVIĆ: Še na izvolitev kar dveh vaših kandidatov za ustavna sodnika.

PREDSEDNIK REPUBLIKE BORUT PAHOR: Ja. Prvič se je zgodilo, da zapored nista dobila dva kandidata potrebne večine in to obakrat z zagotovilom po sestankih z vodji poslanskih skupin, da to večino imata. Seveda, volitve so tajne. Tudi vodje poslanskih skupin ne morejo jamčiti za vsak poslanski glas posebej. To je demokratično, to je treba spoštovati. Zato bom zdaj zelo tankočutno vodil ta proces, ki se začenja prihodnji teden z vnovičnimi posveti z vodji poslanskih skupin. Videli bomo ali kdo od prijavljenih uživa potrebno podporo ali jo uživa kdo, ki bi ga mogoče predlagal jaz, morda na pobudo strokovne javnosti ali poslanskih skupin. Vsekakor moramo priti do kandidata ali kandidatke, ki bi poleg visokih strokovnih meril uživala tudi neko prepričljivo politično večino, da se ne bi še tretjič zgodilo, da kandidat za ustavnega sodnika ne bi bil izvoljen. Po svojih najboljših močeh se bom potrudil, da bo tako. Vidite, ko sem prej govoril o tem, da bi bilo koristno, da se politične zadeve razčistijo, da je čim manj negotovosti, sem meril tudi na take stvari. V razmerah, ko bi bilo jasno ali recimo neka vlada uživa politično večino ali ne, se recimo kakšna druga glasovanja ne izkorišča zato, da bi se posredno brala da podpora ali ne podpora. Nekaj tega je gotovo tudi pri takih kandidaturah in želim si, da bi bilo tega čim manj, zato si želim, da bi v decembru in januarju – ne vem koliko časa je za to potrebno, ampak v nekem razumnem roku – ugotovili kdo uživa potrebno podporo v Državnem zboru, da vodi slovensko vlado. Prihodnje leto bomo s cepivom končali neposredno zdravstveno krizo, ki se bo verjetno še nekaj časa zavlekla do precepljenosti. Potem pa se bo treba ukvarjati tako z reševanjem gospodarskih in socialnih problemov, ki jih navrgla zdravstvena kriza. Sicer bo tukaj odboj se zdi uspešnejši, kot je bil v času finančne krize pred desetimi leti. Pa vendar bo to za vse naše ljudi ena velika preizkušnja in politika mora tukaj pokazati sposobnost, da to dobro rešuje. Poleg tega bomo tudi predsedovali Evropski uniji. Saj ne da je zdaj to konec sveta ali pa da je to najpomembnejša stvar, ki je zdaj usodna za Slovenijo, ampak se mi zdi, da za ugled naše države v svetu, 30 let po naši ustanovitvi, bi bilo eno uspešno vodenje Evropske unije, potem ko je ta kriza s korono minila, en sijajen dosežek, kako bi rekel, ob letu, ko bomo obeleževali 30. obletnico ustanovitve naše države.

ALEN SALIHOVIĆ: Spoštovane poslušalke in poslušalci, na Radiu Ognjišče spremljate pogovor s predsednikom republike Borutom Pahorjem. Omenili ste že 30-letnico plebiscita. O njem čez nekaj trenutkov. Predtem pa bi se rad ustavil še pri Slovenija in zunanja politika. Tudi vi ste bili kljub razmeram mednarodno precej aktivni. Pa če pri tem najprej omenim naše sosede, Avstrija, Italija, Hrvaška, Madžarska. V prvi ste letos obeležili Koroški plebiscit, z drugo je bil ob 100-letnici požiga dosežen sporazum o vrnitvi Narodnega doma. S tretjo nismo naredili koraka naprej pri rešitvi mejnega vprašanja, do četrte pa se zdi, da Evropska unija gleda z neko distanco. Tako vidim sam. Kako jih vidite vi?

PREDSEDNIK REPUBLIKE BORUT PAHOR: Vedno, ne glede na okoliščine, ne glede na politike, ki jih bodo vodile sosednje države, si mora Slovenija prizadevati za dobre, če je le mogoče odlične prijateljske odnose z našimi sosedami. Kadarkoli se odnosi s sosednjo državo iz teh ali onih razlogov poslabšajo, to vpliva na performanse življenja v naši državi. Zato je moja skrb, naša skrb, vlade, Državnega zbora, da imamo s sosednjimi državami urejene odnose, prijateljske odnose, naklonjene odnose, da je to v našem nacionalnem interesu. Zdaj, seveda. Mi se v notranjo politiko sosednjih držav ne vtikamo, vendar pa poskušamo z vladami, ki jih imenujejo v sosednjih državah, čim boljše sodelovati. To je moje stremljenje. Mislim, da smo naredili zlasti z Avstrijo in Italijo tako v Trstu kot v Celovcu zgodovinske korake. Tukaj ne mislim samo na vrnitev Narodnega doma. To je seveda velika reč in bi vam rad povedal, da en del javnosti meni, da je bilo to samoumevno. To ni bilo čisto nič samoumevno. To je bil trud najprej manjšinskih organizacij, slovenske diplomacije, tudi mene osebno. Vsi smo se potrudili, združili moči in prišli do tega prelomnega dogodka. Tudi to, da sva s predsednikom Matarello stopila pred dve spominski obličji, da sva se tam prijela za roke in pokazala, da gledava s tem v prihodnost, je bilo se mi zdi enega neprecenljivega simbolnega pomena. Meni veliko pomeni, da mi Slovenci v Italiji, pa tudi Italijani, tudi Italijani v Sloveniji rečejo, da je to zelo veliko pripomoglo k eni njihovi notranji pomiritvi in enemu zadoščenju. Nič mi ne pomeni več od teh njihovih občutkov. Da ne govorim o prijateljskih odnosih med dvema državama. Avstrija, prvič smo praznovali skupaj plebiscit, tam smo doživeli Slovenci opravičilo v našem jeziku, to je vendar neprecenljivega pomena, to se ne zgodi čez noč, na tem smo delali leto dni skupaj z manjšino, s predsednikom van der Bellnom, vse to je zelo pomembno. Bil sem tudi na obisku na Madžarskem, tam smo ugotovili da so neke stvari, ki motijo obe državi, dajmo se izogibati ravnanj, ki vznemirjajo sosede, recimo zemljevidi ali podobno, dajmo gojit prijateljske odnose in se mi zdi da razumemo da imamo glede nekaterih vprašanj različna stališča, ampak se trudimo biti dobri prijatelji. Hrvaška, rekel sem predsedniku Milanoviću javno tudi, prej ali slej bodo dolžni izpolniti obljubo iz pogodbe, ki so jo podpisali, torej sprejeta sodba arbitražnega sodišča, ampak zaradi tega jaz zdaj nebi pogojeval to z ničemer, če bodo in ko bodo izpolnili pogoje za vstop v Schengenski prostor, nebi zdaj postavil nove blokade in na ta način izsiljeval to odločitev. Prej ali slej bodo prišle zgodovinske okoliščine, kjer bo Hrvaška zainteresirana da končno vendarle uveljavimo mejo, ki bo prinesla rešitev za to, da se ne zapletemo v kakšne nove težave. V to sem absolutno prepričan. Tako da mi imamo s sosedi zdaj se mi zdi zelo dobre odnose in kar tako naprej.

Evropska unija se je znašla v enem zastoju, na to kot Evropejec, kot privrženi Evropejec ne gledam ravnodušno, me skrbi. Prav tako moramo razumeti, da zaradi tega zastoja v Evropski uniji, ki potrebuje nov sunek, eno novo renesanso svoje zamisli o skupnem bivanju, ene nove kvalitete skupnega življenja, stoji tudi proces širitve, mi smo tukaj na koncu v vzhodnem sosedstvu na robu enega zelo nemirnega prostora v Evropi, ki sicer naravno sodi v prostor Evropske unije, to je prostor zahodno-balkanskih držav, vidimo kako se kopičijo težave in problemi. Glejte, če imajo urejene zrele gospodarsko razvite evropske države danes težave, potem si lahko mislite kakšne težave imajo države, ki ne uživajo prednosti skupnega življenja. To so države, ki Sloveniji zelo zaupajo, od nas tudi v tem smislu nek leadership, neko voditeljstvo pričakujejo, tukaj se moramo izkazati. Mislim, da je bilo na preizkušnji v zadnjih letih evro-atlantsko sodelovanje. Mislim da predsednik Biden, jaz ga osebno zelo dobro poznam, se dobro poznava, mislim da sva si tudi osebno v tem smislu naklonjena, nenazadnje je sprejel moje povabilo oziroma povabilo naju dva s Kolindo Grabar Kitarović in je bil najin gost na iniciativi Brdo-Brioni, ki pa je slovenska iniciativa, tako da tukaj imamo z bodočo ameriško administracijo vse razloge za upanje skupaj z drugimi evropskimi državami, da se bo regeneriralo neko medsebojno zaupanje in razumevanje kako eni drugega potrebujemo v globalnem svetu. Tako da jaz mislim da, glejte, če pogledava in domače in mednarodne razmere, so razlogi za skrb, so razlogi za tudi za veliko skrb, ampak nič ni takega, kar mi nebi bili sposobni rešiti, če bi malo več sodelovali, malo več se pogovarjali, tukaj mislim zdaj na Slovence, med seboj in delovali enotno navznoter in navzven. To je moje trdno prepričanje. To je neizkoriščena rezerva, ki jo zdaj ta hip ni slavno nekako jemati. Nekako si zdaj bolj pogumen, bolj korajžen, si bolj naš, če ne sodeluješ s tekmecem, če mu nasprotuješ, celo če ga stigmatiziraš, celo sovražni govor ni zavržno dejanje. Vse to se mi zdi niso odlike Slovencev, odlika Slovencev je, zaradi tega smo tudi dobili svojo državo, da se trudimo med seboj razumeti in seveda dva milijona nas je, če se mi med seboj ne bomo razumeli, kako bomo preživeli globalne spremembe v 21. stoletju, vse to je zdaj na neki preizkušnji, moramo razumeti to kompleksnost časa, ki ga živimo. To je zdaj zelo, zelo pomembno. In pričakujem, da bo prišlo do v prihodnjem letu tudi zaradi našega predsedovanja do ene spremembe našega obnašanja in ta sprememba političnega obnašanja mora biti precej velika, ker mi smo v zadnjih letih zelo zašli iz te usmeritve, ki je veljala od plebiscita naprej, sodelujmo, sodelujmo, pogovarjajmo se, glejte, mi smo imeli celo vrsto koordinacij, če se spomnite, od ustanovitve države naprej v enih in drugih vladah, sestanke, poglejte zdaj zadnji čas, poglejte obdobij zadnjih dveh let.

Če odštejete posvetovanje o volilni zakonodaji, vidite le redke signale medstrankarskega sodelovanja, ampak vidite številne signale nasprotovanja. Slovenci pa vendarle se mi zdi, še vedno kot njihov predsednik mislim, da to rečem za večino njih, pričakujejo od slovenske politike, da se bo pogovarjala, da bo poiskala za državo dobre kompromise, ne pa da si bo vedno samo nasprotovala. To je kratkovidna politika, to moram reči na robu tega leta, ki se končuje, ki je bilo posebej žalostno zaradi preizkušenj, ki so nas doletele s covidom, ampak v prihodnjem letu, ko bo imeli cepivo in se bomo tega problema rešili, ko se bomo soočali s starimi, novimi težavami, moramo vedeti, samo sodelovanje nas rešuje, vse drugo nas ogroža. To mora biti zelo jasno.

ALEN SALIHOVIĆ: Gospod Predsednik, Brdo-Brioni 2013 ste začeli ta proces na vašo pobudo, predvidevate denimo do poletja kakšno srečanje s kolegi virtualno, kakšno razpravo?


PREDSEDNIK REPUBLIKE BORUT PAHOR: Mi smo že dvakrat najavili to srečanje, že dvakrat smo dobili potrditev vseh. Tudi zdaj imamo potrditve vseh za srečanje v decembru, ki pa bo seveda samo, če bodo dovoljevale epidemiološke razmere, če bo inštitut dal zeleno luč za to, ampak zanimivo, poglejte zanimivo, srečanje je napovedano za sredino decembra. Mi smo praktično v istem dnevu kot smo poslali predlog, da se sestanemo po prejšnjem posvetu s predsednikom Milanovićem, ki je osvoboditelj, takoj v istem dnevu dobili soglasje vseh držav, vsi čutijo potrebo, da bi se dobili, vključno z mano kot osvoboditeljem imamo zadržke do virtualnega srečanja, ker bi bilo to samo protokolarno. Vi o nekaterih zelo delikatnih stvareh, ki smo jim danes priča, vendarle virtualno ne morete diskutirati. To je vsem nam jasno. Za te vrste posvetov, kot jih imamo mi, ki so izredno odkriti, ki so tudi potem polni teh bilateralnih srečanj in nekih dogovorov, ki jih sicer ni, ker se drugače ne dobivajo. Pazite, Berlinski proces, ki ga vodita Francija in Nemčija, je zrasel iz humusa Brdo-Brioni. In samo kolikor Brdo-Brioni na vrhu, se pravi med predsedniki teče toliko teče tudi berlinski proces, to se je zdaj na zadnje dobro videlo. In hočem reč, koliko zaupanja je v državah južno od nas, ki vidijo v Sloveniji enega voditelja oziroma enega prijatelja ne voditelja, enega prijatelja, ki jih razume, ki se trudi razumeti njihov položaj in ne vsiljuje njihovih politik ampak jim pomaga. In seveda na drugi strani tudi Evropska unija nas spodbuja dajte, dajte. Tudi mi rabimo nek prevod problemov v naš jezik, da bi razumeli kako lahko pomagamo. Tako da sem tukaj sem optimist, ampak nas čaka seveda veliko dela, lažje bo, vse bo lažje, tudi zunanja politika, če bo doma nekaj več razumevanja medsebojnega, to sem prepričan.

ALEN SALIHOVIĆ: Spoštovani predsednik republike, Borut Pahor, v tem zadnjem, v teh zadnjih nekaj minutah pa še o 30-letnici plebiscita. December prinaša 30-letnico plebiscita, 9. november je minilo 30 let od sestanka Demosa v Poljčah, 6. decembra bo minilo 30 let od dogovora vseh političnih strank o skupnem nastopu na plebiscitu. Vi redno obeležujete te obletnice, kar nekaj dogodkov ste že pripravili, naslednji bo, kot ste že omenili, ta petek. Spomnili se boste 30-letnice podpisa sporazuma o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo. Gospod predsednik, kako se spominjate 23. decembra?

PREDSEDNIK REPUBLIKE BORUT PAHOR: Glejte, z lepimi spomini seveda. Razumel sem, čeprav sem bil takrat še mlad človek, bil sem med najmlajšimi poslanci Bučarjeve skupščine ne. Razumel sem, da se je zgodilo tisti dan nekaj velikega, razsežnosti te spremembe še nisem moral, še nisem znal doumeti. Ne vem, če jo je kdo v celoti prav gotovo voditelji takratni, Pučnik in drugi bolj, ampak mislim, da so ljudje takrat začutili, da smo prešli v neko, da smo prešli Rubikon, tistega mrzlega nedeljskega večera, 23. decembra 1990 smo Slovenci prestopili Rubikon. Eno stvar bi rad povedal, ki se mi zdi pomembna za ta čas in se naslanja na dogodke izpred 30. let. Danes zlasti generacija, ki tega ni izkusila osebno, ampak samo iz pripovedovanja staršev in učiteljev, meni napačno, da je bil to čas vsesplošne politične enotnosti, od začetka do konca, to ni res. To ni res. Ko je Demos zmagal na prvih demokratičnih volitvah je imel za svoj moto osamosvojitev Republike Slovenije, vendar je še v Demosu veljalo vrsto različnih videnj tega cilja. Da ne govorimo o poziciji, ki je ali imela zadržke ali pa je temu nasprotovala. In poglejte, v manj kot enem letu, od aprila 1990 do decembra 1990 je bila slovenska politika razklana in bom rekel različna od konca, od začetka do konca bila sposobna stopit skupaj. Zakaj? Zakaj je v tako kratkem času slovenski politiki uspelo stopiti skupaj? Zato, ker je takrat še veljal zgodovinski spomin na razkol iz polovice prejšnjega stoletja. Nihče ni hotel sprejet nase odgovornosti za narodni razkol vnovič, še enkrat, ne več. Vem, da je to takrat pri nas v moji politični skupini, ki sem ji pripadal zelo močno odmevalo. Raje smo skupaj na napačni strani, kot da bi bili razklani. Mislim, da je to takrat bilo zelo zelo zelo močno. Tudi če bomo recimo, ko sem rekel na napačni strani v tem smislu, da ne bo narobe razumljeno, tudi če bi se izkazalo, da bomo priča agresiji, da bo hudo, da bomo trpeli, moramo biti na skupni strani, moramo biti na skupni strani, samo ne biti razdeljeni. To mislim, da mora biti vodilo tudi za naprej. Tako da prosim vse, ki bodo to poslušali, da me razumejo, na napačni ali pravi strani, na isti strani, ne na napačni strani, naj se popravim, na isti strani, moramo biti na isti strani, ne na napačni, na isti strani.

ALEN SALIHOVIĆ: Ne biti razdeljeni, ali je to tudi moto, ki vas vodi pri vseh teh dogodkih, ki ste jih že kar nekaj pripravili in gotovo bodo v prihodnjem letu sledili še bolj pogosto?

PREDSEDNIK REPUBLIKE BORUT PAHOR: Jaz mislim, da če hočemo, nas zgodovina veliko nauči. Nauči nas, da ne ponavljamo napak. Daje nam navdih, da naredimo nova plemenita dejanja. Jaz mislim, da velja spominjati samega sebe na to, da nam je marsikaj v zgodovini uspelo, da mi smo sposobni, ker to krepi samozavest in ponos tudi. To je za narod pomembno, za državo pomembno. Še enkrat naj vam rečem, v luči 30. obletnice plebiscita, v luči prihajajočih božično-novoletnih praznikov, Slovenci smo bili in razklani in smo stopili skupaj. Ko smo bili razklani, smo plačali visoko ceno. Ko smo stopili skupaj, smo dobili visoke, kako bi rekel, zgodovinske dobitke. Dobili smo našo državo. Jaz mislim, da nas to mora navdajati z neko odgovornostjo, da prav zato, ker mislimo različno, in je to prav, saj smo demokratična družba in država, da se trudimo sodelovati med sabo. To je edina moja prošnja vsem nam, trudimo se razumeti drugega, se vživeti v njegovo bolečino in v njegovo drugačno stališče in kolikor je le mogoče z njim sodelovati, ne pa nasprotovati za vsako ceno brez argumentov in se celo sovražiti. To je strašno, to je nedopustno.

ALEN SALIHOVIĆ: Gospod predsednik republike Borut Pahor, iskrena hvala za pogovor. Želim vam bogat december, prazničen naj bo, kolikor bo le lahko, in ostanite zdravi.

PREDSEDNIK REPUBLIKE BORUT PAHOR: Tudi jaz bi se želel zahvaliti vašim poslušalkam in poslušalcem, vam. Rad bi prosil vse, da storijo kaj plemenitega za drugega, tudi če gre za največjo malenkost. Vse to bo dalo vtis, da nismo sami in da bomo skupaj premagali vse.

ALEN SALIHOVIĆ: Hvala lepa.

PREDSEDNIK REPUBLIKE BORUT PAHOR: Hvala.