Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes na posebni slovesnosti v Predsedniški palači vročil državna odlikovanja, ki so jih prejeli Alenka Artnik, Tim Gajser, Tadej Pogačar in Urška Žolnir Jugovar

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes na posebni slovesnosti v Predsedniški palači vročil državna odlikovanja.

Alenka Artnik, Tim Gajser, Tadej Pogačar in Urška Žolnir Jugovar so prejeli državna odlikovanja zlati red za zasluge za izjemne športne dosežke, uveljavljanje Slovenije na svetovnem športnem prizorišču in navdih ljudem.


Foto: Daniel Novakovič/STA

Utemeljitve:

Za izjemne športne dosežke, uveljavljanje Slovenije na svetovnem športnem prizorišču in navdih ljudem prejme Alenka Artnik zlati red za zasluge.

Alenka Artnik je svetovna rekorderka v prostem potapljanju. Nikoli v zgodovini se nobena ženska na svetu ni potopila globlje kot ona.

Alenka Artnik je Koprčanka, rodila se je ob morju, a se je s prostim potapljanjem začela ukvarjati šele pri tridesetih letih. Najprej se je poizkusila v potapljanju v bazenskih disciplinah, leta 2015 pa se je podala v globinske vode.

Globine se zdijo človeku od nekdaj nevarne, privlačne in skrivnostne. Z razvojem potapljaške opreme, zlasti tkanine neopren in posebnih plavuti, pa je potapljanje postalo dostopnejše in odprl se nam je nov svet odkrivanja in tekmovanja.

Nekdaj je bilo prosto potapljanje, torej brez pomoči mehanskih naprav, edino možno potapljanje. Zagotovo so se tako potapljali že v antični Grčiji, saj Homer in Platon navajata spužve, ki so jih v globinah nabirali potapljači, v japonskem morju pa so, prav tako že pred tisočletji, potapljačice nabirale bisere.

Zanimanje javnosti za potapljanje v globine in merjenje dosežka se je začelo v tridesetih letih prejšnjega stoletja z razvojem dihalne opreme. Z večjimi globinami so prihajala nova spoznanja o delovanju človeškega organizma pri povečanem okoljskem tlaku in zaradi njih so globine postale dosegljive tudi brez dihalne opreme. Pionirja tekmovalnega prostega potapljanja Jacques Mayol in Enzo Majorca sta leta 1962 ovrgla prepričanje, da preživetje v globinah, večjih od 50 metrov, ni mogoče. V šestdesetih letih so nato potapljači poskrbeli, da so potopi več kot 100 metrov globoko postali nekaj vsakdanjega, pridružile so se jim tudi ženske. Discipline so standardizirali, tekmovanja so postajala privlačna in odmevna, prosto potapljanje je zdaj mednarodno priznani šport.

V tem športu Alenka Artnik premika meje mogočega. V letih 2018–2021 je šestkrat izboljšala svetovni globinski rekord in je edina svetovna rekorderka v dveh disciplinah, potapljanju s plavutmi in potapljanju z monoplavutjo. Nekako samoumevno je, da je tudi večkratna evropska in svetovna prvakinja.

Najboljša prosta potapljačica na svetu je oktobra letos že prvi dan svetovnega prvenstva v Turčiji potrdila svojo izjemnost s potopom do globine 116 metrov v disciplini z monoplavutjo s konstantno obtežitvijo. Lani je s potopom do 122 metrov na Bahamih postala ženska potapljačica z najglobljim potopom v zgodovini tega športa. Prvikrat se je potopila globlje od sto metrov leta 2017 v Turčiji, nato pa je vsako leto presegla samo sebe in vsakokrat postavila nov absolutni rekord: na Bahamih leta 2018 105 metrov, v Hondurasu leta 2019 113 metrov, v Egiptu leta 2020 114 metrov.

Alenka Artnik na prvo mesto postavlja varnost in svoj spoštljivi odnos do globin prenaša tudi na mlajše generacije. Vprašanja, ki si jih ob njenih dosežkih zastavljajo poznavalci, zdaj niso več, ali bo šla še globlje, ampak, ali bo šla tudi globlje od moških potapljačev. Zgodba Alenke Artnik je zgodba o močni osebnosti, ki premaguje samo sebe. Vse, kar se zgodi, ko se potopi v neznano, je odvisno od nje – njeni uspehi in dosežki so pripoved o vztrajnosti, osredotočenosti, samodisciplini, odločenosti in nezlomljivi volji.

Za izjemne športne dosežke, uveljavljanje Slovenije na svetovnem športnem prizorišču in za navdih ljudem se ji Republika Slovenija zahvaljuje z zlatim redom za zasluge.


Foto: Daniel Novakovič/STA

Za izjemne športne dosežke, uveljavljanje Slovenije na svetovnem športnem prizorišču in navdih ljudem prejme Tim Gajser zlati red za zasluge.

Tim Gajser, čudežni deček motociklizma, je do svojega 26. leta že petkrat postal svetovni prvak v motokrosu. To ga uvršča med najuspešnejše slovenske športnike, na večni lestvici svetovnega motokrosa pa je na petem mestu in še ni rekel zadnje besede.

Pri dveh letih in pol je prvikrat sedel na motocikel, pri enajstih motokros zanj ni bil več igra. Odtlej ni rasel le v centimetrih, ampak tudi v kubičnih centimetrih: leta 2007 je osvojil naslov evropskega prvaka v razredu do 65 ccm, dve leti pozneje v razredu do 85 ccm, leta 2012 pa je v skupini do 125 ccm osvojil najprej evropsko krono, nato pa postal še mladinski svetovni prvak. Prejel je priznanje Mednarodne motociklistične zveze (FIM) za novinca leta v motošportu in dopolnil 16 let.

Uspešen je bil tudi v drugih športih: treniral je judo in bil celo državni prvak, smučal je in tekmoval na državnem prvenstvu, dober je bil v nogometu, a njegova pot je bila določena. »Zdaj bi rad postal svetovni prvak v razredu MX2,« je dejal leta 2012 in že naslednjo sezono vstopil v to skupino. V treh letih je pometel z mednarodno konkurenco in si leta 2015 privozil naslov svetovnega prvaka v razredu MX2, slovenski športni novinarji pa so ga razglasili za najobetavnejšega športnika leta.

V letih 2016, 2019 in 2020 je osvojil tudi naslov svetovnega prvaka v elitnem razredu MXGP. V sezoni 2021 je dosegel bron, letošnje leto pa je bilo nekaj posebnega, saj je Tim Gajser sotekmovalcem že davno pred koncem prvenstva odvzel sleherno upanje na zmago: prizorišče Hyvinkää na Finskem se je 14. avgusta 2022 zapisalo v zgodovino svetovnega motokrosa, ko je Gajser svoj peti naslov svetovnega prvaka tam potrdil že pred zadnjima dvema dirkama sezone.

Kdor je slišal za Tima Gajserja, je slišal tudi za garanje, odrekanje ter od blata, znoja in solza prepojen dirkaški kombinezon. Nepopustljivost, borbenost, osredotočenost in spoštljivost do tekmecev in sotekmovalcev so značilnosti športnika, ki navdušuje s svojo odločenostjo, da bo vsakokrat boljši. Tim Gajser je v zadnjih sezonah zrasel v zrelega tekmovalca, ki se zaveda svoje moči in zaupa vase.

Za navdih, ki ga s tem daje ljudem, ter za izjemne športne dosežke in uveljavljanje naše države na svetovnem športnem prizorišču se Slovenija Timu Gajserju zahvaljuje z zlatim redom za zasluge.


Foto: Daniel Novakovič/STA

Za izjemne športne dosežke, uveljavljanje Slovenije na svetovnem športnem prizorišču in navdih ljudem prejme Tadej Pogačar zlati red za zasluge.

Tadej Pogačar s Klanca pri Komendi pri 24 letih niza uspeh za uspehom. Potem ko je dvakrat zapored osvojil Dirko po Franciji, najprestižnejšo kolesarsko dirko na svetu, in se v zgodovino zapisal kot njen najmlajši dvakratni zmagovalec, je na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2020 slovenskemu kolesarstvu priboril še prvo olimpijsko medaljo v zgodovini.

Če je bilo Pogačarjevo prvo zmago v Franciji leta 2020 še mogoče imeti za naključje, je kmalu postalo jasno, da je svetovno kolesarstvo z njim dobilo novega glavnega igralca. Velikan svetovnega kolesarstva Eddy Merckx je ocenil, da je mladi Pogačar na poti, da se vpiše v zgodovino kot eden najboljših kolesarjev vseh časov.

Pri zmagah na tritedenski kolesarski dirki naključja ne morejo biti odločilna. Kandidat za vzpon na najvišjo stopničko mora biti izjemno močan in vzdržljiv ter hkrati hiter in preudaren, spreten na klancih in v gneči ter pogumen, ob vsem pa ga mora spremljati tudi sreča. Tak je Tadej Pogačar, športnik z izjemno sposobnostjo regeneracije, kar mu priznavajo trenerji in se kaže na laboratorijskih meritvah. Ob tem ima tudi nekaj drugih izjemnih sposobnosti: prirojen občutek za kolo, popoln pregled nad dirko in zmožnost celovitega opazovanja dogajanja okoli sebe. V vsakem trenutku ve, kaj se dogaja na cesti, razume, kako se premikajo kolesa neposrednih tekmecev, pozna gibanje po glavnini in vsemu temu odmerja in prilagaja svoj odziv. Ob napadih tekmecev ohranja mirno kri in vedno najde pravo kolo za sledenje. Slovenski as zmaguje serijsko, tako v klasikah kot na krajših etapnih dirkah, in zmage, če ni res nujno, ne prepusti nikomur drugemu.

Da je med najboljšimi kolesarji na svetu, je dokazal že, ko je še ne enaidvajsetleten postal zmagovalec Dirke po Kaliforniji in leta 2018 s prestižno zmago na Tour de l'Avenir, najdaljši etapni dirki za kolesarje, mlajše od 23 let. Z vožnjo, ki ga je izstrelila med profesionalne kolesarje, je postavil vzorec, ki ga odtlej ponavlja – vedno ko na etapnih dirkah preide v vodstvo, to obdrži vse do konca. Od prihoda v elitno karavano leta 2019 prav vsako sezono stori nekaj korakov naprej in kolesarske spomenike drugega za drugim postavlja v vrsto svojih osebnih trofej: s klasično kolesarsko dirko po Belgiji Liege–Bastogne–Liege in klasično kolesarsko dirko po Lombardiji ima že dva od petih. In nenazadnje, izjemni Tadej Pogačar je v letošnjem letu zavladal tudi Dirki po Sloveniji.

Tadej Pogačar na kolesu uživa, videti je srečen, z njim ustvarja. Kolesarjenje ga veseli, vznemirja, motivira in mu postavlja vedno nove cilje. Agresivni slog vožnje, ko za zmago napade že na predzadnjem klancu, kaže njegovo izjemnost. Pri poznavalcih in gledalcih je zaradi zanesljivosti in edinstvenosti zelo priljubljen, pa vendar ostaja stvaren in željan vedno novih potrditev.

Republika Slovenija se vrhunskemu športniku Tadeju Pogačarju z zlatim redom za zasluge zahvaljuje za izjemne športne dosežke, uveljavljanje Slovenije na svetovnem športnem prizorišču in za navdih ljudem.


Foto: Daniel Novakovič/STA

Za izjemne športne dosežke, uveljavljanje Slovenije na svetovnem športnem prizorišču in navdih ljudem prejme Urška Žolnir Jugovar zlati red za zasluge.

Urška Žolnir Jugovar je prva slovenska olimpijska prvakinja v individualnem športu. Leta 2012 je v Londonu osvojila zlato olimpijsko medaljo v judu in se z zlatimi črkami vpisala v zgodovino slovenskega športa.

Vrhunska športnica iz Pernovega pri Žalcu je članica znamenitega celjskega kluba Z'dežele Sankaku in ena najuspešnejših judoistk iz šole Marjana Fabjana. Urška Žolnir Jugovar je judu podarila svoje otroštvo in mladost, saj je začela trenirati že pri desetih letih. Hitro je pokazala velik talent, pri 16 letih je postala evropska mladinska prvakinja na prvenstvu leta 1997 v Ljubljani in uspeh dve leti pozneje ponovila še v Italiji. Ko je začela nastopati v članski reprezentanci, jo je športni svet že poznal po izjemni disciplini, marljivosti, odrekanju in vztrajnosti.

V 25 let trajajoči športni poti je prejela 34 medalj na svetovnih A-pokalih ter tekmah za grand prix in grand slam. Nepozabni zanjo in zgodovinski za Slovenijo pa sta dve olimpijski odličji, najprej bronasto z olimpijskih iger v Atenah leta 2004 in nato še zlato osem let zatem, leta 2012 v Londonu. V svoji vitrini ima še dve bronasti odličji s svetovnih prvenstev, v Kairu leta 2005 in Parizu leta 2011, ter štiri z evropskih prvenstev v judu, zlato medaljo iz Tbilisija leta 2009, srebrno iz Beograda leta 2007 in dve bronasti, iz Lizbone leta 2008 in Istanbula leta 2011.

Urška Žolnir Jugovar je tudi svetovna vojaška prvakinja v judu, ta naslov je osvojila kar štirikrat, v letih 2003, 2004, 2005 in 2011, ter evropska vojaška prvakinja leta 2010. Štirikrat je bila razglašena za judoistko leta v Sloveniji, leta 2012 pa tudi za športnico Slovenije. Je prejemnica Bloudkove nagrade leta 2004 in naslova Slovenka leta 2012.

Urška Žolnir Jugovar je vse, kar si je zadala, tudi izpeljala. V njenem svetu izraza »ne morem« ali »ne gre« ne obstajata. Odlikuje jo jeklena vztrajnost, prepričana je, da si je v življenju treba prizadevati za tisto, kar želiš doseči, in da uspehi nikoli ne pridejo sami. Svojemu klubu Z'dežele Sankaku je ostala zvesta tudi po koncu vrhunske športne kariere. Je podpredsednica Judo zveze Slovenije, na letošnjem kongresu Evropske judo zveze (EJU) pa je postala ena od njenih treh športnih direktorjev oziroma direktoric.

Za izjemne športne dosežke, uveljavljanje Slovenije na svetovnem športnem prizorišču in za navdih mladim športnikom in javnosti se ji Republika Slovenija zahvaljuje z zlatim redom za zasluge.


Foto: Daniel Novakovič/STA