Predsednik republike pozval k sodelovanju slovenske politike in oblikovanju nacionalnega interesa v luči morebitnih spremenjenih mednarodnih okoliščin

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes udeležil slovesnosti ob 25. obletnici spomina na spopad Teritorialne obrambe z Jugoslovansko ljudsko armado 28. junija 1991 na Medvedjeku. Predsednik republike je položil venec pred spominsko obeležje in imel slavnostni nagovor na slovesnosti.

 

Celotno besedilo govora predsednika republike v nadaljevanju (Velja govorjena beseda!):

Predsednik republike pozval k sodelovanju slovenske politike in oblikovanju nacionalnega interesa v luči morebitnih spremenjenih mednarodnih okoliščin

 "Spoštovani, 

v četrtek, 23. junija letos, na predvečer naše srebrne obletnice, britansko ljudstvo odloča ali bo Velika Britanija ostala v Evropski uniji ali ne. Četudi se bodo odločili, da ostanejo, kar si mi želimo - a to prepuščamo njihovi suvereni odločitvi - bo to pomenilo nek zgodovinski znak, da naša širša domovina potrebuje spremembe. Kaj šele, če bodo Britanci odločili, da zapustijo Evropsko unijo. Potem bodo te spremembe nagle in tudi nepredvidljive.

Zakaj je to pomembno za nas tudi v luči praznovanja slovenske državnosti? Zato, ker odločitev za osamosvojitev Slovenije ni bila odločitev za našo nacionalno izolacijo, ampak odločitev, da skupaj z drugimi evropskimi narodi in državami združimo moči, napore in vizije za mirno in varno Evropo, ki bo omogočala tej in prihodnjim generacijam večjo blaginjo. 

Naša širša domovina je, kot kažejo dogajanja zadnjega časa, pred spremembami. Petindvajset let naše samostojnosti slavimo, po tem, ko smo se najprej leta 1990 enotno odločili na plebiscitu za ustanovitev samostojne države, jo nato pol leta kasneje enotno razglasili, jo enotno ubranili, nato pa v zelo kratkem času tudi mednarodno priznali. V času petindvajsetih let smo na dveh referendumih odločali o našem vstopu v Evropsko unijo in Zvezo NATO, zdaj, to je moja ocena in zanjo prevzemam odgovornost, pa je znova nastopil čas velikih, morda celo prelomnih sprememb. Ta čas bo terjal ne samo od slovenske politike, a najprej in zlasti v prvi vrsti od nje, kasneje pa morda znova na referendumu - ne vem kdaj, toda morda prej, kot bi si kdo predstavljal, - tudi enotnost našega naroda. Potrebno bo določiti, kaj je naš interes v teh spremenjenih okoliščinah, treba se bo enotno postaviti zanj in si potem za njegovo uveljavitev tudi prizadevati.

Naj bom popolnoma jasen o tem, kakšen je po mojem mnenju naš nacionalni interes. Naš nacionalni interes je, da naša širša domovina ne samo preživi, ne samo životari, ampak da doživi tudi neko renesanso, neko prenovo. Da smo Slovenci, državljanke in državljani Slovenije, v tem procesu prenove njen zelo aktiven del, da ji pomagamo in da se izvleče iz krize. Ker je od nje odvisen naš mir, naša varnost, naša blaginja. Skupaj z drugimi evropskimi narodi, ki si želijo več Evrope, moramo bolj poglobljeno narediti vse, kar je mogoče, da te spremembe obrnemo v prid stremljenj te in prihodnjih generacij. To je poziv slovenski politiki in najširši javnosti, da brez ambicije, da bi se vtikali v pravico britanskega ljudstva, da samo odloča o svoji usodi, razumemo znamenje tega časa. In se pripravimo na nove prelomne spremembe, ki nas čakajo, da bomo takrat, ko bo to potrebno ne samo sposobni sodelovati med seboj, ampak preko sodelovanja doseči tudi narodno enotnost, da bomo ubranili naše nacionalne interese. 

Tako se sedaj vrnemo petindvajset let nazaj, v čas osamosvajanja, ki je bil čas enotnosti. V čas graditve naše samostojne države, ki je bil čas sodelovanja in je omogočal, da smo Slovenci takrat, ko je bilo to najbolj potrebno, v kratkem času stopili skupaj in premagali razlike med nami, uveljavili naš interes in omogočili, da kot gospodar svoje usode skupaj z drugimi narodi sooblikujemo bolj varno, mirno in boljšo prihodnost zase in za naše otroke. 

Večkrat poudarim, da taka enotnost, kot je bila takrat izpričana, ni samoumevna. Samo tričetrt stoletja nazaj, v času druge svetovne vojne in po njej, Slovenci nismo bili enotni. Bili smo razklani. In za to razklanost smo plačali veliko politično in moralno ceno. Rane te razklanosti na nek način celimo še danes. Mislim pa, da precej uspešno. Simbolno in stvarno. Zato nam v luči teh izzivov, ki nas čakajo, teh sprememb ni treba razumeti kot znak strahu. Nasprotno. Te spremembe vidim tudi kot znak velikega upanja. Tako, kot so jih videli kot znak velikega upanja tisti, ki so sredi osemdesetih let opozarjali na potrebo po tem, da se Slovenci osamosvojimo. In to smo nato storili. Tako vidim tudi sedaj te bližajoče se spremembe v Evropski uniji. Kot znak velikega upanja tudi za naš narod. In za vse, ki vidijo v bolj povezani, v bolj enotni Evropi več miru, več varnosti in več blaginje za naše otroke in naše vnuke. 

Morda bo potrebno o tem v prihodnjih letih, ne vem kdaj, ne vem s kakšnim povodom, odločati na referendumu. Ampak pripravljati se bo potrebno že zelo zgodaj. Počakajmo na izzid britanskega referenduma v četrtek in upajmo, da se bodo Britanci odločili, da ostanejo v Evropski uniji. Če bi se zgodilo, da se bodo odločili, da izstopijo, pa moramo razumeti ta znak časa. Da se bodo potem zganile stvari v Evropski uniji, v naši širši domovini, in da mi nikakor ne moremo ostati pri tem pasivni, ampak moramo sodelovati z vsemi tistimi, ki vidijo ne v oživljanju, ampak v prenovi Evropske unije perspektivo zase in tudi za nas. To bo velika dolžnost nas vseh, to bo velika zgodovinska naloga, pred katero smo zdaj. Vabim vas, da o tem ne razmišljate postransko, ob robu, kot da se nas to ne tiče, ampak da vidite te dileme kot globoko naše dileme. Kot globoko dilemo naše slovenske priložnosti in možnosti za nadaljni razvoj. 

Mislim, da bo čas, ko bo morala slovenska politika pokazati zrelost za sodelovanje pri tem projektu in ko bo tako kot leta 1990 na predvečer plebiscita, leta 1991 na predvečer razglasitve samostojne države, in potem v boju za njeno ubranitev, ponovno morala stopiti skupaj z ljudmi ubranit naše interese. 

V čast mi je bilo, da sem lahko danes, ob tej priložnosti, ko se spominjamo tako tragičnih dogodkov ne daleč od tukaj, lahko spregovoril o aktualnih in političnih stvareh. Družbenih. Ki zadevajo vse nas, ne glede nato, kako jih ta trenutek čutimo. Prosim vas, da ne podcenjujemo stvari,  da jih poskušamo razumeti in da storimo nekaj, česar nihče ne more storiti namesto nas: da v luči priprav na potrebo po novi narodni enotnosti v prihodnjih letih pazimo na odnose med nami, na odnose med nami kot ljudmi, da se po nepotrebnem ne prizadanemo, ne prepiramo, da spoštujemo razlike, da se spoštujemo in da krepimo vse tisto, kar nas povezuje, da krepimo sodelovanje in zaupanje, ker bo prišel čas, ko bo to znova na preizkušnji. Takrat ko bo, moramo stopiti skupaj in se postaviti skupaj za naš interes. Naš interes pa je seveda, da Slovenija kot suverena in neodvisna država skupaj z narodi, ki to želijo, okrepi Evropsko unijo, jo prenovi, jo naredi močno, resistentno za izzive, ki jo čakajo v enaindvajsetem stoletju. Samo v tem kontekstu lahko majhen narod tukaj na križišču velikih, na tem pomembnem geopolitičnem mestu, ohrani svojo vitalnost in v pogojih odprte družbe popolnoma razvije svojo slovensko identiteto in značaj. 

Vabim vas, da praznujemo četrtstoletnico obstoja države ponosno in enotno, ker imamo za to vse razloge. Moram reči, da z obžalovanjem in zaskrbljenostjo spremljam popolnoma nepotrebne prepire o tem, kdo je bil bolj ali manj zaslužen za osamosvojitev. O tem smo odločali ljudje na plebiscitu, o tem smo skupaj odločali v takratni Bučarjevi skupščini. Teoritorialci, miličniki in vsi, ki so se postavili v desetdnevni vojni za Slovenijo, so brez izdaje enotno ubranili to državo. 

Če Slovenci ne znamo biti ponosni na osamosvojitev kot prelomni trenutek v naši narodovi zgodovini, morda najbolj slaven med vsemi, na kaj naj bodo ponosni naši otroci? Kaj naj bo hrbtenica njihovega ponosa v prihodnosti? Zato menim, da smo jim tudi mi, njihovi starši in stari starši, dolžni prenesti izročilo ponosa, radosti in samozavesti, ker si to zasluži čas pred petindvajsetimi leti in tudi čas, ki prihaja."