Govor predsednika Republike Slovenije na 24. posvetu slovenske diplomacije

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes udeležil 24. rednega letnega posveta slovenske diplomacije, kjer je nagovoril veleposlanice in veleposlanike Republike Slovenije in visoke predstavnike Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije.


Foto: Daniel Novakovič/STA




V nadaljevanju objavljamo prepis govora predsednika republike na 24. rednem letnem posvetu slovenske diplomacije:

"Spoštovani gospod minister,
gospe in gospodje.

Najprej naj začnem z izrazi hvaležnosti, vam, spoštovani gospod minister, vsem vam, veleposlanice, veleposlaniki, diplomati, ki zavzeto in profesionalno opravljate svoje delo za korist in interes naše države.

Cilj zunanje politike je uveljavljanje naših nacionalnih interesov v mednarodni skupnosti in o tem bi rad rekel nekaj, začenši s skrbjo, ki jo imam glede Evropske unije.

Spoštovani gospod minister, gospe in gospodje.

Vse od majniške deklaracije naprej, kjer smo demokracijo in neodvisnost Slovenije povezali z evropsko idejo, je bila naša privrženost evropski ideji in vstopu v Evropsko unijo in naša aktivnost v njej povezana z željo, z ambicijo, zavzetostjo, da v enotni Evropski uniji lažje uveljavljamo svoje nacionalne interese. Da je hkrati Evropska unija naša domovina, je cilj in vzvod naših nacionalnih hotenj. Je v našem življenjskem interesu.

Ampak kolikor se jaz spomnim, lahko me kdo od vas popravi, smo vedno imeli pred očmi enotno Evropsko unijo., Ne glede na to, da so bile države članice ves čas, od majniške deklaracije naprej, povezane na različne načine, nekatere kot članice, kakšna je bila ves ta čas: od majniške deklaracije naprej, po našem vstopu v Evropsko unijo, nenazadnje tudi v različnih statusih so bile članice Schengena, ene so bile članice evropskega območja in druge niso bile. Skrb, o kateri govorim, zadeva neko novo razdelitev, za katero mislim, da ni v interesu Republike Slovenije. Govorim o delitvi Evropske unije na zahod in vzhod. Morda bo kdo od vas ocenil, da so te skrbi preuranjene, da so irelevantne, da so odveč, če je temu tako mi bo kasneje odleglo. Vendar menim, da je prav, desetič po vrsti sem, mislim, na takem posvetu, da sem odkrit z vami in da potem tudi vi lažje razumete kakšna od mojih ravnanj kot predsednika republike v evropski in zunanji politiki.

Že nekaj časa je Evropska unija v zastoju, v nekem krču, je šibkejša navznoter in šibkejša navzven kot bi si želeli in vse to sproža različne reakcije na to situacijo.

Toda celo v tem času, ko je bilo temu tako, smo v Sloveniji sprejeli strategijo zunanje politike in rekli, da vidi Slovenija svoje mesto v jedrni Evropi, v poglobljeni in razširjeni. S tem smo pravzaprav želeli povedati vse, kar je povezano z našimi ambicijami glede Evropske unije v prihodnje. V tem času smo sodelovali v različnih pobudah in tega nikoli nismo razumeli kot neko povezovanje, ki bi bilo v nasprotju z enotno Evropsko unijo, ampak nasprotno, kot nekaj, kar krepi enotnost Evropske unije. Tukaj mislim na različne pobude, na vladni, na ministrski, na predsedniški ravni. Če ostanem na moji, so tukaj pobude Brdo-Brijuni, so tukaj pobude Tri morja, so tukaj druge oblike sodelovanja, ki krepijo neko povezanost držav v regiji zato, da bi prispevali k tej poglobljeni in razširjeni Evropi. Nikoli nisem videl v tem času, kot to vidim danes, nevarnosti, da bi lahko prišlo do neke delitve, ki bi bila drugačna po svoji kvaliteti - in to so omenjene delitve na vzhod in zahod. Tam, kjer je nekoč visela železna zavesa, utegne v prihodnje viseti neka žametna zavesa. Mislim, da je v našem interesu, da so to ne zgodi. Govorim o tem, da je to mogoče, ne da je to nujno, ampak kolikor obstojijo historični in drugi razlogi za to, da bi lahko nadaljnji dogodki do tega privedli, toliko se mi zdi, da je v interesu naše države, v interesu naše diplomacije, da poskušamo storiti vse, da sedemindvajseterica ostane kolikor toliko enotna, da enkrat postanejo vse države članice evroobmočja in vse države članice Schengenskega območja in da je med nami čim manj tovrstnih razlik, ne glede na regionalna sodelovanja, ad hoc zavezništva in vse, kar je takega in prispeva k poglobitvi Evropske unije in k njeni enotnosti. Naj še enkrat za konec tega odstavka rečem, vedno od začetka smo imeli Slovenci pred seboj Evropsko unijo in imeli smo jo pred seboj kot enotno, močno navznoter in navzven, kot globalnega igralca. In mislim, da smo se vedno strinjali, da bi njena šibkost, celo razdeljenost, oslabila njeno moč navznoter in navzven.

Mislim, da smo zdaj v tem času nekajletnega zastoja priča nekemu kolebanju, kaj se bo zgodilo. Vedno sem se zanesel na to, da bosta dve vodilni sili, Francija in Nemčija skupaj z nami in z drugimi državami znali ob pravem trenutku najti moč, da se iz tega zastoja izvlečemo, in to enotni. Še vedno verjamem, da je temu tako in dejstvo, da ste, minister, povabili francoskega zunanjega ministra na ta posvet se mi zdi čudovita in sijajna odločitev. Videli bomo, kaj nam lahko ta visoki gost glede te kapacitete, te moči, pove.

Prosim vas, da razumete to skrb v neki perspektivi. To ni skrb, ki zadeva jutrišnji dan ali prihodnje leto, ampak zadeva neko moje premišljevanje nekega razvoja Evropske unije v zadnjem desetletju. Praktično od velike širitve naprej. In zadeva neko skrb, ki je morda relevantna za prihodnost, če se ne bomo nekoliko bolj aktivno postavili za to, da bi konferenco o prihodnosti Evropske unije in cela vrsta drugih institucij izkoristili za to, da pridemo do nekih rešitev za prenovo, renesanso Evropske unije, kar bi bilo po mojem tudi v našem interesu. D se razumemo, to nič ne zadržuje Slovenije, da ne bi, kot sem rekel, aktivno sodelovala v različnih skupinah; od prijateljev vladavine prava do C5, ki je bila nedavno ustanovljena, do pobude Tri morja.

Nenazadnje sem jaz lansko leto gostil pobudo Tri morja, pa bi kdo rekel, da je to pobuda, ki morda lahko dodatno prispeva k razdeljevanju Evrope. Morda, ampak prav zaradi tega sem lansko leto vztrajal, da kot gostitelj povabim tudi nemškega predsednika in s tem odpravimo neke simbolne in stvarne poglede na to, kaj ta iniciativa je. Ko sem bil zraven pri tej iniciativi v Dubrovniku, ko je nastala na pobudo poljskega predsednika in hrvaške predsednice, sem dejal, da si želim, da bi čimprej vključili visoki evropski predstavniki in so v Romunijo že prišli. Pobuda Brdo-Brioni je pobuda, ki želi, da jugovzhodno Evropo, torej zahodni Balkan, čimprej uspemo uveljaviti kot sestavni del Evropske unije. Na to pobudo so prihajali zelo ugledni visoki predstavniki Evropske unije, tudi iz Združenih držav Amerike, med njimi podpredsednik Biden. Vse to v želji, da krepimo Evropsko unijo.

Vedno, kadar sem dobil vabilo predsedniku iz višegrajske skupine sem se odzval rade volje in sem menil, da je to, da imamo neko poglobljeno sodelovanje, super.

Gospe in gospodje, tudi sicer, ne samo ko govorim o Evropi, poudarjam, da potrebujemo prijatelje povsod. Potrebujemo zaveznike in najmanj, kar lahko naredimo, je, da z nikomer nimamo odprtih vprašanj, da ni kakšnih nesporazumov in da ni kakšnih zadreg. Da se lahko kamorkoli, ne samo v Evropski uniji, obrnemo na države in na njihove visoke predstavnike z upanjem na razumevanje. Gospod minister, ne vem ali sem bil dovolj razumljiv, če nisem, boste vi in ostali povprašali kasneje, kaj sem želel reči.

Sporočilo je: zdajle je nek prelomen trenutek v razvoju EU. Cilj, po mojem mnenju, Slovenije ostaja, da je ta Evropska unija enotna, Slovenija je v strategiji zapisala, da želi biti v jedrnem delu te Evropske unije, naj bo ta poglobljena in naj bo razširjena. To ne onemogoča, da ne bi sodelovali v celi vrsti regionalnih iniciativ in pobud, moramo pa paziti, in to sem želel reči, da na koncu vseh koncev, zlasti če bi ostalo pri tej krizi recimo razvoja EU, ne bi prišlo do neke delitve med vzhodom in zahodom, ki je bila pa neke druge vrste delitev, kot so cele vrste drugih razlik med članicami EU danes.

Multilateralizem. Mislim da je za Slovenijo to izjemnega pomena. Mi smo po velikosti relativno majhna država, veliki pa toliko, kolikor imamo dobre ideje. To vedno rečemo. Vendar se mi zdi pomembno, da vztrajamo - in to proti toku, marsikdaj proti toku. Tudi glede tega vprašanja, da ta politična pravna in druga arhitektura, ki je bila nekako po vojni vzpostavljena in potrebuje spremembe, ostane. In da se je držimo in da poskušamo uveljavljati spremembe tako, da bodo te kontrolirane in da bodo narejene v nekem konsenzu, v nekem soglasju. Ne z močjo, ampak z enakopravnim sodelovanjem vseh in z nekim konsenzom. Da ostajamo zvesti ciljem Pariškega podnebnega sporazuma, Iranskega jedrskega sporazuma, Istanbulske konvencije, Marakeške deklaracije. Vse to se mi zdi da daje slovenski zunanji politiki verodostojnost glede njene trajnejše usmerjenosti in zanesljivosti pri partnerjih. Ta multilateralni svet je, tako kot EU, v nekem posebnem položaju in potrebuje tiste, ki vanj verjamejo. Mi smo ena izmed tistih držav. Mi moramo, kolikor je mogoče tudi kot predsedujoča država EU, investirati vse za to, da zdrži ta preizkus časa.

Transatlantsko sodelovanje, številka tri. Vedno sem bil, vedno ostajam vedno, bom prepričan, da je izjemnega pomena, da med Evropo in ZDA, tudi Kanado, da torej med Severno Ameriko in Evropo vlada tesno zavezništvo, ki tudi prerašča ozko vojaško zavezništvo. To nas dodatno sili v spoštovanje cele vrste obvez, ampak gre za neko zavezništvo, ki pravzaprav konstituira, če smem uporabit nek star izraz, zahodni svet.

Vedno, tudi tukaj pred vami, gospe in gospodje, in pred diplomati drugih držav, tukaj na Brdu, letos, mislim da januarja, sem dejal, ko sem govoril o odnosih z Združenimi državami Amerike, Rusijo in Kitajsko, da Slovenija ne išče nekega ravnotežja med Rusko federacijo in Združenimi državami. Združene države so naš zaveznik. Seveda želimo imeti z Rusko federacijo dobre odnose, tudi z Kitajsko, ampak ZDA so naš zaveznik in v tem smislu so naš privilegiran partner. In to, da je bil tukaj sekretar Pompeo, je sijajna stvar. In to, da se trudimo negovati to kljub morebitnim razlikam, ki jih imamo, saj jih imamo tako rekoč sem in tja z vsemi, ni nič narobe; toliko bolj nas sili, da poskušamo vzdrževati to prijateljstvo in zavezništvo.

Odnosi s sosedi. Mislim, da se vsi posebej trudimo, ker vemo, kako pomembni so. Da so ti odnosi zares iskreni, prijateljski, dobri. Tudi, ko gre za odnose s Hrvaško, kjer imamo glede vprašanja meje okoliščino, v kateri sosednja država kljub obveznostim, pravnim in političnim, ne priznava odločitve Ustavnega sodišča, pravim vedno, morda zdaj ni čas za to, da najdemo rešitev, ki bi bila v skladu z odločitvijo arbitražnega sodišča, ampak to ne sme v ničemer ohladit ali pa oslabiti odnosov z Republiko Hrvaško. Prijateljstvo, sodelovanje, iskanje tistega, kar nam je skupno. Enako z Madžarsko. Toliko smo z Madžarsko prijatelji in želimo biti prijatelji, da sva s predsednikom Aderjem sposobna tudi na tiskovni konferenci diskutirati tako občutljive stvari, kot so zemljevidi. Dva prijatelja si to lahko privoščita, dva prijatelja to morata narediti. Z Italijo, videli ste sami, smo imeli pomembno obeležitev 100. obletnice požiga in vse, kar ste lahko spremljali. Čez kratek čas, 10. oktobra, bom z Van der Bellnom obeleževal 100. obletnico plebiscita, prvič skupaj.

Hočem reči, da nam gre glede tega dobro. Da je položaj Slovenije v svetu, v Evropi ugoden. Da imamo nek potreben ugled za to, da uveljavljamo svoje interese. Da pa kot neka aktivna država članica moramo zdaj v tem prelomnem obdobju presojati neke procese, ki smo jim priča. Nekatere stvari so še nevidne. Nekatere stvari morda vidi samo dobro podkovana in strokovna javnost. Vi prav gotovo sodite mednjo. Zdaj je čas za to, da vidimo, da poskušamo, z vsem analitičnim aparatom, ki ga premoremo uvideti neke procese: tako tiste, ki nas navdajajo z velikim upanjem, kot tiste, ki nas do neke mere skrbijo., Da jih analiziramo in da vedno znova, gospod minister, gospe in gospodje, iščemo mesto Slovenije v njih. In to aktivno mesto Slovenije v njih.

Mi nikoli, za nobeno ceno, v nobenem trenutku ne smemo priti v položaj, kjer nas zgodovinski tok nese. Mi moramo biti z zgodovinskim tokom, mi moramo usmerjati njegov tok. Mi nismo bili zamudniki konec 80-ih let, nismo bili. Slovenija je s politično pomladjo pravi čas, na pravi način, suvereno opravila s časom, ki je izzvenel po mirni poti in brez žrtev. Uspeli smo doseči konsenz o ustanovitvi države, imeli smo vojno, bili smo enotni, hvala bogu, brez kakšnega narodnega razkola. In v kratkem času smo uspeli uveljaviti nekatere cilje, ki se zdijo danes slovenski javnosti samoumevni, ampak danes je Slovenija ena ugledna država Evropske unije, Nata, v mednarodni skupnosti, ima tako rekoč samo prijatelje in kolikor je meni znano, nobenega sovražnika, nobenega nasprotnika. To so bile pred tridesetimi leti velike sanje, danes je to dejstvo. In tukaj imate veliko zaslug za te dosežke vi. Vi tudi najbolje poznate vse te malenkosti, detajle, ki mogoče meni, ministru, predsedniku vlade, drugim tukaj niso tako zelo prezentni, zato delamo skupaj.

Jaz mislim, da skupaj lahko opravimo tako z upanji in s skrbmi, da smo v položaju, ko imamo dovolj notranjega konsenza v državi, ne glede na razlike – te so vedno bile, tudi o zunanji in varnostni politiki;, te so vedno bile, mi smo demokratična družba, mi bomo znali z njimi živeti in delati. Ampak, da potem pridemo do nekih zaključkov, ki bodo pozicionirali Slovenijo v prihodnjih desetih, petnajstih, dvajsetih letih. In kot sem rekel, zdi se mi, da je, kar se EU tiče, za nas zelo pomembno, da ne pride do takih razlik, ki bi Slovenije silile v izbiro, ki niti ena niti druga niso super. That's it. To je to. Minister, ko sva včeraj govorila v pripravi na ta sestanek, sem imel občutek, da ste želeli, da sem čim bolj iskren, čim bolj konstruktiven. Upam, da sem v tem smislu bil. Se vam zahvaljujem za to, da ste me povabili, bom rade volje odgovoril na vaša ali druga vprašanja v zvezi s tem, kar sem dejal ali česar nisem omenil. Hvala lepa!"