Poslanica predsednika republike na predvečer šeste obletnice slovensko-hrvaškega srečanja na dvorcu Trakoščan

Poslanica predsednika republike na predvečer šeste obletnice slovensko-hrvaškega srečanja na dvorcu Trakoščan.




"Spoštovane državljanke in državljani,
dragi sosedje in prijatelji,
domača in mednarodna javnost.

Sredi leta 2009 so bili odnosi med Slovenijo in Hrvaško na najnižji ravni. Spori glede številnih odprtih dvostranskih vprašanj so se zdeli nerešljivi. Prepiri in incidenti ob nedoločeni meji so se vlekli 18 let in začeli so resno zastrupljati celo neposredne človeške vezi med obema narodoma.

Vse se je nevarno zgostilo konec leta 2008. Hrvaška je v pristopnih dokumentih prejudicirala določitev meje, zato je Slovenija blokirala hrvaška pogajanja za vstop v Evropsko unijo in državi se nikakor nista znali in zmogli sporazumeti.

Pomagalo pa ni niti večmesečno posredovanje Evropske komisije.

23. junija leta 2009 je evropski komisar Olli Rehn javno oznanil umik posredniške vloge komisije in državi pozval, naj rešitev najdeta sami.

Breme odgovornosti je bilo neznosno. Ostali smo sami. Mednarodna skupnost je iz obupa nad nami dvignila roke in nas prepustila eden drugemu. Ukrepati pa je bilo treba hitro, velikopotezno in v obojestransko korist. Slovenija in Hrvaška sta morali v najtežjih trenutkih poiskati najboljšo rešitev.

To se je zgodilo na jutrijšnji dan 31. julija pred šestimi leti na dvorcu Trakoščan. Slovenija in Hrvaška sta dosegli okviren dogovor o reševanju mejnega spora ter nadaljevanju pristopnih pogajanj Hrvaške z Evropsko unijo. Cilj dogovora je bil urejeno mejno vprašanje in polnopravno članstvo Hrvaške v Evropski uniji. Za uspeh dogovora pa je bilo odločilno popolno zaupanje.

To zaupanje je bilo na poti do cilja večkrat na preizkušnji. Eno in drugo stran so sem in tja vabile zapeljive sirene skušnjav, da bi s prstom pokazali na krivdo druge države in se umaknili v zavetje stare prakse.

Do arbitražnega sporazuma in polnopravnega članstva Hrvaške v Evropski uniji smo prišli, ker nismo podlegli takim skušnjavam. Ne samo da smo si zaupali, celo pomagali smo si. Zato smo uspeli in okvirno uresničili dogovor. To se ni zgodilo čez noč. Za to smo potrebovali 699 dni, pri čemer na končno odločitev arbitražnega sodišča in določitev meje še čakamo.

Ko je bil arbitražni sporazum v Organizaciji združenih narodov že registriran kot mednarodna pogodba, smo kasneje potrebovali še pol leta, da je Hrvaška končala pristopna pogajanja. Ko je bil arbitražni sporazum pod streho, hrvaško članstvo v Evropski uniji pa ne, bi lahko Slovenija lahko stala križem rok. Pa ni. Hrvaška in vsa Evropska unija dobro ve, da si je Slovenija takrat posebej prizadevala, da bi sosednja država čimprej končala pristopna pogajanja.

V te neskončne napore, pa tudi izjemno lep podvig sta bili vključeni obe vladi, oba parlamenta, oba predsednika držav, obe ustavni sodišči in nenazadnje v Sloveniji tudi neposredno ljudje na referendumu. Ne pozabimo. O usodi arbitražnega sporazuma so v Sloveniji odločali neposredno ljudje na referendumu.

Niso odločali samo o načinu rešitve meje. Posredno so s tem odločali tudi o zaključku pogajanj in vstopu Hrvaške v Evropsko unijo. In odločili so se ZA rešitev mejnega spora in ZA podporo vključitvi Hrvaške v Evropsko unijo.

Menim, da nikomur ni žal za to neprecenljivo dobro izkušnjo. Nenazadnje smo Slovenci in Hrvati skupaj ustvarili zgodbo o tem, kako je mogoče po mirni poti rešiti težka vprašanja, povrniti zaupanje in okrepiti spoštovanje, spodbuditi dobro sosedstvo in prijateljstvo.

In zdaj, šest let po tem - kaj in kako bomo zdaj? Se bomo skupaj potrudili premostiti nastale težave in bomo šli naprej po poti zaupanja in sodelovanja? Ali pa se ne bomo potrudili in bodo težave znova premostile nas in bomo šli nazaj po stari poti nezaupanja in nesporazumov? Spet smo torej na križišču. Le da tokrat dobro poznamo obe poti. Poznamo dobre in slabe izkušnje. Po kateri poti bomo torej šli?

Kot predsednik Republike Slovenije, kot politik in kot človek, ki ima za seboj obe izkušnji, spodbujam sebe in vse, ki nam je mar za mir, varnost, dobro sosedstvo in iskreno prijateljstvo med obema narodoma in državama, da nadaljujemo po tej poti zaupanja in sodelovanja.

Zgodile so se in se bodo stvari, ki bodo zamajale to zaupanje. Toda bistvo prijateljstva je prav v tem, da si stojimo ob strani. Verjemite, v 699-ih dneh od zasnove do okvirne uresničitve dogovora iz Trakoščana so bili trenutki, ko je bilo to zaupanje zamajano. Vendar nismo poglabljali dvomov. Potrudili smo se, da smo te dvome odpravili. Potrudili smo se, da smo to zaupanje ponovno zgradili in šli naprej.

Danes ni nič drugače. Tudi v zapletu glede arbitražnega sporazuma ne. Slovenija je sprejela ukrepe, ki odpravljajo dvom v nepristranskost arbitražnega sodišča. Želim si, da sodišče nadaljuje in konča svoje delo. Ocenjujem, da Arbitražni sporazum nima boljše alternative.

Na osnovi izkušenj si dovolim reči, da bi iskanje novih poti pomenilo vrnitev k stari praksi. Sprožil bi se proces negativne spirale z nepredvidljivimi posledicami in tudi mislim neželenimi posledicami. Ne samo za dvostranske odnose, temveč tudi za mir in stabilnost v tem delu Evrope.

Najprej bi se začelo z besedami in sovražnim govorom. Nikoli več in to je bistvo tega nagovora, se ne bi rad vrnil v tako razpoloženje javnosti, ko je miroljubna in dobrososedska politika označena za naivno. Nikoli več. Bilo je prehudo in prenevarno.

Vsi, ki verjamemo v mir in prijateljstvo, imamo odgovornost, da se znova potrudimo za vzpostavitev in okrepitev medsebojnega zaupanja. To nikoli ni bilo lahko. Vedno je težko, vendar je dobro in na koncu lepo.

Na jutrišnji dan pred šestimi leti je bilo prav zaupanje na dvorcu Trakoščan odločilnega pomena za začetek reševanja takratnega spora. Šest let kasneje je marsikaj drugače. Ljudje to čutijo. Toda nekaj se ni in se ne bo nikoli spremenilo. Pomen zaupanja.

Zaupanje pa kot mir, ni samoumevno, zanj si je potrebno iskreno prizadevati. Zdaj je tak čas in taka potreba. Verjamem v prijateljstvo, ker je to edino, kar si za prihodnost zaslužimo mi in naši otroci."