Predsednik Pahor je na posebni slovesnosti vročil državno odlikovanje zlati red za zasluge Narodni galeriji

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je na posebni slovesnosti v Narodni galeriji vročil državno odlikovanje

zlati red za zasluge

ki ga je prejela

Narodna galerija

za izjemen prispevek k oblikovanju slovenske kulturne identitete ob 100-letnici delovanja.


Foto: Bor Slana

Utemeljitev:

Za izjemen prispevek k oblikovanju slovenske kulturne identitete ob 100-letnici delovanja prejme Narodna galerija zlati red za zasluge.

Začetki Narodne galerije so pravzaprav neverjetni. Septembra 1918 so njeni ustanovitelji začeli brez prostorov za galerijsko dejavnost in brez ene same umetnine. Vedeli so le, da slovenska umetnost obstaja in da potrebuje svoj dom, svojo akropolo. Danes je Narodna galerija osrednja državna ustanova za starejšo umetnost v Sloveniji in hrani največjo zbirko likovnih del na slovenskem ozemlju od visokega srednjega veka do 20. stoletja.

Ni slikovitejše ponazoritve moči odločenosti, podjetnosti, sodelovanja, požrtvovalnosti in predanosti. Ni prepričljivejše podobe zavezanosti odličnosti in skupnosti.
Pred stotimi leti se je končevala velika vojna, čas je bil za velike načrte in velike začetke. Ustanovljeno je bilo Društvo Narodna galerija. Prvo razstavo je pripravilo v prostorih Kresije, drugo na Velesejmu. Prevzelo je mestno umetnostno zbirko in v manj kot desetih letih za svoje delo pridobilo poslopje Narodnega doma, palače, ki je dvajset let prej ob robu ljubljanskega Tivolija zrasla iz narodnega navdušenja in prispevkov številnih Slovencev. Sledile so prve pomembne pridobitve, z nakupi in zlasti oporokami in donacijami posameznikov.

Društvo Narodna galerija je ob praznovanju svoje desetletnice decembra 1928 v dvanajstih prostorih Narodnega doma postavilo na ogled razstavo 230 slik, 132 kipov in 746 del na papirju. Narodna galerija se je iz sanj pobudnikov in ob visoki kulturni zavesti vseh Slovencev naglo razvijala v eno najvidnejših kulturnih in umetnostnih ustanov. S skrbnostjo in strokovnostjo je prepričala donatorje, da so ji zaupali, z velikopoteznostjo je navduševala obiskovalce. Na podlagi strokovnega uspeha je začela uživati velik ugled v slovenski javnosti.

Ivan Zorman je postal prvi ravnatelj Narodne galerije; do leta 1950 je izpeljal vse obnovitvene akcije v Narodnem domu, hkrati pa je s pomočjo umetnostnozgodovinskih strokovnjakov, ki so galeriji zvesto stali ob strani od vsega začetka (zlasti Izidor Cankar, France Mesesnel in France Stele), oblikoval in dopolnjeval stalne zbirke. Končala se je tudi druga vojna in leta 1946 je Narodno galerijo pod svoje okrilje vzela vlada Ljudske republike Slovenije. Društvena ustanova se je preimenovala v državno galerijo in dobila trdneje določeno organizacijo, a tudi že resno prostorsko stisko zaradi vse številnejših razstav in prenapolnjenih depojev.

Drugi ravnatelj je bil Karel Dobida, ki je galerijo vodil do septembra 1964. Sistematično je prirejal vsakoletne razstave in dopolnjeval vrzeli v umetnostnozgodovinski stroki in v vednosti vse številnejših obiskovalcev. Prvim monografskim razstavam Ivana Groharja in bratov Šubic so sledile leta 1951 velika monografska razstava Fortunata Berganta, leta 1959 razstava Srednjeveške freske na Slovenskem in leta 1961 Barok na Slovenskem, v letih 1960 in 1964 pa razstavi starih tujih mojstrov.

Pred pol stoletja je galerijo ob petdeseti obletnici vodila Anica Cevc – veliki jubilej je počastila razstava Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem, ki je obsegala slikarstvo, kiparstvo, iluminirane rokopise, grafiko in umetno obrt. Sledile so še številne razstave, vse odmevne, prelomne in zgodovinske, ob tem pa je Narodna galerija s prevzemom stavbe Kluba delegatov stopila v novo obdobje stavbnega razvoja. Začele so se priprave na gradnjo prizidka.

Samostojni Sloveniji je Narodna galerija leta 1995, ravnatelj je bil tedaj Andrej Smrekar, poklonila veliko razstavo vseslovenskega značaja: veleprojekt Gotika v Sloveniji je zajel vse umetnostne zvrsti in celotno slovensko etnično ozemlje, hkrati pa je odprl vrata novega galerijskega poslopja ter tako zaznamoval svoj mejnik v zgodovini galerije. Dobila je novo krilo z razstaviščem za občasne razstave, galerijsko etažo za evropsko zbirko, depojskimi in garažnimi prostori, sodobnimi pisarnami za strokovne delavce ter prostori za knjižnico, fototeko in fotoatelje, vse to pa je omogočilo posodobitev muzejskih standardov. Manjkajoča povezava med Narodnim domom in novim krilom je dotlej oteževala delo - septembra 2001 je nova steklena avla oba dela povezala.

Danes je Narodna galerija večja, lepša in bogatejša, kot je bila kdaj koli. Je skoraj popolna. S pred kratkim dokončano celovito prenovo Narodnega doma in pridobitvijo novih prostorov smo dobili kompleks, sestavljen iz treh enot, ki skupaj ponujajo skoraj 13.000 m2 tlorisnih površin, od tega jih je 4000 m2 namenjenih razstavni dejavnosti. Narodna galerija je naš ponos. V njej so naš najstarejši križ, Robbov vodnjak, impresionisti, Kobilčina Kofetarica in Mušičeva zbirka. V njej, ne nazadnje, je že skoraj štirideset let tudi škrat Gal. Stavba Narodnega doma je od leta 1993 kulturni spomenik – v prvih letih naše narodne samostojnosti je bila upodobljena na slovenskem bankovcu.

Zadnja prenova, ki jo je vodila sedanja direktorica Barbara Jaki, je hkrati zgled sodobnikom, poklon ustanoviteljem in vabilo obiskovalcem. A zdaj ne več le slovenskim – v stotih letih je Narodna galerija postala ne le varen dom slovenske umetnosti in narodni ponos Slovencev, ampak tudi odprt prostor srečevanja umetnosti sveta. Ob tem prav v zadnjih letih čedalje samozavestneje stopa v svet tudi sama, pred nekaj leti je tako v Parizu predstavila veliko razstavo impresionistov.

Zgodovina Narodne galerije ni le sto let uspehov in dosežkov njenih petih ravnateljev in ravnateljic. Je predvsem dosežek znanja, razgledanosti in odgovornosti premnogih strokovnih sodelavcev, kustosov, konservatorjev, raziskovalcev in drugih. Z njimi je Narodna galerija v celoti izpolnila nalogi svojih ustanoviteljev: varovati umetniško dediščino slovenskega naroda in jo na vrhunski strokovni ravni predstaviti javnosti. Presegla pa je tudi njihove sanje – skozi vojne in mir, skozi več držav in sistemov, skozi premene časa in pogleda je postala reprezentativna zbirka našega likovnega snovanja ter se potrdila kot temeljni del in bistvo naše kolektivne zavesti in samozavesti tudi za prihodnost.


Foto: Bor Slana


Foto: Bor Slana