Odgovor predsednika republike na pismo, ki sta ga nanj naslovila predsednica Glavnega stavkovnega odbora SVIZ in glavni tajnik SVIZ

Odgovor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na pismo, ki sta ga nanj naslovila predsednica Glavnega stavkovnega odbora SVIZ Jelka Velički in glavni tajnik SVIZ Branimir Štrukelj:


Spoštovana predsednica glavnega stavkovnega odbora SVIZ, gospa Jelka Velički, spoštovani glavni tajnik SVIZ, gospod Branimir Štrukelj,

sprejmita, prosim, izraze moje hvaležnosti za vajino razumevanje moje načelne odločitve, da se protestnih shodov kot predsednik republike ne udeležujem in se ne izrekam o upravičenosti vsake stavke posebej.

Tudi sicer se pri javnih razpravah o višini plač, davkov, razmer na trgu dela in drugih vprašanjih, ki so predmet socialnega dialoga, praviloma vzdržujem komentarjev konkretnih zahtev in pričakovanj socialnih partnerjev. Iz izkušenj vem, da taki komentarji ne pripomorejo k sporazumni rešitvi zapletenih vprašanj, ki poleg vsega niso v moji pristojnosti.

Spoštovana,

kljub temu sem v začetku letošnjega leta ocenil, da se socialni partnerji v letih gospodarskega okrevanja niso pripravili na nove razmere in sklenili potrebnih dogovorov, ki bi odpravili potrebo po stavkah, kot izrazih nezadovoljstva in javnega pritiska.

Sredi januarja sem v govoru na odprtju Foruma SBC v Postojni prav v luči pričakovanega stavkovnega gibanja v javnem sektorju poudaril, da je dozorel čas za velik dogovor socialnih partnerjev, države, delodajalcev in sindikatov. »Vsi omenjeni bi se morali nečemu odreči, da bi vsi skupaj dolgoročno pridobili. Formula je: višje plače, nižji davki in večja prožnost trga dela«, sem poudaril.

Čeprav imate zaposleni v slovenskih vzgojno-izobraževalnih ustanovah poklicne in druge posebnosti, ki jih je potrebno upoštevati tudi v dogovoru o višini plač ter vseh drugih vprašanjih pogojev za kakovostno in primerno nagrajeno delo, bom v odgovoru na vajino cenjeno pismo posplošil vaše probleme na raven celotnega javnega sektorja.

Prvič.

Zavzemam se za velik dogovor socialnih partnerjev, ki bi:

a) odražal okrevanje slovenskega gospodarstva, sedanje ter pričakovane razmere na trgu dela, trgu kapitala, v domačem in mednarodnem okolju,

b) omogočal naši državi in družbi, javnemu in realnemu sektorju vzdržen kompromis o temeljnih pogojih za kakovostno delo, primeren zaslužek, status zaposlenih in okrepitev konkurenčnosti in

c) omogočal Sloveniji učinkovitejše uveljavljanje ustavne kategorije socialne države.

Drugič.

V okviru tega velikega dogovora se zavzemam za:

a) višje plače,

b) nižje davke in

c) večjo prožnost trga dela.

Za potrebe mojega odgovora na vaše pismo je pomembno upoštevati, da takšno moje mnenje velja tudi za javni sektor.

Zavedam se, da bosta glede mojih navedb zastavljeni vsaj dve temeljni pripombi.

Prvič, da je stremljenje k nižjim davkom v temeljnem nasprotju z omogočanjem pogojev, da je Slovenija socialna država. Glede tega vaju prosim, da mi pustita kakšno drugo priložnost, kjer bom lahko pojasnil korelacijo med zniževanjem davčnega primeža in posodobitvijo ter večjo učinkovitostjo ustanov in vlog socialne države.

Drugič, da je stremljenje k večji prožnosti trga dela v javnem sektorju skrajno tvegano. Glede tega naj poudarim, da se zavedam omejenosti, ki jih ima javni sektor glede tega načela. V osnovi slišimo dvoje strahov. Najprej, da je zelo težko postaviti jasne in neovrgljive kriterije za ocene o uspešnosti ali neuspešnosti zaposlenega na delovnem mestu v javnem sektorju in končno, da je preveč nevarnosti, da nadrejeni ne bi zlorabil svojih pooblastil zaradi osebnega ali političnega maščevanja.

Vseh naštetih in nenaštetih pripomb in kritik se vnaprej zavedam. Vendar sem dovolj prepričan v njihovo umestnost, da jih bom v prihodnje rade volje po potrebi zastopal v javni razpravi o morebitnem novem velikem dogovoru socialnih partnerjev. Seveda sem pripravljen sprejeti tudi drugačne poglede, če me bodo k temu navedli prepričljivi argumenti. Dogovor je nenazadnje kompromis. Zanj se zavzemam, čas je že dozorel.

Spoštovana,

na osnovi javno dostopnih spoznanj, mednarodnih primerjav in tudi moje osebne izkušnje menim, da velikost javnega sektorja ni glavni problem naše družbe in države. Bistveno opaznejši in večji je problem njegove učinkovitosti. Gre za vprašanje kakovosti, oziroma bolje rečeno, pogojev, ki bi mu omogočali zagotavljanje in rast kakovosti.

Vse to seveda niso vprašanja, ki bi jih lahko rešil en posvet socialnih partnerjev, temveč terjajo iskreno pripravljenost vseh, da vložijo izjemen napor za dosego sporazuma. Kot sta lahko iz napisanega razbrala, imam v mislih sporazum, ki bi zares učinkovito in nadzorovano spremenil obstoječe razmere, ki so težke in mestoma nevzdržne za vse partnerje. Ne verjamem, da ga je mogoče doseči pred parlamentarnimi volitvami sredi letošnjega leta. Menim pa, da ne gre več oklevati pri pripravah nanj.

Spoštovana,

zlasti v času surove gospodarske krize je prišlo do načelnega strinjanja, da se v javnem sektorju zagotovi varnost delovnega mesta, plače pa se ne povečujejo. To načelno strinjanje je v tistih pogojih lahko imelo smisel in je morda dalo željene rezultate. V sedanjih okoliščinah je to strinjanje obsoletno, zastarelo in terja nov premislek. Kot je razvidno iz mojih stališč, se tudi v javnem sektorju zavzemam za povišanje plač, toda hkrati za:

a) večji obseg dela plače, ki bo odvisen od rezultatov dela in

b) večjo prožnost delovnih mest v javnem sektorju glede na nove razmere in nove potrebe.

Spoštovana,

več kot desetletje spremljamo dobre in slabe strani enotnega plačnega sistema v javnem sektorju. Ni težko prepoznati njegovih problemov. Vendar menim, da vsaj za enkrat nimamo boljše, konsistentne alternative.

Zavzemam se, da se vsaj kratkoročno odpravijo njegove anomalije. To zahteva zelo zavzeto sodelovanje vlade in sindikatov. Dolgoročno pa menim, da moramo proučiti večje potrebne spremembe znotraj njega, vključno z možnostjo za njegovo alternativo. Pred tem moramo biti dovolj dobro prepričani, da ne bomo zašli v še večje težave, nepredvidljivost in nepravičnost.

Spoštovana,

kot predsednik republike sem obiskal več kot 110 vrtcev, osnovnih in srednjih šol po vsej državi. Zaposleni, ki jih predstavljate, vama bodo potrdili, da nikoli nisem pozabil poudariti pomena znanja in vzgoje naših otrok za odraščanje v svobodne in ustvarjalne osebnosti. Vedno sem podčrtal nenadomestljivo vlogo vzgojiteljev in učiteljev pri tem delu, ki ga štejem za poslanstvo.

Čeprav vem, da so vzgojitelji, učitelji in profesorji predani svojemu poslanstvu, je vsakemu človeku jasno, da plačilo za delo ni nepomembno. V tem smislu razumem vaša prizadevanja, glede stavkovnih zahtev pa se, kot rečeno, načeloma ne izrekam.

Spoštovana gospa Velički in spoštovani gospod Štrukelj,

sprejmita, prosim, to pismo v dobri veri in kot mojo osebno pripravljenost, da v skladu z mojimi pristojnostmi in pripravljenostjo socialnih partnerjev za mojo morebitno sodelovanje prispevam k oblikovanju novega velikega dogovora socialnih partnerjev.

Sprejmita, prosim, moje najbolj iskrene želje za uspeh vaših in naših skupnih prizadevanj za bolj uspešno in bolj pravično Slovenijo.