Intervju predsednika Pahorja za Hospodárske noviny ob državniškem obisku v Češki republiki

V primeru da Grčija ne bo uspela, je pošteno imeti načrt B

Čez Slovenijo je prepotovalo nekaj manj kot pol milijona beguncev, samo dvesto od njih je državo zaprosilo za azil

Po besedah predsednika republike Boruta Pahorja je bila država za razpravo o begunski krizi pripravljena tudi zaradi svojih izkušenj iz 90-ih let, ko je v nekdanji Jugoslaviji potekala vojna.

Ne znam si predstavljati varno in uspešno prihodnost naše države brez EU, je še poudaril predsednik.

Slovenija se od obdobja finančne krize dalje privatizira v večji meri, vrsta čeških investitorjev v njej išče priložnosti. "Češki investitorji k nam ne prihajajo zaradi doseganja hitrega zaslužka, temveč jih zanimajo strateške investicije. Zato so pri Slovencih tako popularni," je dejal predsednik o trenutnem naraščanju čeških investicij. V času svojega obiska v Pragi pretekli teden se je udeležil poslovnega foruma. Sam bi rad videl dosti večji pritisk na privatizacijo, ki se je Slovenci tradicionalno bojijo in so do časa finančne krize dajali prednost državnemu kapitalizmu, s katerim so bili soočeni v dokaj surovi obliki. "Pri teh vprašanjih sem predvsem liberalnega pogleda in bi v gospodarstvu raje videl manj države," je povedal predsednik republike Pahor.

"Potrebujemo evropsko rešitev, kljub temu moramo imeti za begunsko krizo pripravljeni rezervni načrt in pomagati Makedoniji omejiti pritok beguncev," je med svojim obiskom Prage za Hospodarske noviny povedal slovenski predsednik Borut Pahor.

Kaj za Slovenijo pomeni avstrijska odločitev dnevne omejitve števila beguncev, ki lahko na meji zaprosijo za azil?

Predvidevam, da bo slovenska vlada sprejela isti postopek. Sledili bodo Hrvati in za njimi Srbi, dokler ne bo prišla na vrsto Grčija. Avstriji moramo slediti, sicer bo Slovenija prenaseljena. Pomanjkanje skupne evropske politike je tisto, kar povzroča takšne odločitve posameznih vlad.

Ali to pomeni da bo Slovenija zaprla meje?

Nobeden, niti Avstrijci ne govorijo o zaprtju meja. Gre za omejitev pritoka. V primeru, da se države na Zahodno balkanski poti ne bodo uskladile, lahko to povzroči varnostne probleme. Izjemno pomembna je ohranitev zaupanja med vladami držav na tej poti in stalna komunikacija. Samo na ta način se lahko izognemo morebitnemu konfliktu.

Kako je dosedanji pritok beguncev spremenil vaš državo?

Čez Slovenijo je prepotovalo nekaj manj kot pol milijona beguncev. Trenutno je za azil zaprosilo samo 200 ljudi. Slovenija je varna država. Z begunsko krizo smo imeli izkušnje že v sredini 90.-ih let zaradi vojne na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu. A sodobna migracija kriza je drugačna. Moramo razlikovati med prosilci za azil in ekonomskimi migranti.

Kot EU moramo v prvi vrsti prispevati več h končanju vojne v Siriji. Drugi korak je podpora načrta ohranitve tesnega sodelovanja med EU in Turčijo. Brez turške vlade ne bomo zagotovili kontrole nad pritokom beguncev. Tretja stvar je, da moramo imeti v primeru, ko Grčija ne bo mogla varovati lastne meje, rezervni načrt in pomagamo Makedoniji omejiti ta pritok, sicer imamo varnostni problem na Zahodnem Balkanu. Četrta pomembna stvar je koordinacija odločitev vlad držav Zahodnega Balkana. Tu ni prostora za napake in enostranske odločitve. Vsak storjen korak mora biti najprej usklajen s sosedi.

Zakaj ni bila reakcija slovenske skupnosti na pritok beguncev tako histerična kot recimo češke?

Ta problem smo že doživeli v sredini 90.-ih let. Morda smo bili na razpravo bolj pripravljeni tudi zaradi meje z Italijo, ki je soočena s tem problemom zadnja tri, štiri leta. Na začetku so bile simpatije do beguncev večje, ampak ko je postajalo jasno, da bo število beguncev ogromno in da se konflikt nadaljuje, je temu sledila normalna reakcija tudi v Sloveniji. Jaz in vlada delava na tem, da bi v državi ohranili stabilnost in na meji zagotavljali schengenski režim. Slednje moramo obnoviti kar najhitreje.

Zakaj je slovenska vlada na ozemlju Evropske unije prevzela iniciativo načrta B, torej v glavnem gradnjo ograje v Makedoniji?

Predsednik vlade je jasno povedal, da moramo narediti vse za ohranitev naše zunanje meje med Grčijo in Turčijo. Ampak ob zavedanju, da to do sedaj ni bilo uspešno, je grško-makedonska meja naslednja, ki jo moramo skupaj nadzorovati.

Kolegica je bila nedavno v Makedoniji, jaz v Kosovu in obe sva slišali, kako se tihotapci pripravljajo na pritok ljudi na primer v Albaniji; tamkajšnja ministrica za obrambo je povedala, da so begunci dobrodošli. Kakšen pa je sploh smisel varovanja meje v Makedoniji?

Lahko rečemo, da je to ta slabša stran načrta B. Ne gre za nič več kot preusmeritev poti migrantov. Jasno je, da moramo oživiti načrt A, kar pomeni zmanjšanje pretoka med Grčijo in Turčijo. Od tem ni dvoma.

Ali je ta evropska rešitev še vedno možna? Ali ne narašča tveganje, da se ustvari recimo mini Schengen na meji starejših članic oz. bogatejših držav v EU?

Jasno je, da smo na svojevrstnem križišču. Ne morem si predstavljati varno in uspešno prihodnost naše države brez EU. Podobno razmišlja tudi večina mojih sodržavljanov. In prvič v zadnji četrtini našega stoletja vidimo da EU ni vsemogočna. Bil sem predsednik vlade v obdobju finančne krize, torej mi je poznan obseg dela, ki ga je v takih situacijah potrebno opraviti. Med leti 2008 in 2010 je bilo več deset srečanj Evropskega sveta in nikoli nismo končali brez konsenza. Pri iskanju rešitve migracijske krize smo se na srečanju prvič razšli brez konsenza. Sem in moram biti optimist, ker ni alternative temu, kar danes predstavlja EU.

Slovenija se strinja z nekakšnim načinom prerazporeditve beguncev. Po mojem mnenju je potrebna solidarnost med 28-imi državami članicami, vključno z Višegrajsko skupino. Vem da je to težko, ampak brez razdelitve bremen in solidarnosti si ne predstavljam skupne evropske politike.

Finančna kriza je spremenila mnenje Slovencev o tradicionalno močni vlogi države v gospodarstvu. Ali je mogoče, da bo begunska kriza podobno spremenila njihovo mnenje glede varnosti?

To mnenje se že spreminja. Zadnjo četrtino stoletja varnosti nismo šteli za tako pomembno, dovolj je bilo da smo vstopili v EU in NATO. Od kratke, desetdnevne vojne na začetku 90-ih let je prevladalo mnenje da bosta mir in varnost tu za vedno. V letu 2015 se je to spremenilo. Pokazalo se je, da je pritok beguncev tako nepredvidljiv in močan, da se to lahko spremeni.

Ali to lahko za slovensko družbo pomeni eksistencialno grožnjo?

To je dobro vprašanje in jaz sem mnenja, da zaenkrat te nevarnosti ni.


Hospodárske noviny, ponedeljek, 22.2.2016, novinar: Martin Ehl

Povezava: http://m.ihned.cz/c1-65172150-kdyz-recko-neuspeje-je-spravedlive-mit-plan-b