Intervju predsednika republike Boruta Pahorja za revijo Slovenska vojska

Z manj ni mogoče narediti več

Novinar: Marko Pišlar

Slovenija je 23. decembra 2012 dobila četrtega predsednika RS v samostojni državi, saj je petletni predsedniški mandat nastopil Borut Pahor. Predsednik Pahor je z izvolitvijo na najvišjo dolžnost postal tudi vrhovni poveljnik obrambnih sil RS. V prvem pogovoru za revijo Slovenska vojska nismo imeli namena, da bi odgovoril na vse, kar nas zanima. Veseli smo bili že dejstva, da si je predsednik med številnimi obveznostmi takoj po nastopu mandata vzel nekaj dragocenega časa in v vlogi vrhovnega poveljnika predstavil svoj pogled na razvoj obrambnega sistema ter prihodnjo vlogo SV.

Kako bi ocenili pretekli razvoj SV?
V skoraj 22 letih obstoja države je SV prešla kar nekaj faz. Najprej oblikovanje med pripravami na osamosvojitev, nato obrambo nove države, vzporedno z oblikovanjem kot vojska nove suverene države pa je morala biti pripravljena na odziv v času, ko so potekali spopadi na ozemlju nekdanjih jugoslovanskih republik. Nato so se začeli priprave na članstvo v zavezništvu in vključevanje v zavezništvo, ki je potekalo vzporedno s profesionalizacijo. Zadnjih pet let je SV dosegla stopnjo zrelosti, njena struktura se je po več reorganizacijah konsolidirala, vsaj glede obsega. Postala je profesionalna vojska, sposobna prevzemati odgovornosti, obveznosti in breme za mednarodno stabilnost, hkrati pa biti ena izmed pomembnih varovalk nacionalne varnosti kot tudi že večkrat dokazan dejavnik ukrepanja ob naravnih nesrečah in neposredne pomoči državljanom.

Kakšno je trenutno stanje v SV?
Podrobneje se bom s stanjem v SV, predvsem pa z njeno pripravljenostjo za opravljanje nalog, seznanil ob obisku na ministrstvu v začetku februarja kot tudi konec marca ob rednem poročanju ministra in načelnika Generalštaba SV. Pomemben vpliv na obrambni sistem in SV imata seveda finančna kriza ter s tem povezano nujno varčevanje s proračunskim denarjem. Znižanje finančnih sredstev za skoraj tretjino ima posledice, bistveno pa je, da se je SV razmeram sposobna prilagoditi tako, da učinkovito opravlja svoje naloge v mednarodnih operacijah in na misijah, da zagotavlja visoko raven usposabljanja in izobraževanja ter da je sposobna hitrega odziva, če je treba, tudi ob naravnih in drugih nesrečah.

Po primopredaji ste poudarili, da si boste v okviru svojih pooblastil prizadevali, da bo politika čim bolj enotno predstavila načrte za izhod iz krize. Kriza oziroma veliko zmanjševanje sredstev je prizadelo tudi SV. Kakšen je načrt za izhod iz tega stanja?
Res je, da je kriza poleg državljanov močno vplivala tudi na javni sektor, ki mora gotovo deliti breme varčevanja in ukrepov, ki vodijo k stabilizaciji javne porabe. Obrambni sistem ni in ne more biti izjema. Vlada predlaga in državni zbor potrdi višino sredstev ter s tem tudi prioriteto, ki se namenja posameznemu segmentu države. Obrambni sistem ob upoštevanju razmer v strateškem okolju ne more imeti prednosti pred socialno dejavnostjo, izobraževanjem in zdravstvom, ni pa dobro, da bi bilo tako stanje dolgotrajno, kajti to bi že pomenilo resno tveganje za obrambne zmogljivosti države. Prvi pogoj za to, da ima obramba na voljo dovolj denarja, ki omogoča tudi razvoj glede na predvidevanje sprememb v našem strateškem okolju, je gospodarska rast. S kakšno dinamiko se bo to dogajalo, je ta trenutek težko predvidevati. Do takrat je treba ohranjati in vlagati v dober kader, usposabljanje ter ohranjanje najpomembnejših zmogljivosti.

Kako ohraniti doseženo raven razvoja SV?
Zavedati se moramo, da z manj ni mogoče narediti več in da verjetno z manj ni mogoče delati enako kot do zdaj. V takšnih razmerah je treba določiti najpomembnejše naloge, ki jih je nedvomno treba opravljati, in zmogljivosti, ki jih je treba razvijati ali vsaj ohranjati. Pri tem je treba zagotavljati tisto, kar je temelj vojaške profesionalnosti, in sicer usposabljanje, izobraževanje ter individualne in organizacijske kompetence.

Kako bo manjši delež obrambnih izdatkov vplival na razvoj SV in obveznosti do Nata?
Gotovo že zdaj največje reze doživlja posodobitev SV in jih bo tudi v prihodnje. To ne bo brez vpliva na obveznosti do zavezništva, saj so cilji sil, ki jih je Slovenija prevzela, zelo povezani s segmentom vojaške oborožitve in opreme. Verjamem, da so bili načrti in tudi težave prediskutirani z zavezništvom ter da bo novi srednjeročni obrambni program, ki je v pripravi, izražal prioritete, ki bodo izvedljive skladno z razpoložljivimi finančnimi viri.

SV je začela transformacijo. Kakšni bodo njeni konkretni učinki?
Najprej bi poudaril, da moramo razlikovati med transformacijo in preoblikovanjem. Kot mi je trenutno znano, je prioriteta na preoblikovanju, ki je povezano z razpoložljivimi finančnimi sredstvi in zmogljivostmi za odzivanje na strateško okolje ter z drugimi nalogami obrambnega sistema. Tukaj večjih težav ni pričakovati. Zaupam ministru in načelniku, da sta pripravila ustrezne načrte, ki bodo pravočasno predstavljeni v sistemu ter tudi izvedeni z občutkom do zaposlenih. Verjetno bodo tudi kakšni odpori in kritike sprememb, temu pa se nikdar ni mogoče izogniti. Transformacija je zapleten proces, ki vpliva na celoto delovanja obrambnega sistema, in sicer na doktrino, organizacijo, usposabljanje, opremo, kader itn. Predvsem gre za dolgotrajnejši proces, ki mora imeti dobro konceptualno osnovo, obdobje varčevanja pa verjetno ni najboljši čas za tovrstne spremembe, gotovo je primeren čas za pripravo.

SV s pripadniki sodeluje v številnih mednarodnih operacijah v tujini. Katere dejavnike je treba upoštevati pri odločitvi o napotitvah in kje so strateški interesi Slovenije?
Slovenska zunanja in obrambna politika imata že dolgo prakso presojanja ter sprejemanja odločitev glede tega sodelovanja. Pri tem je gotovo najpomembnejše, ali je to sodelovanje v našem interesu, bodisi nacionalnem bodisi kot članice EU, Nata ali ZN. Pomemben dejavnik je tudi celovitost zgodbe, ne le oditi v mednarodno operacijo, potem pa bo, kar bo. Pomembno je tudi, kakšno vlogo bi v operaciji imeli, kaj smo sposobni izvajati, kdo bo naš strateški partner ter kaj bi sodelovanje pomenilo za varnost in življenje pripadnikov SV, ki bi jih v operacijo napotili. Glede strateških področij je prav gotovo prioriteta sodelovanje pri stabilnosti v naši bližini, s čimer mislim na BiH in Kosovo. Smo del sil, ki so odgovorne za stabilnost v Afganistanu, in tukaj je naš interes tudi interes zavezništva, pomembno pa je biti tudi odgovoren član ZN in tu ima naše sodelovanje v Libanonu pravo mesto. Dejstvo je, da je mednarodno okolje spremenljivo, da se razmere na določenem območju lahko hitro poslabšajo in ni izključeno, da se bomo čez nekaj let pogovarjali o povsem drugih območjih delovanja SV.

Javnomnenjske raziskave kažejo, da Slovenci nismo naklonjeni sodelovanju v Afganistanu. Zveza Nato po končanju misije Isafa konec leta 2014 načrtuje ustanovitev nove mentorske misije. Kje vidite nadaljnjo vlogo Slovenije v tej državi?
Sodelovanje SV v silah Isaf je seveda stvar razprave predvsem v politiki, kar je prav. Politika mora državljanom jasno predstaviti našo vlogo, posledice in tveganja, ki jih to sodelovanje prinaša. Nisem prepričan, da nam je to vedno uspelo, zato je tudi podpora temu primerna. Res je, da smo dolgo čakali na to, da se mednarodna operacija v takšni obliki, kot je zdaj, konča, da Afganistanci prevzamejo usodo v svoje roke in da bomo naše fante ter dekleta pripeljali domov. Dejstvo je, da bo Afganistan verjetno še vedno nemirno območje z vplivom na svoje okolje in tudi širše. Kakšna bo nadaljnja vloga zavezništva v tej državi, je še stvar dogovorov in odločitev. Glede na to je treba gledati tudi sodelovanje Slovenije, katere vojaški segment sodelovanja se skladno s sklepi konča konec leta 2014. O nadaljnjem sodelovanju po letu 2014 tako na političnem, varnostnem, razvojnem in humanitarnem področju se bo odločila slovenska politika.

SV se je v preteklosti zelo uspešno odzivala ob naravnih in drugih nesrečah. Kako to njeno poslanstvo bolj okrepiti?
SV je del sil, ki se v takšnih nesrečah odzovejo. Kdaj in kako se vojska vključi, je stvar doktrine ter taktike sistema zaščite in reševanja. Do zdaj je vojska svojo nalogo, kadar je sodelovala, opravila z odliko, razmisliti pa je treba, ali bi se lahko hitreje vključila v preventivne ukrepe ob zaznavanju in začetku naravnih nesreč, ali ima lahko večjo podporno vlogo pri reševanju ter kakšna je njena najbolj učinkovita vloga pri odpravljanju posledic. Menim, da je še kar nekaj možnosti za izboljšanje te vloge kot tudi v morebitnem preseganju prestiža ali konkurenčnosti posameznih organizacij. Gre za ljudi v nesreči in vojska ima usposobljene pripadnike, jasno strukturo in vodenje ter tudi opremo za hitro ukrepanje.

Pomemben dejavnik dobrega počutja in dela v SV so urejeni medosebni odnosi, karierna pot ter skrb za pripadnike. Prav to so bili najpomembnejši vzroki za nezadovoljstvo njenih pripadnikov. Kako izboljšati upravljanje kadra?
Pripadnik SV je njen temeljni gradnik in vojaška organizacija lahko opravlja svoje naloge, če so njeni pripadniki motivirani, usposobljeni ter opremljeni. Del motivacije sta vloga posameznika v vojaški organizaciji in tudi odnos organizacije do posameznika. Še posebno je to pomembno zaradi posebnosti vojaškega poklica, ki dodatno opredeljuje zaposlitev predvsem za določen čas. V takšnem sistemu je pomembna jasna karierna pot, za katero mora vsak posameznik imeti vsaj okvirno sliko, v kateri enoti bo zaposlen, katera bo njegova naslednja dolžnost in v kateri enoti, kdaj bo imel možnosti za napredovanje in izobraževanje ter podobno, to pa se konča s svetovanjem in pomočjo pri novi karieri, ko je zaposlitev v vojski končana. To pomeni potrebo po nenehnem in jasnem komuniciranju ter dobrem in poštenem odnosu med nadrejenim in podrejenim. Pripadniki SV imajo status javnega uslužbenca, kar je smiselno ohraniti, vendar pa je zakonodajo treba smiselno prilagoditi posebnostim tega poklica. Glede celostne skrbi za posameznike so v zakonodaji ustrezni okviri, ki pa jih na eni strani organizacija in na drugi finančna sredstva na morejo v celoti realizirati. Ne glede na to je vojska organizacija, ki temelji na disciplini in izvajanju ukazov, zato je najpomembnejše oblikovati dobre poveljnike, ki s svojim zgledom, samodisciplino, nesebičnostjo, skromnostjo ter prevzemanjem odgovornosti vplivajo na delovanje, stanje in odnose v svojih enotah.

Ali se vam zdijo sedanje pristojnosti predsednika RS v vlogi vrhovnega poveljnika primerne?
Vloga vrhovnega poveljnika, njegov položaj in pristojnosti so povsem ustrezne.

SV in predsednik RS sta bila vedno pri vrhu zaupanja v institucije. Kaj boste storili, da jima bodo Slovenci še vedno tako močno zaupali?
Za ohranjanje zaupanja so potrebni kredibilnost, integriteta, skromnost, predvsem pa pošteno in temeljito opravljanje svojih nalog. SV je to do zdaj in bo nedvomno tudi v prihodnosti ohranjala, kot vrhovni poveljnik pa jo bom pri tem spodbujal tudi s svojim zgledom.

Vaš predhodnik dr. Danilo Türk je z obiski v SV pokazal veliko zanimanje za njeno delovanje. Ali boste tudi vi ohranili to njegovo prakso in kdaj boste prvič obiskali pripadnike SV?
Nadaljeval bom tradicijo obiskovanja enot SV v Sloveniji tako v vojašnicah kot tudi na terenu. Letos bom obiskal enega izmed kontingentov SV v mednarodni operaciji, jeseni pa bom predaval poveljniški strukturi. Bom aktiven vrhovni poveljnik.