Pomen posvetovanj ministra za zunanje zadeve in predsednika republike, nesorazmeren ukrep vlade

Predsednik republike Borut Pahor je v včerajšnji utemeljitvi odločitve za podpis ukaza o odpoklicu veleposlanika Kajzerja izrazil nezadovoljstvo, ker z namero vlade za sprejetje sklepa o njegovem odpoklicu ni bil predhodno seznanjen, kot to določa 17. člen Zakona o zunanjih zadevah. Zavzel se je, da bi bil postopek odpoklica veleposlanika enak postopku imenovanja.

V postopku imenovanja veleposlanika je določeno, da minister za zunanje zadeve predsednika republike seznani s predlogom, ki ga namerava poslati vladi, predsednik republike pa podpiše izjavo, da se je minister z njim posvetoval. Takega dokumenta v primeru odpoklica praksa odpoklica ne pozna.

Toda vse do zadnjega, odpoklica veleposlanika Kajzerja so kljub temu, da predsednik republike ni podpisal izjave o seznanitvi, o tem potekala ustrezna posvetovanja, kot to določa 17. člen Zakona o zunanjih zadevah.

Glede na vse predsednik Pahor meni, da bi bilo poslej primerno, da predsednik republike podpiše izjavo tudi v primeru odpoklica veleposlanika, še preden odločitev o tem sprejme vlada.

Pri tem predsednik republike poudarja, da ne gre samo za formalnosti, temveč za takšno ureditev postopka, ki bi omogočala predsedniku republike, da ministrstvo in vlado seznani s svojim stališčem, še preden o tem odloča vlada. Kot je predsednik pojasnil v včerajšnji utemeljitvi svoje odločitve, gre v primeru odpoklica veleposlanika Kajzerja za vprašanje sorazmernosti ukrepa.

Predsednik republike Borut Pahor meni, da je šlo pri odločitvi za odpoklic veleposlanika Kajzerja za nesorazmeren ukrep, saj kršitev predpisa ni imela neposrednega škodljivega vpliva za slovenske zunanjepolitične interese.