Govor predsednika republike Boruta Pahorja na slavnostni akademiji v počastitev 150-letnice delovanja Slovenske matice

Govor predsednika republike Boruta Pahorja na slavnostni akademiji v počastitev 150-letnice delovanja Slovenske matice

Slovenska matica: 150 let dela za slovensko kulturo in znanost

Spoštovani!

Izjemno sem počaščen, da lahko spregovorim pred tem častitljivim zborom na današnji slovesnosti. Z njo obeležujemo 150-letnico nepretrganega dela naše kulturne in znanstvene ustanove Slovenske matice. Njena tradicija je veličastna tudi po merilih širšega evropskega prostora.

Slovesnost je priložnost za spoštljiv poklon izjemni tradiciji slovenske ustanove nacionalnega pomena.

Hkrati je priložnost tudi za zahvalo vsem mislecem in premišljevalcem Slovenske matice. Plemenitili so slovenske miselne horizonte in tudi še danes skrbijo za slovensko intelektualno sredobežnost.
A je priložnost tudi za premislek o nauku za sedanji in prihodnji čas iz zgodovine Slovenske matice.

Zgodba Slovenske matice je namreč tudi zgodba o viziji. O viziji slovenskih velmož, izobražencev, trgovcev in podjetnikov. Trdno so verjeli v moč sodelovanja in v veljavo trajnega povezovanja znanj. Optimistično so zrli v prihodnost slovenskega naroda in neomajno zaupali v ustvarjalno moč slovenskih razumnikov in ustvarjalcev. Slovenijo so hoteli videti kot intelektualno središče. Središče, ki na osnovi lastnih znanj in spoznanj vodi enakopraven dialog z drugimi evropskimi intelektualnimi jedri. In to v svojem jeziku. Táko Slovenijo so hoteli in táko so s Slovensko matico tudi soustvarili.

V ta namen je Slovenska matica tiskala najzahtevnejša dela z najrazličnejših področij, ustvarjala slovensko terminologijo za različne stroke in dvigovala raven izobraženosti in znanja. To je bilo še toliko pomembnejše pred ustanovitvijo Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Hkrati pa je zgodba Slovenske matice tudi pripoved o veljavi nepretrganega delovanja in povezanosti. Zgodovinska neprekinjenost izpričuje trdnost ustanove. Navsezadnje je Slovenska matica ostala ustvarjalno torišče vsem vojnim vihram, režimom in državnim tvorbam navkljub.

Vlogo duhovnega in vrednotnega torišča si je Slovenska matica utrjevala sama. Presegala je ukleščenost v dnevno politične dileme, realnosti in delitve. Samo tako se je lahko izoblikovala stopetdesetletna duhovna navzočnost nacionalne ustanove. Spoštovala je različnost miselnih svetov, krepila odličnost in uveljavljala znanje. Tako se je gradila njena tradicija. Danes smo nanjo ponosni vsi.

Pred stopetdesetimi leti se je morda komu zdelo, da pobudniki ustanovitve Slovenske matice zidajo gradove v oblakih. A Slovenska matica je postala resničnost. Postala je trdna opora slovenskega naroda in njegove duhovne rasti.

Danes živimo v samostojni državi in enakopravno vstopamo v dialog z drugimi članicami EU. Verjamem, da bo Slovenska matica svojemu narodu v oporo tudi naprej. Še posebej pri vprašanjih nadaljnjega razvoja Slovenije in Evropske unije.

Danes gradimo šole, knjižnice ali baze podatkov v oblakih. To niso več sanje, to je nova resničnost. Ta nosi s seboj velike prednosti, pa tudi mnoge pasti digitalne dobe. Izzivi prihodnosti se zdijo veliki. A ne mislim, da so nepremagljivi. Zmogli jim bomo. Tako kot so modro kljubovali izzivom svojih časov preudarni voditelji in uredniki Slovenske matice. Če bomo strnili sile, ločevali zrnje od plev, upoštevali in spoštovali medsebojne razlike, sodelovali med seboj in z drugimi, povezovali znanja in dajali prednost odličnosti. Taka je moja vera in za to si prizadevam.

Tako kot ustanovitelji Slovenske matice pred 150 leti moramo tudi mi danes imeti vizijo in ambicije ter moč in znanje za uresničevanje te vizije. Pred 150 leti je šlo za medsebojno povezovanje vseh Slovencev in njihovo povezovanje z drugimi narodi. Danes gre za več. Gre za aktivno in enakopravno vključenost v skupnost evropskih narodov, brez občutka manjvrednosti ali strahu pred izgubo nacionalne identitete. Gre tudi za zaupanje, da smo lahko na nekaterih področjih najboljši. Z mnogo znanja, samozavesti in optimizma.