Intervju predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za NET TV - oddaja Studio 5

1. del

2. del


Magnetogram (nelektoriran) oddaje ob peti obletnici Studia 5:

Novinar Aleš Pregl

Novinar: Pozdravljene gledalke in gledalci. Gledate pet let Studia 5 iz Brda pri Kranju. Nocoj je z nami posebni gost, ki je pred dobrimi šestindvajsetimi meseci dosegel vrhunec svoje politične poti. Pot je pomembnejša od cilja, ker kdor išče pot, cilj vedno nosi v sebi. Prizadeva si, da bi to veljalo za vse deležnike v naši državi, da bi sprava razblinila delitve, ker bomo le tako lahko vsi v sebi nosili isti cilj. Uspešno Slovenijo. V čast in veselje mi je, da lahko pozdravim predsednika republike Boruta Pahorja. Pozdravljeni gospod predsednik.

Predsednik republike Borut Pahor: Pozdravljeni, hvala lepa za vabilo v to oddajo ob vaši obletnici.

Novinar: Hvala tudi vam. Smo zelo počaščeni, da ste se odzvali ob našem jubileju v oddaji in da ste torej danes tretjič gost, sicer v tej oddaji, sicer pa prvič kot predsednik republike.

Predsednik republike: Moram reči, da sem videl vseh več kot dvesto oddaj, ampak tiste pogovorne oddaje, ki sem jih gledal, sem gledal z veseljem zato, ker nekoliko odstopajo od ostalih po tem, da tako z vašim voditeljstvom, kot tudi potem z običajem gostov, presežete samo dnevne aktualne zanimivosti in poskušate videti stvari nekako v projekciji prihodnosti in s tega vidika se mi zdi ta oddaja zelo dragocena.

Novinar: Hvala za kompliment gospod predsednik in verjamem in upam, da bova tudi danes s tem intervjujem drugačna, da bova delala to abstrakcijo, o kateri govorite. Glejte, čisto za začetek bi vas vprašal tole. Ko sem se pripravljal na oddajo sem po spletu brskal in videl tisti posnetek vznesenja, ko se je Slovenija z Matjažem Kekom takrat uvrstila na svetovno prvenstvo v nogometu. Takrat ste bili na stadionu, na častni tribuni vi, kot predsednik vlade, predsednik državnega zbora Gantar in seveda tudi predsednik republike dr. Danilo Türk. Ali morajo samo nogometaši na igrišču v ospredju, da je politika tako enotna.

Predsednik republike: En poskus, da bi bila enotna tudi stran od nogometnih igrišč je bil narejen prav pred časom. V začetku decembra lanskega leta so na moje povabilo prišli v predsedniško palačo predsednik vlade, predsednik državnega zbora in predsednik državnega sveta. Prvič, odkar imamo samostojno državo, smo se zbrali vsi najvišji predstavniki političnih institucij v državi. Srečanje je bilo zelo koristno, to je bila ocena vseh, ki smo sodelovali in tistih, ki jih naše odločitve zadevajo. Menim, da bomo s takim načinom dela po potrebi tudi nadaljevali. Naj vas samo spomnim na nekaj pomembnih odločitev, ki smo jih tedaj sprejeli. Rekli smo, da si bomo prizadevali za medsebojno sodelovanje v korist politične stabilnosti. Rekli smo, da politična stabilnost ni sama sebi namen, ampak je naravno okolje, v katerem je mogoče izvajati pomembne strukturne spremembe, da bi se ta začetna gospodarske rast, ki smo ji zdaj priča, po dolgi recesiji okrepila in postala trajnejša. Dogovorili smo se, da se stori vse zato, da sedemdeseto obletnico konca druge svetovne vojne Slovenci, ki smo bili glede tega vprašanja dogodkov med drugo svetovno vojno in po njej praktično sedem desetletij razklani, dočakamo bolj spravljeni. V ta namen smo se odločili, da se postavi spomenik, ki je že sprejet z zakonom, ali pa vsaj njegovi temelji, spomenik sprave, obelisk. Sklenili smo, to lahko zdaj javnost spremlja v državnem zboru, da se novelira tiste zakone, ki zadevajo dostojni pokop. Da torej nekako v enem večjem duhu enotnosti pričakamo sedemdeseto obletnico konca druge svetovne vojne. Prav tako bomo letos obeleževali petindvajset let prvih demokratičnih volitev. Kot ste videli v Predsedniški palači smo že obeleževali ustanovitev DEMOS-a, osebno sem se udeležil petindvajsete obletnice odhoda delegacije Zveze komunistov Slovenije iz Beograjskega kongresa, ki je bil pred petindvajsetimi leti. Prav tako bomo, kot rečeno, obeleževali prve demokratične volitve in upam, da jih bomo skupaj obeleževali in ne nazadnje konec leta plebiscit, petindvajseto obletnico odločitve, ko smo sprejeli usodno, prelomno odločitev za ustanovitev lastne države. Želim si, da bi Slovenci v teh dogodkih iz preteklosti našli navdih za malo več samozavesti in enotnosti v prihodnosti.

Novinar: Smo morda neenotni ali pa tako v prostem teku, se včasih zdi, tudi zaradi tega, ker nimamo pred seboj, kot država nekih velikih ciljev? Prej smo imeli vstop v evropsko integracijo, v zvezo NATO, prevzem evra, danes pa kot da nimamo cilja. Vi jih imate, delate nek intelektualni bazen, intelektualno vrenje preko vaših forumov, posvetov, Slovenija 2030. Je to lahko to tisti psihološki moment, vaš prispevek, ker jasno, da dnevna politika aktualna še vedno rešuje krizo, predsednik republike pa je tisti, ki lahko v dialogu mogoče navrže ideje, ki jih potem deležniki oziroma odločevalci tudi sprejmejo?

Predsednik republike: To je zelo dobro vprašanje, zato sem pred dvema letoma tukaj prav v tem prostoru, kjer zdaj opravljava intervju, sklical prvo začetno sejo konferenco projekta Slovenija 2030, kjer smo se skušali vprašati, ali nek narod, država potrebuje neko izdelano vizijo zato, da bi potem praktično in pragmatične ukrepe na poti do nje lažje in bolj enotno spodbujale. In večina navzočih se je takrat s to oceno strinjala, hkrati pa smo ugotovili in to je rekel tudi eden od udeležencev zadnjega svečanega sprejema, udeležencev sestanka DEMOS, Dušan Plut. Znašli smo se verjetno v situaciji, ko take vizije, kot je bila pred petindvajsetimi leti nimamo in je zato veliko težje organizirati čisto praktično enotnost za dnevne ali aktualne potrebe. Torej, jaz sem med tistimi, ki menijo, da eno vizijo vsakdo, vi v zasebnem življenju in mi skupaj kot narod, potrebujemo. Če je temu tako, potem moram priznati, da je ena od šibkosti mojih dveh let delovanja kot predsednika republike v tem, da kljub mojim silovitim naporom preko konference Slovenija 2030 in mnogih drugih oblik oblikovanja te vizije, nisem bil tako uspešen, kot sem si želel. To moram priznati takoj na začetku in ne mislim kapitulirati. Želim, da bi morda preko drugih načinov, z drugimi instrumenti, vendarle prišli v situacijo, ko bomo neko vizijo prihodnosti oblikovali ker, sicer ne mislim, prvič, da je mogoče voditi dnevno ali če želite letno vladno politiko, niti ne morete okrog teh ukrepov dosegati enotnosti, ker niti politiki, niti javnosti ni pravzaprav jasno, zakaj delate konkreten ukrep, ker ga ne vidi v soju žarometov te vizije. Tako da menim, da je oblikovanje ene vizije ena osrednjih nalog tudi dnevnopolitičnih nalog slovenske politike, kolikor je mogoče in samo želim si, da bilo leto 2015, verjetno bova govorila tudi o tem, kako je lahko zelo spolzko v smislu nekaterih varnostnih in drugih vprašanj, ki se zastavljajo tako doma, zlasti pa v mednarodni skupnosti. Da bi vendarle zaradi gospodarske rasti, zaradi nekaterih ugodnih kazalcev gospodarstvu in glede blaginje ljudi, morda pomenilo nek psihološki premik, da je vendarle treba strniti sile in pogledati nekoliko naprej. No to si bom gotovo prizadeval. Nisem bil tako uspešen, kot sem si želel pri marsikakšni drugi stvari sem zelo vesel in čutim zadoščenje nad storjenim. Pri tej točki nisem tako uspel kot sem si želel, ampak ne bom omagal.

Novinar: Politično stabilnost poudarjate, no, veliko je bilo pretresov, ne. Vi ste bili kot predsednik republike tudi pred številnimi izzivi. Vi pravite, da se sicer do vprašanj, ki so povezana s politiko tako ali drugače, kar zadeva Ustavno sodišče opredeljujete do drugih pravnih zadeva pa ne, ker spoštujete pravno državo. Ampak vendarle, ko govorimo o ustavnem sodišču bom vprašal tako. Ali je politika postala malce iracionalna ali pa v tej državi ustavno sodišče, tako kot je dejal tudi predsednik ustavnega sodišča, ne more pač zdraviti vseh bolezni?

Predsednik republike: No najprej, kakršnakoli ocena, ki jo bom sicer zelo disciplinirano dal, naj ne izzveni kot kakršnokoli vtikanje ali poskus vplivanja predsednika republike na delo ustavnega sodišča. Naj povem, da sicer delo ustavnega sodišča zelo visoko cenim. Mislim, da je tudi zaradi problemov, s katerimi smo bili soočeni v času recesije, ki so nekatere še izostrili, da je in opravlja zelo pomembno nalogo. Ker pa se na koncu, na njenem dnevnem redu znajdejo najbolj občutljiva vprašanja seveda ni nič nenavadnega, da potem njihove odločitve, zlasti, če niso enoglasne izzovejo tudi nekaj različnih ocen. Ampak strogo vzeto, mislim, da ustavno sodišče dobro opravlja svojo nalogo. Naj povem, da sem tudi sam predlagal nekatere stvari pred ustavno sodišče, zlasti kot predsednik vlade in je ustavno sodišče zavrnilo recimo moje presoje. Naj spomnim na primer, ko je šlo za nagrado predsednika uprave Ljubljanske banke. Spomnite se tega milijona v času, ko smo ugotovili dvoje, da država drvi v recesijo in da bomo priče prihodu revščine in da je s tega vidika taka nagrada, glede na to, da gre za javni sektor, da je vsaj najmanj vprašljiva. Drugič pa, banka ni bila zdrava, tako kot bi pričakovali, če nekdo dobi tako nagrado in ko smo sprejeli znan zakon, ki naj bi to nagrado vzel, je ustavno sodišče ugotovilo, da nimamo prav in da zaradi načela retroaktivnosti ta nagrada bivšemu predsedniku uprave pripada. Naj vam povem, kako sem jaz to takrat občutil. Čeprav sem si želel, da bi sodišče ugodilo mojemu pogledu, sem bil pomirjen, ker je sodišče navkljub večini javnosti, da bi razsodilo tako kot je vlada predlagala, je razsodilo tako kot ji veleva črka ustave in zakona in v duhu ustave. In to me je pomirilo. Tudi danes, ko recimo izvem za kakšno odločitev sodišča in sam pri sebi, javno nikoli, ustvarim neko oceno tega, morda tudi tako kritično, si vendarle mislim, prav je, da imamo sodišče, ki skuša ravnati tako kot mu velevata ustava in zakon, sodnik pa tudi po svoji vesti. In dokler bo večina javnosti, kljub temu, da bo morda kakšna odločitev teh ali onih institucij pravne države, ne govorimo samo o ustavnem sodišču, vrhovnem sodišču, okrajnih, ravnala tako, da bo večina javnosti sicer menila, da se s kakšno odločitvijo ne strinja, ampak je dolžna te odločitve spoštovati in jih sprejemati, do takrat mislim, da se bo ta institucija pravne države, da se bodo krepile in brez tega tudi ne vidim okrevanja države. Nedavno sem prav na zboru tožilcev rekel, da smo lahko veseli, ker Slovenija gospodarsko okreva, ker se kažejo tudi nekateri nosilci (?), da se popravlja standard ljudi, sicer še zelo počasi in samo če bi gospodarsko okrevanje bilo v tej višini še celo leto 2015, se bo šele v začetku leta 2016 pokazalo to tudi na standardu ljudi. Ampak rekel sem, da bo zares Slovenija okrevala, če bo okrevalo tudi zaupanje v institucije pravne države in če bodo pravne institucije opravile svoje delo tako kot je treba in bo cela država v bistvi izšla iz krize. Če smem reč eno stvar. Kdaj menim da je Slovenija naredila ta preskok iz časa ko smo bili globoko v krizi v začetek konca krize? Ko sem sam pri sebi, pri mojih kolegih, ne pri vseh ampak pri večini, pa tudi pri vse večjem delu javnosti opazil, da se ne sprašujemo več kako bi stvari vrnili nazaj, ker to ni mogoče. Ampak ko je prišlo do preskoka in smo se začeli spraševat kako bomo na novo naredili stvari v prihodnosti. Tukaj je seveda vrsta vprašanj in bova verjetno tematizirala: privatizacija, vprašanje državnega lastništva, vprašanje upravljanja z njim, vprašanje zlorab oblasti…Vse to je relevantno ampak prej smo skoz razmišljali: krizo bomo rešili, če se bodo stvari vrnile na stare vzorce. Ne. Ko smo začeli razmišljat, da je treba krizo rešit z novim načinom obnašanja smo v bistvu že premaknili državo iz najhujšega in mislim da se pomikamo, če ne bo kakšnih nepredvidljivih dogodkov, varnostnih v naši okolici, v boljšo prihodnost.

Novinar: Gospod predsednik, pet skorajda šest let že skoraj traja ta kriza. Številni ljudje ne…potrebno jim je vliti upanje, nekateri, kar ste poudarjali tudi v svoji zaprisegi v Državnem zboru, so bili že oropani že osebnega dostojanstva. Zdaj pa takole: Vi ste bili leta 2000 predsednik Državnega zbora, potem ste bili 2004 s preferenčnimi glasovi, kar je velik kompliment volilnega telesa, izvoljen za poslanca v Evropskem parlamentu. 7. novembra 2008 ste postali mandatar slovenske vlade in potem, torej 22. decembra prisegli kot predsednik republike v državnem zboru, 2. decembra pa bili s 67% podporo izvoljeni. Je bila to prava pot? Spomnite se dilem, ko ste tudi v stranki vaši, prejšnji, torej Socialnih demokratov, kolebali ali greste s stranko na državnozborske volitve ali že en mandat prej v predsedniško tekmo. Je bila to prava odločitev, glede na to,, da imate sedaj še izkustvo predsednika vlade. Padla je vaša vlada, kar je neprecenljiva izkušnja, kakorkoli se sliši.

Predsednik republike: Za današnje in jutrišnje potrebe mi izkušnje o katerih ste govorili, sporočajo eno pomembno stvar. Zelo pomembno je voditeljstvo v teh razmerah. Tisti ki imamo pomembnejše družbene vloge, politične v mojem primeru, smo dolžni biti, poleg tega da poskušamo imeti vizijo, tudi pogum. Vizija za katero stojite ni nujno vedno tako popularna, kot bi si želeli. Morda odstopa od hipnih pričakovanj večine javnosti. Ampak če vi verjamete, da je v korist večine ljudi, potem morate zbrat pogum da to storite. Morda tudi za ceno konca vaše kariere, kar se je tudi meni zgodilo, pa se je potem vendarle tako zasukala usoda, da sem se v politiko vrnil nazaj. Zakaj to govorim? Zato ker je ena od izkušenj, ki jih imamo, da smo že dosegali gospodarsko rast v času recesije, leta 2009 je bil strm padec, strašno krčenje gospodarskih aktivnosti, minus 9% je bil na koncu leta padec domačega proizvoda. Vse države skoraj so bile boljše od nas In vendar smo leta 2010, naj spomnim javnost, že imeli gospodarsko rast približno te velikosti kot je danes. Zakaj se je v letu 2011 vrnila recesija v Slovenijo? Zato ker so padle reforme. Pokojninska, siva ekonomija, trg dela. Vse te tri reforme smo potem v letih 2012, 2013, 2014, sprejeli in gospodarska rast se je začela vračat. Poleg drugih ukrepov recimo, za sanacijo bank in tako naprej. Ampak hočem reč, da je zdaj situacija za vlado dr. Mira Cerarja na nek način zelo ugodna hkrati pa tudi izzivalna. Ugodna zato ker imamo gospodarsko rast, izzivalna pa zato, če se bo vlada zaradi tega uspavala in v letu 2015 – 2016 ne bo izvedla nekih strukturnih sprememb, se bomo mi vrnili v recesijo. Zapomnite si ta del najinega pogovora danes v začetku februarja 2015. Imamo možnost, da je gospodarska rast ki smo ji priča, trajnejša. Pogoj za to so reforme. Če teh reform v letu 2015 in 2016 ne bo, se bomo mi vrnili v recesijo in to skorajda neodvisno od tega kakšno bo okolje v območju evra ali EU.

Novinar: Gospod predsednik, ko govorite o reformah, o sanaciji države kot takšne oz. njenih podsistemov, ste vi morda kot predsednik vlade pa takratni finančni minister dr. Franci Križanič, ste podcenjevali problem bank?

Predsednik republike: Da. Podcenjevali smo problem bank zlasti zato, to sem že večkrat povedal in tudi tega sem se naučil, da ne smete gledat vsakomesečnih bilanc per partes. Ker te so tudi, skorajda celotno leto 2009, kazale, da je odstotek slabih terjatev v slovenskem bančnem sistemu relativno nizek. Ampak mi smo gledali vedno segmente. Ne mislim samo mi, na vlado, zlasti seveda na ministrstvo, oddelek za zakladništvo, potem ministrstvo za finance in vlado kot celoto z mano vred; ampak tudi na banko Slovenije kot na regulatorja. Zdelo se je da je obseg terjatev tako majhen v primerjavi z drugimi državami, da mi ne potrebujemo recimo institucijo slabe banke. In ta odločitev takrat, da ne gremo v slabo banko že leta 2009, je bila za večino takrat strokovno in politično opravičena in ni nihče, vsaj ne večina, izpodbijal. V letu 2013 se je pokazalo, da nismo videli filma. Nismo videli, da se ta obseg vendarle povečuje in da se bo dramatično poslabševal zaradi prezadolženostih podjetij. Saj niso gospodinjstva prezadolžena. Najbolj in predvsem tudi ne država, sam fiskus, čeprav seveda tudi z javnim dolgom vedno bolj. Ampak podjetja so bila prezadolžena in takrat nismo znali videt nekaj let naprej in razvoja tega problema. To je bila naša napaka. Da nismo bili tega sposobni videt. Saj nismo bili edini, še marsikakšna druga država, ampak to ni opravičilo. Zato pa sem jaz tako energično, ko so bile še vedno dileme kaj storit v letu 2013 ko je bil premier Janša, it v slabo banko ali ne rekel, ne ponovimo naše napake in poglejmo stvar naprej. Prezadolženost slovenskih podjetij je tako velika da moramo to storit. Seveda je vprašanje kako bo recimo slaba banka, družba za upravljanje terjatev bank delala, gotovo. Ampak sama institucija je potrebna, tudi Irska nam govori in njihove izkušnje, da je to koristno. Pa še kdo. Tako da se mi zdi, da se tudi iz naših slabih izkušenj kaj naučimo. Seveda moramo pa vedet da če bi bili vedeži ne bi bili reveži in ni mogoče vselej pričakovat, da bomo vse vedeli, važno pa je, da takrat ko nekaj vemo tega ne zamolčimo in se delamo, kot da tega ne vemo in spustimo problem mimo. To pa je neodgovorno. Vi ne morete vsega vedeti, ne morete vedno presojati vse tako kot je treba, neodgovorno politično pa je, da veste, da obstoji nek problem, da veste tudi kakšna je prava rešitev, vendar je ne potegnete zato, ker recimo ni oportuna ali pa ne bo nagrajena z aplavzom ljudi. In če imamo zdaj kakšno izkušnjo je ta, da je treba zdaj ko imamo gospodarsko rast sprejet zdravstveno reformo, ker se nam sistem ne samo zaradi fiskalnih, tudi drugih razlogov preprosto počasi sesipa, da je potrebno modernizirat poslovno okolje v Sloveniji. Jaz sem nedavno govoril, da ne bom zdaj rekel kdaj in s kom, s tujimi vlagatelji, ki so še enkrat zatrdili, da je pravzaprav za njih stvar osuplosti, da Slovenci, moderen narod, odprt narod, zdi se da tudi samozavesten narod, vsaj v njihovih očeh, tako politično, kot poslovno, kot kulturno, mednarodno, da ima pravzaprav eno poslovno mentaliteto okolja, ki preprosto sodi v prejšnje stoletje. Mi smo tukaj zelo zaprti za tuje investicije. Zelo smo zaprti za to da bi sem prišli poslovni partnerji s tujine in z nami ustvarjali dobiček v njihovo in v našo korist. Ta mentaliteta je tukaj zelo preprosta in zdaj vidim, da se pravzaprav ponavlja pri tej diskusiji o privatizaciji bank, pri čemer, glejte, vsak ima pravico do svojega stališča, nekateri imajo pravico biti proti privatizaciji državnega premoženja, ampak naj povem svoje osebno stališče – v načelu sem za privatizacijo. In bi za razliko od vlad, ki sestavljajo vsakič znova pakete 10, 15 podjetij, ki bodo na voljo za prodajo, sklenil, katera podjetja ali naložbe – recimo infrastrukturne, Luka Koper, kaj takega nikoli ne bodo na voljo za tuje deležnike ali večinsko tujo investicijo – bo ostalo v slovenskih rokah, vse drugo pa je stvar privatizacije ker so nas slabe izkušnje z upravljanjem državnega premoženja, slabi dohodki teh podjetij, same težave, ki smo jih imeli z njimi naučili, da je to bolje in da bo zasebna pobuda morda bolj energična za gospodarski razvoj Slovenije kot je državna.

Novinar: Zdaj za privatizacijo za in tudi proti se podpisuje peticija. Ampak vendarle, glejte gospod predsednik, a ne bi vprašali ljudi. Marsikaj smo jih spraševali, Švicarji recimo poznajo tak model, ko so bili v preteklosti pravi referendumski dnevi, ko se je odločalo o več ključnih vprašanjih, to je vendarle moje, vaše, od nas vseh premoženje. Od politike ali pa ozkega dela politike pričakovati, da se bo poenotila smo lahko še tako optimistični, ampak je to utopično. Zakaj ne bi vprašali ljudi?

Predsednik republike: Jaz načeloma z referendumi take vrste, kjer se o generalnih vprašanjih, ki zadevajo razvoj države širše, vprašali ljudi nimam nobenih težav. Kot veste se je izkazalo, da če sprašujemo o konkretnih vprašanjih fiskalne narave, kot so pokojninska reforma, da je to dostikrat lahko tudi zavora v razvoju. Na tako vprašanje, od prvič, ko sem slišal, da bi morda celo bil referendum o tem imam neko še ne čisto izdelano mnenje ali bi bil ta v celoti koristen, kot sicer mislim, da bi lahko bil, če bi bili vsi, na koncu tudi ljudje pripravljeni z dovolj informacijami, da bodo odločali o eni pomembni stvari. Odločili smo o arbitražnem sporazumu in sprejeli smo odločitev, ki je po mojem mnenju zelo odgovorna in modra in je bila odločitev par excellence. Zakaj ne bi tudi o kakšni taki stvari kot je vprašanje privatizacije. Na drugi strani, ker pravim, da nimam še čisto izdelanega stališča ali bi bilo to ta hip modro ali ne, pa naj rečem, da je tudi odgovornost politike, zato so ljudje izvolili politike, da se o nekaterih stvareh odločajo. Zato ker je zdaj politika razdeljena ni dovolj, da se vi odločite z referendum. Za referendum se morate odločit v hipu, ko so pravzaprav vse konsekvence odločitev jasne, ko je seveda neka razdeljenost znotraj politike, ampak ko so konsekvence odločitev ljudi jasne. Ali bodo ljudje vedeli kakšne bodo konsekvence odločitev za ali proti privatizaciji, če bomo jutri šli na referendum. Mislim, da to še ni dovolj razdelano, da je treba o tem razmišljat. Kot rečeno sem svoje stališče povedal, sem naklonjen temu, da je Slovenija odprta, socialno tržna ekonomija, da ima zasebna pobuda svoje mesto, nisem naklonjen temu, da bi država vztrajala pri državnem lastništvu, nenazadnje se pravzaprav ne moremo ozirat na kakšne zelo spodbudne primerjalne vzorce v državah, ki so nam blizu.

Novinar: Gospod predsednik, ko govoriva o referendumih, tukaj smo zakonodajo spremenili, ampak vendarle verjetno tudi zavoljo politike, pa bom kar zelo drzen, ki je velikokrat izkoriščala referendum, če opozicija ni uspela v Državnem zboru, kjer bi lahko, če ni uspel Državni zbor (svet?) z vetom na zakon, pa smo šli na referendum, kjer ni ljudska iniciativa prevzela glavne vloge ampak politika, oziroma vsakokratna opozicija.

Predsednik republike: Se strinjam z vami in politika se je potem te svoje neodgovorne drže zavedala v letu 2011/12 in po dolgi poti smo prišli do ustavne spremembe, ki je politiki vzela iz rok to neodgovorno odločanje, v zvezi z referendumi o fiskalnih zadevah recimo ni več mogoče odločat na referendumu, politika mora v celoti prevzeti odgovornost za svojo odločitev. O nekaterih drugih stvareh pa. In jaz ne bi podcenjeval ljudske iniciative. Pravim pa, da če in ko bi bil kakšen referendum te vrste morajo biti konsekvence takih odločitev zelo jasne in do te točke morate javnost še pripeljati. To seveda ne morete drugače kot z eno javno diskusijo. Drugače pa mislim, da si je treba tukaj zastavit eno globalno vprašanje, če smem. Kaj se je tako spremenilo v zadnjih petih letih, da bi od načelnega stališča, da se politika ne sme vmešavat v gospodarstvo, zdaj pravzaprav sprejeli zelo načelno stališče, da mora biti pravzaprav cela vrsta podjetij in naložb v državni lasti? Od začetnega stališča da mora teč neka privatizacija, ne govorim o stranpoteh privatizacije, to seveda v veliki meri uničuje sloves privatizacije in zasebne pobude in meni je za to žal in upam, da bodo institucije pravne države te stvari opravile, ampak kaj se je zgodilo v mednarodnem okolju, da opravičuje mnenje, da je zdaj treba imeti čim več državnega lastništva, da bo naša država izplavala iz težav. Če pustimo eno od držav, to je LR Kitajsko, kjer imate državno lastništvo in relativno se zdi uspešno upravljanje, visoko gospodarsko rast, skorajda težko najdete v svetu podoben primer, kjer bi bilo državno lastništvo povod, morda celo razlog za hitro gospodarsko rast in rast blaginje ljudi. Povsod drugod od zahodne Evrope do ZDA pa v sistemih, ki je podoben nam, torej v sistemih demokracije in sistemih tržnega gospodarstva, vi nimate retrogradnih procesov nazaj v državno lastništvo. Tisto kar se spreminja je dvoje: regulacija države v sistemih zlasti finančnem delu in seveda intervencija države takrat ko je ta pomembna zato, da se v časih hude, surove krize gospodarstvo znova postavi na noge. Ampak drugače pa naj politika in država preveč ne posegata v svobodni trg. To je politika zahodnih držav in ZDA, ki so si že opomogle iz krize. Ne vse, ne v enaki meri kot so si ljudje želeli, ampak to je moj pogled in svarim pred tem, da bi zdaj mi menili, da se je ta paradigma tega razvoja socialno tržne ekonomije nekako zaključila, da smo pred začetkom nove paradigme, morda smo, ampak vsaj jaz tega še ne vidim, tudi v državah, s katerimi se primerjamo ni zaznat takih premikov, so neke spremembe, ki jih je kriza pustila, ampak ne paradigmatičnega volumna, tako da jaz še vedno menim, da je mogoče prvič s pametnim upravljanjem državnih naložb, z njihovo privatizacijo tam kjer se državi ne izplača biti lastnik, z večjimi tujimi naložbami v Sloveniji, z večjo vzpodbudo domačemu kapitalu, gospodarsko rast narediti trajnejšo. Torej sem bliže tistim, ki menijo da bi bilo vredno it naprej tako približno kot okrevajo tiste zahodno evropske in nam podobne države in ne po nekih tveganih nepredvidljivih vzorcih, ki se jih morda danes loteva Grčija ali kakšna druga država.

Novinar: O Grčiji, o EU, krizi njene identitete, odprtih vprašanjih, pa tudi več o zunanji politiki ter münchenski varnostni konferenci, ki je pred vrati pa nekaj več v nadaljevanju. Dame in gospodje, po krati ekonomski propagandi se vrnemo na Brdo pri Kranju.

Novinar: Spet smo nazaj na Brdu pri Kranju v pogovoru s predsednikom republike. V prvem delu pogovora sva se s predsednikom dotaknila notranje političnih razmer, ki kažejo dobro. Gospodarstvo okreva vendarle predsednik svari, da če ne bomo nadalje ukrepali in sprejeli strukturnih reform, ki so vezane na vse družbene podsisteme, lahko kmalu spet zaidemo v recesijo. To pa si ne želi nihče. Pravzaprav si želimo, da je pogled v leto 2016 povezan tudi s tem, da se bo gospodarska rast poznala v naših življenjih, torej slehernega državljana. To bi bil kratek povzetek prvega dela pogovora s predsednikom republike, ki še je vedno z mano.

Gospod predsednik zdaj sva se lotila notranjepolitičnih razmer ali pa tem, ki so bolj vezane na Slovenijo, kar moramo urediti doma ……., da je to domača naloga, kar je, zagotovo. Nismo pa neodvisni. Smo del evropske integracije, dali smo neke zaveze, da bomo odpravili presežni primanjkljaj in tako naprej. Vaša ideja je ideja o Združenih državah Amerike, Evrope, se opravičujem. Je to nova razvojna paradigma in odgovor na krizo identitete v Evropi, ki ni povezana samo s strogim varčevanjem, hudo revščino v Grčiji, da je tam prišel na oblast Aleksis Cipras, ampak tudi s tem, da v nekaterih starih članicah evro skepticizem narašča. Omenil bom Republiko Avstrijo ker se zbirajo, v bistvu pobuda, zbirajo se podpisi za referendum, 30000 jih je potrebno zbrati, odločitev bo na zveznem parlamentu. Kar je zaskrbljujoče pa je to, da David Cameron, angleški premier, torej napoveduje celo referendum o izstopu iz Unije in v bistvu vse skupaj veže na zgodbo eni prisiljevalni politiki. Angela Merkel temu nasprotuje. Gospod predsednik tukaj pa pade potem eden od stebrov Evropske unije.

Predsednik republike: Da ne bo nesporazuma glede mojih ali najinih stališč izbire ljudstev recimo v Grčiji ali v Veliki Britaniji, glede vprašanj, ki so v njihovi pristojnosti, so njihova stvar. In Grki so izbrali in mi moramo to odločitev spoštovati. Seveda pa, če nekatere stvari zadevajo tudi naše interese, imamo tudi mi pravico presojati kako se bomo glede njihovih pričakovanj vedli. Gre za Grčijo, gre za Veliko Britanijo, gre morda še za kakšno od drugih držav, ki imajo glede svojih problemov, svojih izzivov, svojih priložnosti in naših skupnih, nek pogled. To govorim zato, ker nebi rad, da javnost meni, da je zame izvolitev Ciprasa za predsednika vlade problem. To je odločitev Grčije, ki jo je potrebno spoštovati. Mora pa tudi Grčija razumeti, da zato ker je prišlo do spremembe oblasti, ne more biti vse tako kot ta oblast obljublja svojim ljudem ampak, da mora priti do nekih kompromisov, ki bodo vzdržni za obe strani. Zakaj je to pomembno? Zato ker gre za zelo pomembno vprašanje ali bo Evropa te hude pritiske pričakovanj, ki so v Grčiji, na Cipru, v Sloveniji, v Veliki Britaniji, v Portugalski, Španiji premagala skupaj ali pa se bo razletela. In naj vam povem, brez dlake na jeziku, konec Evropske unije pomeni začetek vojne. Nihče si tega ne želi. Zaenkrat je Evropska unija, razvoj njene ideje od začetka 50-tih let pa vse do danes, vključno s širitvijo Slovenije in drugih držav, dokaz, da je skupno bivanje po lastni volji, tudi Slovenci smo se odločil sami, da bomo del te Evropske unije, dokaz, da je ta Evropska unija garant miru. Če bi prišlo do takih pričakovanj v posameznih delih Evropske unije, da te nebi več uspele priti na skupni imenovalec glede njihovih izpolnitev, bi to začelo, bi to pomenilo začetek konca. Konec pa bi bila vojna. Zato je v našem vitalnem interesu, da se še tako zelo robata kontroverzna vprašanja, od grškega dolga do vnovičnih pogajanj Londona z Brusljem, rešijo uspešno. To je v slovenskem nacionalnem interesu. Ker če smem narediti eno abstrakcijo, kot sva prej rekla. Ko gledamo v zgodovino se sprašujemo ali je mogoče najti zakonitosti, ko se mir sprevrže v konflikt, ki lahko pridobi tudi razsežnosti vojne, lahko ugotovimo eno pomembno zakonitost. Ko pričakovanja ljudi, javnosti dosežejo take razmere, da jih politika in gospodarstvo, kdorkoli že je odgovoren za razmere, ni več sposoben regulirati, potem ali zaradi ravnodušnosti ali celo zaradi svoje volje spusti stvari iz rok in pride do vojne. Vojna je namreč kaj? Kaj je funkcija vojne, če govoriva v strokovnem jeziku? Da vsa ta visoka pričakovanja ljudi, zniža na minimalno in to je na željo po miru. Ko vi več ne morete regulirati visokih pričakovanj ljudi se izkaže, da je vojna edini način, da jih spravite popolnoma na tla, ker si potem v takih razmerah ljudje želijo edino le še miru. Mislim, da se moramo tega zavedati zato, prvič, ker imamo v svetu danes več nemirnih žarišč kot jih je bilo kadarkoli po padcu Berlinskega zidu, ker so tudi zelo blizu Evropski uniji, tako blizu kot je bila vojna na Zahodnem Balkanu v začetku 90-tih let, ker so pričakovanja ljudi v celi vrsti držav Evropske unije visoka, ker so kontroverzna in ker je, to je pa moje trdno stališče, kot sem rekel ob slovesnosti ob 100. letnici začetka 1. svetovne vojne, po mojem mnenju, jaz se tudi strokovno sicer ukvarjam z vprašanjem mirnega reševanja sporov, je vedno vprašanje vojne, vprašanje izbire. Jaz nisem med tistimi, ki menijo, da sta izmenjevanje miru in vojne naravni stanji v mednarodnih odnosih. Ne. Bolj kot mednarodna skupnost postaja moderna, več možnosti ima, da se vojnam izogne, če hoče in če se za to potrudi. In brez zamere, da rečem, leta 2015, 2016 bosta leti, ko se bo treba potruditi, da bomo ohranili mir v najbolj vitalnem interesu Slovencev, da ostane in se okrepi mednarodni mir in varnost. Vsaka druga izkušnja bi bila za nas znova zelo dramatična. Mi smo tukaj na prepihu velikih narodov. Zdaj z njimi sodelujemo in imamo od tega vsi koristi, če bi se znova geopolitika vrnila v ta prostor bomo Slovenci znova pred eksistencialnimi vprašanji. Teg a si ne želimo. Torej, kaj je naša želja? Naša želja je, da Evropska unija gre naprej. Na vaše vprašanje, kako naj gre naprej, mislim, da lahko samo bolj povezana in ne manj povezana. In samo, če Grčija ostane v njej in če Velika Britanija ostane v njej. In treba je najti kompromise, da se to zgodi, ker če bi začele države odhajati bo začela počasi propadati tudi sama zamisel Evropske unije, ki je zgrajena na spravi med Nemčijo in Francijo. In če bi se na koncu te dve države razšli, sem povedal kaj je izhod. Torej to je zelo pomembno vprašanje, treba je storiti vse in Slovenci si moramo za to aktivno prizadevati, da ohranimo zaupanje v evropsko idejo, da ta evropska ideja zagotavlja mir, seveda tudi rastočo blaginjo hkrati, da Evropska unija bolj učinkovito in uspešno gradi eno varnost tudi v okolju, našem. Ukrajina se je delno zgodila tudi zaradi tega, ker je morda Evropa podcenila nekatere razsežnosti problema s katerim se je soočala, ko se je leta 2013 pogajala z bivšim predsednikom o podpisu sporazuma o sodelovanju, kar je pripeljalo v to situacijo in se mora Evropa iz tega nekaj naučiti. Kaj hočem reči, mora imeti jasno vizijo kaj želi. Želi imeti Ukrajino v njej ali izven nje. Ker če je ne želi imeti v njej potem se Ukrajinci dolgoročno ne morejo zanesti na Evropo, da jim bodo pomagali takrat, ko jih bodo Rusi pustili tam na cedilu. Enako velja za Zahodni Balkan. Naj vam povem, od mojega zadnjega intervjuja za nacionalno televizijo, do danes, ko sem tam razvil stališče, da bi si moral zlasati NATO prizadevati, da bi prišel v ta del Zahodnega Balkana. Da bi okrepil mir in varnost, sem v tem času prišel tudi do stališča, da enako velja za Evropsko unijo. Evropska unija ja zdaj proces širitve naredila za tehnični proces, ni več politični proces in to je zdaj proizvedlo, da se z njim ukvarjajo birokrati namesto politiki. Če se bo geopolitika iz Ukrajine preselila na Balkan bo to preblizu Slovenije, da bi mi bili ravnodušni. Ker ste prej omenjali Münchensko konferenco, točno to bo moj poudarek, ko se bom srečal z vsemi tujimi voditelji glede tega vprašanja. Vprašanje evropske navzočnosti na Zahodnem Balkanu, se pravi, nadaljevanje procesov širitve EU-ja, pa tudi NATA je eksistencialnega pomena za mir. In še nekaj bi vam rad rekel, da ne bom pozabil. Toleranca ni pomembna samo v mednarodni skupnosti, pomembna je tudi v Sloveniji. In že v svoji poslanici za novo leto sem dejal, da moramo biti pozorni. Stvari so zdaj tako razbeljene zaradi razočaranj ljudi, zaradi nezaupanja v institucije, da sleherni majhen radikalizem lahko hitro rodi velik radikalizem. Zato sem pozval vse nas, da smo zelo potrpežljivi in strpni. To nas bo obvarovalo tega, da bi zaradi kakšnih takih nestrpnosti prišlo do razkola v Sloveniji, da bi postali zaradi tega invalidni kot narod, v trenutku, ko bi morda potrebovali enotnost.

Novinar: Zdaj, Münchenska konferenca, 51. po vrsti, kar je eden največjih mednarodnih varnostnih dogodkov v bistvu na svetu, poteka v tej časovni dimenziji zdaj, ki jo živiva midva, je pred nama, v smislu najinega intervjuja, pa je že v bistvu, ko bo predvajan po televiziji, preteklost, ampak vendarle glejte. Spomnil bom na Münchensko pogodbo iz leta 1938, september. Sodeti so bili v igri, Nemci so jih dobili. Evropa preostala je menila, da je s tem Evropi ubila ali pa zagotovila mir. Zdaj pa greva vzhodneje, na Ukrajino, Krim, lahko tukaj vlečeva vzporednice? Je tukaj Evropa padla, da ni geopolitično pritegnila Ukrajine ampak v bistvu kar na nek način pogojevala, tudi z izpustom Timošenkove iz zapora?

Predsednik republike: Vaše vprašanje je seveda inteligentno in zanimivo, ni pa prijazno ker zahteva od mene zdaj precej diplomatske spretnosti, da ne bom v celoti povedal tistega kar mislim. Jaz sem že kar iskreno naprej povedal, da ocenjujem obnašanje Evropske unije v letih 2012, 2013 glede Ukrajine, kot nedoraslo času in potrebam. Evropska unija je menila, da je v situaciji, ko lahko pred oblasti v Ukrajini postavlja zelo visoke pogoje, vključno s tem glede izpustitve Timošenkove. Jaz sem sodeloval takrat na eni konferenci, imenovala se je tako imenovana »skupina prijateljev Ukrajine«, to smo bili v glavnem zahodnoevropski voditelji držav, ob robu Generalne skupščine je to bilo, kjer smo se srečali tako z takratnim predsednikom Ukrajine kot tudi z Hermanom Van Rompuyem, predsednikom Evropskega sveta. In moje opozorilo je bilo, da moramo biti previdni pri tem, ko zahtevamo zelo veliko, če želimo Ukrajino. Če pa ne želimo lahko Zahtevamo vse. Itak je ne bomo dobili, ker bodo Rusi vskočili v ta pogajanja. In brez zamere, žal sem imel prav. To danes povedo za nazaj retrospektivno tudi kakšni drugi moji kolegi. Se spomnijo teh opozoril. Zdi se mi, da sedaj, ko teče vojna v Ukrajini, ker drugače temu ni mogoče dati imena, se mi zdi da Evropa še ni rešila tega ključnega vprašanja, kakšen je njen odnos do Ukrajine. Želi imeti Ukrajino bliže sebi, morda zaradi geopolitičnih, političnih, gospodarskih in drugih razlogov, celo v njej ali ne. Ker ne more samo obljubljati, da bo sem in tja pomagala ukrajinskemu narodu, ne bo pa ta ukrajinski narod in država del povezane Evrope, ker se potem ta ukrajinski narod na Evropo ne mora tako zanesti, da bi pustil izven svojega geopolitičnega prostora Rusko federacijo. Rusi to vedo. In to neodločnost Evropske unije izkoriščajo. Zato so tudi protipravno dobili Krim, kar je seveda absolutno nesprejemljivo in zavržno, ampak so ga uspeli pridobiti s tako rekoč s tleskom palca. Izkoristili so nepripravljenost Evropske unije, zaveznic v mednarodni skupnosti in zasedli ozemlje suverene države. In sedaj potekajo boji v vhodnem delu Ukrajine in ti se samo še bolj razplamtevajo, Evropska unija in zahod pa pravzaprav ne vesta kako bi se obnašala. In ko bo ta intervju predvajan na vaši televiziji, bo Münchenska konferenca že mimo. Moja naloga je, da vodim enega od panelov na tej konferenci, ki se sicer ne bo ukvarjal z Ukrajino, ampak vsemi drugimi zamrznjenimi konflikti iz zadnjih desetih let, ki v bistvu kot minsko polje čakajo da tisti, ki bo narobe stopil, znova eksplodirajo. In moje opozorilo bo, da je v to treba všteti tudi Zahodni Balkan. Vi imate tukaj paleto možnosti, da se isti geopolitični problem, kot ga imamo v Ukrajini preseli tudi na države Zahodnega Balkana. In moje sporočilo drugim voditeljem bo, ukrepajmo zdaj! Morda popustimo pri kakšni od zahtev, kar se tiče sposobnosti držav za nadaljevanje vstopanja v EU, ampak pridobimo cel Zahodni Balkan notri, drugače utegne znova priti tam do incidentov. Tako da, kot rečeno sem poskušal disciplinirano, ampak iskreno povedati, da so stvari, ker poleg tega je tukaj Sirija, islamska država, terorizem, Pegida, proti Pegida,…tukaj imamo opravka sedaj z enim vrenjem, prevratniškimi zamislimi, takimi in drugačnimi, vseh političnih barv, pa s terorizmom, ki ga z vojno ni mogoče dobiti. To je tudi moje recimo trdno prepričanje, osebno.

Novinar: Tukaj, ko sva govorila je pomemben Zahodni Balkan.

Predsednik republike: Samo to hočem reči. Vse to terja zdajle veliko mero ene čisto človeške občutljivosti, zato da se še dodatno ne razburkajo strasti v javnostih, take ali drugačne. Zdaj je treba zelo pazit, da se ne bi zgodilo karkoli kar bi porušilo, recimo tudi v Sloveniji nezaupanje med nami, med levico in desnico, med različnimi političnimi tabori, ki so v demokraciji legitimni in je prav da so, saj zato pa je demokracija, da mislimo vsak s svojo glavo. Ampak moramo sedaj vedeti, da bi pretiran sovražni govor, pretirano ravnodušnost nad tem, da se lahko naredi karkoli nekdo želi, tudi če zadane ob interese in iste pravice drugega, da je to lahko zelo nevarno. Moramo biti zelo previdni, moramo biti eden z drugim zelo spoštljivi. Še bolj se je treba trudit za to, da smo pazljivi v odnosih med nami, ker drugače, a veste, lahko se zgodi, kaj pa vemo, v prihodnjih letih v varnostnem smislu Evrope ali svetu kaj takega zaradi česal bo Slovenija morala biti enotna. In takrat se ne sme zgoditi, da bi spet brat proti bratu dvignil roko. Slovenci, če bi se kaj takega zgodilo, moramo biti vendarle dovolj povezani, da se bomo takrat postavili za svoje narodne cilje.

Novinar: Gledam te vaše dileme, ki si jih postavljate v smislu varnosti, zunanje politike. Odgovor: Proces Brdo. Pred dnevi ste se srečali z Alainom Richardom, ki je posebni odposlanec francoskega predsednika Francoisa Hollanda, ki je tudi bil tukaj, nenazadnje gostili ste po mnogih letih nemškega predsednika Gaucka. Je Proces Brdo tisti, ki lahko združi te moči za ohranjanje miru, iskanja sožitja na Zahodnem Balkanu.

Predsednik republike: No, prav tukaj, v tem prostoru je potekala konferenca, ki se je udeležil tudi predsednik Hollande leta 2013. Leta 2014 je bila potem v Dubrovniku, udeležila se jo je kanclerka Merklova in videl sem potem nemško iniciativo, spomnite se Berlinske konference, ki je poskušala nekako nadaljevati Proces Brdo, ampak v Berlinu. In senator Ishar me je vprašal zakaj mislim, da ta konferenca v Berlinu ni bila tako uspešna, kot so te konference v okviru Brda. In moj odgovor je bil, in tega si je edino tudi zapisal v svojo beležnico, naslednji. Ko tukaj, ko se sestanemo voditelji držav, ki imamo zelo mešane statuse, smo države članice Evropske unije v Evroconi in izven nje. So države, ki niso v Evropski uniji, so države, ki sploh nimajo nobenega statusa približevanja, so tiste, ki že imajo status in so države, ki se medsebojno ne priznavajo. Mislim, tukaj morate videti barvitost Zahodnega Balkana. Je ekstremna. In očuvanje sprave in miru in blaginje je nekaj zelo težkega. Kaj je sedaj razlika med Brdo Procesom in podobnimi iniciativami. Tega sedaj ne branim zato, ker je to eden redkih slovenskih zunanjepolitičnih produktov, razen recimo iniciative ITF, ampak zato, ker je dragocena. Zakaj? Ko se voditelji teh držav, ki smo torej zelo različni, sestanemo, nihče od nikogar ne pričakuje, da bo kaj dobil, ampak se vsak sprašuje, kaj mora dati za to, da bo mir, varnost in blaginja. Ko so povabljeni k Merklovi, ali pa k Hollandu, grejo vsi tja s pričakovanji, da bodo kaj dobili. Zaradi tega tam te iste forme ne uspejo. V okviru Procesa Brdo pa. In tudi senator Ishar je rekel, pojdimo naprej s Procesom Brdo, enako pravijo Nemci in enako tudi moji kolegi v jugovzhodni Evropi. Pojdimo naprej in letos bomo videli kje bomo nadaljevali to konferenco. Z novo predsednico Hrvaške se bom srečal v štirinajstih dneh, ker bom šel na njeno inavguracijo in eno prvih stvari, ki jo morava dogovoriti je nadaljevanje Procesa Brdo.

Novinar: 18. februarja je omenjena inavguracija nove hrvaške predsednice. Dobro ste sodelovali s predsednikom Ivom Josipovićem. Sedaj se bova torej lotila odnosov z našimi sosednjimi državami. Imamo novega predsednika Italijanske republike, Sergia Mattarello, ki ste mu tudi iskreno čestitali. V prihodnjih dneh, ne vem če sta že, bosta govorila tudi po telefonu, poudarjali ste pomen nadaljnjega gospodarskega sodelovanja, kot tudi v bistvu nadaljevanje procesa kar zadeva skrbi za obe manjšini. Sedaj, če malce greva, Avstrija, Italija, Hrvaška. Madžarska je nekoliko odmaknjena, morda tudi od Evrope zaradi vsega, kar se tam dogaja. Je lahko eno novo žarišče vprašanje neke identitete ali pa nekih ustavnopravnih ureditev in norm, ki smo si jih zadali v Evropski uniji. Se lahko to ruši in se ruši, bodimo odkriti na primeru Madžarske.

PRS: Mislim da moja odgovornost do položaja, ki ga zasedam, mi ne omogoča, da bi odgovoril brez neke potrebne discipline. Madžarska, tako kot vrsta drugih držav v Evropski uniji, vsaka na svoj način, se spopada s težavami sedanjosti in prihodnosti. Pač predstavlja samo še razlog več, da skupaj razmišljamo o skupni prihodnosti. To bom rekel. Slovenija nima z nobeno od sosed kakšnega velikega političnega vprašanja, ki bi bilo do te mere dramatično, da bi lahko porušilo zgledne odnose. Slovenija ima z vsemi sosedami politično dobre odnose, ker ni nobenega relevantnega odprtega vprašanja. Ko smo zaprli še vprašanje južne meje z arbitražnim sporazumom, čakamo na odločitev arbitražnega sodišča letos spomladi, potem je Slovenija hkrati še z drugimi nekaterimi vprašanji v bistvu s sosedami uredila odnose in mislim da je to naša velika dragocenost. Mi pravzaprav z nobeno državo na svetu nimamo nobenih odprtih političnih vprašanj. To je velikanska prednost, ki jo imamo in jo moramo zadržati. Ne mislim tukaj na samo tradicionalne zaveznice, celo strateške partnerice, recimo znotraj Evropske unije in Nemčijo in Francijo, zunaj Evropske unije sta tukaj Turčija in Ruska federacija. Zunaj evropskega kontinenta so to Združene države Evrope. Seveda Evropska unija in NATO. Tukaj mislim tudi, da je recimo, recimo na Iran. Ravno danes so mi sporočili, da se bom v okviru Münchenske konference srečal z iranskim zunanjim ministrom. Z Rochanijem, predsednikom te države sem se srečal ob robu zadnje konference OZN. Mi želimo biti tudi s tistimi državami za katere presojamo, da se bodo v kratkem osvobodile nekaterih bremen, ki so si jih nakopale z napačnim ravnanjem, recimo Iran z jedrsko oboroževalno tekmo, da se bo to uredilo, da bomo mi znova med tistimi državami, ki bodo prve restavrirale odnose v luči prijateljstva, v luči želje po dobrem gospodarskem sodelovanju itn. In, jaz sem dobil tudi vabilo predsednika Rochanija, recimo da obiščem Iran in Slovenija mora utrditi svojo identiteto z zunanjepolitično, kot država, ki zna razumeti razvoj dogodkov v svetu in seveda, ker je majhna na te dogodke ne more neposredno vplivati, tako kot ZDA ali druge države. To bi bilo smešno, če bi se postavljali v tako vlogo, ampak ki pa lahko gradi in trmasto vztraja pri vsem tistem kar utrjuje mir, varnost in sodelovanje med narodi in državami. In tako nas začenjajo tudi prepoznavat. In mislim da je to zelo zelo dragoceno in moramo čuvati.

Novinar: Absolutno. Glejte, gospod predsednik, omenili ste bližnji vzhod, tudi tam je eden desetletja trajajoč konflikt. Govorim o sedaj priznanju ali pa nepriznanju Palestinske države. Od zahodnoevropskih držav je to storila prva Švedska. Naša Vlada sedaj pripravlja vse potrebno za to. Maja bodo v Izraelu parlamentarne volitve, kar bi lahko vplivalo na to, da bi se morda, upamo mirovni proces, ki je sedaj mrtev, nadaljeval. Predsednik Državnega zbora, dr. Brglez pravi, da mora imeti Slovenija konkretno stališče do tega. Kako vi gledate na to vprašanje in Palestinska država, kaj, v mejah iz leta 1967?

Predsednik republike: To bom sedaj poskušal definirati, povržt za potrebe tega intervjuja, in naj me nihče ne vleče za jezik. Iz istih razlogov zaradi katerih je slovenska politika doslej nekako zadržano gledala do priznanja Palestine. Pravzaprav z istimi razlogi sedaj z večjo naklonjenostjo gleda na priznanje Palestine. Namreč, mi smo rekli dokler ni nekega uspeha v dvostranskih pogajanjih glede tako imenovane resolucije dveh držav med Palestino in Izraelom mi, tako kot večina drugih držav v svetu, ne bomo priznali Palestine. Zdaj pa nekako slovenska politika pravi, ker ni prišlo do tega pričakovanega dogovora med Palestino in Izraelom bi morda prav priznanje palestinske države spodbudilo ta mirovni proces. Zdaj, jaz sem večkrat obiskal Izrael, večkrat sem se pogovarjal z obema voditeljema, zlasti z voditeljem izraelske vlade, prav sedanjim voditeljem Benjaminom Natanjahujem, poznam njegova prepričanja. Recimo, rad bi vam povedal, da sta obe strani, palestinska in izraelska, nekaj časa, pri nas vem, kolikor, čeprav vem tudi pri hrvaški strani, iskala pojasnila kaj sta bili sposobna Ljubljana in Zagreb leta 2009 naredit, da sta zgradili zaupanje, da sta pripeljali arbitražni sporazum do konca in so nas vprašali, kaj ste vi naredili, da ste pripeljali iz nekega obdobja nezaupanja med Slovenijo in Hrvaško obe politiki do tega, da sta si zaupali in da je prišlo do sporazuma. Jaz sem pač nekaj stvari povedal, ampak na koncu se je izkazalo, da to ne zadostuje ali pa ni primerno za kontekst bližnjevzhodnih težav. Slovenija, jaz predlagam, naj začne postopek za priznanje palestinske države, tisto kar pa mislim, da mora Slovenija v utemeljitvi odločitve reči je, da to dela s prepoznavanjem razmer v katerih od palestinskih oblasti upravičeno pričakuje, da bodo suvereno nadzirale vse, tudi uporabo sile in da bo zato takih konfliktov, oboroženih, kot smo jim bili priča lani poleti, manj. Mimogrede, jaz sem bil zelo začuden lansko leto, sem dal eno redkih predsedniških izjav, zelo redko posegam po tem institutu, pa sem jo dal, mislim, da je bilo poleti, ko sem eden redkih evropskih voditeljev, pa sem velik prijatelj židovske države, da povem, tudi tisti, ki me poznajo vedo, da kakšenkrat morda preveč nekritično, ne, sem takrat kot eden redkih evropskih voditeljev v predsedniški izjavi postavil vprašanje ali je uporaba izraelske sile za umiritev razmer v Gazi sorazmerna, kar je pomenilo, da sem v bistvu z diplomatskim jezikom rekel, da ni sorazmerna, kar je takrat naredilo zelo malo voditeljev evropskih držav. Hočem vam reči, da tudi v tem smislu je kakšenkrat treba zbrati pogum, če verjameš v to, da je to smiselno in potrebno reči, da se neke stvari kvalificirajo, če meniš, da boš s tem pripomogel k temu, da bi se morda kakšne stvari premaknile naprej. In tudi glede tega je Evropska unija zelo pasivna, evropska politika kot vidite pušča Ukrajino, pušča Bližnji vzhod, šla je v Libijo, pustila je Libijo. Hočem reči, da zaradi notranjih težav imamo tudi eno tako, zelo nereflektirano zunanjo politiko. Mislim, da je zdaj čas, da se Evropska unija poveže, da naredi en presežek, tako notranje politično kot tudi zunanje politično. Drugače mi ne bomo faktor globalne politike, nastajajo nove sile: Kitajska, Indija, Brazilija – to so novi gospodarski in politični favoriti s katerimi je treba računat, Afrika se prebuja, to je celina priložnosti v tem stoletju. A veste ta občutek nas Evropejcev, da smo popek sveta, ta evropocentrizem, ki smo mu bili priča, ta je v zatonu, Evropa ni več to kar je bila, mi moramo to vedeti, mi računamo na to, da bomo vedno deležni nekih bonusov iz te post kolonialne politike. Ti bonusi so obsoletni, so mimo, tega ne bo več in v bistvu obstajajo samo neke moralne dolžnosti do posredovanja nekaterih evropskih držav, ki so bile kolonialne sile, od Bližnjega vzhoda do Afrike in naprej, da intervenirajo vojaško, ampak v bistvu kakšnih koristi od tega, ki so se poznale še po koncu 2. svetovne vojne v gospodarskem smislu in blaginji ljudi, tukaj ne bo več. Evropa se mora s temi vprašanji soočiti. Kako bomo zaupali evropski ideji v pogojih, ko pričakovanja ljudi do Evropske unije glede blaginje ne bodo tako izpolnjena kot ljudje mislijo, da bodo.

Novinar: Glejte gospod predsednik, to je pač moje mnenje, vi ste drugačen predsednik, nekatere stvari ste uvedli na novo, nekaterim ste se odpovedali, častna straža ob državnih praznikih, kar državo ne stane praktično nič ali pa je zanemarljiv strošek, odpovedali ste se protokolarnemu objektu Brunarica, ki bi med 5 in 7 tisoč evrov samo redno vzdrževanje stalo, vaša partnerica, odvetnica, prva dama se je odpovedala v bistvu nadomestilu plače, ki ji pripada in tudi stroškom, v bistvu, kot prvi dami, dan odprtih vrat ste uvedli ob vseh državnih praznikih, razen ob dnevu mrtvih v Predsedniški palači, dve vaši iniciativi sta pomembni – Skupaj spodbujamo drug drugega in Skupaj za skupno. Vi ste veliko med ljudmi kot predsednik, tudi zavoljo tega, da se počutimo, da smo, da dihamo isti zrak, da smo na isti barki, da potujemo proti isti luči na koncu tunela in predvsem, spravo sem omenjal na začetku, da smo bolj strpni drug do drugega, da poslušamo. Vi zdaj odhajate, po tem najinem snemanju, na prvi festival strpnosti v ljubljanski Mini teater.

Predsednik republike: No, prav gotovo. Jaz imam tri stebre moje politike in dela. Prvi steber zadeva mir in varnost, tako navznoter kot zlasti navzven, moja najbolj pomembna naloga je, da kot predsednik, kot vrhovni poveljnik obrambnih sil, skrbim za to, da je naša dežela varna, najprej v elementarnem smislu, potem pa da je tudi socialno varna, da je… in tako naprej. Drugi steber predstavljata sprava in sodelovanje navznoter. Tretji steber: pravičnost in razvoj bi kdo rekel, to sintagmo je imel že predsednik Drnovšek in se mi zdi, da je kar na mestu. Poizkuša skupaj spravit dve stvari, ki dostikrat kontraverzno trčita ena ob drugo. Ti trije temelji so postavke mojega dela. Zdaj, moji sodelavci vedo, da jaz vse moje obveznosti ločim na dvoje: na tiste, ki jim pravim dolžnosti in na tiste, ki jim pravim poslanstvo. Dolžnosti je recimo, tudi ta intervju je dolžnost, dolžnost je imeti neke protokolarne stvari, dolžnost je polagat venec,… to so dolžnosti. Poslanstvo je pa vse tisto, kar pomeni v bistvu gibanje med ljudmi za to, da se neke zamisli v katere verjameš zelo neposredno z njimi, bom rekel diskutirajo, da se zanje navdušujejo, ali pa da oni navdušujejo njihove zamisli zanje. Tako da, kot ste rekli sem zelo veliko med ljudmi in kadar nisem začenjam to pogrešat, ker potem se mi zdi, da mi kar začenja zmanjkovat tiste energije, ki jo od ljudi dobim. Mislim, da je napačna predstava o tem, da so ljudje v Sloveniji tako potrti, razočarani, ravnodušni, vsega tega je Slovenija v vseh teh letih seveda, ni gospodarsko in socialno napredovala, imamo še vedno za desetino slabši domači proizvod kot smo ga imeli pred začetkom krize, zaradi tega je tudi obseg bogastva med ljudmi manjši kot je bil, pri čemer so, zanimivo, v Sloveniji razlike med bogatimi in revnimi bistveno manjše kot so v drugih državah. Dohodkovna neenakost v Sloveniji je med najnižjimi v svetu, kar je zame zelo pomembno. Jaz mislim, da so neenakosti v svetu, to da ima 1 % svetovnega prebivalstva enak obseg bogastva kot 99 % vsega ostalega prebivalstva, da je to najpomembnejši razlog za konflikte svetovnih razsežnosti. Zapomnite si to. Seveda se bodo ti konflikti kazali skozi druge obličnosti, skozi radikalne, verske, ideološke, politične znake, ampak, »that is the point«, tukaj je temelj tega kar bo hranilo to strast za konflikte. Hočem vam reči, da vsi ti znaki, recimo čustveni ene zaskrbljenosti nad prihodnostjo so v Sloveniji, ampak so tudi znaki upanja, te je pa treba videti. Recimo jaz sem čez vikend imel v palači, prvič je bilo to, mlade ljudi iz srednjih šol, start-upovce, se pravi mlade ljudi, ki so navdušeni nad tem, da iščejo nekaj novega in da z inovacijami rešujejo stare probleme. Jaz mislim, da je osupljivo s kakšnim entuziazmom mladi ljudje gledajo prihodnost. Jaz nimam te pravice, da jim ukradem te sanje. Ampak oni jih imajo, na njihovo vprašanje ali mene kaj skrbi za njihovo prihodnost so razumeli, ko sem rekel, da me prav zavoljo te njihove strasti do te prihodnosti zanje prav nič ne skrbi. In mislim, da si bodo tudi oni vzeli eno svojo pot in šli po njej, da je to generacija, ki bo v marsičem prevzela odgovornost za Slovenijo, mi samo ne smemo zdaj preveč pokvarit vsega skupaj.

Novinar: Ste predsednik republike, pa ste vendarle državljan te države in seveda oče. Kaj pravi Luka na vse te izzive, se kdaj pogovarjata o tem, ne vem, ob košarki ali ob kakšni drugi športni aktivnosti ?

PREDSEDNIK: No, Luka je bil z mano ta vikend s temi mladimi ustvarjalniki. Sem ga vprašal, če bi ga zanimalo in je zelo družbeno angažiran in je po tem v tem neformalnem druženju prišel in lahko opazoval to, kar je tudi, se zanima za družbena vprašanja, sodeluje mislim da v dijaškem parlamentu, pa v teh šolskih parlamentih, ga zanimajo nekatera družbena vprašanja in sva se potem o tem pogovarjala. Tako kot jaz je strasten ljubljenec biografij, gledamo kaj je skupnega v teh ljudeh kot so Steve Jobs, vsi ti, cela falanga teh ljudi, ki so v osemdesetih, devetdesetih letih, zdaj, revolucionirali celotne panoga industrije, oba v teh ljudeh najdeva neko, nek navdih. To so bili ljudje, ki so začeli v garažah, če preprosto in malo tako površno rečeva. Zdaj recimo ravno berem biografijo Jeffa Bezosa, Amazona. Vsem je skupno, da so razmišljali »out of the box« in tako tudi moj Luka razmišlja. Mislim, da nimam pravice niti kot oče, še manj kot predsednik, da zdaj govorim o njem, ker je mladoletnik, 17 let, ampak vedno mu pravim, da ne razmišlja o rešitvi starih problemov s starimi rešitvami. Ampak naj se vpraša po novih rešitvah. Ne bodo vse dobre in naj ne bo razočaran, če prva rešitev ne bo pomenila napredka. Naj bo trmast, naj vztraja in mislim, da ta nova generacija, to zmagovalno miselnost že ima. Midva morda še ne. Ampak najini otroci, pa že.

Novinar: Glejte gospod predsednik, zanimiva iztočnica. »Out of the box« razmišljanje torej, je potrebno v naši družbi, ampak, ko se ozremo naprej, moramo ljudem povedati, kaj bodo zavoljo, da danes živijo slabše, dobili? Je ravno tudi v tem vloga, tudi predsednika republike, politike, da to artikulira? Pa morda tole: ko ste zapuščali, oz. končali mandat predsednika vlade sva sedela v našem studiu, pa sem vam govoril, če se spomnite o eni trojki v zadnji sekundi na košarkarskem igrišču. A Slovenija sedaj potrebuje trojko v zadnji sekundi ali je že tako dobra na terenu, da bo dvojka za zmago zadoščala?

Predsednik republike: Mislim, da smo v položaju, ko lahko obvladamo tekmo brez tega stresnega trenutka in zadnje sekunde. Če bi se znova znašli v tej situaciji, potem bomo res odvisni od enega meta. Mislim, da bi bilo to škoda. Zdajle imamo igro dovolj pod kontrolo, da nam ni treba, računati na tisti zelo odločilni met, ki mora biti poleg vsega ne samo za dve, ampak za tri točke. Zdajle imamo to še dovolj v rokah. Če pa nam bi začel čas izginjati izpred oči, se kar nadaljevalo to, da se ne bo nič pomembnega odločalo na ravni vlade in parlamenta, da ne bi bilo nobenih strukturnih reform, zdravstvena, poslovno okolje, trg dela itn., potem pa se bo znova zgodilo, da bomo v eni sekundi spet odvisni od enega meta in zelo velika nevarnost bo, da bo zgrešil koš. Mislim, da si tega ne smemo privoščiti. To je nepotreben pogum in drznost. Pogumni moramo biti sedaj, igrati tako dobro, da lahko končamo brez stresnih… ljudje so vendarle upravičeno siti teh stresov. Pet let jih doživljamo. Stres za stresom. Zdaj imamo možnost, da umirimo igro in da varno pripeljemo našo Slovensko reprezentanco do zmage. In ta šampionska miselnost mora zdajle prevladati.

Novinar: Ampak državljan Borut Pahor pa je specialist za v bistvu, trdo igro, borbo do konca, tudi ko morda izgleda, da nikakor ne more zmagati. Govorim o državnozborskih volitvah, pa govorim o 2. 6. 2012, najava kandidature in potem tista zmaga 2. 12. 2012.

Predsednik republike: Kot se mi zdi vsak razsoden človek, razen če nisi hazarder, pa vendarle raje vidiš, da z eno mirno in preudarno politiko brez teh stresnih trenutkov pripelješ tekmo do zmage. Tako da bi se jaz izognil temu, da bi vedno znova ponavljali to dramatično končnico s trojko. Mislim, da nam to… ta trojka ima zdaj celo več pomenov, ne? Nam ni treba tvegati. Zdaj smo v situaciji, če bi igrali kot reprezentanca, če bi vedeli kaj želimo doseči, če imamo neko taktično zamisel, lahko pripeljemo tekmo brez te vročične končnice. Če pa ne, če se recimo reforme v letu 2015 ne bi začele izvajati, potem bomo v letu 2016 ali zaradi domačih, ali pa tudi zaradi mednarodnih okolnosti v situaciji, ko bo spet ta dramatičen trenutek te trojke. Jaz mislim, da si ga ne smemo privoščiti. Mi imamo toliko odgovornosti, da se mu zdaj izognemo in to moramo storiti. Ker je dovolj stresa. Veste, tudi ta stres ima neke svoje meje. Če vi v enem trenutku ne umirite malo razpoloženja med ljudmi, da se malo relaksira, vi tudi ne morete biti dovolj ustvarjalen, ker eden od razlogov, zato da si ustvarjalen ni samo konstantna napetost, ampak tudi trenutek ene dovolj velike sproščenosti, da si privoščite zamisli, ki jih sicer mogoče ne bi potegnili iz rokava. A veste? Tako da, mislim da smo v situaciji, ko lahko obvladamo tekmo brez vročičnega zaključka.

Novinar: Vsi za enega in eden za vse moramo igrati. Vi tečete tudi maratone, veliko tečete, radi plavate, kolikor imate danes časa za te aktivnosti? Pa morda, če dovolite vprašanje: ali bistrite um na maratonih ob teku? Ali potujete sami vas takrat? Ko se vam porodijo izzivi, dileme, tudi o katerih govoriva midva zdaj tukaj?

Predsednik republike: Vsak od nas ima neke hobije, verjetno. Jaz imam šport, nekdo drug kaj drugega, kjer na nek sproščen način pravzaprav razmišlja o vseh drugih težavah, ali pa morda prav zaradi tega, ker samo takrat ne razmišlja o vseh drugih težavah, o njih potem ko je treba, razmišlja bolje. No, pri meni je to šport. Rad tečem, rad kolesarim, počnem vse tisto, ker me v nekem smislu, tako me naredi srečnega, me osvobaja, čutim eno a veste, ta »joie de vivre«, voljo do življenja. Tudi dobite eno krepost, telesno krepost, zato, da potem lažje razmišljate stvari. Tako, da si težko predstavljam, da bi se mogel športu odpovedati in ko me kdo vpraša, pa saj, če pogledamo tvoje urnike, nimaš časa. Vedno se najde čas. Za tisto, kar si želiš, oba veva, se vedno najde čas.

Novinar: Saj tukaj za nama. Čudovita narava, boste popoldan, sicer še natrpan urnik, izkoristili za kak sprehod, tek v naravi, v tej snežni idili.

Predsednik republike: Ja, zdaj sem se začel pripravljat, počasi, za maratone. Imam neko manjšo tako poškodbo kolena in bi zunaj zdajle težko odtekel kakšnih 15 km, tako da bom šel na tekaško stezo v fitnes, kjer je seveda mehkejša in potem omogoča, da opraviš ta trening brez tveganj za koleno. Potem pa se začnejo maratoni, kraški, istrski in vsi ostali doma in na tujem, to je pa …. A veste, to doživetji maratona v Ljubljani, lansko leto, ko je 17.000 ljudi teklo na 20 km in 42 km je, mislim, kolosalna izkušnja. Ali pa v Radencih. Ljudje tečejo vse povsod po Sloveniji. Lani sem prišel v Maribor, da bom na eko maratonu in sem se potem iz hotela ponoči vračal v Ljubljano, ker so bile poplave. Tako ta tek mi je ostal še dolžnik. Ampak koliko ljudi se je začelo ukvarjati s športom. Veste, jaz ko sem prišel v Ljubljano, kot študent, sem tekel po PST-ju. In sem bil prav osamljen. Sem in tja je prišel kakšen s psom. Danes se morate vi skoraj umikati tekačem, tako je prepolno ljudi, ki se ukvarja z rekreacijo. Tudi to se mi zdi kaže na to, da smo Slovenci en tak moderen narod, športen narod. Tako da, ne smemo o sebi misliti samo slabo. Imamo nekaj odlik, ki jih tujci hitro prepoznavajo in nas imajo za moderne, napredne ljudi, tako da moramo biti kakšenkrat tudi malo, ob samokritiki, tudi malo samozavestni.

Novinar: Gospod predsednik, na koncu, da vas vprašam: 26 mesecev mandata je nekje mandata, torej še 34 mesecev mandata je pred vami. Ključni poudarki, ključni cilji, ki jih imate? Ker se ne tako redko srečava, ampak takole pred kamerami, kaj je.. se boste kandidirali? Je vaše poslanstvo, ki ga čutite, eno pravite so obveznosti, drugo so dolžnosti. Boste to peljali naprej? Ta duh, ne? Ker vam je, kot vem, izjemno priljubljen znameniti stavek Steva Jobsa, ustanovitelja Appla, da jim je nekaj uspelo, ker niso vedeli, da je nemogoče. Ali vi veste, kaj je nemogoče?

Predsednik republike: Najprej, če bi zdaj razmišljal o tem ali bom še enkrat kandidiral, potem bi slabo opravljal svoje naloge. To sem se naučil iz drugih mandatov. Ko sem delal nekaj z ljubeznijo, ne brez težav, tudi ne brez napak, tukaj so stvari, ki bi jih morda že pred mesecem naredil drugače, če bi imel izkušnjo več. Ampak dokler vi to opravljate z enim navdušenjem, s strastjo, potem o tem niti ne razmišljate in to vam daje vedeti, da mogoče relativno ugodno opravljate to kar delate. Recimo takih občutkov nisem imel, ko sem bil predsednik vlade. Tam sem vedel, da je veliko stvari niti javnost niti jaz nisem bil zadovoljen s tem, kako sem jih opravil. Pri predsedniku parlamenta je bilo spet drugače, sem imel ta občutek, podobno kot sedaj. In tudi zdaj za naslednja tri leta vem kaj mi je narediti. Moram samo to reči, da sem tako razdvojen navznoter pri eni mešanici upanja in, ne bi rekel strahu, strah ni prava beseda, niti je ne želim uporabljati, ampak previdnosti. Po eni strani se mi zdi, da imamo veliko možnosti, da se končno povlečemo iz teh… surove krize in da gremo naprej z enim velikim upanjem, da bomo našim otrokom pustili boljšo dediščino, od tiste, ki so nam jo naši starši dali. Po drugi strani, pa moram reči, da nenazadnje tudi kot nekdo, ki se s tem strokovno ukvarja, se pravi z mirom in vojno, z mirnim reševanjem problemov v mednarodni skupnosti, da bi bilo od mene neodgovorno, če tudi kot predsednik republike ne bi prepoznal nekaterih znakov v mednarodni skupnosti, ki nas navdajajo z opozorilom, da je sedaj še čas za ukrepanje v korist miru, če bomo pa to zamudili, pa bo enkrat prepozno in to se ne sme zgoditi. Še enkrat vam povem. Moje temeljno prepričanje, tudi strokovno, ne samo politično je, da je vojna izogibna, da je stvar volje, ali aktivne in jo preprečiš, ali pa lahko zdrviš v vojno, zato ker si obupal nad razmerami v katerih si. V vsakem primeru je stvar volje in zato se mi zdi, da zdaj nimamo druge, kot da pogledamo vse kar je dobrega v nas, združimo in peljemo stvari naprej.

Novinar: Zagotovo lep zaključek, gospod predsednik. Hvala za tale pogovor. Želim vam uspešen, po vaše uspešen, po vaših kriterijih ta drugi del mandata in pa seveda, da v sebi še naprej nosite ta naš skupni cilj, na tej naši, ki upamo, da nas pelje tam kamor v svojem forumu Slovenija 2030 tudi stremite z intelektualno srenjo naše države. Hvala za pogovor.

Predsednik republike: Hvala vam.

Novinar: Spoštovane gledalke in gledalci. To je bila oddaja ob 5 letih studia 5. Hvala celotni ekipi, da nam je pomagala ustvarjati teh prvih čudovitih 5 let. Verjamemo in upamo, da bo tudi v prihodnje tako. Hvala predsedniku republike in njegovemu uradu za vse storjeno v zvezi z organizacijo intervjuja. Sicer pa tudi vam pozitivno sporočilo, da vsi izostrimo svojo prihodnost, potem pa dajmo to, vsi skupaj na skupne imenovalce. Dajajte še naprej življenje dnem. Lep pozdrav z Brda pri Kranju.