Predsednik republike je sprejel vidne člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti, avtorje Izjave o slovenski spravi

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes sprejel predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti, akad. dr. Petra Štiha, in člane delovne skupine, ki je pripravila Izjavo o slovenski spravi, ki jo je ob 30. obletnici samostojne slovenske države sprejela skupščina SAZU. Sprejema v Predsedniški palači so se udeležili avtorji izjave, akademiki dr. Tadej Bajd, dr. Tine Hribar, dr. Jože Krašovec ter izredni član SAZU dr. Peter Vodopivec.


Foto: Nebojša Tejić/STA

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je junija 2020 ob menjavi vodstva Akademije sprejel novega predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti akad. dr. Petra Štiha in nekdanjega predsednika akad. dr. Tadeja Bajda ter člane organizacijskega odbora posveta Slovenska sprava, ki so predsednika republike seznanili s pripravami na simpozij Slovenska sprava, ki ga je Akademija priredila ob tridesetletnici slovesnosti v Kočevskem Rogu in ob stoletnici rojstva nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. Tedaj je predsednik republike ugledne goste povabil k razmisleku o pripravi besedila Izjave o spravi v prepričanju, da je SAZU kot najvišja nacionalna znanstvena in umetnostna ustanova edina institucija, ki to lahko stori, čas obeleževanja tridesetletnice samostojnosti, pa je za to najboljši čas.

V imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti je Izjavo o spravi danes predsedniku Republike Slovenije predal predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ob tej priložnosti sta predsednik Pahor in predsednik dr. Štih podala izjavi. 

Dokument »Slovenska sprava - Izjava SAZU o spravi ob 30. letnici samostojne slovenske države«.




Foto: Nebojša Tejić/STA



Besedilo izjave predsednika republike (Velja govorjena beseda!)

"Predsednik akademije, ugledni akademiki, gospe in gospodje.

S knjigo Krivda in greh je Spomenka Hribar v drugi polovici osemdesetih let zelo temeljito, na nek način temeljno, uvedla diskusijo o spravi kot legitimen del agende v času slovenske politične pomladi in osamosvajanja. Poleti 1990 je bila tudi zaradi napredka v zorenju spoznanja po tej potrebi v Kočevskem rogu spravna maša, na kateri sta govorila predsednik Kučan in nadškof Šuštar. Po mojem mnenju, to sem vedno dejal, je bilo to spravno dejanje, ali prvi poskus tega procesa, zelo pomembno za oblikovanje politične in ljudske enotnosti na plebiscitu in kasneje v procesu osamosvajanja, vse do ustanovitve lastne države in, nota bene, enotne obrambe države pred agresorjem.

Potem je vse tam od leta 1991 naprej, za skorajda 20 let - ob nekaterih poskusih, da bi prišlo do širše podpore ali celo soglasja glede prizadevanj za spravo -, ta nekako obtičala na robu političnega prostora. Potem pa je prišlo do odkritja Hude jame. Huda jama je bila hud zločin in razkritje tega je predstavljalo kulturni šok za celotno javnost ne glede na svetovnonazorsko pripadnost ljudi. Nikoli ni bilo potem glede tega vprašanja več tako, kot je bilo pred tem.

Že jeseni leta 2009 je državni zbor - kljub temu, da smo se ukvarjali s finančno krizo, kljub temu, da smo se ukvarjali s pogajanji s Hrvaško -, sprejel tako imenovano spravno zakonodajo, zakone o popravi krivic, nenazadnje tudi zakon, ki je določal postavitev spomenika na Kongresnem trgu, ki je bil leta 2017 odkrit. Od tedaj naprej smo bili v zadnjih dobrih desetih letih priča sprejemu tako imenovane spravne zakonodaje, nadgraditev tega je bila v letu 2016. Naj povem, da je od leta 2013 naprej znova zelo oživela Komisija za povojne poboje in grobišča. Naj spomnim slovensko javnost, da smo oktobra leta 2016 izkopali posmrtne ostanke žrtev iz Hude jame, jih pietetno prepeljali na mariborsko pokopališče in tam opravili formalen pokop - ob izjemnem razumevanju javnosti ne glede na politične in druge razlike med nami. Na koncu teh simbolnih in spravnih ravnanj je bil postavljen tudi spomenik na Kongresnem trgu, ki ima zapleteno ime, a nekako mu javnost reče »Spomenik sprave«.

V tridesetih letih, gospod predsednik, je bilo torej storjeno, zlasti v zadnjih dvanajstih, trinajstih letih, veliko simbolnih in stvarnih dejanj. Nikoli pa politični instituciji ali neki instituciji nacionalnega pomena (recimo SAZU ali skupščini na najvišji ravni) ni uspelo sprejeti dokumenta, ki bi ubesedil slovensko spravo, če smem tako reči. To je danes vam, po tridesetih letih, uspelo. Ali smem s tega mesta izraziti občudovanje, da ste to dosegli in to s tako pomembno večino vseh članic in članov skupščine SAZU-ja.

Z veseljem se spominjam našega sestanka lansko poletje, ko ste me pred vašo konferenco oziroma simpozijem o spravi obvestili o vaši ambiciji, da bi tematizirali to občutljivo vprašanje. Takrat smo prišli do skupnega zaključka, da bi bili morda še nekoliko bolj ambiciozni in bi poskušali vnovič, na ravni SAZU, pripraviti izjavo »Slovenska sprava«. Naj povem odkrito, da sem bil navdušen nad zamislijo, ki smo jo tematizirali, vendar zadržan do neke evforije, da se bo to res zgodilo. Vendar je očitno dozorel nek čas v vseh teh letih, ki je to omogočil.

Gre za izjemno dragocen dokument. Prispeva k razčiščevanju našega odnosa do polpretekle zgodovine, in čeprav vi tega izrecno ne pravite, v luči naše prihodnosti tematizira vrednote. Vrednote nas držijo skupaj, vrednote nas bodo obdržale kot skupnost v prihodnje. Reafirmira temeljne vrednote, na katerih temeljimo kot narodna skupnost Slovencev in v etičnem smislu ovrednoti glavne fenomene narodnega položaja sredi prejšnjega stoletja: upor proti okupatorju, njegovo prilastitev s strani komunistične partije, revolucionarni teror, odpor proti temu terorju in oboroženo kolaboracijo. Vse to so vprašanja, ki so, kot ste rekli, dolga desetletja hromila intelektualno in politično javnost. Vi pa ste z vrednostno oceno teh ključnih fenomenov na nek način naredili nekaj, kar zaokrožuje ta opus poskusov na simbolni in stvarni ravni v luči tridesete obletnice samostojne države.

Na koncu naj rečem, kaj se mi je ves čas, s tem se ukvarjam dobrega četrt stoletja, zdel smoter tega spravnega procesa. Najprej, seveda, prizadevanje za resnico o medvojnih in povojnih pobojih - in odkrivanje te resnice bo šlo naprej, to je stvar zgodovinarjev, vseh raziskovalcev, da v skladu z resnico in znanstvenimi pristopi odkrivajo nove razsežnosti, ki jih morda danes še ne poznamo. Drugič, poprava krivic, na eni in drugi strani. Tretjič, katarza in pomiritev. Naprej, sožitje in zavedanje pomembnosti sodelovanja in nevarnosti izključevanja. In naposled, če smem reči te težke besede, preprečitev nevarnosti za vnovičen bratomorni spopad med Slovenci, kakor smo mu bili priča sredi prejšnjega stoletja v času okupacije.

Naj zaključim, gospod predsednik, že takrat sem vam bil dejal, da je moja želja, da bi tak dokument, če ga boste spisali in sprejeli, na dovolj diskreten, a seveda transparenten način, posredoval v presojo predsedniku državnega zbora in ga vprašal, kako ocenjuje razpoloženje v parlamentarni areni - ali bi mogoče lahko, v luči tridesete obletnice, morda na predvečer tega pomembnega jubileja, državni zbor, brez razprave ali z njo, vendar vključujoče, z aklamacijo sprejel ta dokument in ga posvojil. O tem ne morem presojati jaz, lahko se le zavzamem, da bi se kaj takega zgodilo. Ali se bo, pa bodo seveda odločali tisti, ki imajo to pravico. Vendar ste vi, gospod predsednik in vaša akademija, velik del tega zelo zahtevnega projekta z izjavo, ki je na dobrih dveh straneh, naredili ogromno in se vam v imenu Republike Slovenije zahvaljujem. Hvala lepa!"