Predsednik republike ob dnevu človekovih pravic in ob 20. obletnici Varuha človekovih pravic Republike Slovenije priredil sprejem v Predsedniški palači

Danes slavimo Svetovni dan človekovih pravic, saj je bila na današnji dan pred 66 leti sprejeta splošna deklaracija človekovih pravic. Hkrati praznujemo tudi 20. obletnico institucije Varuha človekovih pravic v Republiki Sloveniji. To sta razloga, zaradi katerih je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor prav na današnji dan v Predsedniški palači pripravil svečanost, s katero je slovesno obeležil oba dosežka.

Predsednik republike Slovenije, gostitelj današnje slovesnosti, se je uvodoma zahvalil dosedanjima varuhinjama in varuhoma za njihovo skrb in prispevek k izboljšanju človekovih pravic v naši državi ter jim čestital, da si je vsak med njimi po svojih najboljših močeh prizadeval za uspešno delo institucije Varuha človekovih pravic RS ter tako prispeval k rasti njenega ugleda ter stvarne moči. V zahvali je predsednik Pahor poudaril, da "ob 20. obletnici delovanja Varuha lahko brez tveganja ocenimo, da je bila vpeljava institucije v slovenski politični in pravni red smiselna in koristna." Vse nekdanje Varuhe je poprosil, da s svojimi dobrimi in slabimi izkušnjami pomagajo pri nadaljevanju uspešnega dela institucije, ki ima nenadomestljiv pomen v okviru moderne politične in pravne države. Predsednik je svoj nagovor sklenil z zavezo, da sprejema za dolžnost, da se kot najvišji predstavnik države obveže k spoštovanju priporočil Varuha in se vede v skladu z njimi.


Foto: STA/Tamino Petelinšek

Na slovesnosti je gospa Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic od leta 2013, predstavila dvajset let delovanja institucije. Ob današnji slovesnosti je gospa Nussdorfer predsedniku republike svečano predala Publikacijo z naslovom 20 let delovanja Varuha človekovih pravic RS /1994 – 2014/, ki je izšla prav na današnji dan in jo pospremila z besedami "naj bo to dan, ki si ga bomo zapomnili!". V nagovoru je opozorila, da je "svetovni dan človekovih pravic dan, ko o njih govorimo še glasneje, saj gre za zgodbe mnogih, ki Varuhu od 1.1.1995 dalje, torej 20 let, pišejo, kličejo, k njemu  prihajajo in od njega terjajo odgovore."


Foto: STA/Tamino Petelinšek

Slovesnost se je nadaljevala z nagovorom dr. Andraža Terška, doktorja pravnih znanosti, visokošolskega učitelja, pravnega teoretika in filozofa, ustavnika ter pravnika človekovih pravic in avtorja pravkar izdane monografije Teorija legitimnosti in sodobňo ustavništvo. Na današnji slovesnosti je nastopil z nagovorom z naslovom "K praksi pravičnosti v demokraciji človekovih pravic" in v njem izrisal pomen človekovih pravic in svoboščin za slovensko ustavno demokracijo, utemeljeno kot temeljski model ustavne demokracije. Poudaril je pomen politično modrega, strokovno premišljenega, dobrovernega in družbeno odgovornega razpravljanja ne le med vsemi oblastnimi organi in institucijami, ampak tudi v vseh sferah družbe. Takšno ustvarjanje t.im. razpravne ustavne države je izpostavil kot nujni pogoj za odlično sodelovanje med odločevalci in kot nepogrešljiv vidik zaščite pravice državljanov do politične subjektivitete v razpravni ustavni demokraciji.

S svojo navzočnostjo so slovesnost počastili vidni posamezniki, ki so v dvajsetih letih sooblikovali polje človeških pravic v samostojni Sloveniji. Med njimi dr. Rajko Pirnat, Barbara Brezigar, dr. Lovro Šturm, Jože Tratnik, dr. Ernest Petrič, dr. Anton Jerovšek, mag. Ivan Bizjak in Matjaž Hanžek, dr. Dragica Wedam Lukić, Jožef Školč, dr. Alenka Šelih in Darja Lavtižar Bebler.

Med gosti so bili tudi študentje Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, ki letos tekmujejo na tekmovanju v predstavitvi sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, imenovanem Rubikon, ki poteka letos jubilejno deseto leto.


Foto: STA/Tamino Petelinšek


Nagovor doc. dr. Andraža Terška, ustavnika, univerzitetnega učitelja na Univerzi na Primorskem ob dnevu človekovih pravic: "K PRAKSI PRAVIČNOSTI V DEMOKRACIJI ČLOVEKOVIH PRAVIC"

Primerno je vzpostaviti vzdušje svečanosti ob premisleku in pogovoru o človekovih pravicah in svoboščinah. »Človekove pravice so neodtujljive, ker so utemeljene v sami človeški naravi, zato jih nihče ne more izgubiti. Človekove pravice so v notranji zvezi z občim dobrim. Absolutno neodtujljive so v svojem bistvu.« Tako zapiše Jacques Maritain v knjigi Država.

Ne prepoznam prepričljivih razlogov za nasprotovanje temu pogledu na človekove pravice. Že pred časom pa sem prepoznal dobre argumente za analitični in konceptualni poudarek, da so prav temeljne človekove pravice in svoboščine za slovensko ustavno demokracijo še pomembnejše, kot se morda večini ljudi zdi na prvi, moralni pogled ali po hitrem, državljanskem premisleku. Mislim na to, da se je slovenska ustavna demokracija vzpostavila in razvijala prav kot ustavna demokracija temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Ali, z izrazom sodobnega ustavništva, kot TEMELJSKA demokracija. Tako sem slovenski model ustavne demokracije javno označil leta 2009 in ga na več mestih kot takšnega poskusil analitično utemeljiti. Zadnjič v monografiji Andraž Teršek: Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo, Univerzitetna založba Annales, knjižnica Annales Ludus, Koper, 2014. Iz tiskarne 8.12.2014 Ob tej priložnosti pa naj skrajšano ponovim poudarek, da je slovenska ustavna demokracija konceptualno osredotočena na temeljne človekove pravice in svoboščine, da je z njimi politično in pravno, tudi normativno utemeljena. To nedvoumno izhaja že iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, iz preambule k ustavi, iz določb v ustavi, predvsem iz vsebine 3., 3.a in 5. člena ustave, nenazadnje pa iz precedenčnih odločitev slovenskega ustavnega sodišča.

Poudarek o temeljskem modelu slovenske ustavne demokracije odraža tudi (moje) razumevanje in razlago »suverenosti« kot pomembnega političnega in pravnega koncepta. V nastalem in delujočem slovenskem ustavnem redu suverenost - kot normativna kakovost - izhaja iz koncepta naroda in pravice slovenskega naroda do politične samobitnosti, samoodločbe in samoopredelitve, prehaja pa prav k temeljnim človekovim pravicam in svoboščinam. V ustavnem redu Republike Slovenije gnezdi suverenost v temeljnih pravicah in svoboščinah. Prav njim gre pripisati suverenost kot kakovost, ali kot značaj vrhovnosti, kot status najvišjega, ultimativnega, v tem oziru tudi metaustavnega.

Ni pa (in to je zelo pomembno) suvereno »ljudstvo«. Ljudstvo je pri nas v okoliščinah vsakodnevnega delovanja političnega procesa in odsotnosti izrednih razmer ali plebiscitarnega odločanja le nosilec oblasti, ne pa tudi suverenosti. Volja tu-in-zdaj živečega in delujočega ljudstva ni suverena. Referendumske odločitve volivk in volivcev niso suverene. Prav tako niso suverene zakonodajne odločitve DZ, ali podzakonske odločitve vlade, celo ne odločitve sodišč. Suverenost uteleša tisto, kar lahko spoznamo in priznamo za suvereno in zaradi česar je nekaj lahko vrhovno. To je tisto, kar zaradi svoje vrednosti vzpostavlja in utemeljuje politični proces in pravni red, kar utemeljuje in omejuje sleherno uresničevanje oblasti, kar vzpostavlja, utemeljuje in upravičuje tisto, kar je normativno zavezujoče. To so temeljne človekove pravice in svoboščine in temeljna ustavna načela. Te pravice in ta načela so v funkciji vzpostavitve, delovanja in razvoja ustavne demokracije, socialne države in vladavine prava.

Vse oblastne odločitve so zato samo avtoritativne in zavezujoče, s tem pa veljavne, dokler se v postopku nadzora, ki je ustavno utemeljen in pravno predpisan, sega pa onkraj državnih meja na nadnacionalno raven, ne razveljavijo ali drugače avtoritativno razvrednotijo. In vse te odločitve so samo tedaj, samo toliko in le do tedaj suverene, dokler so prepričljivo utemeljene s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami, dokler preverljivo in učinkovito stremijo k njihovi zaščiti, dokler ostajajo v funkciji njihove zaščite in dokler na ta način uresničujejo ultimativni cilj vzpostavitve, delovanja, obstoja in razvoja politične skupnosti: t.j. človečnost. Moralno utemeljena človečnost je tista, ki pogojuje, določa in ultimativno legitimira suvereno politično samobitnost naroda in izvrševanje oblasti s strani ljudi in zaradi ljudi, končno zaradi človečnosti. Zato je tudi pravica do vstaje ali upora metaustavno utemeljena človekova pravica.

In četudi je zgodovina človekovih pravic izključevalna, kot na nekem mestu pojasni npr. profesorica Renata Salecl, to ne zmanjšuje njihove vključevalne narave. Temeljne človekove pravice in svoboščine so res odprti koncept, hkrati pa odpirajo možnosti preizpraševanja same družbe. Zagotavljati morajo mrežo možnosti za učinkovito sodelovanje v procesu legitimiranja družbenega sistema, v katerem živimo. Sklicevanje nanje mora biti prepričljiv odraz prizadevanja, da bi po najboljših močeh ustvarjali družbo avtonomnih in svobodnih posameznikov, pristnih in aktivnih »demokratičnih državljanov«, ki so kot obveščeni, odgovorni in motivirani subjekti sposobni sprejemanja »najboljših možnih odločitev«.

Kot minimalni varovalni mehanizem mora v tem procesu delovati predvsem tisti del posameznikove vesti, ki je ne le sposoben, pač pa tudi pripravljen prepoznati tista dejanja in tiste odločitve, ki se že nahajajo onstran sicer širokega okvira sprejemljivosti ali strpnosti. In ki hkrati premore dovolj poguma, da se takšnim dejanjem in odločitvam upre. Takrat, ko je treba pravice in svoboščine učinkovito zaščiti »tu-in-zdaj«, se, če uporabim besede prof. Roberta Dahla, »ne nahajamo – več samo - v svetu teoretičnega razuma, ampak v svetu praktične razsodnosti«. To pa se zdi mogoče le ob jasnem zavedanju, da je pravo samo po sebi moralno utemeljeno in sestavljeno tudi iz kategoričnih imperativov. Ali z besedami Gustava Radburcha, ki mu študij prava v Sloveniji namenja posebno mesto: »Pravo ne služi morali s pravnimi dolžnostmi, ki jih nalaga, temveč s pravicami, ki jih podeljuje ... Moja pravica je pravzaprav pravica, da storim svojo moralno dolžnost, in nasprotno, moja dolžnost je, da varujem svojo pravico. S svojo pravico se človek bori za svojo dolžnost, za svojo moralno osebnost.«

Zato mora biti sleherno oblastno odločanje, ki ustvarja zavezujoče odločitve, utemeljeno z močjo strokovno prevpraševanega, racionalno prepričljivega in moralno utemeljenega, torej najboljšega možnega argumenta. Tudi z močjo logike in empatičnega zdravega razuma. Ali, kot je večkrat zapisal npr. sodnik in prof. Boštjan M. Zupančič, vladavina takšnega argumenta je univerzalni pogoj za univerzalnost temeljnih človekovih pravic in svoboščin. S posebnim poudarkom na enakopravnosti, spoštovanju in dostojanstvu. To morajo biti temeljne norme svobodnega in demokratičnega političnega sistema, ki bo socialno odgovoren.

In vendarle pri nas preveč odločitev še vedno ni dovolj strokovno prevpraševanih in prepričljivo vsebinsko argumentiranih, niti moralno utemeljenih in tudi ne v funkciji največje možne zaščite človekovih pravic in svoboščin. Zakaj se kršitve ustavnih pravic in načel tudi pri nas dogajajo v tolikšnem obsegu in s tolikšno intenzivnostjo, ko pa imamo Slovenci odlično ustavo, ko ta ustava dopušča svoje lastno izboljševanje že s pomočjo ustavniških razlagalnih pristopov, ko pravnih fakultet, učiteljev prava in pravnikov ne primanjkuje, ko je možno morebiti neustrezno zakonodajo ne le v praksi ustavno pravilno razlagati in uresničevati, ampak tudi zelo hitro spremeniti, ko se ljudi usposablja za to početje, ko javna uprava ni podhranjena, informacijska tehnologija ni problem, ko državno uradništvo ni odrezano od možnosti za usposabljanje in izpopolnjevanje, in nenazadnje, ko je sodna veja oblasti dovolj avtonomna in svobodna, da lahko ustavnost neposredno uresničuje pri sojenju in izvaja svoje pravodajne kompetence? Zakaj je dostojanstvo posameznika v naši družbi še vedno tolikokrat, tako očitno in tako močno razžaljeno? Zakaj odločevalska retorika iz sodnih in upravnih postopkov tolikokrat izrine vsebino in moč argumenta? Zakaj ta retorika tolikokrat deluje kot nekakšen administrativno tehnokratski jezik razčlovečenih robotov, ki ljudi naslavljajo kot stroje? Celo na univerzah. Zakaj se tolikokrat zgodi, da javna uprava v postopkih, v katerih se določa in uresničuje politika socialne države, z ljudmi ravna tako surovo, ponižujoče, neodgovorno, brezskrbno in ignorantsko?

Lepo bi bilo, če bi lahko brali Teorijo pravičnosti Johna Rawlsa tudi v slovenskem jeziku. A še pomembnejše od prevodov besedil o pravičnosti je ustvarjati prakso pravičnosti. V tem oziru čaka Slovenijo še veliko dela. In ne sme je čakati vedno več dela!

Treba se je pogovarjati. Veliko in ves čas. Dobroverno in dobronamerno, politično modro, strokovno domišljeno in umno suvereno pogovarjanje je pogoj za kakršnokoli sodelovanje, še posebej pa za dobro in produktivno sodelovanje. Treba se je truditi za čim večji približek tistemu, kar znameniti Jürgen Habermas v svojih delih izriše kot »idealno govorno situacijo«. Prepričan sem, da se pri nas temu idealu še vedno ne uspemo dovolj približati. Prepoznavam potrebo, da se pri nas poveča obseg produktivnega razpravljanja med tistimi, ki imajo lahko največ pozitivnega vpliva na kakovost življenja v Sloveniji. In da pride do dviga kakovosti razpravljanja. To vključuje poslušanje in slišanje.

Takšno potrebo je mogoče utemeljiti tudi kot zaščito politične pravice volivcev, da živijo v državi, kjer odločevalci in drugače privilegirani ljudje uresničujejo svojo dolžnost za razvijanje »razpravljajoče države.« (Spomnim se omembe »razpravljajoče ustavne države« v knjigi prof. Lovra Šturma o omejitvah oblasti). In pravim: pravica do politične subjektivitete v razpravljajoči državi … Ta pravica se mi zdi pomembna. Utemeljujeta jo filozofija sodobnega ustavništva in razpravna teorija demokracije. Zato naj bo trajna in prepoznavno prepričljiva skrb za največje možne približke idealu govornih situacij in idealu procesov učinkovitega sodelovanja najpomembnejše orodje dnevne politike za zagotavljanje svoje demokratične legitimnosti.

Ob tem pa vendarle želim poudariti tudi naslednje: ko proces javnega pisanja in govorjenja zadeva teme iz prava, predvsem pa pravne filozofije in sodobnega ustavništva, je med umno pronicljivo, strokovno verodostojno in kakovostno pravoslovno kritiko, ki je utemeljena z znanjem in razumevanjem pravoslovnih in ustavniških konceptov na eni strani in popreproščenim samoprikazovanjem ali celo strastnim navijaštvom na drugi strani, pač odločilna razlika.

Ne bi smeli biti neprijetno vznemirjeni in se nam ne bi smelo zdeti kakorkoli institucionalno sporno, če se predstavniki organov in vej oblasti pred očmi javnosti, transparentno in dobroverno pogovorno srečujejo. Uradno ali poluradno. Le v čem bi bilo lahko ogroženo ustavno načelo delitve oblasti, če si za transparentno in demokratično razpravljanje predstavnikov odločevalskih organov in institucij prizadeva katerikoli od ustavnih igralcev, predvsem pa neposredno demokratično legitimirani predsednik države ali vlade? Sistem ustavnih zavor in ravnovesij ogrožajo protiustavno kršenje odločevalskih pristojnosti, pomanjkanje nadzora ali medsebojno podrejanje in izigravanje, ne pa tudi demokratično in dobroverno razpravljanje in sodelovanje.

Zahvaljujem se predsedniku države in njegovemu uradu za ta nagovorni privilegij in prav ob tej svečanosti, ki podčrtuje pomen človekovih pravic. Ob tem vsem predstavnikom organov in institucij oblasti želim suvereno držo pri najboljši skrbi za zaščito temeljnih pravic in svoboščin. Vsem nam, ljudem pod jurisdikcijo Republike Slovenije, pa želim kakovostno bivanje v Sloveniji kot razpravni ustavni demokraciji temeljnih pravic in svoboščin, kjer bo mogoče prepoznati trajnost družbenih praks pravičnosti. Hvala za vašo pozornost.