Predsednik republike Borut Pahor na podelitvi nagrad Gospodarske zbornice Slovenije

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je udeležil podelitve nagrad za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke Gospodarske zbornice Slovenije.

Predsednik republike je bil slavnostni govornik. 


Foto: Nebojša Tejić/STA

Besedilo slavnostnega govora predsednika republike. Velja govorjena beseda!

"Dame in gospodje.

Splošno stanje, tudi gospodarsko, v Sloveniji je dobro. Lahko traja še nekaj časa. Dolgoročno pa ni vzdržno brez premišljenih strukturnih ukrepov.

Poleg tega je treba upoštevati napovedi o zniževanju globalne gospodarske rasti, zlasti evropske. Kot smo pravilno ugotovili lansko leto, je letošnje leto, leto 2019, pravzaprav zadnje idealno leto za strukturno ukrepanje države.

Slovenija v tem času uživa relativno politično stabilnost, imamo relativno ugodne gospodarske in socialne okoliščine in v osnovi bolj zdravo gospodarstvo kot pred krizo leta 2009. Toda tako stanje ne bo trajalo večno, zaradi razvoja domačih, zlasti pa zaradi razvoja mednarodnih okoliščin.

Zlasti okoliščine okoli nas, ki pa so domala odločilne, niso spodbudne. Ker smo zelo izvozno usmerjeno gospodarstvo, jih moramo dobro razumeti in upoštevati.

Zunanja tveganja so dveh vrst, finančno gospodarska in varnostno politična. Na oboje ima Slovenija malo vpliva, zato se mora popolnoma osredotočiti na domače naloge, pripravo in izvedbo potrebnih strukturnih ukrepov.

Zelo mora biti previdna in preudarna pri fiskalni politiki. Na to nas opozarja tudi Fiskalni svet. Če bi se prilivi v proračun zmanjšali, izdatki pa povečali, bi se znova vrnili v zadolževanje. To nas bi lahko pahnilo v odvisnost, ki je v sedanjih geopolitičnih razmerah bolj nevarna kot kadarkoli po padcu Berlinskega zidu. Previsoka zadolženost je za manjše države večji problem kot za velike. Velikih držav se upniki bojijo, majhnih ne.

Kot sem dejal pred dobrim letom je tudi za javno finančno stabilnost, ki spodbuja konkurenčnost gospodarstva in ohranja socialno varnost družbe, bistven socialni dogovor.

Takrat in danes imam v mislih velik robusten socialni dogovor, ki bi bil sklenjen v okoliščinah relativnega političnega in socialnega miru, brez Demoklejevega meča recesije in pospremljen z dobrodošlimi izkušnjami vseh partnerjev iz težkega obdobja med zadnjo krizo in po njej.

Kot lahko vidim nekatere premike v zadnjem letu, se nekako gibljemo v tej smeri, ali razmišljamo približno enako. Neto plače zaposlenih morajo biti višje, država mora urediti javno upravo in porabo bolj učinkovito, trg delovne sile se mora fleksibilizirati. Zelo je pomembno, da dogovor spodbuja višjo produktivnost, ki je najbolj vzdržen element gospodarske rasti.

Zaradi vsega menim, da je letošnje leto, ne samo pravo leto, temveč verjetno zadnje leto, ko bi se nam ob iskrenem pogajalskem naporu vseh socialnih partnerjev morda uspelo dogovoriti o temeljnih prvinah gospodarsko konkurenčne, socialno varne in fiskalno stabilne Slovenije. Človeški kapital in finančni oz. lastniški kapital eden brez drugega ne moreta. Zato se morata dogovoriti za vzajemno koristno sožitje. Če nam to zdaj ne bo uspelo, bomo v naslednjih kriznih letih to še zelo obžalovali.

Gospodarstvo je po okrevanju bistveno bolj zdravo od tistega pred krizo, odporno na njen vnovičen prihod in razmišlja precej drugače kot pred krizo. Skrbi pa me, da je politično razmišljanje precej podobno tistemu pred krizo. Udobno je. Ker razmere niso slabe, nekako ni želje ali potrebe za ukrepanje. Tega nauka zadnje krize politika še ni sprejela v zadostni meri. Ni temeljiteje preobrazila svojega razmišljanja.

Seveda sem in tja lahko vidimo znake večje ambicioznosti, vendar država pri svoji notranji reformi ni naredila tako velikega dela, kot je to uspelo pri prenovi slovenskemu gospodarstvu.

V tem smislu ima v letošnjem letu morda zadnjo priložnost. To ni samo stvar vlade. To je stvar širšega političnega dogovora. Kot sem dejal, je to tudi stvar širokega socialnega dogovora, države, delodajalcev in delojemalcev.

V nasprotnem bomo sicer priče parcialnim poskusom reform, ki se bodo praviloma izkazali za neuspešne.

Kaj pa vem, morda ni prav, da to govorim gospodarstvenikom, ki ste v zadnjih desetih letih glede svoje lastne prenove toliko naredili. Vendar bi bila vaša pripravljenost in celo zahteva, da pride do neke vrste dogovora, zelo dobrodošla.

Nenazadnje vas vsaj po mojem mnenju tak dogovor lahko obvaruje pred tem, da se ne bi znova sami, brez ustreznega servisa države znašli v poslovno bistveno zahtevnejših okoliščinah, zaradi poslabšanih finančno gospodarskih ali politično varnostnih zunanjih tveganj.

Sloveniji gre dobro. To ni varljiv občutek. Problem pa je, da mižimo pred opozorili, da je prav zato zdaj potrebno ukrepanje, potem utegne biti prepozno.

Pri recesiji izpred desetih let je šlo za to, da je imela strogo finančne razloge in da je prišla v Evropo iz ZDA. V bistvu se je Evropa precej dobro znašla in se skupaj izvlekla iz krize. Bistvena razlika danes je, da Evropa nima več te kapacitete.

Poleg tega sicer finančno gospodarski razlogi niso zanemarljivi, od dolžniške krize držav, do monetarnih politik centralnih bank. Vendar niso prevladujoči. V ospredje stopajo politično varnostna tveganja. Brexit je glede tega dobra ilustracija.

Evropa pa ta hip ni tako močno povezana in nima tako močnega voditeljstva, kot ga je imela pred desetimi leti. Vse to mora Slovenija upoštevati in se še bolj osredotočiti nase in na to, kar mora sama postoriti za to, da bo lažje prenesla te preizkušnje.

Čaka nas naslavljanje kompleksnih tem, kot sta demografska in podnebna politika, strukturnih problemov, ki jih poznamo že dlje časa, od javnega zdravstva do vzdržnosti pokojninskega sistema. Obstaja splošno spoznanje, da smo prenormirana država, vendar se glede tega ne zgodi kaj dosti. Roko na srce, z javno upravo se še največ ukvarjamo glede plač in manj glede njene učinkovitosti in servisiranja potreb ljudi in države. In tako naprej.

Ker je letošnje leto vse krajše in ker ga imamo za idealnega, bi bilo izjemnega pomena, če bi prišlo ob vseh teh vprašanjih do nekega dogovora o prioritetah. Kot sem dejal, je preveč pričakovati vse samo od vlade. Če hočemo biti ambicioznejši, bomo morali skupaj zavihati rokave.

Seveda bo pa najprej potrebno na glas ugotoviti, da to vsi skupaj zelo potrebujemo in da bo to zdaj lažje storiti, ker so okoliščine ugodnejše, ne bodo pa večno. Ne domače, še manj pa zunanje. Zdaj je čas.

Čestitke nagrajencem in hvala za vašo pozornost."


Foto: Nebojša Tejić/STA