Pogovor predsednika Pahorja za tednik Reporter

https://reporter.si/clanek/slovenija/borut-pahor-odhajam-z-velikim-zadoscenjem-sem-zadovoljen-in-pomirjen-1002590



Gospod predsednik, kako ste pripravljeni za nastop v nedeljo?

Nočem imeti previsokih pričakovanj. Na začetku leta sem sem odločil, da na tokratnem ljubljanskem maratonu postavim osebni rekord – po 15. letih.

Ste zadosti trenirali?

Ne toliko kot bi si želel, a počutim se dobro. Kondicija je v redu, ob dobri dnevna formi bi lahko progo pretekel v eni uri in 45 minut.

Dvakrat ste glasovali zase, zdaj boste v nedeljo morali obkrožiti ime nekoga drugega ...

Rade volje.

Ste že odločeni?

Seveda.

Kaj je odločilo vašo preferenco?

Moj pogled na predsedniško funkcijo je seveda pristranski. Ogledal sem si nabor kandidatov in kandidatk in se vprašal, kdo od njih bi predstavljal takšno osebnost predsednika, ki ji lahko zaupam. Tako sem se odločil.

Včeraj sem prisluhnil vašemu zdaj že nekdanjemu svetovalcu Ernestu Petriču, ki je dejal, da le dva kandidata ustrezata zahtevam, ki jih zlasti mednarodno okolje postavlja pred predsednika države.

Gotovo razumete, da se do kandidatov in kandidatk ne opredeljujem javno. Dobro je, če je predsednik najprej izkušen in da veliko ve o zadevah, s katerimi se kani ukvarjati. Pomembna je tudi njegova povsem človeška pripadnost temu, za kar se je odločil posvetiti pomemben del življenja. Ob robu kampanje naj – če smem – vendarle pripomnim, da se mi zdi zanimivo, kako malo ali skoraj nič je v njej vprašanj in odgovorov, kaj so se kandidati namenili početi kot morebitni predsedniki. Drugače rečeno, kaj jih je napeljalo k potegovanju za ta položaj. Kot bi tekmovali le v tem, kdo se bo čim bolj jasno in glasno opredelil do aktualnih zadev. Odločilnejša in bolj pomembna so druga stremljenja, razumevanje, kakšne priložnosti prinaša ta položaj, da storiš nekaj dobrega za državo in ljudi.

Kandidati so se v teh dneh kampanje razgovorili tudi o vašem opravljanju predsedniške funkcije. Imajo kako izvirno zamisel?

Vsakdo, ki bo prestopil prag te palače, bi položaju dal svoj izvirni pečat. O tem niso kaj dosti vprašani, braniti ali pojasnjevati so morali vse kaj drugega, kar niti ni tako bistveno za opravljanje te funkcije. Mislim, da sem imel sam kar jasne cilje, ko sem prihajal sem; želel sem se vsaj približati temu, da bi veljal za predsednika vseh; ko bi tudi tisti, ki se z menoj ne strinjajo, videli v meni predsednika, ki pozna načine, kako se v petih ali deseti letih lotiti povezovanja državljank in državljanov v skupnost. Pred seboj sem imel cilj narediti smelejše korake na simbolni ravni glede sprave tako v domači kot mednarodni javnosti. Tudi to mi, ko zdaj zapuščam te prostore, daje občutek zadoščenja, saj sem pri večini stremljenj vendarle uspel. Kot sem dejal, bila so zelo izdelana, ko sem prišel v palačo.

Med kandidati in kandidatkami na manjka tistih, ki pogumno razmišljajo, kako bodo »izborili moč predsednika nazaj«, ker naj bi se v vašem času »predsedniška funkcija vsebinsko izpraznila« …

Naj jo napolni, kdor meni, da se je izpraznila, nobene zadrege nimam s tem. Vesel sem, če kdo vidi kako mojo pomanjkljivost in bi jo odpravil. Nad pristojnostmi, ki sem jih imel, se nisem pritoževal. Nikoli nisem menil, da je reprezentativno in protokolarno vlogo predsednika republike kaj narobe – tak je ustavni duh te funkcije. Nisem stremel k krepitvi moči oziroma pooblastil, ampak sem se prizadeval, da te, ki jih imam, uporabim za cilje, ki sem jih malopreje že omenil: povezovanje, utrjevanje skupnih vrednot, celjenje ran iz preteklosti, in da bi si ne zadajali novih ter da bi utrjevali ugled Slovenije v svetu. Pridobili naj bi si čim več prijateljev in ne imeli nobenega sovražnika. Mislim, da nam skupaj z mojimi sodelavci uspelo uresničiti mnogo tega, kar smo si zadali.

Pustim se kritizirati, to je sestavni delo politike; na kritike se ne odzivam. Le vesel bom, če se bodo lahko tisti, ki imajo toliko za povedati, naredili kaj več in bolje. Nobene grenkobe ni v tem. Na žalost kakega od mojih srditih kritikov odhajam z velikim zadoščenjem; z opravljenim sem zadovoljen in pomirjen.    

Eno od vprašanj, ki jih ni odprla le kampanja, je predlaganje ustavnih sodnikov. Predsedniški kandidati nekako vsaj v posredni polemiki z vami zagotavljajo, da bodo iskali strokovnjake, ne pa predlagali državnemu zboru v izvolitev kandidate s pomislekom, kdo je izvoljiv in kdo ne. So preveč optimistični?

Velika večina kadrovskih odločitev za zasedbo pomembnih položajev je položena v roke predsedniku kot predlagatelju in državnemu zboru kot tistemu, ki končno odloči o predlogu. Predsednik torej v postopku izbora in odločanja ni sam – razen ko gre za predsednika Komisije za preprečevanje korupcije. Lahko bi seveda imel trdno mnenje in trmaril pri njem, a je treba vzeti v ozir, da je to, kot rečeno dvofazni postopek. Če državni zbor kandidate, ki mu jih v izvolitev predlaga predsednik, zavrača, z njimi nima smisla siliti. Pri akademiku profesorju dr. Janezu Kranjcu se je denimo že zgodilo, da ni imel potrebne podpore, kar se je nato glasovanju tudi izkazalo. Moral sem poiskati kandidata, ki jo je imel.

Bi lahko v tem primeru s predlogom še nekoliko počakali in pred tem nekako le zagotovili podporo?

Eden od mojih ciljev je bil, da kot predsednik ne smem narediti nič takega, da bi zato prišlo do institucionalnega vakuuma. Lahko bi zašli v položaj, ko bi ustavno sodišče ne bilo popolno, kot računsko sodišče ne bi imelo vodstva, da bi ne imeli varuha človekovih pravic, itn.. V dialogu z državnim zborom sem skušal priti do najboljših možnih strokovnjakov, ki bi dobili tudi politično podporo. Razumem kandidate in kandidatke, ki zagotavljajo, da bodo iskali predvsem strokovnost – tudi sam sem jo. Vendar, če so pošteni, morajo ugotoviti, da so malodane vsi, ki so voljo v posameznem postopku, strokovnjaki in je treba med njimi izbrati. Ne koncu ne gre toliko za strokovnost ampak tudi za politične preference državnega zbora. Ni kaj, to je treba upoštevati.  

Diplomirali ste z nalogo Mirno reševanje sporov. Je v njej mogoče najti kaj »uporabnega« za reševanje denimo konflikta med Rusko federacijo in Ukrajino?

Morda to, da sem v diplomski nalogi izpostavil, kako ni mogoče – v vojni konfliktu veljajo vojaške zakonitosti – na vsaki točki konflikta doseči prekinitve ognja in nato konflikt reševati po mirni poti. Za kaj takega je treba ustvariti okoliščine, ko je to mogoče. Zdaj smo v situaciji, ko ni mogoče doseči prekinitve ognja – razen če eno od obeh strani k temu tako ali drugače prisilimo. Da pa bi obe strani vzajemno čutili to potrebo, tega zaenkrat ni zaznati. Ne bova šla v podrobnosti, kaj vse bi se moralo zgoditi za kaj takega, osebno pa sem prepričan, da bo vojna še kar nekaj časa trajala, se celo okrepila in širila. Ukrajinci in njihova oblast je trdno odločena osvoboditi zasedena ozemlja, tega poraza pa si Ruska federacija ne more privoščiti, zdaj še toliko bolj, ker je štiri republike poleg Krima razglasila za svoje ozemlje. Če na konflikt pogledam z našega zornega kota, bo pravi trenutek za prekinitev spopadov napočil, ko bo ukrajinska stran menila, da so za kaj takega dozoreli razlogi in pogoji.

Osebno ste se srečali s predsednikom Ruske federacije Vladimirjem Putinom …

Večkrat.

Ste verjeli, da je sposoben tega, kar je začel 24. februarja?

Moram reči, da ne.

Ruska priključitev Krima bi že lahko bilo opozorilo.

Morda je bilo res opozorilo, ki smo ga vsi preveč spregledali. Ko se zdaj oziroma nazaj, se vsi strinjamo, da bi lahko v tem prepoznali zgodovinski znak, zato tudi zdaj noče nihče kakorkoli popustiti pri pomoči Ukrajini. Nekaj smo se le naučili iz podcenjevanja aneksije Krima.

Za nostalgijo predsednika Putina obnoviti Sovjetsko zveze oziroma veliko Rusijo sem vedel, nisem pa pričakoval, da je za dosego ozemeljskih teženj pripravljen uporabiti silo. Zdelo se mi je vse preveč iracionalno, konsekvence tega so bile videti tako strašno pogubne – kar se zdaj tudi kaže. Ne vem, ali bi se predsednik Putin še enkrat odločil za agresijo, če bi vedel, kaj vse se bo dogajalo. Mislim, da ne.

Je pri njegovi oceni, da napade Ukrajino, pomembno, da Merklova ni bila več nemška kanclerka?

O tem bi ne špekuliral. Glavni razlog pri njegovi odločitvi za agresijo je bila predvsem presoja, da lahko hitro konča vojaške operacije. Računal je, da se bo predsednik Zelenski vdal, prepustil če ne celotne države pa vsaj njen vzhodni del ruski nadvladi. Zaradi odločnega odgovora EU, Nata in celotnega zahodnega sveta se to ni zgodilo. Tudi zaradi izkušnje s Krimom tokrat nismo pripravljeni siliti Ukrajine v nepravični mir.    

Je bila agresija Ruske federacije neizzvana?

Da, bila je neizzvana.

Nekdanji predsednik Danilo Türk trdi, da se je preveč dogajalo v letih pred letošnjim februarjem, da bi lahko govorili o neizzvani agresiji. Se moti?

Morda si nekdo, ki nima politične odgovornosti, lahko privošči takšne ocene. Sam se jih ne želim privoščiti – tako kot predsednik republike in kot analitik. Ruska federacija ni bila izzvana k uporabi sile, ni bila napadena oziroma vojaško ogrožena. Absolutno, agresija je bila neizzvana. Na Rusiji leži ogromno moralno breme.

Da si izboljša položaj velike sile v trikotniku še z ZDA in Kitajsko naj bi bil namen Putina.

Tudi v tem pogovoru ne bi rad skrival – na kar sem nek način ponosen – našega iskrenega truda za dobre odnose z Rusko federacijo na načelih vzajemnega spoštovanja. Slovenski in ruski narod nista bila nikoli v vojni, naša tradicija je ne glede na vse, kar so počele oblasti, predvsem tradicija razumevanja – na tem sem gradil prizadevanja za boljše odnose. Napad na Ukrajino me je zato toliko bolj razjezil in hudo prizadel. Razočaran sem nad oblastmi v Ruski federaciji in njenim predsednikom, za agresijo ne morem najti opravičila. Svet je dobesedno vrgel iz tira. Obdobje globalizacije se ni le za hip močno streslo, morda se je celo pretrgalo. Vsi trendi, ki smo jih opazovali po padcu Berlinskega zidu in so z multilateralizmom zbujali izredno upanje v ne le nek trajni mir ampak v reševanje nakopičenih težav po mirni poti, so zdaj resno ogroženi.

Vojaški konflikt spremljajo velike strukturne spremembe v svetu, priča smo novi geopolitiki. Tudi če bi že jutri prišlo do prekinitvi ognja in celo do mirnega reševanje spora, bi bile reperkusije silovite.

Kakšne?

Posledico bi bila lahko nova delitev stare celine na vzhod in zahod. Ne vemo, kje bo potekala na Balkanu. Če Srbija ostane na ruski strani tudi pri ultimativni delitvi, bi to imelo zelo resne posledice za mir na Zahodnem Balkanu. Energetska in prehranska draginja, to niti niso osrednji problemi, s katerimi se bomo soočali, prihaja resna recesija in vse kar je z njo povezano, tudi socialni nemiri, ki bodo pretresali zahodni svet. V nekem trenutku, kar se že dogaja, bodo ljudje krenili na ulice. Ne bo jasno, ali protestirajo proti vladam, ker niso sposobne regulirati posledice vojne, ali po bodo protesti vse bolj tudi mirovniški in se bo na njih zahteval umik držav iz vpletenosti v vojno – vse v pričakovanju, da bi se nekako vrnili v čase pred krizo oziroma agresijo Ruske federacije. Z drugimi besedami, ker je vojna v Ukrajini kriva za naše težave, hočemo mir in od svojih vlad ne pričakujemo več podpore napadeni državi. Do zelo nevarne mešanice sentimentov lahko pride, treba jih najprej razumeti in nato spretno regulirati. Vlade se bodo morale zelo odkrito pogovarjati z ljudmi, te izzive lahko rešimo le skupaj. Skrbi me situacija, ki bi napočila spomladi, ki bi se ob eskaliranju vojne okrepile demonstracije za mir ali proti vojni, ta ali ona vlada pa bi pokleknila in se umaknila iz enotne podpore Ukrajini. To ni nemogoče, tak scenarij mora danes skrbeti vse odgovorne politike.    
Ali ZDA komunicirajo z Rusijo? Veste kaj o tem?

Upam, predsednik Putin je nedavno zapretil z možnostjo uporabe jedrskega orožja. Ko pride do takšne retorike, imata ti dve države – nenazadnje sta stalni članici varnostnega sveta, odgovorni za mir – tudi dolžnost, da vsaj na tej ravni vzdržujeta stike. Ne nenazadnje, gre za konsenz mednarodne skupnosti vse od kubanske krize leta 1962. Komunikacija po rdečem telefonu se ne sme pretrgati.

Naj se vrnem v čas, ko ste diplomirali. Vam je žal, da niste po nasvetu profesorja Ernesta Petriča odšli na študij v ZDA?

Ne, ni mi žal. Imel sem odobreno štipendijo za študij diplomatskih ved na univerzi v Mississippiju – morda je bila prva takšna dodeljena jugoslovanskemu državljanu, nisem prepričan – opravil sem že vse dolžne izpite, a je ravno takrat zbolela mama. Ob nečem tako ultimativnem si nisem smel privoščiti, da bi kadarkoli ne meni obviselo breme, da sem jo v zanjo tako težkem času pustil samo. Če te višje sile ne bi bilo, bi seveda odšel. Za odhod v ZDA sem imel že spakirane kovčke.

Kdo vam je ponudil pripravništvo v Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije?

Moj cenjeni profesor Stane Kranjc na takratnem FSPN-ju. Moral sem se kar hitro znajti. Tudi tega nisem nikoli obžaloval, zahvaljeval sem se usodi, da me je v centralni komite pripeljala kot pripravnika.

Zanimivo, profesor Kranjc je bil nekaj let pred tem mentor moje diplomske naloge.

Ali res!? Profesor Kranjc me je vprašal, če bi prišel k predsedniku CK Kučanu. Vedel sem zanj, tako kot drugi v teh letih smo bili bolj ali manj kritični do režima. Malo zato ker je bila to poza, malo pa tudi zato, ker je bilo to res. Imel se nekaj pomislekov, a ne do te mere, da bi v tem ne našel izziva oziroma priložnosti, ko bi se lahko česa naučil, kaj zvedel in videl. Razpada Jugoslavije seveda nismo niti slutili, to je bilo poletje 1987, bilo pa je mogoče slutiti, da se nekaj pripravlja. Kaj, tega seveda nismo vedeli. Predsednik Kučan je takrat prav za mlade vedoželjne ljudi naklonjene spremembam, predstavljal nekaj novega. Toliko bolj za nas, ki smo se v tistem času ukvarjali s Stanetom Kavčičem in njegovo zapuščino. Intrigirala nas je vzporednica, ki jo je profesor Kranjec povlekel prav med Kavčičem in Kučanom.

Tako kot mi ni bilo žal, da odšel na študij v ZDA, mi nikdar ni bilo žal, da sem šel v CK za vajenca in bil tako blizu centra slovenske politike. Menim, da je bilo to najslavnejše obdobje predsednika Kučana. Kot vodja komunistov bi stvari lahko zapeljal drugače; če bi branil stare pozicije, bi lahko prišlo do hujših konfliktov in ne do mirnega prehoda v demokracijo. V tem vidim njegovo največjo zaslugo. Nobena najina razhajanja, ki so seveda kompletna, ne morejo pri meni kakorkoli vreči slabe luči na ta njegov čas – bil je sijajen, tako kot je bil Pučnikov v osamosvojitvi.

Lahko bosta v kratkem obujala spomine na te izvrstne čase.

Nihče od naju ne skriva, da danes na marsikaj gledava drugače. Spoštujeva se v razlikah, za kaj več pa ni pretirane želje. Elementarno spoštovanje, kot se spodobi.

Se kdaj pojavi nostalgije po tistih časih osemdesetih let – ko vas je prevzela politika?

Nekaj že, bil so to časi slovenske pomladi. Sam sem, denimo, prispeval geslo SESTOP Z OBLASTI – da je postalo znano, za to je seveda zaslužen predsednik Kučan. Gre za članek, v katerem sem se zavzel za strankarsko demokracijo. Poziv naj partija sestopi z oblasti v začetku leta 1988 ni bil nekaj zelo običajnega, zbudil je veliko zanimanje. Zahvala gre kot rečeno Kučanu, on se je skliceval nanj.

Protikomunistična stran ima slogan – danes še bolj kot nekdaj – za prevaro.

Tako bi dejal: vsi smo lahko zadovoljni, da je prišlo do uveljavitve demokracije brez zgodovinske zamude. Bili smo sopotniki, spremembah smo dajali ton, ne le v Jugoslaviji in v Sloveniji, temveč tudi v mednarodnem prostoru. Nismo bili začetniki, ni se pri nas rodila Solidarnost, vendar Slovenija tudi ni zamujala, razumela je ta trenutek in šla z njim. In drugo: do nove oblasti in pred tem do demokratičnih volitev smo prišli na miren način, nobene žrtve ni bilo. Ne temelju tega zaupanja je prišlo do enotnosti za plebiscit.

V čem bi bil sestop z oblasti prevara?

Morali bi kapitulirati.

Po velikih spremembah mimo utečenih institucij, ki se preobrazijo z demokratičnimi spremembami, ostanejo gospodarske, poslovne in nenazadnje politične vezi, ki jih ni mogoče kar tako pretrgati. Marsikaj tega je iz prejšnjega sistema ostalo. Kdo je sicer mnenja, da je sicer prišlo le do formalnih sprememb, nekdanja gospodarska politična elita pa je obdržala svojo moč. Ne glede na to, bi le veljalo ceniti, da smo bili sposobni oznaniti svoj konec.
Ste osamosvojitelj, gospod predsednik?

Premalo sem pomemben, da bi si pripisoval kaj takega.

Morda ste preveč skromni, kot član demokratično izvoljene skupščine ste glasovali za osamosvojitvene akte.

To že. Bolj pomembno se mi zdi, da sem se takrat res veliko naučil, kar mi je dalo navdiha, moči in izkušenj za čas, ko sem z večjimi čevlji stopil v slovensko politiko – zlasti s prevzemom stranke leta 1997.

Ni pa vam dalo toliko moči in izkušenj, da bi zase dejali, da ste moralna avtoriteta. To ste sicer izjavili v kontekstu, da se nimate za popolnega. Je prišlo do nerazumevanju teh besed?

Seveda, prišlo je. Ko se govori o moralni avtoriteti, gre vedno računati na to, da mora že po pravilu priti do nerazumevanja. Kdor je v politiki, mora bežati od te teme in ne siliti vanjo. Sprejel sem vsa nerazumevanja, ki so iz tega izšla, o tem nisem želel razpravljati. Ali je kdo moralna avtoriteta, o tem nihče ne more soditi sam. Pa saj to je smešno in – kako naj rečem – do konca nesmiselno! Ko poslušam diskusije o tem, pride do trenutkov smiljenja.  

Sam sem mislil, da ste takrat s tem želeli povedati, da niste brez greha, da vas morda bremeni kakšen moralni prekršek. Beseda »moralna« …

To je ultimativna beseda.

S sabo nosi prizvok moralizma.

To ste lepo rekli, pomagali ste mi. Sklicevanje na moralnost se vse prevečkrat spremeni v moraliziranje – to me je vedno odbijalo.

Kaj štejete za svoj največji uspeh?

Če odmislim to, da sem deset let skušal biti predsednik vseh, je bilo področje, na katerem so bili uspehi najbolj vidni proces pomiritve in sprave doma pa tudi v tujini. Naj omenim prekope in pokope žrtev medvojnih in povojnih pomorov, narejeni so bili številni simbolni koraki, postavljen je bil spomenik žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu. Da sva se z italijanskim predsednikom Mattarello ob predaji Narodnega doma Slovencem v Italiji postavila z roko v roki pred oba spomenika v Bazovici, imam za prelomnico za oba naroda; pomemben je tudi za Evropo.  

Razkritje Hude jame 2009 je bil tako močan moralni šok, da je prvič v zgodovini prepeljal do čustvenega konsenza. Ne glede na to, kako so gledali na čas NOB in čas po njem, vsi so se nad odkritjem zločina zgrozili. Ta čustveni konsenz, ki je zahtevala popravo krivic, simbolno in stvarno, je omogočil sprejetje t. i. spravne zakonodaje v času moje vlade. Del nje je tudi spomenik žrtvam vseh vojn. Marsikdo je imel pomisleke, procese je bilo treba peljati skrajno tenkočutno. Imel sem srečo, da sem takoj, ko sem postal predsednik, naletel na razumevanje vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč pod vodstvom dr. Dežmana. Z njo se ves ta čas dobro sodeloval – a tudi ob sodelovanju vseh vlad; še najbolj zaslužna je bila vlada Mira Cerarja.

Kateri trenutek ali čas v teh desetih letih pa je bil za vas najtežji?

Občutkov stresa, tesnobe, grenkobe ali skrbi, kot v času, ko sem vodil vlado – takih situacij ni bilo. Omenil bi le čas, ko smo izvedeli, da bo Hrvaška spodbijala delo arbitražnega sodišča. To bi lahko pomenilo, da nič od tega, kar smo dosegli s sporazumom in nato delom sodišča, ne bo več veljalo; bili bi na mrtvi točki kot pred letom 2009 – pred Stockholmom 4. novembra, ko je bil podpisan arbitražni sporazum. Rekel sem si, da si bom vzel teden dni in premislil, kaj mi je storiti. Hrvaška stran je bila najprej tiho, tudi predsednica in takrat sem sprejel eno najbolj pomembnih odločitev glede tega vprašanja v mojem mandatu, poklical sem Kolindo Grabar-Kitarović in ji predstavil dve možnosti: da zaradi njihove odločitve, ki je zame popolnoma nesprejemljiva, prekineva odnose, ali pa jih nadaljujeva v dobri veri, da sodelovanje lahko vendarle prinese priložnost, ko bi se stvari čez čas uredile. Dogovorila sva se za srečanje v Avstriji in nato nadaljevala z dobrimi odnosi. Če bi se takrat odločil drugače in tudi sam zamrznil stike, bi verjetno na vladni in na moji ravni prišlo do položaja, ko bi bilo težko rehabilitirati tisto prijateljstvo, ki se je po letu 2009 že lepo razmahnilo. To je bila pogumna in pravilna odločitev.

Pred isti dilemo, kaj storiti, je bila tudi vlada. Je ta reagirala drugače?

Morate razumeti, takrat so bili oči uprte name, ker sem imel z arbitražnim sporazumom tudi osebno zgodovino. Če bi se postavil drugače, bolj radikalno, bi del javnost gotovo temu sledil. Kar veliko smo se pogovarjali s premierjem Cerarjem in se strinjali, da hrvaške odločitve spodbujamo po pravni poti. Tudi če se kakšenkrat ni izšlo po naših pričakovanjih, še vedno mislim, da je bila odločitev slovenskih oblasti, da po pravni poti pokaže naš prav, ustrezna. Predvsem smo uspelo, da je sodišče delo pripeljalo do konca – Hrvaška tega ni pričakovala. Sodišče je razsodilo, da je bil plemeniti cilj tega sporazuma po mirni poti rešiti to vprašanje, ki je toliko let delilo dve državi, tako pomemben, da bo, čeprav je prišlo do prekrška, sodišče končalo svoje delo in obe strani pozvalo k spoštovanju njegove odločitve. Z razsodbo arbitraže sem zadovoljen, bolj ali manj, zlasti glede poteka meje na morju. Ko bo enkrat začrtana meja med državama, bo prav takšna, kot je določilo sodišče – razen če se bosta državi vzajemno odločili, da meja glede kakega metra poteka tudi malce drugače.

Kaj za vas predstavlja izziv?

Kakšnega mislite, osebnega, političnega …?

V življenju ste vedno imeli jasen cilj.

Tudi zdaj ga imam. Ljudje, ki me zelo dobro poznajo, vedo, da sem bil že na začetku, zdaj pa še toliko bolj, odločen dati vse kar lahko v ta mandat – potem pa dam priložnost še čemu drugemu v svojem življenju kot le strogi politiki; odpreti novo poglavje. Ne vem, kam me bodo vodile poti. Moj edini cilj je delati tisto, kar bi rad, v moje zadovoljstvo in zadovoljstvo mojega novega delodajalca.  

Bi odšli v tujino s trebuhom za kruhom?

Ta hip se mi zdi to najverjetnejša možnost. Iz vrste razlogov. A vse bolj, kot je to realno, se zavedam, da je življenje v Slovenije zelo kakovostno, njena blaginja in varnost je neprimerljiva. Vem o čem govorim, delal sem že v tujini, življenje v Sloveniji je res dobro. Če bom delal zunaj države, bom šel zato, ker bi me to veselilo.

V zadnjih letih so vse bolj priljubljeno čtivo (avto)biografije. Kaj pomislite na svojo?

Če bi pisal o tem, kar ljudje že vedo, bi bilo to čtivo precej dolgočasno, če pa bi pisal o tem, česar ljudje ne vedo … na koncu koncev ni potrebno, da vedo prav vse.

Obama, denimo, je napisal biografijo, bil je vaš najbolj navdihujoč predsednik ZDA po Kennedyju.

Morda se bom lotil kakega pisanja, a ne o sebi, temveč o nekaterih izkušnjah in spoznanjih, ki sem jih pridobil v politiki. A tem bi kaj napisal, tudi kot politolog nenazadnje. Morda. Ko sem se v zadnjem času pogovarjal o možnosti nadaljevanja akademske kariero, ko bi najprej doktoriral, se zanjo zaenkrat nisem odločil, četudi te možnosti še nisem povsem zavrgel. Energije mi ne manjka, če mi bo ponujeno delo bodisi v zasebnem sektorju ali kje drugje, ko bi se lahko izkazal še kako drugače – seveda z izkušnjami iz politike, s pridobljenimi znanji, drugih nimam – bi ga sprejel.

Veliko sreče na nadaljnji življenjski poti, gospod predsednik!

Hvala vam.