SI  EN  |  Dostopnost
PISAVA
VELIKE ČRKE male črke
VELIKOST ČRK
CTRL+ za povečavo
CTRL- za pomanjšavo
SHEMA
Kontrastna shema Običajna shema Ponastavi vse
 
 
 

Predsednik Pahor na prireditvi ob 75. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona: Odgovornost za mir se začne pri osebnem spoštovanju dostojanstva drugega

Osankarica, 6. 1. 2018 | sporočila za javnost, govori

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in gospa Tanja Pečar sta se udeležila prireditve ob 75. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona. Predsednik republike je bil slavnostni govornik na današnji prireditvi.

Ob koncu slovesnosti je predsednik republike položil tudi venec pred spominsko obeležje padlim borkam in borcem Pohorskega bataljona.


Govor predsednika republike v nadaljevanju (Velja govorjena beseda!):

Odgovornost za mir se začne pri osebnem spoštovanju dostojanstva drugega


Spoštovani gospod župan,

predstavniki veteranskih združenj,

zlasti Zveze združenj borcev Narodno osvobodilne borbe,

gospe in gospodje,

v letošnjem letu bo miroljubni svet obeležil 100. obletnico konca prve svetovne vojne. Tedaj se je za trenutek zdelo, da je človeštvo tako osupnila zaradi svoje brezveznosti, brezsramja, tragičnih razsežnosti, hudega trpljenja in splošne žalosti, da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo.

Toda to se je zdelo, skoraj dobesedno, le za trenutek. Zgolj dve dobri desetletji kasneje so blodnje o večvrednosti in manjvrednosti ljudi, ljudstev, ras in ver človeštvo znova pahnile v drugo svetovno vojno. Ta je bila tako neopisljivo strašna, da so hudi spomini na prvo svetovno vojno v senci njene dramatičnosti malodane zbledeli.

Danes, tri četrt stoletja po njenem koncu živimo v svetem upanju, da je bila druga svetovna vojna tudi zadnja svetovna vojna. Da ni bila zadnja vojna vemo tudi Slovenci, saj smo z osamosvojitveno vojno ubranili samostojno državo, neodvisno Slovenijo.

Med nami še živijo ljudje, ki jim ni bilo prihranjeno gorje vseh treh vojn. Hočem reči, da je v zadnjih stotih letih vojno opustošenje zelo zaznamovalo slovensko usodo in to v času ene same živeče generacije.

Zato se nam kot staršem in starim staršem nujno vsiljuje vprašanje, ali obstaja možnost, da bodo naši otroci in vnuki, ki utegnejo večinoma dočakati sto let in več, lahko svobodno razvijali svoje sanje in talente, ne da bi jih doletela strašna izkušnja vojnega pekla?

Ta možnost obstaja. Toda zaradi zgodovinskih izkušenj se moramo zavedati, da je tudi naša neposredna odgovornost, da storimo prav vse, kar smatramo za potrebno, da ohranimo mir.

Spoštovane gospe in gospodje,

ko govorimo o naši odgovornosti mislim najprej in predvsem na naše čisto človeške medsebojne odnose. Prav zato, ker smo ljudje različni in različnih prepričanj, se moramo spoštljivo pogovarjati in graditi zlasti na tistem kar nas povezuje. Slovenci, majhen narod, z jezikom, ki ga govorimo le mi, a ga pišemo že pol tisočletja bomo sooblikovali prihodnji svet le pod pogojem, da bomo dovolj povezani, ne preveč skregani, vsekakor pa ne razklani.

Ko govorim o naši odgovornosti mislim tudi na našo državo in njeno vlogo pri krepitvi skupne Evrope, naše širše domovine, in miroljubnem reševanju vseh sporov, v naši soseščini in v svetu nasploh. Zedinjena Evropa, nastala na ruševinah druge svetovne vojne, v duhu sprave in odpuščanja, a tudi v duhu večnega spomina na zgodovinsko resnico, ki jo je navdahnila za povezovanje in trajen mir, je tudi naša Evropa in tudi naša odgovornost.

Ko govorim o naši odgovornosti mislim na prizadevanje Evrope da ima svojo miroljubno politiko večji vpliv v svetovnih zadevah in krepkejšo moč, da se zavzema za dialog in mirno reševanje vseh svetovnih zadev in tako pomaga preprečiti nevarnost nove svetovne vojne.

Skratka, govorimo o naši intimi, osebni, čisto človeški, pa tudi politični in državniški odgovornosti, da z vsako izjavo in slehernim ravnanjem krepimo vero v dostojanstvo slehernega posameznika in njegovo enakovrednost.

To obljubljamo na svetem mestu. Skoraj tri četrt stoletja nazaj so v pohorskem snegu obležali mrtvi domala vsi borci pohorskega bataljona, med njimi tudi oče Alfonz Šarh in njegovi trije sinovi stari 13, 15 in 17 let. Njihove preproste a plemenite sanje o svobodni domovini in svobodnem svetu je ubil smodnik prepričanja o njihovi manjvrednosti.

Spoštovane gospe in gospodje,

Šarhovi otroci niso dočakali svobode. Mi pa jo uživamo in smo odgovorni Šarhu in njegovim otrokom, da s svojim lastnim in skupnim prizadevanjem ohranimo mir in omogočimo mirne sanje našim otrokom in vnukom. Tudi oni, kot mi ne, ne smejo nikoli pozabiti, da so dolžni njihovo svobodo in brezskrbnost Šarhovi domoljubnosti, hrabrosti in njegovi žrtvi. Slava mu."