Predsednik republike Borut Pahor na slovesnosti “Ko je prvič zadišalo po Slovenski vojski”

Narodna enotnost ne pade z neba,
zanjo potrebujemo nov intelektualni zalet

Spoštovani veterani vojne za Slovenijo,
spoštovani svojci padlih v vojni za Slovenijo,
spoštovani pripadniki postroja 30. razvojne skupine,
spoštovani pripadniki prve generacije nabornikov teritorialne obrambe,
ostali visoki gostje,
dame in gospodje,

Danes se poklanjamo pogumu tistih, ki so ukazali prvo postrojitev nastajajoče slovenske vojske in tistih, ki so stali v njenem prvem postroju. Njim gre danes čast in slava.

Odločitev ni bila samo pogumna, temveč tudi politično modra. Kot je pokazal čas neposredno za tem je bila odločilnega pomena za zavarovanje pričakovane plebiscitne volje naših ljudi za ustanovitev lastne države.

Dobrih dvajset let kasneje se tega časa spominjamo skoraj romantično. V tem ni nič slabega. Vsak narod, velik ali majhen, iz heroičnih dogodkov ustvari mite, ki niso le legitimni, temveč celo nujni za najbolj neposredno ohranjanje zgodovinskega spomina in krepitev nacionalnega ponosa. Postroj takratne 30. razvojne skupine teritorialne obrambe v Kočevski reki na predvečer referenduma sodi v zgodovinski lok takratnih osamosvojitvenih odločitev, ki jih danes, kot rečeno s pridihom romantike, vključujemo v čas slovenske narodne enotnosti.


Foto: Nebojša Tejič/STA

Kolikor danes ta proslava prispeva k ohranjanju tega romantičnega pogleda na slovensko nacionalno enotnost v času osamosvajanja, je vendarle potrebno poudariti, da ta enotnost ni prišla čez noč in da ni padla z neba, temveč je zorela skozi dolgo obdobje slovenskega desidenstva in v času nove demokratično izvoljene oblasti. Hočem reči, da so bili na začetku pogumni posamezniki, potem skupina njihovih somišljenikov, potem naraščajoča podpora javnosti in končno tudi dosežena enotnost, ki je šla skozi trnje dvomov, nasprotovanj in mestoma tudi strahu. Slednje ni obsojanja vredno. Prav to hočem povedati. Ko se danes zavzemamo za narodno enotnost glede bodočih narodnih stremljenj, moramo upoštevati legitimne elemente dvomov, nasprotovanj in mestoma tudi strahu. To je naravno okolje, v katerem z muko in ne sama od sebe, temveč zaradi upornosti idealistov z vizijo, končno zraste in dozori narodna enotnost.

Osebno se spomnim tistega postroja pred 22. leti. Bil sem eden najmlajših delegatov Bučarjeve skupščine in na televiziji sem si tistega večera lahko ogledal kratek prispevek o tem. Čeprav v časopisju v naslednjih dneh ne boste zasledili kakšnih obsežnejših člankov o tem dogodku, še manj pa nekaterih polemičnih tonov, ki jih je bilo moč slišati na hodnikih skupščine v zvezi z izjavo takratnega predsednika vlade Peterleta, da je prvič zadišalo po slovenski vojski, je bil to eden prelomnih trenutkov omenjenega zgodovinskega loka osamosvojitvenega procesa.

Tisti, ki so ukazali postroj in tisti, ki so v njem stali, so ali slutili ali pričakovali, da bo po poskusu razorožitve teritorialne obrambe s strani bodočega agresorja pred njim prej ali slej ubraniti ustanovitev lastne države z lastno vojsko. Razvoj dogodkov je kasneje pritrdil njihovim slutnjam ali pričakovanjem, predvsem pa je potrdil pravilnost njihove odločitve, da začne postopoma nastajati nekaj, kar bo 22 let kasneje profesionalna vojska suverene Slovenije, vključene v Evropsko unijo in zvezo NATO. Toda kdo od tistih bi si lahko predstavljal tako imeniten razvoj stvari, ki so jih tistega dne pred 22 leti dali prvi zagon? Komaj kdo.

Ko se 22 let kasneje Slovenci ukvarjamo s krizo, ki je širša od naše odgovornosti in moči za njen nastanek in rešitev, a hkrati iščemo izhode iz nje v korist velike večine naših ljudi, moramo torej vedeti, da tudi tokrat narodna enotnost glede tega izhoda ne bo padla z neba, temveč ji bodo pot utirali pogumni posamezniki, njihovi somišljeniki, na koncu pa bo ta vizija zagotovo dobila tudi vsenarodni značaj. V tem smislu lahko danes ob nezadovoljstvu ljudi spričo življenjskih pa tudi političnih razmer moramo videti in skrbno negovati tudi njihova upanja in pogum, da se iz te krize izvlečemo v boljšo in bolj pravično družbo.

Prej sem omenil, da je narodna enotnost v začetku devetdesetih let nastajala postopoma, da smo ji bili zgodovinske priče zaradi dolgega intelektualnega zaleta, ki ga je jemala več kot celo desetletje prej.To me je kot predsednika republike napotilo na odločitev, da z mojega položaja danes spodbudim neko intelektualno vrenje v organiziran dialog o prihodnosti naše države. Včeraj, ko sem se o tej zamisli formalno pogovarjal z vodstvom Slovenske akademije znanosti in umetnosti, sem mu delovno nadel naslov »Slovenija 2030«. S to številko želim povedati, da je treba razmišljati o obrisih naše države in družbe, kot bi jo želeli zapustiti našim otrokom, ki bodo v tistem času postali nosilci nove generacije slovenstva.

Prav zato, ker smo danes priča zelo različnim pogledom na to, kaj je prav in kaj je narobe, je potrebno to napetost izkoristiti v prid koristi naših ljudi. Ni mogoče, da bi uspešno reševali posamične probleme, ki jih dodatno poglablja kriza, ne da bi imeli neko osnovno vizijo glede našega razvoja, vključujoč njegovo etično razsežnost. V 80 letih, zlasti pa na prehodu v 90 so Slovenci prepoznali potrebo po ustanovitvi lastne države. Njena ustanovitev in kasnejši razvoj ter enakovredna vključitev v mednarodno skupnost so bili trajnejši navdih in smer reševanja problemov celotne generacije.

Zdaj se kaže potreba po novem intelektualnem zaletu in oblikovanju narodne enotnosti glede naše prihodnosti. Čeprav je v javnosti sedaj veliko več dvomov v to, da nam bi to uspelo, slutim in sem prepričan, da nam bo na koncu uspelo. Brez te trmaste vere, da se počne nekaj dobrega in nekaj pomembnega za cel narod, ne bi bilo postroja pred 22 leti. Samo zato, ker je bil navdahnjen s plemenitimi cilji, ga danes slavimo kot pomemben mejnik v naši zgodovini. Ko danes izrekamo hvaležnost tedanjim protagonistom se zavezujemo, da bomo s svojimi ravnanji danes njihovi ponosni in pogumni dediči.