Predsednik republike na slovesnosti ob 50. obletnici prve izvedbe pesmi Vstajenje Primorske v izvedbi Goriškega okteta
Šempeter pri Gorici, 18. 10. 2018 | sporočila za javnost, govori
Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes v Šempetru pri Gorici udeležil slavnostnega koncerta ob 50. obletnici dogodka, ko je pesem Vstajenje Primorske prvikrat zazvenela v izvedbi Goriškega okteta.
Ob tej priložnosti so pripravili tudi otvoritev razstave ob 100. obletnici konca I. svetovne vojne, posvečeni vsem padlim vojakom in civilnim žrtvam.
Predsednik republike je bil na slovesnosti slavnostni govornik.
Besedilo govora predsednika republike posredujemo v nadaljevanju. Velja govorjena beseda!
Dragi primorski rojaki,
gospe in gospodje,
dragi prijatelji,
ob 10. obletnici razglasitve samostojne Slovenske države je bila ena od osrednjih prireditev na Primorskem, v Piranu. Kot tedanji predsednik Državnega zbora sem skupaj z visokimi gosti iz tujine spremljal proslavo. Med njimi je bil tudi nekdanji nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher.
Ob koncu proslave smo po običaju vstali ob refrenu pesmi Vstajenje Primorske. Genscherju ni bilo jasno, čemu smo na proslavi vstali že drugič in je vprašal, za kaj gre. Pojasnil sem mu, da gre za neke vrste himno. Čigavo, je vprašal. Naše dežele, Primorske. A imate dežele, a ima vsaka dežela himno? Ne, to je edinstvena primorska himna, sem mu kratko pojasnil med himničnim refrenom in dejal, da je to zelo posebna zgodba.
Primorska himna Vstajenje Primorske, ki jo je napisal dr. Lev Svetek in uglasbil komponist Rado Simoniti, je posebna zgodba. Še danes deloma skrivnostna glede nekaterih vprašanj o času in načinu svojega nastanka.
Vendar so ta vprašanja za nocojšnjo priložnost manj pomembna. Pri vsem skupaj je zelo važno, da smo jo primorski ljudje vzeli za svojo, ne da nam bi to zaukazal kakšen sklep ali celo zakon.
Ko se zaigra himnični refren, vstanemo vsi, ne glede na vse mogoče razlike med nami.
Mogoče je to pripisati dejstvu, da ima pesem sledi bazoviškega predvojnega protifašističnega upora, sentimentalnosti in moči osvobodilnega gibanja in celo nekaj primesi stare cerkvene Marijine pesmi. Očitno je, da je tako rekoč od prvih sledi nastanka, zlasti pa od mogočne zborovske uprizoritve na Komenski proslavi 25. obletnice Primorske vstaje leta 1968, odsevala značaj primorskega človeka, ta pa je z njo izpovedoval svojo elementarno narodno in življenjsko identiteto.
Primorci smo ponosni, da imamo svojo himno. Izpričuje nas, mi pa se z njo postavimo zase, za svoje korenine in za svojo prihodnost. Nekaj mogočnega je v njej.
V zadnjih letih opažam, kako jo radi zaigrajo in zapojejo vsepovsod po Sloveniji. Pri tem opazim, kako so neučakani glede vstajanja. Zdaj so se že navadili, da se ne vstane ob začetku, ampak ob himničnem refrenu. Vidim tudi, da jo radi zaigrajo in zapojejo, ko želijo prireditvam dati uporniškega duha. S tem ni nič narobe, saj nenazadnje izpričuje prav to našo značajsko prvino. Na nek način pa si vendarle želim, da bi nekako ostala primorska himna. Da je ne bi zaigrali in zapeli samo ob slavljenju uporniške tradicije, temveč sicer ob slovesnih dogodkih.
Nocoj se bo temu težko izogniti, saj hkrati z otvoritvijo razstave o 100. obletnici konca I. svetovne vojne proslavljamo konec nečloveškega trpljenja, ki je zeleno-modro Sočo zlasti med Soško bitko obarvala krvavo rdeče.
V tem smislu se bomo na nek način poklonili ne le trpljenju, ki ga proizvede vojna, temveč tudi uporu človeškega dostojanstva, njegove najbolj plemenite vrline, ki jo konča.
Nocoj bomo ob koncu proslave z Vstajenjem Primorske še enkrat izrekli našo privrženost miru. Mi presojamo, da se vojna ne začne zato, ker je to neizogibno. Vojna se začne zato, ker se je nekdo, ki bo jo lahko preprečil, odločil drugače. V tem smislu čas miru ni samo čas, ko ni vojne, temveč tudi čas, ko se zavestno trudimo odpravljati razloge ali izgovore zanjo.
Če je uporaba sile v elementarno moralnem smislu zavržna, potem se moramo truditi mir izkoristiti za neomajno vero vanj. S svojimi ravnanji, presojami in odločitvami moramo dokazati, da nobeno od vprašanj, ki jih zastavlja človekov in družbeni razvoj, ne postavlja pod vprašaj miru samega. Zgolj v tem primeru bodo imele žrtve vseh vojn, tudi prve svetovne vojne, svoje posthumno zadoščenje in spokoj.
Po moje tudi to izraža Vstajenje Primorske, naša himna - zelo humano sporočilo, zelo plemenito, zelo človeka vredno. Zato je tako naša. Primorski človek, odprt v svojem duhu, je ponosen, ni pa aroganten. To ta čudovita pesem tako lepo pove. Za vse je prostor pod tem soncem, če je le svobodno.
Kot predsednik republike in kot Primorec sem nocoj srečen, da so z nami Zvonko Koron, Danilo Skomina in Andrej Bavcon, trije še živeči člani Goriškega okteta izpred petdesetih let. Njim gre danes naša posebna hvaležnost, da so leta 1968 prvikrat in nato neštetokrat tako magično in mogočno zazveneli Vstajenje Primorske.
Nocoj je lep in slovesen dogodek. In tudi tega bomo na koncu proslavili s himno. Nenazadnje je ena od njenih dodatnih posebnosti tudi ta, da se z njo zaključi in ne začne slovesni trenutek. Tudi to ji daje njeno edinstvenost. Ponosni smo na to našo Primorsko, in na njeno vstajenje.
Foto: Anže Malovrh/STA