Pogovor predsednika Pahorja za rubriko Zeleni petek MMC RTV Slovenija

Pogovor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za spletni portal MMC RTV Slovenija o okolju, o boju proti podnebnim spremembam.
Aleksandra K. Kovač

https://www.rtvslo.si/okolje/novice/pahor-podnebne-spremembe-so-dejstvo-skepticizem-je-samo-mnenje/545019


Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Gospod predsednik, pogovarjala se bova o okolju, o boju proti podnebnim spremembam, in glede na to, da ste vi zelo angažirani na tem področju, me zanima, kaj bi vi sporočili podnebnim skeptikom?

Podnebne spremembe niso stvar mnenja, ampak so dejstvo. Je pa res, da tisti, ki imamo takšno ali drugačno odgovornost glede upravljanja podnebnih sprememb, moramo, ne z nekim razumevanjem tega, ampak z nekim potrpljenjem, odločno voditi ta javni dialog, da bo dosežen splošni konsenz. ’Commonsens’, kot rečejo, da je to naloga vseh narodov, da brez tega, da bi to nalogo uspešno opravili in razogljičili svet do leta 2050, naši otroci in njihovi otroci nimajo prihodnosti. To ni stvar mnenja, to je stvar dejstva.

Pa mislite, da imamo čas za to potrpljenje, glede na to, da znanstveniki neprestano opozarjajo, da časa tako rekoč ni, da ni prostora za neukrepanje? Nekatere države so celo razglasile izredne razmere zaradi podnebnih sprememb, recimo Avstrija. Pri nas se za kaj takega nismo odločili.

Sam spadam med tiste politike, ki ne napadajo takoj tistih, ki imajo drugačno stališče, čeprav, kot rečeno, pri podnebnem skepticizmu ne gre za dejstva, gre za mnenje. Zdi se mi, da je nujno, da se gradi konsenz. To je tudi naloga odbora, ki je bil pred kratkim ustanovljen. Da se gradi prepričljiv, trden, močan konsenz. Vključno s politiko.

Da smo zdaj, v tej generaciji, nedosledni ... v tem smislu odgovarjam na vaše vprašanje ... Tukaj ni mogoče prelagati odgovornosti na naslednjo generacijo. Prav ta zdaj je dolžna, da v tem uspemo. Zdi se mi, da je vredno s posveti, tribunami, oddajami, pogovori, tudi z vzgojo ta konsenz ustvariti čim prej, ker bo potem uveljavljanje ukrepov, za katere se bomo odločili, toliko lažje. Zato se mi zdi zdaj vredno potruditi.

Pariški podnebni sporazum si je zadal neke cilje. Ti cilji niso nedosegljivi, vendar predpostavljajo neko ukrepanje. Mi ne moremo reči, da smo v prvih petih letih (od sprejetja pariškega podnebnega sporazuma, op. a.) ukrepali tako, kot bi bilo treba, da bi dosegli cilje do leta 2050. Ne na svetovni ravni, pa tudi v Sloveniji ne. Hočem reči, da je sicer prišlo do nekega političnega sporazuma, da pa je njegovo uveljavljanje v velikem zastoju. Letos smo v Sloveniji na ravni vlade sicer sprejeli nacionalni energetski načrt, ampak ... tudi zaradi krize, ki smo ji priča, seveda mislim tukaj na covid, smo priča nekemu resnejšemu zaostanku. In to tukaj vidim zdaj na dveh ravneh, na ravni politike, na ravni splošnega družbenega konsenza. To nas mora do neke mere skrbeti, ker prihajamo v neko časovno zanko, kjer se bodo neki mejniki – v času med letom 2015, ko je bil podnebni sporazum sprejet, in 2050, ko naj bi dobili nevtralno ogljičnost – začeli prehitro bližati. Recimo Teš naj bi zaprli do leta 2030, če bi želeli preprosto slediti ciljem. V energetskem načrtu imamo zdaj letnice 2033, 2038 oziroma celo 2042.

Vse so prepozne. Tako vsaj pravijo okoljske organizacije.

Da, vse podnebne in okoljske civilne organizacije pravijo, da je to prepozno. Kaj zdaj? Odločil sem se, da bom s podnebnim odborom to naslovil v enem izmed naslednjih priporočil. Ker je naše znanje premajhno, da bi sami znali videti vse razsežnosti te teme, bomo pripravili posvet. Enako velja za jedrsko energijo. Mi odlagamo odločitev o drugem bloku oziroma odločitev o tem, da jedrske energije ne bomo več uporabljali. Potrebujemo posvet, potrebujemo neko stališče.

Enako velja tudi za trajnostne energetske vire. So na voljo, vendar smo v Sloveniji precej konservativni glede splošnejše uporabe. Nočem reči, da Slovenija bistveno zaostaja za drugimi državami, vendar pa lahko tudi brez kančka dvoma ugotovimo, da nismo pionirji na tem področju. Mislim pa, da imamo dovolj ljudi, ki imajo znanja, in tudi dovolj ljudi, ki so inovativni, ne samo v znanstvenih vodah, tudi v industrijskih, ki bi, če bi bil dosežen politični in splošni družbeni konsenz, prav gotovo lahko povlekli ta voz podnebnih sprememb naprej.

Omenili ste odbor, torej Stalni posvetovalni odbor za podnebno politiko pri Predsedniku Republike Slovenije, poleg tega ste se o podnebnih spremembah pogovarjali v okviru posvetov pri predsedniku. Vaš odbor je izdal osem priporočil o tem, kako bi bilo dobro ravnati. Kaj se s temi priporočili zgodi?

Najprej mogoče kratek pogled nazaj. V tem drugem mandatu sem namenil bistveno večjo pozornost podnebnim spremembam, okoljskim temam in organiziral dva velika posveta. Ko smo ugotavljali, ali imajo ti posveti kakšne rezultate, smo rekli, da sicer nekaj prispevajo k oblikovanju političnega soglasja in nekega splošnega družbenega konsenza, a premalo, da nas bo čas povozil. Zato smo ustanovili posvetovalni odbor, nekaj, česar pri predsedniku Republike še nikoli ni bilo. In tudi če sva odkrita, nikjer drugje po Sloveniji, na institucionalni ravni, ne obstaja. To je vse, kar imamo ta hip. Je zelo dragoceno. Potem ko se je spremenila sestava odbora, smo delo nadaljevali. Sprejeli smo osem priporočil in dvakrat so naš poziv tudi sprejeli. Na ravni vlade ali na ravni državnega zbora.

Ne moremo reči, da priporočila, ki jih dajemo, praviloma vladi, državnemu zboru, državnemu svetu in drugim, niso slišana. Niso vedno upoštevana. Prihaja tudi do različnih mnenj. Zdaj smo imeli interni posvet pred petimi, šestimi dnevi. Pripravljamo se za prihodnje leto in tako se bomo z različnimi strokovnimi javnostmi pogovarjali prav o teh temah, o katerih se zdaj pogovarjava: Teš, jedrska elektrarna, obnovljivi viri, uvajanje tehnoloških novitet v industriji, okoljska problematika. Imamo torej v načrtu, da bi okrog vsakega vprašanja zbrali primerno strokovno javnost, ki ima lahko tudi različna stališča, ki ima predlog glede ukrepanja. Potem bi naslovili priporočilo na vlado, ki je februarja sprejela ta energetski načrt, potem pa o tem ni bilo več veliko govora zaradi krize, ki smo ji priča. Tako da mislim, da v prihodnjem letu prihajamo v zelo aktivno fazo, kjer bo odbor igral vlogo platforme, kjer se bodo lahko zbrali vsi, ki imajo kaj povedati o tej temi … tudi zelo različne poglede bodo lahko izrazili. Naloga podnebnega odbora in mene posebej je, da pridemo na koncu do nekega zaključka, sklepa. To bo zelo težko, si predstavljam. Temu sledi poziv – sami pač nimamo nobene pristojnosti –, na neki način pritisk za to, da se neka odločitev sprejme.

Torej ocenjujete, da neki izkupiček dela vašega stalnega odbora je.

Da, gotovo. Ne smete pozabiti … ko je odstopila prva sestava odbora, je zaradi pritiska odbora na eni strani državni zbor spremenil svojo odločitev glede vloge in možnosti vpliva civilnih organizacij na dovoljenja za posege v prostor. Mi smo se takrat odzvali s priporočilom, v katerem smo pozvali vlado in državni zbor, da odstopita od tiste zelo stroge spremembe. Pri tem smo uspeli, državni zbor je pozneje amandma spremenil, vendar so člani v podnebnem odboru menili, da smo morda dosegli premalo in da na ta način odbor ne dosega ciljev. Sam sem jim rekel, da sem jim hvaležen za vse, kar so naredili, da razumem, da se bomo poslovili, vendar bo boj za podnebne spremembe v slovenski politiki boj na dolgi rok, dolga pot skozi institucije … Treba bo imeti potrpljenje in seveda tudi odločnost.

Tako imamo zdaj drugo sestavo stalnega odbora, ki razume, da bo verjetno treba delovati še drugače, še bolj iznajdljivo, bolj pronicljivo, ima pa enako trdno odločenost, da poskuša na osnovi ugotovitev, znanstvenih in drugih, priti do smeri ukrepanja, za katere presojamo, da so najboljše za podnebno politiko.

Prej ste omenili Teš. Teš 6 se je ’razvil’ v času vaše vlade. Vam je kdaj žal, da ste takrat to investicijo izpeljali glede na vse to, kar zdaj veste v povezavi s podnebnimi spremembami. Vemo pa tudi, da bo Teš očitno treba zapreti pred življenjsko dobo?

Odgovoril bom kar z dilemo, s katero se zdaj ukvarjam v zadevi Teš, pa bo to pojasnilo dilemo, s katero sem se pred 10 leti, ko še ni bilo pariškega podnebnega sporazuma, ko je propadel křbenhavenski vrh, ko tako močnega zavedanja o podnebnih spremembah še ni bilo, ukvarjal. Zdaj, ko vse to vemo, tudi ne moremo priti do odločitve, kdaj ga bomo zaprli. Je res? Da.

Lahko si torej predstavljate, da je bila tudi takrat strokovna javnost razklana glede primernosti, ali naj Slovenija nadaljuje (sicer za določen čas, pa vendar ...) uporabo tega fosilnega energenta ali ne. Potem se je odločila, da se to nadaljuje, kot se je izkazalo, tudi na osnovi dejstev, ki so se pozneje izkazala za različna od tistih, ki so bila predstavljena. Vendar pa, da je bilo takrat težko, nam kaže tudi to, kako je težko danes. Ko bi morali sprejeti odločitev, da bi Teš verjetno morali zapreti, če bi želeli strogo slediti ciljem do leta 2030, pa niti zdaj vlada ne predlaga te letnice, ampak predlaga letnice, ki gredo celo v 40. leta. To kaže na izredno veliko komponent vpliva na končno odločitev glede nekega dejstva. In naš posvetovalni odbor noče biti razdiralen, ampak hoče to diskusijo obdržati živo, ji dajati čim več pomembnih elementov za končno odločitev. Ne želimo, da se odločitve prelagajo. Meni bi bilo pred 10 leti, ko smo na vladi odločali o tem, in to večkrat, veliko lažje, če bi bila strokovna javnost enotnejša, če bi bila širša družbena javnost enotnejša. K temu želi prispevati odbor. Mi nismo vlada, nismo državni zbor, da bi namesto njih sprejemali odločitve, želimo pa pomagati, da bodo te odločitve lažje sprejete. In predvsem prej. Zato pričakujte prihodnje leto priporočila, ki bodo mogoče manj splošna, kot so zdajšnja, čeprav niso vsa zelo splošna. In pričakujte tudi mnenje odbora glede nekaterih vprašanj, pri čemer si znam predstavljati, da bodo v priporočilih tudi ločena mnenja, ko bomo obravnavali zelo občutljiva vprašanja.

Tu pa je še morebitni konflikt tudi zaradi pritiskov same industrije, ki bi rada delovala do konca, ljudi skrbi, ali bodo imeli delo in s tem sredstva za življenje ...

Gotovo. To je bilo takrat pri Tešu, to je danes pri Tešu, to je bilo takrat pri jedrski elektrarni in je danes, to je pri vprašanju uporabe vetrne energije, solarne energije, pri uporabi hidroenergije … Kot vidite, tudi tukaj ne gre vse preprosto in lahko. In mislim, da je tudi prav, da ne gre preprosto.

Sam nisem zelo radikalen okoljski aktivist, in to vedo vsi, ki z mano sodelujejo. Razumem pa svojo odgovornost predsednika republike, da če se je država pridružila tistim, ki so odgovorni za to, kar bomo zapustili svojim otrokom in njihovim otrokom, in da te odgovornosti ne moremo prelagati na naslednje generacije, da to poskušamo narediti zdaj, in to z najboljšimi znanstveniki in strokovnjaki, ki lahko pomagajo, da bomo Slovenijo zelo močno usidrali v paradigmo trajnostnega razvoja. Slovenija je narejena za trajnostni razvoj. Če pogledamo našo deželo, vidimo, da s svojimi gozdovi, vodami, biotsko raznovrstnostjo ustreza nekemu šolskemu modelu države, kjer se lahko vidi visoka stopnja blaginje ob upoštevanju vseh okoljskih standardov.

Prej ste omenili jedrsko energijo. Ker bo Teš enkrat treba zapreti in ga bomo zaprli, bo treba najti neke druge vire energije ... Za zdaj neke zelo resne razprave o večjem izkoriščanju jedrske energije še ni bilo.

Če bi upoštevali samo okoljski vidik, bi Teš zaprli danes. Moramo pa upoštevati, da energijo potrebujemo, in iz Teša, iz fosilnih energentov je dobimo skoraj tretjino. Moramo razumeti, da smo energijo dolžni dobaviti potrošnikom, velikim in majhnim, in da če ne bomo imeli lastne, jo bomo morali uvažati. In prav lahko, da bomo uvažali fosilno energijo iz drugih držav, kar je potem z vidika podnebnih sprememb precej nesmiselno. Tako bi si naredili levjo uslugo.

Vedno ekonomiziramo z različnimi cilji. Mislim, da sva zdaj prišla do točke, ki se mi zdi zelo pomembna. Vedno se je ekonomiziralo z nekimi cilji in vedno je bila v tej računici, v tej spremenljivki tudi okoljska neznanka, spremenljivka. Zdaj je postala pomembnejša, zdaj je postala v formuli odločilna. Če so prej okolje samo upoštevali pri npr. energetskem načrtu ali pa pri načrtu skrbi za okolje, je zdaj postala ta spremenljivka odločilna. Ni samo ena izmed, ampak odločilna. To bistveno spreminja pogled na stvari in treba bo najti alternativne vire energije.

Ampak ali se vam zdi jedrska energija primerna izbira?

Kot sem rekel, pri Tešu bo treba priti do neke odločitve o zaprtju in hkrati najti tudi alternativne vire. Enako velja za jedrsko energijo. Tudi ta pokriva približno tretjino naših potreb.
Pri jedrski energiji je še ena razsežnost, ki me posebej draži, vznemirja, to je varnost. Mi moramo pri razmisleku upoštevati tudi države, ki se odrekajo jedrski energiji, tudi zaradi varnosti, če opustimo razmišljanje o energetskih odpadkih, ki so seveda posebna skrb. Varnost je neka stvar, ki je ne morete preložiti na nikogar. Recimo pravijo, če se boste odločili za drugi blok jedrske elektrarne, želimo referendum. V redu, bomo imeli referendum, ampak tudi, če bo večina odločila tako ali drugače, zaradi tega ne bomo nič več vedeli, koliko varna je naložba. Ali me razumete? Samo legitimnost neke odločitve bo večja. Varnost ali nevarnost bo pa zame ostala enaka neznanka. Ker če na Japonskem pride do težav, če pride v razvitih državah do težav, če opustimo tiste iz manj razvitih industrijskih držav, potem je seveda to relevantno vprašanje in ga mislimo naslednje leto nasloviti. Še enkrat pravim, TEŠ, jedrska energija, alternativni viri energije, ker je to bistveno zato, da se lažje odločimo za alternativne vire. Cena naše kapacitete, da to proizvajamo, je tudi sposobnost, da potem s temi energijami prepričamo javnost. Ker vidimo, da se zna tudi civilna družba postaviti proti alternativnim virom energije.

Proti vetrnicam, hidroelektrarnam...

Recimo. Moramo vedeti, da ne gre samo za to, da je javnost konservativna v eno smer, ampak tudi v drugo smer. Kar je treba tudi do neke mere razumeti. Tudi z enim potrpljenjem reševati, če želimo priti do rešitev.

Javnost torej želi sodelovati pri odločanju.

Mi z velikim veseljem opažamo, da se zdaj želijo odboru na neki način pridružiti tudi ali okoljske organizacije ali posamezniki, pa tudi celo predstavniki industrije in znanosti s tega področja. Zato smo se zadnjič dogovorili, da bomo mogoče uvedli status gosta, posebnega gosta tega odbora, ki bo, ko bo šlo za temo, ki ga posebej ali jih posebej zanima, konzultiran oziroma povabljen k razpravi. Hočem reči, da se je kar naenkrat zdaj sprožilo neko širše zanimanje, kako bi sodelovali, da bi lahko vsaj na nekem mestu, ker čutijo to potrebo, nimajo druge platforme, sporočili svoja pričakovanja.

Tudi industrija je začutila, da mora biti zraven?

Da in mislim, da iz vrste razlogov, iz radovednosti, v katero smer se bomo odločali, iz želje, da sodeluje pri tem, iz vedenja, da se vendarle globalno danes svet obrača v smer trajnostnega razvoja in nove energije, tehnologije. Želijo biti del tega. Tako da bomo prav gotovo razmislili, kako skozi posvete in druge načine dobimo zraven kvalificirano javnost, ne glede na to kakšna stališča ima, da bomo lahko razvozlali težavo do te mere, da bomo ponudili ... To sem želel reči. Tudi predloge rešitev, ne samo težave. Težave poznamo. Potrebujemo rešitve. Potrebujemo rešitve za neke težave, ki bodo prepričali širšo javnost, ne samo kvalificirane. To ne bo lahko.

Želel sem reči še to, čas je težava. Sam nisem bil nikoli znan kot kakšen zelen aktivist, kot kakšen radikalen okoljevarstvenik, vedno sem razumel, da je okoljski element pomemben za odločanje, ampak nikoli ga nisem dajal posebej v ospredje. Stvari so se spremenile. In sam to tudi odkrito priznam. Tudi sam sem se spremenil. Imam še dve leti tukaj v prostorih predsednika republike in ta položaj mi omogoča, da kolikor lahko naredim vendarle, kako bi rekel, pohitim ali pa pohitrim neke odločitve, skupaj s tistimi, ki so pripravljeni z mano sodelovati, čeprav na neformalni ravni. Tako da čutim odgovornost, da mi ne bo mogoče očitati čez dve leti, zakaj morda tudi ti kot predsednik republike nisi naredil več za to, na tem področju. V tem smislu sem vključen v neko skupino predsednikov, v kateri je recimo tudi Van der Bellen, ki ima drugo reputacijo okoljskega referenčnega politika, ki tudi na mednarodni ravni sodelujemo in si veliko obetam od tega. Tako da za naslednje leto, ko ne bo več te covidne krize, upam … ko se bo vrnila diskusija o podnebni politiki, ki je zdaj zastala, tako na evropski kot državni ravni. Vrnila se bo zelo hitro, z ocenami in zahtevami, koliko Slovenija izpolnjuje ali pa ne te cilje. Se mi zdi, da bo ta podnebni odbor neka platforma, okrog katere se bodo lahko združili vsi, ki želijo diskutirati stvari. Moja naloga, naloga članic in članov odbora pa je, da potem pridemo do nekega predloga rešitev in poskušamo zanj dobiti kvalificirano strokovno javnost.

Zdaj bi se iz visoke politike premaknila v vsakdanje življenje. Po eni strani ljudje vedo in želijo 'živeti zeleno', reciklirati, skrbeti za okolje … Po drugi strani pa so nekateri konkretni elementi okoljsko osveščenega življenja, kot je nakup električnega avtomobila, gradnja energetsko samozadostne hiše …, še vedno luksuzne dobrine, ki si jih lahko privoščijo le premožnejši.

Mislim, da se vsi strinjamo, da lahko velike spremembe v obnašanju do neke mere spodbudi država. Če in v kolikor se država odloči, da recimo s subvencijami ali z drugimi načini spodbudi neko rabo ali potrošnjo trajnostnih dobrin, toliko bolj in toliko prej bo ta postala splošnejša. Ne moremo reči, da se država ta hip ne trudi v tej smeri, ampak zdi se mi, da bi lahko storila več. Vidimo zglede na evropski ravni. Mislim, da jim je treba slediti. Mislim, da bomo po koncu covidne krize videli, da čas zelo hitro teče in da moramo hitreje ukrepati.

Bo priložnost za to tudi predsedovanje Slovenije Evropski uniji?

Prepričan sem, da bo tudi v luči slovenskega predsedovanja Evropski uniji priložnost, da Slovenija, ki bo Evropski uniji predsedovala v drugi polovici prihodnjega leta, ne bo s svojo zeleno politiko slab zgled, ampak da bo dober zgled. Zato pričakujem v prvi polovici prihodnjega leta neko skrb, neki boj … tako vlade kot parlamenta, da se nekaj stvari naredi in da ko se bo diskutiralo o zeleni politiki, Slovenija v Evropski uniji ne bo slab, ampak dober zgled.

Ampak največ lahko naredimo državljani?

Mislim, da je tukaj mogoče storiti več stvari, kot jih je bilo storjenih do zdaj. Ljudje so zelo spremenili pogled na okolje, manj pa na vprašanje podnebnih sprememb. Kot je velikokrat rekla profesorica Kajfeževa (Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, op. a.), nič ne pride čez noč, zlasti ne tako velike paradigmatske spremembe v kolektivni zavesti. Tako kot smo začeli ločevati odpadke, tako kot smo se naučili varovati okolje … v tem smislu lahko vidimo velike generacijske spremembe …, tako bo tudi prišlo v zavest, da moramo zdaj, pravi profesorica Kajfeževa, med letoma 2020 in 2030 obvarovati planet, saj sicer tvegamo njegovo prihodnost za človeštvo. Mislim, da so zdaj odločilni trenutki, zato je treba zdaj pritisniti na plin, treba je pohvaliti ljudi. Mislim, da se spreminja kolektivna zavest. Ampak pri podnebnih spremembah je treba pohoditi plin, ker čas teče zelo hitro.

Časa je glede na opozorila zelo malo.

Pred najinim pogovorom sem gledal statistične podatke. Seveda bi se dalo reči, da so, odkar imamo ta sporazum, tudi uspehi. Ampak trud ozaveščanja držav se ne pozna tako hitro, kot bi si želeli. Vidimo, da bo leto, ki ga zapuščamo, eno najtoplejših let, in to nam mora dati misliti. Če ne bomo zelo pohodili plina, bomo morali naslednjim generacijam odgovarjati, zakaj smo bili malomarni, o tem ni dvoma.

V prvi polovici leta se je omenjalo, da je kriza zaradi covida-19 lahko tudi priložnost, da si okolje opomore, saj je zaradi ustavitve javnega življenja pritisk na okolje manjši. Izpusti ogljikovega dioksida, ki je med glavnimi krivci za podnebne spremembe, so se res nekoliko zmanjšali...

Da, ampak ne bistveno. Sam sem bil presenečen, ker sem mislil, da bodo ti rezultati zaradi bistveno manjše potrošnje v letalski industriji, v letalskem prometu vidnejši. Saj so, ampak manj, kot bi človek pričakoval. Hočem reči, da bo treba storiti še kaj več in drugače, da bomo dosegli vidnejše rezultate, ki nas bodo opogumjali.

Bi se moral tudi državljan kot posameznik na kakšen način spremeniti? Se omejevati pri potrošništvu, se naučiti živeti z manj materialnimi dobrinami...

Mislim, da je treba še več narediti pri vzgoji. Zdi se mi, da so naši otroci, mladostniki zelo dojemljivi za ta opozorila. Bolj kot mi, ker navada je železna srajca. Srednje, starejše generacije sicer poskušajo razumeti potrebo po spremembah, se pa težje vživijo vanjo. Mlajše generacije ne, te se vživijo. In tukaj bi še več storil za to, da postane zavest o tem, da moramo vsak po svoje in vsi skupaj skrbeti za okolje, del našega razmišljanja, hkrati pa tudi, kar je težje, da skrbimo za spremembo podnebne politike. To je težje, ker je to manj vidno. Tukaj lahko posameznik na načelni ravni prispeva manj kot npr. za čisto in zeleno okolje. Ampak potrebno je oboje.

Mislim, da ne smemo podcenjevati sprememb. Tudi glede tega sem gledal statistiko, ki pravi, da smo ljudje v zadnjih 15 letih spremenili svoje navade. To se mi zdi zelo spodbudno. To nam samo daje vedeti, da več ko je družbenega konsenza o potrebnem vedenju, bolj ljudje sledimo tem normam, tudi če niso vedno samo stvar predpisov, ampak običajev. Mlade generacije so še posebej dojemljive za to, zato mislim, da bi bilo treba še posebej vlagati v preventivo, v vzgojo. Na vseh frontah je treba tukaj odpreti neko aktivno politiko, ki je zdaj, če smem reči, zaspala. Zdaj je zaspala, tudi zaradi covida in drugih stvari, ampak se bo zbudila, ker nas k temu silijo skrb vzbujajoči podatki. Tako da bomo poskušali biti pridni in se posvečati temu.

Vi ste torej optimistični.

Mislim, da. Človek je ustvaril te težave in samo človek jih lahko reši. Ker tega ne moremo prelagati na naslednjo generacijo. Te težave bodo lahko, če jih ne bomo zdaj reševali, že tako velike, da bodo nerešljive, torej smo dolžni ukrepati zdaj. To je tudi bistvo stalnega posvetovalnega odbora za podnebno politiko pri meni. Skušamo pomagati naši deželi, ljudem, državi, vladi, parlamentu, da se dovolj hitro, dovolj dejavno poskuša uveljaviti trajnostni razvoj, ki je narejen za našo državo. Če za katero, za našo. Če bi bili puščavska država, bi imeli druge skrbi. Nismo, imamo čudovito državo, smo del nebes. Mislim, da moramo samo stopiti na plin in v eni strpni razpravi priti do rešitev, ki jih bodo ljudje ponotranjili in z njimi živeli. Sam mislim, da je to mogoče, in v tem smislu sem optimist. Vidim Slovenijo čez 10, 15 let, kako je ponosna v svetu, ne samo zaradi svojih lepot, za te mi ljudje nismo krivi, to so od Boga dane, ampak zaradi tega, kako skrbimo zanje in kako skrbimo ne samo za svoj delček dežele, ampak za planet. In da nam bo to dajalo neko samozavest, ki jo potrebujemo.