Predsednik republike Borut Pahor s slavnostnim govorom odprl 57. študijske dni Draga

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes popoldan v parku Finžgarjevega doma Opčinah na povabilo Društva slovenskih izobražencev iz Trsta udeležil odprtja 57. študijskih dni Draga.

Predsednik republike je bil slavnostni govornik na odprtju.


Foto: Tamino Petelinšek/STA

Študijski dnevi Draga tradicionalno potekajo na Tržaškem prvi konec tedna v septembru vse od leta 1966. Od tedaj povezujejo slovenske rojake iz matične domovine ter Italije, avstrijske Koroške in zdomstva. Temeljna izhodišča srečanj Draga so slovenstvo, krščanstvo, demokracija in strpni dialog. Razprave so namenjene refleksiji o sodobni družbi in vlogi posameznika v njej. Razpravljavci bodo naslovili tako manjšinske kot tudi vseslovenske, občečloveške in duhovne družbene izzive.

Študijski dnevi Draga so bili pomembno stičišče misli o prihodnosti Slovenije in slovenstva, demokratizaciji in osamosvojitvi še pred politično pomladjo v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Geslo letošnjega študijskega srečanja je misel iz knjige Mesto v zalivu pisatelja Borisa Pahorja: »neskončna zaloga energij in prasil, zaradi katerih je ta narodič ob Jadranu neuničljiv, žilav in bister.«

Društvu slovenskih izobražencev iz Trsta je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor leta 2015 vročil državno odlikovanje red za zasluge za skrbno in sistematično ustvarjanje prostora za dialog, ki na študijskih dnevih Draga povezuje matično, zamejsko in zdomsko Slovenijo. V imenu društva je odlikovanje prevzel njegov predsednik Sergij Pahor, ki je ob vročitvi dejal: »Visoko državno odlikovanje slovenske države, ki ste nam ga izročili danes, pomeni za nas veliko čast in javno priznanje, da je bilo naše polstoletno delo koristno in potrebno za ves slovenski narod«. Poudaril je, da so študijski dnevi Draga nastali kot priložnost za svobodno izmenjavo mnenj in kmalu za mnoge tudi skoraj simbol prostega idejnega pretakanja.


Foto: Tamino Petelinšek/STA

V nadaljevanju je besedilo slavnostnega govora predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Velja govorjena beseda!

Spoštovane gospe in gospodje.

Zalotil sem se, da se v govorih v zadnjih mesecih mojih desetih predsedniških let hote ali nehote posvečam vprašanju krepitve naše narodne in državljanske skupnosti.

Zanimivo se mi zdi, da od vseh mogočih in nemogočih vprašanj sili v ospredje moje pozornosti kot osrednje vprašanje prav to: kako negovati, razvijati in krepiti našo narodno in državljansko skupnost, da bi se bili pripravljeni in zmožni soočiti s problemi in priložnostmi sedanjega in prihodnjega časa.

Potreba po naslavljanju tega vprašanja bržkone izvira iz mojega trajnega stremljenja, da bi tisto, kar nas povezuje v skupnost, vedno premagalo tisto, kar nas razdvaja in jo trže.

Hočem reči, da skupnost ni samoumevna in da je potrebno zanjo skrbeti in jo negovati.

Verjetno to velja za sleherno skupnost, še zlasti pa velja za narodno skupnost. Spričo dejstva, da imamo Slovenci zdaj tudi svojo lastno državo, se skrb za narodno skupnost v veliki meri prepleta s skrbjo za državljansko skupnost.

S tem, ko smo Slovenci uspeli ustanoviti lastno državo, smo na najboljši možni način dolgoročno zavarovali pravico in dolžnost, da samostojno odločamo o svoji usodi. S tem, ko smo se po naši suvereni volji priključili Evropski uniji, smo to pravico in dolžnost še trdneje okrepili in zavarovali.

Lahko rečemo, da zlasti zaradi članstva v Evropski uniji in Zvezi NATO, zaradi naše narodne in državne identitete po naši volji pripadamo t. i. zahodnemu svetu. To je bilo tudi osnovno programsko vodilo slovenske politične pomladi.

Ko torej govorimo o skrbi za našo narodno skupnost, lahko z olajšanjem ugotovimo, da so osnovni, temeljni strukturni pogoji za njen obstoj in razvoj tako rekoč idealno postavljeni, da bolje ne bi mogli biti.

S tega vidika lahko ugotovimo le potrebo po tem, da to umeščenost našega naroda in države v skupno evropsko družino in zahodni svet skupaj z našimi partnerji in zavezniki aktivno razvijamo.

Evropska unija zagotavlja varen razvoj naših narodnih istovetnosti, hkrati pa krepi skupne evropske istovetnosti, ki nas ne ogrožajo, pač pa dopolnjujejo.

Če je s tega, recimo mu, zunanjega vidika torej vse lepo in prav, se zdaj sprašujem, ali se toliko bolj posvečamo vprašanjem naše skupnosti navznoter? Naj spomnim, tu mislim na vzgojo vseh tistih vrednot in praks, ki to narodno in državljansko skupnost krepijo.

S tega vidika bi bilo prav, če bi se Slovenci nikoli ne otresli bojazni, da se nam lahko kdaj v prihodnosti pripeti, da nas bi usodni evropski in svetovni dogodki pričakali razdvojene in nas potisnili v razkol.

Menim, da nas je prav ta bojazen v prelomnih 90. letih zavarovala pred nevarnostjo, da bi nas prelomne zgodovinske okoliščine ob padcu Berlinskega zidu, demokratizaciji in osamosvojitvi razklale, kot se je to zgodilo v času 2. svetovne vojne in po njej.

Zato, prav zaradi nje, je prevladalo stremljenje k enotnosti, ki je zavarovalo naše vitalne narodne in državne interese.

V tem smislu je treba razumeti odločilno vlogo in pomen demokracije za ta uspeh. Šele, ko se je slovensko narodno in politično življenje popolnoma demokratično razživelo, je bilo mogoče prav ob spoštovanju vseh razlik ustvarjati nacionalni konsenz.

V tem smislu tudi danes skrb za krepitev demokratičnih institucij, vrednot in demokratične politične kulture najbolj temeljno zavaruje našo narodno in državljansko skupnost.

Smo pa dolžni videti, da sama formalna demokratična infrastruktura ne preprečuje nevarnih tendenc za medsebojno sovraštvo in izključevanje, ne pri nas, ne drugod v demokratičnem svetu.

Ta zahodni svet, ki mu pripadamo, zdaj preizkušajo te nevarnosti, da bi namreč tisto, kar nas razdvaja, postalo močnejše od tistega, kar nas združuje. Tako znotraj narodov in držav, kot med njimi.

Tu moram opozoriti, da lahko formalni instrumenti, kot so zakoni, predpisi in institucije to lahko v veliki meri preprečujejo in sankcionirajo, toda ne v celoti.

To celoto na nek način zapolnjuje šele, kar osebno imenujem s tradicionalno oznako narodna in državljanska zavest.

Gre za našo individualno in kolektivno zrelost, da se zavedamo naše odgovornosti do skupnosti in da od skupnosti pričakujemo spoštovanje naše individualnosti in dostojanstva.

Ocenjujem, da bo od te zrelosti ali nezrelosti v prihodnosti v večji meri kot si danes mislimo odvisna naša narodna in državljanska skupnost, zlasti, če bi prišlo do usodnih zgodovinskih procesov, ki bi utegnili ogrožati našo evropsko in nacionalno skupnost samo.

V vseh teh letih pred in po osamosvojitvi sem lahko opazoval skušnjave, da bi se politično in sicer medsebojno izločali, vendar sem znova in znova ponosno ugotavljal, da neka nevidna slutnja (verjetno z drugimi besedami zgodovinska izkušnja) Slovence kot skupnost odvrača od takih radikalnih poizkusov, iz ene, druge ali tretje strani.

To je dobro.

Vidimo pa, da se celo v družbah in kulturah z daljšo demokratično in državno tradicijo od naše dogaja, da to razdvajanje naleti na razumevanje in zaskrbljujoč uspeh.

Tega strupenega sirupa Slovenci nikakor ne smemo zaužiti. Politično, nazorsko in sicer, različni kot smo, moramo skupno zavračati vse tisto, kar vzpostavlja nevarnost razdvajanja, sovraštva in celo izločanja.

Ker smo bili v tem uspešni v času velikih domačih, evropskih in svetovni dogodkov pred več kot 30 leti, imamo državo in relativno blaginjo in varnost in evropsko družino in vse, kar je bistvenega za naš razvoj.

Še enkrat, to nam je takrat uspelo ne zato, ker so nam tako velevali napisani zakoni, ampak ker smo imeli pred očmi zgodovinsko izkušnjo razkola in njegovih strašnih posledic za naše narodno telo.

Rad bi se ob zaključku zahvalil Dragi, ki je pred tistimi dramatičnimi časi in v njih nagovarjala Slovence k demokraciji, spravi in evropskemu duhu, in to počne tudi poslej.

To je bilo in ostaja dragoceno za vse nas Slovence v zamejstvu in domovini, pa tudi za sožitje z italijanskim narodom in grajenje skupne evropske kulturno-politične dediščine.

V upanju, da bo tako tudi naprej, želim Dragi še veliko uspešnega dela.