Predsednik Pahor o svojem pogledu na tri vprašanja smeri reforme zdravstvenega sistema

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes udeležil svečane akademije, ki jo je ob 90-letnici organiziranega delovanja medicinskih sester na Slovenskem pripravila Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov. Predsednik republike, ki je ob 90-letnici organizirane zdravstvene nege na Slovenskem Zbornico -Zvezo odlikoval z redom za zasluge, je bil častni pokrovitelj in slavnostni govornik na svečanosti.

Predsednik Pahor je v slavnostnem govoru dodatno in temeljiteje razložil svoj pogled na tri vprašanja smeri reforme zdravstvenega sistema. Pojasnil je svoj pogled na delitev med javnimi in zasebnimi zdravstvenimi dobrinami, pogled na javno in zasebno financiranje obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja ter vprašanje javnih in zasebnih proizvajalcev javnih in zasebnih zdravstvenih dobrin. 

V nadaljevanju govor predsednika republike. Velja govorjena beseda.

90. obletnica organiziranega delovanja medicinskih sester na Slovenskem 

Predsednikovo stališče o: a) delitvi javnih in zasebnih zdravstvenih dobrin, b) javnem in zasebnem financiranju in obveznem in prostovoljnem zavarovanju in c) javnih in zasebnih proizvajalcev zdravstvenih dobrin.

Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije letos obeležuje 90-letnico svojega delovanja. V avgustu sem vaše pomembno stanovsko združenje odlikoval z redom za zasluge. Tudi po tej poti sem vam v imenu države izkazal spoštovanje in zahvalo za vaš izjemen prispevek na področju skrbi za zdravje ljudi. 

Medicinske sestre, babice in zdravstveni tehniki prevzemate vedno večjo odgovornost v skrbi za bolne, invalidne in umirajoče ter za preprečevanje bolezni, hkrati pa tudi za načrtno promocijo zdravja in zdravega okolja. Sistematično spremljate zdravstveno stanje prebivalcev, izvajate zdravstveno vzgojno delo v vrtcih, šolah in drugih izobraževalnih ustanovah. Zagotavljate zdravstveno obravnavo v mestih in na podeželju, nudite prvo in nujno medicinsko pomoč. Samostojno negujete bolnike in jih spremljate 24 ur na dan v vseh življenjskih obdobjih, od rojstva do smrti. Vse te številne visoko strokovne naloge zmorete uresničevati tudi zaradi uspešnega dela vaše stanovske organizacije in visokih ambicij, ki ste jih vtkali v svoje delo ter s tem potrdili zvestobo človekoljubni tradiciji, ki so jo gradili rodovi pred vami.

Danes sem počaščen, da lahko z vami praznujem ta visoki jubilej. Čestitam vam in se vam zahvaljujem za vaš prispevek na področju zdravstvenega varstva.

Konec prejšnjega tedna sem ob visokem jubileju Zdravstvenega doma Ljubljana predstavil svoje razmišljanje o vsebini sprememb zdravstvenega sistema, da bi tudi v prihodnje vsem ljudem lahko zagotovili čim boljšo zdravstveno oskrbo. Številni odzivi so pokazali na potrebo, da jasneje predstavim pogled na razmerje med javnim in zasebnim zdravstvom. Delitev na javno in zasebno je pomembna skoraj pri vseh vprašanjih: katere bodo javne dobrine, kdo in kako jih bo plačeval, kdo jih bo zagotavljal, kako bo organizirano zdravstveno zavarovanje. 

Najprej glede javnih in zasebnih zdravstvenih dobrin. Najbrž ni nikogar med nami, ki bi menil, da morajo biti vse zdravstvene dobrine javne. Jaz govorim o dveh košaricah; prva, ki predstavlja javne dobrine in so pravica obveznega zdravstvenega zavarovanja v smislu ustavnih določb. In druga, ki predstavlja tržne zdravstvene dobrine, kamor sodi vse ostalo, kar je prebivalstvu na voljo. 

Košarico javnih zdravstvenih dobrin moramo jasno določiti v zakonu, saj gre po ustavi za eno od temeljnih človekovih pravic, ki mora biti na voljo vsem brez izjeme, pod enakimi pogoji. Ustava predvideva, da bo zakon določil, katere zdravstvene dobrine so tiste, ki jih bo država uredila v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja in po mojem naj bi te imele status javnih dobrin. 

Za vključitev zdravstvenih dobrin v obvezno zavarovanje sta najbolj pomembni ocena stroke in presoja politike. Stroka je tista, ki mora povedati, katere dobrine so tiste, ki so v največji meri potrebne za ohranjanje in zagotavljanje zdravja ljudi. Politika pa mora povedati, koliko javnega denarja smo pripravljeni nameniti za obvezno zdravstveno varstvo, oziroma kako visoko na prednostni lestvici je zdravstveno varstvo. Politika mora odgovoriti s čim širšim konsenzom in pri tem ne sme zanemariti dejstva, da prebivalci na prednostni lestvici vrednot postavljajo zdravstveno varstvo zelo visoko. 

Dejstvo je, da danes kar trideset odstotkov vseh zdravstvenih izdatkov financiramo iz zasebnih sredstev, kar je tudi v primerjavi z članicami Evropske unije veliko.

Ker gre pri proizvodnji tržnih zdravstvenih dobrin za dobrine, ki imajo neposreden vpliv na zdravje posameznika, je potrebno tudi proizvodnjo teh dobro regulirati in ustrezno nadzorovati s strani države oziroma od nje pooblaščene institucije. Tu preprosto ne more delovati samo logika trga, čeprav je prav, da ta, v danih normativnih okvirih, tudi deluje.

Pomembno je tudi vprašanje javnega in zasebnega financiranja in obveznega in prostovoljnega zavarovanja. 

Veljavna ureditev predvideva, da se javne dobrine, ki so pravice obveznega zavarovanja, financirajo tako iz javnih kot iz zasebnih sredstev. Javna sredstva se zbirajo s prispevki kot obliko obvezne dajatve vseh, ki so vključeni v zavarovanje, pri čemer velja načelo solidarnosti, enakosti, dostopnosti in vzajemnosti. 

Zato obvezno zdravstveno zavarovanje ni organizirano kot klasična oblika zavarovanja, ampak kot način zbiranja javnih sredstev za financiranje pravic iz zavarovanja. Večino javnih dobrin je danes, v večjem ali manjšem obsegu, potrebno doplačevati iz zasebnih sredstev. Množično se je tu uveljavilo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki ga ima več od 90 % vseh prebivalcev, kjer načelo vzajemnosti in solidarnosti deluje nekoliko bolj omejeno. 

Glede na ustavno določbo, da »zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev« so seveda možne različne kombinacije. Menim, da so najboljši enostavni in pregledni sistemi, zato se zavzemam, da bi bile vse pravice iz obveznega zavarovanja financirane iz javnih sredstev. 

Ker se zavedam, da s sedanjo prispevno stopnjo ne bo dovolj denarja za enak obseg pravic kot doslej, bi bilo primerno prestrukturirati sedanje davčne obremenitve ali prestrukturirati javne izdatke. V primeru prestrukturiranja davčnih obremenitev bi šlo za to, da bo za obvezno zdravstveno zavarovanje mogoče plačevati več, vendar se skupna obremenitev ne bo povečala. V primeru prestrukturiranja javnih izdatkov pa bi šlo za to, da bi en del sredstev zagotavljal proračun. 

V skrajni sili se za nekatere dobrine lahko uveljavi tudi delno plačilo iz zasebnih sredstev. Na vsak način je za javne dobrine potrebno zagotoviti več javnega denarja kot doslej, saj smo danes v zagotavljanju javnih sredstev za pokrivanje zdravstvenih izdatkov skoraj za deset odstotnih točk pod povprečjem držav Evropske unije.

Obvezno zavarovanje ne sme in ne more biti organizirano kot druga, komercialna zavarovanja, zato naj še naprej ostane zdravstvena blagajna edini nosilec obveznega zavarovanja. Le na tak način bo mogoče uresničiti ustavno načelo, da država ureja in skrbi za delovanje obveznega zavarovanja. Zdravstvena blagajna naj še naprej temelji na načelih solidarnosti, vzajemnosti, enakosti in dostopnosti.

Zatiskamo si oči, če ne priznamo, da danes tržnih zdravstvenih dobrin nimamo. Trinajst odstotkov vseh zdravstvenih izdatkov pokriva prebivalstvo iz svojega žepa poleg dopolnilnega zavarovanja. Tu gre za dobrine, ki jim jaz pravim tržne dobrine. Menim, da je prav, da jih imamo tudi v prihodnje. Njihov trg mora biti ustrezno reguliran in nadzorovan. Tržne dobrine naj bodo v domeni zasebnikov, njihova proizvodnja pa manj pomešana z javnimi dobrinami. 

Kot doslej, naj bodo na voljo neposredno pri zasebnikih ali pa prek zasebnih zavarovanj, ki jih ponujajo komercialne zavarovalnice, ki same določijo premije in druge pogoje. Če je potrebno, lahko država tudi tukaj poskrbi za ustrezno regulacijo za zaščito potrošnikov.

Na koncu se želim dotakniti še vprašanja javnih in zasebnih proizvajalcev zdravstvenih dobrin. Glede na to, da mora biti država garant za zagotavljanje ustreznega zdravstvenega varstva, morajo biti pri proizvodnji javnih dobrin nosilni javni izvajalci, to so sedanji javni zdravstveni zavodi. Te je nujno preoblikovati, o čemer teče razprava že zelo dolgo. Bilo je tudi že nekaj konkretnih zakonskih poizkusov, pa se je izkazalo, da ni zadostne politične pripravljenosti. Govoriti o tem, da bi večja avtonomija javnih zavodov ogrozila javno zdravstvo, je popolno nerazumevanje problema ali pa namerno zavajanje, da se stvari ohranijo nespremenjene. 

Spremembe so nujne tako za korist bolnikov kot zaposlenih. Pa ne samo v zdravstvu, tudi na nekaterih drugih področjih. Mrežo javnega zdravstva lahko sestavljajo tudi koncesionarji, torej tisti zasebniki, ki pod režimom javne službe zagotavljajo javne dobrine. Ti morajo biti vključeni v zagotavljanje zdravstvenega varstva na enak način kot javni zavodi. Koncesije morajo biti dane tam, kjer rabimo dodatne zmogljivosti, ker bi bilo drugačno ravnanje ekonomsko neupravičeno.

Naj končam. Vsem nam želim, da čim prej najdemo skupno rešitev za spremembe, ki bodo odpravile dosedanje pomanjkljivosti in ohranile vse, kar je dobrega. Danes zbranim na tej slavnostni akademiji pa še enkrat moje iskrene čestitke in čim več volje in energije za spremembe.