Pogovor predsednika republike za Primorske novice in Primorski dnevnik

Antiša Korljan
Primorske novice

Igor Devetak
Primorski dnevnik

Povod za pogovor je bila vrnitev tržaškega Narodnega doma slovenski skupnosti in hkratni poklon slovenskega in italijanskega predsednika bazoviškim junakom in ubitim ob bazoviški fojbi. Ker gre za močan čezmejni dogodek, sta intervju opravila odgovorna urednika obeh medijev in je hkrati izšel v Primorskih novicah in Primorskem dnevniku. Na to je predsednik republike v telefonskem pogovoru brez pomislekov pristal.


Foto: Leo Caharija/Primorske novice

Gospod predsednik, gesta, ki jo bosta 13. julija naredila s predsednikom Sergiom Mattarello, nima precedensa. Je tako?

“To bo gesta stvarne in simbolne narave.”

V čem vidite njeno izjemnost?

“Vrnitev Narodnega doma je stoletno dejanje. Po njegovem požigu in odvzemu bo zdaj prišlo do vrnitve. To je stvarno dejanje italijanske države. Simbolno dejanje s poklonom pa bo najino skupno polaganje vencev v Bazovici, k spomeniku bazoviškim junakom in pri fojbi. To je simbolno dejanje, ki gleda naprej. Zdi se, da je zelo povezano s preteklostjo, kar seveda je, ampak gleda daleč naprej. Tako sva ga s predsednikom Mattarello tudi načrtovala od vsega začetka, pred leti.”

Pred leti, pravite. Kdaj oziroma kje se je začelo?

“V Doberdobu. Upam, da ne bom s svojimi izjavami spravil v zadrego italijanskega predsednika in svojega prijatelja, a bom o tem rekel nekaj besed več. Ko sva položila venec k doberdobskemu spomeniku padlim Slovencem na soški fronti, sva se odpravila na kosilo. Med potjo so visoki predstavniki slovenske manjšine - morda računajoč na to, da se sicer to ne more zgoditi -, omenili, da bi bilo čudovito, če bi položila venca tako k spomeniku bazoviškim junakom kot pred fojbo. To je bilo vrženo v prostor, takrat se nihče od naju ni odzval. Je pa to postalo sčasoma predmet najinih pogovorov, sicer kot nekaj zelo neobveznega. Obvezna tema pa je bila vrnitev Narodnega doma. V vseh najinih pogovorih sem bil glede tega zelo vztrajen. Italijanski predsednik je bil zelo korekten in zavzet. Vprašanje skupnega poklona v Bazovici pa je bilo občutljivo za oba. Dokončno sva se o njem dogovorila šele pretekli teden, ko sem dal tudi uradno izjavo.”

Do vajinega dogovora sta bila tako 19. člen zaščitnega zakona za Slovence v Italiji - vsaj, kar zadeva Narodni dom v Ulici Filzi - kot tudi dogovor Erjavec-Alfano mrtva črka. Predsednika imata zaslugo za premik.

“Pregovor pravi, da stojimo na ramenih naših prednikov. Brez tega, kar je bilo storjeno v preteklosti, tudi najina velika zavzetost in naklonjenost temu, da pride do dogodka v Trstu in Bazovici, ne bi bili mogoči. Res pa je, da sva bila oba zavzeta in privržena temu cilju od začetka najinih mandatov.”

Kar zadeva vračanje Narodnega doma, ne skrivamo presenečenja. Italija običajno vodi tovrstne postopke zelo počasi.

“Zadnji pogovori o tem so tekli v času epidemije. Zazdelo se mi je, da bi lahko to bil razlog za izgovor italijanske uprave, državne in lokalne. Na moje presenečenje pa v pogovorih tako s predsednikom Mattarello kot tudi z visokimi predstavniki lokalne skupnosti in z manjšinci odstopov ni bilo. Vse se je postavilo na mesto. Zdaj samo čakam, da doživim 13. julij.”

Ni več dvoma o tem, da bo do vrnitve prišlo, vendar ne 13. julija. V juliju se bo začel proces vračanja. Poteči bo moralo več let, preden bodo Slovenci v Italiji zares pridobili Narodni dom. Informacije, ki prihajajo iz Rima, to nakazujejo. Pričakovanja pa so velika, zato bova še natančneje vprašala. Kaj se bo zgodilo 13. julija v Trstu? Kaj bosta predsednika podpisala?

“Ob navzočnosti obeh predsednikov bodo na tržaški prefekturi predstavniki pristojnih organov podpisali protokol o nameri. Midva nimava pristojnosti, da bi podpisovala mednarodne pogodbe. Pogodba o tem niti ne bi bila potrebna, saj je vrnitev že določena po zaščitnem zakonu iz leta 2001. Podpisu bodo sledili upravni postopki. Iz svojega nedavnega pogovora z zunanjim ministrom Luigijem Di Maiom pa sem razumel, da italijanska država želi, da bi tekle stvari gladko. Če se bo zatikalo, bo to zaradi kompleksnosti postopkov in števila udeležencev v njem. Toda glavni korak je narejen - to je odločitev Italije, da vrne Narodni dom.”

V pričakovanju 13. julija in po objavi namere, da gresta skupaj tudi v Bazovico, katera reakcija ali pa odsotnost reakcije vas je najbolj presenetila, pozitivno ali negativno?

“Najbolj me je prijetno presenetila odločitev italijanskega predsednika, da sprejme vabilo, da se pokloni tudi našim junakom v Bazovici.”

Kaj pa v slovenski notranji politiki?

“Presenetilo me je, neprijetno, toda ne nepričakovano, da je tolikšen govor o fojbah, tako majhen pa o poklonu italijanskega predsednika prvim antifašistom. Zrasel sem v Opatjem Selu, Bazovica ni daleč, moja družina pa je zaradi fašistov plačala visoko ceno. Odraščal sem v okolju, ki je čutilo veliko grenkobo zaradi tedanjega časa, na drugi strani pa tudi naklonjenost naporom, da se to nikoli več ne bi zgodilo. Zdi se mi pa, da v Sloveniji vsi ne razumejo pomena geste italijanskega predsednika, ki bo položil venec k spomeniku štirim antifašistom. Njegovo dejanje je veliko bolj pogumno kot moje, da bom šel k fojbi. Problematičen je namreč legalni okvir: po veljavnih italijanskih zakonih gre za teroriste. Njegov poklon bi lahko kdo imel za politično rehabilitacijo, za kar bi se predsednik izpostavil kritikam. Z moje strani pa so geste v zadnjih dvajsetih in več letih, od deklaracije o spravi, ki sem jo predlagal, dosledne. Slaviti je treba osvoboditelje, Narodnoosvobodilno gibanje, a hkrati tudi priznati, da so bile povojne žrtve izvensodnih pobojev na obeh straneh. S tega vidika moj obisk pri fojbi ni nekaj izjemnega. A ne bi ga storil, če ne bi bilo vzajemnega koraka k bazoviškim junakom. Prijetno me je nazadnje presenetila dokončna odločitev italijanskega predsednika: 'Torej pojdiva, andiamo insieme.'.”


Foto: Leo Caharija/Primorske novice

Imate kakršnokoli zagotovilo, da italijanski desničarji in nacionalisti ne bodo te geste razumeli kot izraz priznanja kolektivne krivde, kot priznanje genocidnosti slovenskega naroda ali države? V tem smislu je to tvegana poteza.

“Pri tem se sklicujem na skupno poročilo slovenskih in italijanskih zgodovinarjev in želim, da bi se nanj skliceval tudi predsednik italijanske države. Julija letos bo poročilo imelo dvajset let. Z obeh strani je bilo usklajeno. V njem ni sledu o genocidu, je pa seveda močna sled o tem, da je bil zaradi načrtov jugoslovanskih političnih oblasti in zaradi strahu pred njimi upor med Italijani in tudi med Slovenci v Istri in da so nekateri ta upor plačali z življenjem. Mislim pa, da je gesta, ki jo bova opravila s predsednikom, tako močna, da bo presegala nenaklonjene odmeve. Zanjo vlada zanimanje tudi širše po Evropi. Ker ta korak dveh državnikov pomeni pogled naprej v času, ki je za Evropo zelo delikaten.”

Lahko pričakujemo, da bosta 13. julija v Trstu izpostavila poročilo zgodovinarjev kot izhodišče - minimalni skupni imenovalec - za razumevanje preteklosti?

“Zaenkrat je predvideno, da bova imela kratka nagovora v Narodnem domu. Zaradi epidemioloških razmer ne bo mogoče prirediti velikega slavja. Tam bova nagovorila javnost - italijansko, slovensko in evropsko. Vsaj z moje strani bo poročilo gotovo omenjeno. Ne morem in nočem ugibati, kaj bo glede tega rekel predsednik Mattarella.”

S predsednikom Italije govorita o poročilu?

“Seveda. Vedeti morate, da imava zelo zaupne odnose, zelo naklonjene, hkrati pa tudi vsebinske.”

Očitno sta našla skupen jezik. V čem sta se najbolj srečala? V čem sta si najbolj blizu?

“Oba sva zavzeta Evropejca. In skrbi naju prihodnost te skupne družine. Zato iščeva pot, ki bo omogočila, da prevlada vera v sožitje in ne nacionalizmi vseh vrst in barv ter zgodovinske zamere. Ker samo to bo našim otrokom ohranilo mir in blaginjo.”

Slovenci v Italiji z mešanimi občutki spremljamo napovedi o 13. juliju. Izredno pomembne bodo besede, ki jih bosta predsednika tega dne izrekla. V vajinem dejanju eni vidijo poklon različnim zgodovinskim spominom. Drugi, da bo italijanska država končno priznala junaštvo štirih bazoviških antifašistov, ki so bili ustreljeni leta 1930. Tretji pa, da se prihaja slovenski predsednik po nepotrebnem opravičevat za povojne pokole. Kateri pomen sami pripisujete postankoma v Bazovici?

“To bo dejanje za prihodnost. To bo dejanje v miru, ne v vojni. To bo dejanje v sožitju, ne v sprtosti. To bo dejanje sprave, ne razkola, dejanje upanja in ne strahu. Tega dejanja pa ne bi bilo, če najprej in predvsem pri sebi globoko v srcu ne bi verjela, da bova storila nekaj dobrega in pomembnega. Upam, da nama bo prihodnost dala prav. Noben zakon nama ne nalaga, da narediva še karkoli drugega poleg vrnitve Narodnega doma. Kar pa bova storila v Bazovici in Trstu, izpričuje željo, da pokažemo čvrsto privrženost sožitju.”

Pravite, da bo spravno dejanje. Bodo torej predsednika na vseh lokacijah spremljali tudi ti, ki jih je preteklost postavila na nasprotne si bregove?

“Nikomur ni mogoče ukazati, da misli drugače, kot misli. Do tega ima absolutno pravico. Stremeti pa moramo vsi k temu, da se ne prepiramo, ampak se pogovarjamo. To je naša civilizacijska dolžnost, ker govorimo o preteklosti, ki je ne moremo spreminjati.”
“Ograje me žalostijo”

Za nami je slovenski državni praznik. Ste kot predsednik države ponosni na to, v kakšnem duhu je minil?

“Kot veste, državni praznik obeležujem z dnevom odprtih vrat. Kolikor vem, smo edina država na svetu, kjer človek z ulice ob spontanem navdihu stopi v predsedniško palačo in se pogovarja s predsednikom. To je občutek svobode in varnosti, o katerih smo sanjali ped tridesetimi leti. Letos pa je vse potekalo malo drugače. Zaradi epidemije in ograj, ki so bile delno povezane z epidemijo. Razumem deloma odločitev policije, ki je zadolžena, da zagotavlja varnost. Kot govorniku pa mi je bilo seveda žal in sem čutil žalost, ker sem sicer lahko nagovoril navzoče na osrednji slovesnosti, ampak ne ljudi, ki jim je bil govor namenjen.”

Letošnji praznik je potekal v nekem kontekstu, ki pa ni najbolj laskav za državo. Razdeljenost med ljudmi še nikoli ni bila tako velika. Kako gledate na to?

“Razhajanje političnih duhov se mi še ne zdi usodno, zdi se mi še reverzibilno, da ga je mogoče vrniti v normalne tokove demokratične polemike. Ne mislim še, da je prišlo do nekega razkola. Na ta razhajanja pa moramo paziti, zato opozarjam na pomen sodelovanja. To, da pa so bile na prizorišču ograje in da jih je bilo toliko, je bilo zame zelo boleče. Tega nisem skrival. Prosil sem, saj ukazati ne morem, ker za to nisem pristojen, da bi bilo ograj čim
manj.”

Ilustrativno za klimo, ki vlada v državi, je bilo pljuvanje na predstavnike častne straže. To se je zgodilo prvič, kar pomnimo. Priča o globoki frustraciji med ljudmi, ki se čutijo nemočne in svoj upor izražajo na takšen način.

“To priča o neki strasti, ki ni pod kontrolo. A zdi se mi zelo neprimerno ravnanje. Redkokdaj ocenjujem geste protestnikov, ker razumem, da ne morejo biti politično korektne. Toda takšno ni bilo ne premišljeno ne sporočilno, izviralo je le iz strasti, ko se zdi, da je vse dovoljeno, samo da pokažeš gnev, jezo in razočaranje. Vse to priča o razmerah, v katerih smo se znašli, za katere pa za razliko od vas jaz ostajam vendarle poln upanja, optimist. Sem trideset let v politiki, marsikaj sem že videl in doživel, tudi obdobja, ko se je zdelo, da je vse pokončano. In vendar je v naših ljudeh neka čudna, magična imaginacija. Ko je naša država na preizkušnji, jo to pelje vedno naprej in navzgor, nikoli navzdol in nazaj.”

Toda gre za neko eskalacijo dogajanja. Na Prešernovem trgu smo videli ene demonstrante proti drugim demonstrantom ...

“To zame ni bilo presenečenje …”

Ali se ne bojite trenutka, ko bo prišlo do obračuna med dvema strujama, ki ga policija ne bo mogla obvladati?

“Kmalu po nastopu vlade predsednika Janeza Janše, ko so protesti že bili, vendar omejeni, sem na podlagi izkušenj pričakoval takšen razvoj dogodkov, le da se dogaja hitreje in globlje, kot se je takrat zdelo. Nisem torej presenečen, sem pa daleč od tega, da bi bil ravnodušen. Protesti so legitimni, vsi pa se morajo vzdržati uporabe sile in grožnje z njo. Na preizkušnji je strpnost. Ta bo odločilna. Od strpnosti bo odvisno, ali se bo problem rešil po mirni poti in s političnim dialogom. Slovenci smo v zadnjih sto letih doživeli dovolj, da imamo izkušnje z razkolom in z enotnostjo. Vemo, da smo sposobni političnega sodelovanja in tudi absolutnega nasprotovanja in izključevanja, pa tudi, da sami izbiramo svojo usodo.”


Foto: Leo Caharija/Primorske novice

S predsednikom vlade ste o tem kaj govorili?

“Da. Se pogovarjava.”

Pa vas sliši?

“Ni nobena skrivnost, da imava glede mnogih vprašanj različna stališča. Imava tudi precej različno kulturo političnega komuniciranja. Velikokrat sva se borila eden proti drugemu. Sva pa tudi sodelovala. Da imava dialog, je rezultat spoštovanja, ki izhaja iz dejstva, da sva trideset let tako ali drugače in v različnih vlogah v slovenski politiki. Slovenija doživlja razmere, v katerih se je znašla tudi zaradi epidemije in prehoda zdravstvene krize v gospodarsko. Glede tega mislim, da bi lahko predsednik vlade, kot najmočnejši človek z vidika oblasti, pokazal še malo več širine. Ni pa mu mogoče očitati, da se pogosto za to ne trudi. Časi zdaj terjajo tudi od njega, da pokaže najboljše vrline, kar zadeva strpnost v komuniciranju. Strpnost je v tem prelomnem trenutku ključna in bo odločala o razpletu sedanje krize.”

O odnosu s predsednikom vlade ste nekaj že povedali. Kaj pa menite o delu vlade kot celote?

“Kot predsednik republike sem sodeloval že s štirimi vladami. V tej vlogi dela vlade ne hvalim ne kritiziram. Izjemoma pa sem zaradi izjemnih razmer ocenil kot odlično ukrepanje v času epidemije. Številke to potrjujejo. Z vladami sodelujem. Tudi s sedanjo. To razumem kot svojo ustavno dolžnost. Ste pa rekli nekaj, kar je tudi širše razumljeno drugače, kot je sicer določeno po ustavi in zakonih. Vlada ne dela z mandatom predsednika republike, ampak z mandatom državnega zbora. In je za svoje ravnanje odgovorna državnemu zboru.”

Nekomu pa predsednik republike podeli mandat.

“Kandidaturo za predsednika vlade. Mandat za sestavo vlade pa podeli državni zbor s 46 glasovi. To je pogost nesporazum. Predsednik v bistvu predlaga samo kandidata za mandatarja.”

Opozicija je šibka, dezorientirana, razbita. Se vam to zdi za stanje demokracije dobro?

“Tako kot ne ocenjujem vlade, ne ocenjujem niti opozicije. Kot državljan in kot predsednik pa si želim, da bi bila vedno znana alternativa, ne glede na to, kdo je na oblasti in kdo v opoziciji. To se mi zdi za demokratičen razplet vsake krize ključnega pomena. Stvar opozicije je vedno, da ponudi alternativo. V tem smislu ravnam tudi pri pozivih, naj razpišem volitve. Če ni jasno, kaj je alternativa obstoječemu, je tveganje, da z odločitvijo za volitve državo zapeljemo v nepredvidljivo smer.”

“Pred 30 leti so bili prav tako prepiri, a je bila ideja. Te danes ni.”

Obeležujemo tri desetletja od prelomnih dogodkov v letih 1990 in 1991. Takrat so v politiko vstopili mnogi naturščiki, politični začetniki, ampak vtis je, da je bila slovenska politika v tistem obdobju visoka dunajska šola, medtem ko imamo danes zanemarjeno in zakajeno balkansko krčmo. Govorimo o ravni razprave, argumentacije, o odnosu do političnega tekmeca, nasprotnika.

“Gre za sentimentaliziran zgodovinski spomin, ki izhaja iz dejstva, da se je iz tistega časa rodilo nekaj velikega - slovenska država. Če pustimo mitske predstave ob strani, je bilo leta 1990 ogromno prepirov, spotikanj, žaljenj, tudi komičnih situacij. V letu 1990 je bilo mogoče videti vse, kar je mogoče videti v parlamentarni demokraciji, ki je na začetku svoje poti. Pomembna razlika med tistim in današnjim trenutkom pa je ideja, vizija, zamisel. Politika je imela eno temo in veliko vizijo, ki je obe strani združila. To je bila osamosvojitev. Zdaj imate pa manjše prepire od takratnih, nimamo pa tako velike ideje.”

Dovolite mi nestrinjanje. Ponovil bom, raven politične kulture je bistveno nižja od tiste pred 30 leti. Spomnite se, da je eden vaših predhodnikov na čelu stranke, Ciril Ribičič, v poslanski skupini sprejel kandidata za mandatarja Lojzeta Peterleta, ki je predstavil svoj program. En je bil prenovljeni komunist, drugi demokristjan, pa sta se vendarle konstruktivno pogovarjala. Danes se, če se že, pogovarjajo le za kamere.

“Slovenci smo v preteklosti izkusili tako razkol kot enotnost. Imamo obe zgodovinski izkušnji, znamo sodelovati in se izključevati. Kaj se bo zgodilo z nami, je absolutno naša odgovornost. Ne moremo se izgovarjati na prepih in turbulence v mednarodnem okolju. Če bomo enotni, nam ne morejo škodovati, če bomo razdeljeni, bomo prizadeti. Strpnost in sodelovanje sta omogočila uresničitev velike ideje pred 30 leti. Občutek, ki ste ga opisali, izhaja iz dejstva, da polemike in prepiri ne tečejo okrog neke velike ideje, vizije. Našo prihodnost bo v veliki meri določil tisti, ki bo prvi in zelo prepričljivo ponudil vizijo Slovenije v prihodnosti. Tisti, ki bo vnesel idejo, ki se bo zdela odrešujoča za vrsto problemov, tisti bo za seboj povlekel množico ljudi.”

Kdo naj jo ponudi?

»Tisti, ki jo bo imel in jo bo sposoben prepričljivo predstaviti. Podobno, kot je bilo konec osemdesetih let mogoče predstaviti idejo svobodne, demokratične družbe v Majniški deklaraciji, bi Slovenci nekaj takšnega potrebovali v naslednjih letih. Verjetno bodo to od nas terjale domače in mednarodne okoliščine, ko bomo siti praznih prepirov in se bomo želeli, če že, prepirati o prihodnosti. Po Sloveniji hodim veliko in iz pogovorov z ljudmi imam vtis, da ljudje to od politike pričakujejo. Imamo vse danosti za razvoj v zeleni, digitalni smeri, rabimo pa za to politiko, ki bo združevala. Ni enostavno, ni pa nemogoče. Potrebnih bo nekaj modrosti, poguma, vizionarstva, tudi voditeljstva, ampak ljudje na to čakajo. Pričakujejo strateški načrt, kako Slovenijo zapeljati v naslednje desetletje.”

“Varde je treba preganjati bolj dosledno”

Kako komentirate lagodnost in nonšalanco, s katero spremljamo izpade varde? Vsakič, ko naredijo korak naprej in država obzirno naredi korak nazaj, jim namreč država odstopi del suverenosti.

“Ko so se prvič pojavili v javnosti, smo vsi opozorili na nedopustnost takšnega ravnanja, vendar se ni veliko spremenilo. Ko pa so se dejanja začela ponavljati in je nastal vtis, da ima varda zaradi neukrepanja države nekakšno potuho, pa sem pisal državnemu zboru, kar počnem zelo redko. Pozval sem, naj uredijo nedopustnost nošenja maskirnih uniform v javnosti in sankcioniranje dejanj, ki jih izvaja varda. To zdaj ni urejeno in velikanska večina ljudi ob tem čuti nelagodje in upravičeno skrb.”

Torej se zavzemate za ostrejši pregon?

“Absolutno.”

Kako komentirate odsotnost ambicije pri vladi, da te zadeve uredi? Ali vsaj manjšo zavzetost v primerjavi s prejšnjo vlado?

“Ko je bil zakon vzet iz procedure, sem izrazil svoje obžalovanje, ko se je pojavila ideja o novem zakonu, pa sem ga s pismom podprl.”

Ste človek, ki je bil rojen ob meji, odraščali ste ob njej in jo čutili, oblikovala vas je. Zadnje mesece je bila meja z Italijo znova zaprta, Slovenci na oni strani pa smo doživljali latentno konfliktnost s strani matice. Čutili smo jo domala vsak dan. Očitno vendarle še nismo dosegli zadostne ravni spoštovanja, sožitja. Kaj pravite?

“Sem velik zagovornik dveh Goric - enega mesta, to je projekt, ki bil iz vrste razlogov deležen močne evropske podpore. Če kaj, je sreča, ki je zavladala ob padcu meje, še en dokaz, kako obe Gorici potrebujeta ena drugo. Poglejte, Gorica ni več tisto živahno mesto, kot je bila ob koncu Jugoslavije, ko je bila zlasti trgovsko mesto. Nova Gorica pa tudi nima bistvene primerjalne prednosti, kot bi jo imeli obe mesti, če gresta skupaj. Da bi se to uresničilo, rabimo pogumne ljudi, vztrajno delo, veliko prepričevanja ljudi, pri katerih je še vedno nekaj skepse in nezaupanja. To je delo, ki presega en mandat, morda bo za to potrebna generacija, vendar bi bili pozitivni učinki tu preštevilni. Seveda pa je nujni predpogoj skupna Evropa, drugače to ne bo šlo.“

Kako gre razumeti ta zadnji stavek? Dopuščate, da Evropske unije, kot smo jo imeli radi, z evrom, schengenom, Erasmusom …, ne bomo več živeli?

“Mislim, da jo vendarle še živimo. Ovire, ki so se zaradi pandemije pojavile na mejah, so še majhne v primerjavi s tistim, kar bi se lahko zgodilo brez sodelovanja in strpnosti in če bi zmagalo izključevanje.”

Si upate napovedati smer, v katero bo šla Unija?

“Ne znam si niti predstavljati, kaj bi bilo, če bi bilo te velike ideje konec. Ostalo bi pogorišče, na kakršnem je po drugi svetovni vojni ideja Evropske unije zrasla. Upam, da nam zaradi izgube zgodovinskega spomina ne bo treba dočakati novega pogorišča, da bi na njem zraslo nekaj novega. Najin korak s predsednikom Mattarello je tudi korak v smeri sožitja in skupne prihodnosti.”

Pravijo, da prijatelja spoznaš predvsem v stiski. Se vam zdi, da je bila Slovenija v odnosu do Italije v koronakrizi takšen prijatelj?

“Italiji smo pomagali z zdravstvenim osebjem in za to nam je bila hvaležna. Mislim pa, da tako kot Italija sprva ni razumela vseh razsežnosti krize, tudi mi nismo znali razbrati, kam vodi. Ko so bile razmere v Italiji že kritične, smo imeli ob tem še spremembo oblasti, zaradi česar je sodelovanje steklo z nekaj zamika. S predsednikom Mattarello sva se velikokrat slišala in se pogosto o tržaškem dogodku nisem želel niti pogovarjati, da ne bi dobil občutka, da ga kličem le zaradi tega. Enkrat sem ga tako vprašal, če kaj potrebujejo in je pritrdil in takrat smo našli način, da pomagamo.”

“Matica bi Slovence onstran meje morala nagovoriti glasneje”

Kot zamejec bi vas rad vprašal naslednje: dolgo smo s strani slovenske države pogrešali besedo pozornosti, začutili smo manko na relaciji matice do manjšine. Soglašate?

“Te besede so bile, ampak so bile spričo izjemnih razmer preslišane. Morale bi biti bolj odmevne, kar je tudi nauk za prihodnost.”


Foto: Leo Caharija/Primorske novice

Zakaj ste kot vrhovni poveljnik vojske zahtevali poročilo o incidentu nad Glinščico?

“Ker se morajo vse okoliščine razjasniti.”

Ste ga že prejeli?

“Ne, ga pa pričakujem.”

Ta incident je sprožil veliko sovražnega govora na račun civilista, zamejca, ki je bil vanj vpleten, kot tudi na račun Primorskega dnevnika. Kako ocenjujete raven diskurza, ki se pretaka skozi splet in družbena omrežja?

“O svobodi govora sem imel posvet in tudi na tej osnovi lahko ugotovim, da se svobodni govor lahko sprevrže v sovražnega, če ne spoštujemo dostojanstva tistega, ki so mu besede namenjene. Pazljivosti na dostojanstvo drugega je zdaj premalo. Ni pa to le rezultat pojava družbenih omrežij, ta so le še bolj razkrila razsežnosti, ki jih ima sovražni govor. Če se bomo slišali, upoštevali in razumeli, bomo lahko preživeli. Prepogosto razumemo le svojo pravico, da mislimo različno. A ta pravica ima še eno plat, to je odgovornost, da premoščamo medsebojne razlike. Te zavesti je zdaj premalo, vsak je zadovoljen, da pove svoje stališče. To je zelo pomembno, moramo pa svoja stališča tudi zbliževati.”

Kako kot vrhovni poveljnik vojske gledate na tvit predsednika vlade, s katerim izraža dobrodošlico ameriškim vojakom, ki bi jih predsednik Trump utegnil umakniti iz Nemčije?

“O tem ne vem veliko več od tistega, kar sem prebral, tako da v tem trenutku ne morem komentirati.”

Kot veste, je bila v Italiji izdana sodna odločitev, da Slovenija ni varna država za migrante. Vas je to presenetilo?

“Ker gre za stališče uradne institucije, tega ne morem komentirati. Nas pa takšna ocena ne more pustiti ravnodušnih.”

Evropa ima problem s solidarnostjo. Ukrepi po epidemiji to dokazujejo.

“Solidarnosti je v Evropi veliko, še več, Evropa hrepeni po njej. Nima pa dovolj razvitih mehanizmov, da bi jo izkazala. To me kot Evropejca skrbi, da se je namreč obstoječa politična infrastruktura izkazala za premalo učinkovito. Hiše ne morete imeti le za sončno vreme, treba jo je graditi tudi za nevihto. In evropska hiša še ni pripravljena na nevihte. Bolj kot v času gospodarske in finančne krize je, ne pa še povsem.”

Delite bojazen, da bodo po zdravstveni krizi najbolj prizadeti tisti, ki so najbolj ranljivi?

“Ko sem pred časom rekel, da me samo obdobje zdravstvene krize, če seveda odmislimo strah ali izgubo življenj, ne skrbi toliko, kot me skrbi čas po krizi, so me nekateri gledali z začudenjem. Zdravstvena kriza se bo namreč ponavljala v valovih in bo imela gospodarske posledice. Imate prav, države, ki jih je koronakriza najbolj prizadela, bodo recesiji najbolj izpostavljene. Svetovna skupnost je bila zelo naklonjena takojšnji pomoči, kar je prava odločitev. Me pa skrbi vzdržnost teh ukrepov, saj ne moremo deliti, ne da bi ustvarjali. Ustvariti moramo torej pogoje, da bomo spet začeli ustvarjati. V nasprotnem primeru bo nastal problem dolgov. In to zna predstavljati velikanski problem.”

Gospod predsednik, pred nami je poletje, kje boste porabili vavčer, ki smo ga prejeli od vlade?

“Vsako leto greva s sinom peš po Sloveniji, doslej sva naredila 973 kilometrov, in tudi letos greva na pot. Vavčer bo za prenočišča.”

Boste šli kam tudi s svojo katro?

“Katra je registrirana, deluje brezhibno. Nekoč sem se z njo pohvalil, pa mi je mehanik dejal, 'gospod predsednik, ne bodite preveč prevzeti nad tem, saj se v takem avtomobilu tudi nima kaj pokvarit' (smeh).”