Intervju za Mladino
Ljubljana, 28. 9. 2012 | intervjuji
Dr. Danilo Türk, predsednik Slovenije
Novinar: Jure Trampuš
Enajstega novembra bodo predsedniške volitve in dr. Danilo Türk je favorit, meritve javnega mnenja mu napovedujejo zmago. To ne pomeni, da ga nihče ne kritizira, še posebej vladna stran in njihov predsedniški kandidat dr. Milan Zver ga dojemata kot skrajnega kandidata –Türk naj bi bil "faktor blokade ". A v intervjuju je predsednik deloval spravljivo, vladi priznava, da poskuša sprejeti pokojninsko reformo, in je kljub napetim notranjepolitičnim razmeram in krizi še vedno optimist. Hkrati pa vseeno misli, da bi bilo bolje, če bi vlado vodil tisti, ki je zmagal na volitvah.
Gospod predsednik, ste zaskrbljeni nad stanjem v Sloveniji?
Zaskrbljeni smo vsi. Stanje v Sloveniji ni dobro, vendar so možnosti, da ga izboljšamo. Zaskrbljenost ne zadošča. Poleg zaskrbljenosti bi morali imeti dovolj modrosti in dovolj dobrih predlogov in potem bi stvari šle na bolje.
Na nedavnem sestanku z nekaterimi slovenskimi ekonomisti ni bilo čutiti, da se nam bliža katastrofa. Nasprotno. Veliko jih je poudarjalo, da Slovenija ni v tako slabi finančni kondiciji, kot nam prikazujejo. Kakšen je bil vaš občutek?
Podoben kot takrat, ko sem se pogovarjal s finančnim ministrom, ki ocenjuje, da je položaj v Sloveniji še vedno takšen, da smo sposobni iz težav priti sami. Ekonomisti so mi povedali nekaj več o svojih ekonomskih analizah stanja in prikazali objektivne podatke. Tudi v zadnji številki Gospodarskih gibanj je Velimir Bole napisal zelo tehtno analizo našega finančnega stanja, tako javnofinančnega kot tudi položaja bank, in vsa ta objektivna dejstva kažejo, da v Sloveniji vseeno vse ni tako zelo slabo. Vprašanje pa je, ali imamo dovolj znanja in pripravljenosti, da najdemo najboljšo pot naprej. Recimo glede sanacije bank, glede konsolidacije proračuna in zmanjševanja proračunskega primanjkljaja.
Kot sami pravite, se niste pogovarjali samo z ekonomisti. Pri vas je bil minister za finance, pa minister za delo, guverner, srečali ste se predstavniki delodajalcev ... Ali znamo Slovenci poimenovati probleme, znamo najti prave rešitve? Ekonomski ukrepi na vladni strani nimajo splošnega strokovnega konsenza, kaj šele javne podpore.
To drži. Vprašanje, ki ga postavljate, je popolnoma umestno. Sam pa bi rad vseeno opredelil tiste točke, kjer se mi zdi, da je napredek možen in potreben. Na enem prvih mest je pokojninska reforma. Ta je veliko več kot samo strukturna reforma. Gre za preizkus politične zrelosti. Po lanskem letu, ki je bilo zelo neuspešno in je z zavrnitvijo predloga pokojninske reforme na referendumu in s političnimi problemi, ki so ji sledili, pomenilo nekakšno najnižjo točko v slovenski politiki, imamo sedaj za seboj izkušnjo in verjamem, da so vsi udeleženci dovolj odgovorni, da se lahko uspešno pogajajo. Pokojninska reforma je bistvena, tako strukturno kot politično. Nov poskus s pokojninsko reformo bo nov poskus zrelosti našega političnega prostora in sistema.
Je bilo pametno, da smo imeli pred enim letom predčasne volitve? Strukturne reforme je predlagala že prejšnja vlada, danes so še bolj potrebne kot takrat. Kaj je Slovenija s predčasnimi volitvami pridobila – sedanja vlada ima enako ali pa še nižjo podporo, kot jo je imela Pahorjeva.
Predčasne volitve se niso zgodile čez noč, šlo je za proces drsenja, razhajanja v koaliciji in njenega končnega razkroja. To je bil proces, katerega del je bil tudi izredno negativen učinek referenduma o pokojninski reformi. Bilo je več možnosti, da se to drsenje ustavi, recimo še v začetku leta z boljšo opredelitvijo prednostnih nalog vlade in zaupnico vladi v parlamentu sredi mandata. Skratka, šlo je za drsenje, ki se je končalo z nezaupnico vladi in predčasnimi volitvami. Ves čas tega drsenja sem govoril, da je treba videti razne alternative, tudi kakšno rekonstrukcijo vlade. Danes je za nazaj seveda lahko ugotavljati, kaj bi bilo boljše.
Kaj smo poleg izkušenj in nove vlade dobili v tem letu?
Nič posebno dobrega, kar bi lahko prikazali kot dosežek. Treba je delati s tistim, kar je, in izkušnje vseeno nekaj veljajo. Pokojninska reforma je sedaj na popravnem izpitu. Če bomo ta popravni izpit dobro opravili, potem se bo pokazalo, da smo se iz teh izkušenj naučili pravih stvari.
Od kod črpate ta optimizem? Podobno ste razmišljali in opozarjali pred dobrim letom dni. Zakaj bi bilo danes drugače?
Ker so se posledice zavrnitve jasno pokazale in ker pogovori z udeleženci kažejo, da je razumevanje pomena te reforme boljše, boljša je tudi pripravljenost na dialog. Lani so recimo sindikati vztrajali pri tem, da je namesto upokojitvene starosti treba doseči sporazum o pokojninski dobi 40 let. Letos je vlada vzela ta predlog sindikatov zares in ga je dala v izhodišče. Lani vlada tega ni bila pripravljena storiti.
V času prvega poskusa sprejemanja pokojninske reforme ni bil problem le v napačno vodenih pogajanjih. Problem je bila tudi tedanja opozicija, ki danes vlada in ki danes predlaga svojo različico pokojninske reforme.
Mislim, da je današnja opozicija bolj pripravljena sodelovati pri iskanju kompromisa, kot je bila opozicija lani. Vsi glavni udeleženci v procesu so videti zainteresirani, da se kompromis najde. To je novo. Tega lansko leto ni bilo.
Bonitetne agencije niso tako optimistične. Nekatere celo omenjajo, da se slovenska politika ne zna dogovoriti in da se nam tudi zaradi političnih nesoglasij draži denar.
Poročila bonitetnih agencij je treba skrbno prebirati. In ta so zelo natančna. Ko gre za strukturne reforme in druge ukrepe za vzdržnost javnih financ, bonitetne hiše pričakujejo večjo politično enotnost znotraj vladajoče koalicije in v političnem prostoru. Ne govorijo pa o političnih razhajanjih na splošno, govorijo o političnem poenotenju glede precizno definiranih nalog. Te nianse so izjemno pomembne. Zanimivo je to, da je vlada vzela ta priporočila zares, pokojninsko reformo in reformo trga dela je potisnila močno v ospredje. Če se spominjate vladnega zakonodajnega programa, ki je bil predložen v parlamentu julija, ste lahko videli, da sta bili obe reformi na zadnjih dveh mestih, na 111. in 112. mestu. Torej sta šele prišli v ospredje. Sporočila bonitetnih hiš so bila nekakšna budilka, zgodil se je korak v pravo smer, od tu naprej pa potrebujemo resnično dober, skrben dialog in občutek za kompromis.
Milan Zver, vaš izzivalec za mesto predsednika, je po sestanku, ki ga omenjava, dejal, da je pristop ekonomistov stare šole napačen, da gre celo za dolgoročno umiranje na obroke.
Nihče od udeležencev pogovora ni izrekel nobenega dvoma o tem, da je treba narediti pokojninsko reformo, narediti reforme trga dela, da so potrebne strukturne reforme. Ocene, ki ste jih citirali, so zelo daleč od tistega, kar se je dogajalo na sestanku.
Morda pa vam del vladajoče opcije in njihov predsedniški kandidat bolj zamerita vaša stališča do vpisa fiskalnega pravila v ustavo.
Ocene bonitetnih hiš o fiskalnem pravilu ne govorijo, ne govorijo o tem, da bi kaj takega morali imeti v ustavi. Govorijo o vzdržnosti javnih financ in govorijo o strukturnih reformah. Če skrbno preberemo ta poročila in če dobro poslušamo naše ekonomiste, boste videli, da se v bistvu rešitve kažejo. Ampak ne v spreminjanju ustave, pač pa v sprejemanju resničnih ukrepov za zmanjšanje proračunskega primanjkljaja. Vpis fiskalnega pravila v ustavo ni čarobna paličica, ki bi sama po sebi karkoli rešila. Tudi ni nikakršen resnični signal finančnim trgom. Države, ki so to pravilo vpisale v ustavo, nimajo nič boljših obrestnih mer na obveznice, kot jih ima Slovenija. Pretiravanje z ustavno spremembo ni dobro.
Znotraj politike se, kljub načelnemu soglasju o strukturnih reformah, kažeta dva pogleda na reševanje krize. Vlada vztraja pri varčevanju, zniževanju odhodkov, druga stran, ne samo v Sloveniji, pa govori o večjih prihodkih. Kako ocenjujete varčevalno pot, ki si jo je izbrala vlada?
Rad bi več evolucije. V prvi polovici tega leta je vlada dejansko stavila vse na tisto, kar smo sicer imenovali varčevanje, pa je bilo v veliki meri odrekanje. Zdaj so se stvari začele razvijati bolj subtilno. Kar zadeva sam proračun, je situacija še nejasna, ve se, da se predvidevajo nadaljnja krčenja proračunske porabe, predvideno je tudi povišanje davkov, a treba je najti pravo kombinacijo. Seveda bi to zahtevalo bolj tehnično in konkretno razpravo. Ko je vlada zmanjšala davek od dohodka pravnih oseb, je s tem vzela proračunu kar 150 milijonov evrov, a s tem ni bil narejen noben konkreten stimulans gospodarstvu, posledice in učinki tega ukrepa bodo kvečjemu srednjeročni.
Obstaja vtis, da se vladni ukrepi sprejemajo na hitro in brez resnih analiz. Nedavno je minister za javno upravo omenil, da naj bi prišlo do krčenja v javni upravi, a številk ni pokazal. Tudi ko so sprejemali zakon za uravnoteženje javnih financ, se ni vedelo, koliko bo vlada sploh privarčevala.
Prav gotovo so bili ukrepi sprejeti na hitro in tudi za to jesen se predvidevajo nekateri ukrepi, ki so zasnovani za hitro sprejemanje. Ampak tu je na potezi državni zbor. Ta ima pred sabo veliko odgovornost. Vprašanje je, ali je treba z večino ukrepov hiteti po skrajšanih postopkih. Če govorimo npr. o državnem holdingu, ta nima neposredne povezave s samim proračunskim stanjem. Razloga za ihtavo odločanje ni. Skratka, nihče ne more nadomestiti odgovornosti državnega zbora, da skrbno pretehta, kaj ga pelje v zrelo odločanje in kaj ga pelje v situacijo, ko bo moral popravljati odločitve. Tudi državni zbor bo jeseni pred zelo resno preizkušnjo svoje zrelosti.
Pomladi smo videli, kam pripelje tako hitro sprejemanje zakonov. Na področju pokojnin je ukrep pred ustavnim sodiščem.
V zakonu o uravnoteženju javnih financ je bila narejena resna napaka. Poseganje v pridobljene pravice in poseganje, ki ima nekatere značilnosti retroaktivnega, selektivnega poseganja, je ustavnopravno problematično. O vsebini teh problemov bo presodilo ustavno sodišče, sam pa menim, da je to problematičen ukrep. Tudi če ustavno sodišče ne bo rešilo tega problema, je treba upoštevati, da je v državnem zboru že vložena pobuda za revizijo zakona o uravnoteženju javnih financ. To je pametna pobuda. Ne gre samo za ustavne pomisleke, ukrep je problematičen s stališča političnega učinka, s stališča občutka za pravično ukrepanje države. Napake je treba popravljati. O tem sem govoril z ministrom Andrejem Vizjakom, ki po mojem vtisu razume smiselnost te pobude.
Nedavno ste imeli sestanek s premierom Janezom Janšo. V intervjuju za Delo ste dejali, da pogrešate komunikacijo. Sedaj ta komunikacija poteka. Je bolje? Se s predsednikom vlade bolje razumeta?
Moja vrata so vedno odprta. Z ministri se pogovarjam pogosto. Premiera sem povabil na pogovor konec avgusta, ko sem glede na bonitetne ocene in padajočo javno podporo vladi ocenil, da bi bilo dobro razumeti, kaj za legitimnost vlade pomeni padajoča podpora. V Sloveniji imamo politično tradicijo razmeroma visoke konsezualnosti v odločanju, smo tudi ena redkih držav, ki pogosto in resno obravnava analize javnega mnenja. To ni trivialno, to je posledica politične tradicije. In nizka javna podpora bi morala pomeniti signal, ki zahteva opredelitev prednostnih nalog vlade in ustrezno vodenje dialoga s preostalimi partnerji. To je bil glavni motiv za sestanek.
Po sestanku se je ustvaril vtis, da sestanek ni bil najbolj korekten. Vi ste govorili o javni podpori, Janša pa je prek strankarskega tvita objavil metaforo o kuri, ki ponoči krade kokoši, potem pa se čudi, zakaj je kokošnjak prazen.
Ta metaforična govorica, ki je pri nas precej razširjena, ne pomaga in ne izkazuje kakšne posebno zavidljive ravni politične kulture.
Gotovo pa Janša ni bil navdušen, ker ste namesto enotnosti govorili o nizki priljubljenosti, ki jo uživa vlada.
Enotnost je nekaj, kar se pridobi s trdim delom. Enotnost zahteva veliko več truda, kot smo ga bili navajeni doslej. Kar zadeva poti naprej, pa sem že prej povedal, imamo točke, na katerih je možno zgraditi enotnost, in treba je dobro razumeti, kako pomembne so.
Bodiva konkretna, z Janšo vseeno nimate enotnega pogleda na ustanavljanje posebne agencije, ki bi se ukvarjala z upravljanjem slabih bančnih terjatev, kot jo ima vlada.
Kot predsednik republike bi želel počakati, da bi videl, kako se bo razvil dialog med ministrstvom za finance, vlado in Banko Slovenije. Tu je treba poiskati tako rešitev, ki bo dovolj strokovno dobra. Spet smo pri vprašanju ocene, v kakšnem stanju so naše banke. Tisto, kar se mi v teh razpravah zdi pomembno, pa je, kako bo zagotovljeno angažiranje znotraj bank samih pri reševanju vprašanja slabih posojil. V mednarodni literaturi in tudi v naših razpravah obstaja zelo močno poudarjanje notranjega angažmaja bank, banke naj bi imele same ustrezne mehanizme, ki bi zagotovili, da se čim večji del posojil vrne. Temu strokovni krogi pravijo special purpose vehicle.
Treba je vseeno priznati, da največje banke doslej niso znale reševati podjetij. Lahko bi poskušale rešiti Primorje, pa so ocenile, da je bolje, če gre v stečaj.
Ne branim bank, tudi sam bi bil za to, da bi v primeru Primorja (če seveda govorim teoretično, ker je zadeva mimo) banke terjatve spremenile v lastniške deleže in potem tako pomagale, da Primorje nekako preživi, se prestrukturira. Je že tako, da banke ne morejo biti neodgovorne za svoje komitente. In če trdite, da banke niso bile usposobljene, da bi skrbno usmerjale delovanje gospodarskih subjektov, ki mu dolgujejo denar, potem se morajo usposobiti za kaj takšnega. NLB je bila nekoč že sposobna s svojimi notranjimi močmi, s svojo notranjo strokovnostjo reševati probleme prezadolženih podjetij. Mislim, da je ta del reševanja nujen, da brez tega ne bomo imeli dobrih rešitev. Nujno se morajo tudi banke same usposobiti, okrepiti, delati noč in dan s temi podjetji.
Se vam zdi, da se pri teh bankah pojavlja tipična slovenska značilnost iskanja krivcev, sovražnikov, preganjanja bančnikov?
Najprej je treba rešiti problem, potem pa se lahko pogovarjamo o krivcih. Ali pa se vsaj hkrati, ko se pogovarjamo o krivcih, resno lotiti problema. Kar se pa krivcev in krivde tiče, pa je tu stvar resnično treba razumeti v celoti. Sedanja bančna kriza v Evropi je posledica neodgovornih ravnanj. Nekatera od teh neodgovornih ravnanj so storili upniki, druga dolžniki. Vsa Evropa je v težavah zato, ker je bilo precej neodgovorne kreditne dejavnosti, tako na upniški kot na dolžniški strani. Prava rešitev bi bila, da se odpravi najprej to. Slovenija je bila med državami, ki so vložile razmeroma malo državnega denarja v dokapitalizacijo bank. Mi smo še do junija računali, da se bo NLB lahko dokapitalizirala iz tujih zasebnih sredstev. To se ni zgodilo in sedaj imamo večji problem doma, hkrati pa nekako iščemo uteho, iluzorno rešitev v pripisovanju odgovornosti. To iskanje odgovornih je potrebno, ampak ni edino in verjetno ni primarno. Najprej je treba problem rešiti.
Si lahko Slovenija privošči tako velik javni sektor?
Po mednarodnih primerjavah javni sektor v Sloveniji ni pretiran. Rad bi posvaril pred neko nevarnostjo, ki se v Sloveniji ne vidi dovolj dobro. Ko je pred tremi leti Latvija prišla v krizo, so rešili problem z drastičnim zmanjševanjem javnega sektorja in takrat je bilo to sprejeto kot hrabro in hvalevredno dejanje. Sam spremljam finančne časopise, spominjam se tistih slavospevov. Dobri dve leti kasneje so isti finančni časopisi z grozo ugotavljali, da se je v Latviji zgodil eksodus, da je odšlo okrog pet odstotkov celotnega prebivalstva, da se je 100.000 ljudi v zadnjih dveh letih odselilo iz Latvije in da so se odselili zlasti mladi in produktivni ljudje, ki so našli boljše službe v Nemčiji, na Švedskem in drugih državah. Videti moramo vse vidike problema. V Sloveniji prav gotovo nimamo preveč zdravnikov. Katerih poklicev imamo pa preveč, je treba dovolj skrbno pogledati, kajti mednarodne primerjave nam ne kažejo, da bi bila Slovenija nekakšen ekstremen primer.
Govorila sva o varčevanju in odpuščanju. Vlada pravi, da je v ožji javni upravi že znižala število zaposlenih. Kako varčujete v uradu predsednika?
Smotrno. Odkar sem predsednik, imam varčevalni program. V teh letih, kar sem predsednik, smo zmanjšali porabo, tako da je letošnja poraba v letu 2012 že 40 % nižja od tiste v letu 2008. Varčevalni program je dal neto prihranek v skupni vsoti dva milijona evrov dodatno k vsem znižanjem, ki so jih prinesli različni rebalansi. Tako smo porabo predsednika republike, njegovega urada, spustili na raven v letih 2002-2003. Varčevanje je nekaj, kar zahteva sistematičnost in čas. To ne more biti enkratno dejanje in ne more biti dejavnost, ki je vezana na trivialnosti, kot je varčevanje pri kavi.
Kaj pa dragi poleti v Bosno?
Šlo je za en polet v tri kraje. To je bilo leta 2008. Takrat je bil predsedniški urad izključen iz vladnega sistema naročanja letal zaradi sporov, ki so se vlekli še iz obdobja prejšnjega predsednika. Znajti smo se morali na prostem trgu, in ko se je uskladil termin uradnega obiska predsednika, je to sovpadlo s stavko pilotov v zahodni Evropi, kar je povečalo povpraševanje po najetih letalih in dvignilo cene. Zato je bil najem tistega letala za polet v Sarajevo, Mostar, Banjaluko in nazaj visok. Sam sem to sprejel z obžalovanjem, kolikšna je bila cena, sem izvedel pozneje in od takrat naprej smo naredili mnoge stvari in tudi bistveno zmanjšali porabo urada predsednika.
Med talci varčevanja so tudi slovensko šolstvo in slovenske univerze. Kako razumete varčevanje na ravni šolstva?
Ena stvar je varčevanje pri plačah, ki je bilo del dogovora v okviru zakona o uravnoteženju javnih financ. Tukaj so bile stvari dogovorjene in konsenz je bil dosežen. Druga stvar so sedanji predlagani posegi v visoko šolstvo in rezi, ki jih je že zakon o uravnoteženju javnih financ naredil za visoko šolstvo za raziskovalno sfero. To je zelo skrb zbujajoče in verjamem, da bo o tem treba precej resno razpravljati. Vidite lahko, da je celotna visokošolska sfera mobilizirana proti vladnim ukrepom in da je ta novela zakona o visokem šolstvu sprožila veliko nezadovoljstva.
Javna razprava po meri ministrstva Žige Turka je trajala le dva dni.
To je bil del razprave, ki ni nikogar zadovoljila. To so stvari, ki zahtevajo bolj resno in temeljito soočenje mnenj. To se mora spremeniti.
Kaj mislite o ideji, da bi se povečal DDV za tiskane medije?
Ta ideja je zelo slaba. Vem, da tak predlog obstaja, in upam, da ne bo sprejet. Če bi bil sprejet, bi pomenil ogrožanje pravice do svobode izražanja in hkrati širše ogrožanje človekovih pravic. Kajti omejevanje pravice do svobode izražanja po poti nesorazmernega davčnega obremenjevanja je zelo problematično.
Po volitvah ste za premiera predlagali Zorana Jankovića, Janezu Janši ste zaradi znanih razlogov odrekli podporo. Še vedno mislite, da bi Janković bolje vodil Slovenijo?
Predvsem sta Janković in njegova stranka zmagala na volitvah. Slovenska politična praksa je vselej bila, da se da mandat predsedniku stranke, ki je zmagala na volitvah. To je pomemben vidik, ki ga ne smemo pozabiti. Glede na to, kar smo takrat vedeli o idejah Zorana Jankovića, je bilo videti, da ima razumen nabor ukrepov za uravnotežen proračun, tudi na strani dodatnih prihodkov, hkrati pa je imel nekaj dobrih idej za zagon gospodarstva. Moja izbira je bila takrat povsem primerna, in če gledamo retrospektivno, lahko rečemo, da bi bilo morebiti bolje, da bi zmagovalec na volitvah vseeno sestavil vlado. Ampak to ni odvisno samo od njega in njegove stranke. Zbrala se je drugačna koalicija in sedaj je stvar te koalicije, da dokaže, da je sposobna ponuditi boljše rešitve.
Eden od temeljnih očitkov k vaši politiki, za katerega boste verjetno rekli, da je neupravičen, je, da niste predsednik vseh Slovencev, ker naj bi delili Slovence. Če sprejmemo to hipotezo kot resnično, naj vam postavim vprašanje takole: ste bili pri maši ob dnevu državnosti?
Ne.
Bili pa ste na nekaterih partizanskih proslavah; obstaja vtis, da prireditve obiskujete selektivno. Zakaj niste bili v recimo Mekinjah, kjer je bila spominska slovesnost ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov?
No, bil sem pri maši ob nastopu novega ljubljanskega nadškofa dr. Stresa, kar je javnost sprejela s precej mešanimi občutki. Mislim, da sem takrat ravnal prav, imam pa občutek, da smo v Sloveniji nepotrebno in prevečkrat ujeti v vzorec, v nekakšno dihotomijo: maša ali partizanska prireditev. Hodim na prireditve, kamor me povabijo, in seveda vedno računam tudi s tem, da je glede udeležbe na raznih prireditvah možno slišati kritične pripombe. Tudi ko sem šel letos, kot že vsa leta prej, na prireditev skavtov, so me kritizirali, čeprav se to prejšnja leta nikomur ni zdelo sporno. Predsednik republike mora računati s kritičnimi pripombami v vsakem primeru. A če se vrnem k vašemu temeljnemu vprašanju. Sem predsednik vseh Slovencev, kot tak sem bil izvoljen in temu je posvečeno moje delo. Hkrati pa razumem, da ljudje, ki jim niso všeč moja stališča, včasih pretiravajo s svojo kritiko. Ne moti me kritika, ampak ne bi rad, da bi v njej začela prevladovati logika: kdor ni z nami, je proti nam, svaril bi pred to logiko.
Ob dnevu državnosti ste v svojem govoru omenjali tudi poskuse monopolizacije oblasti. Ste lahko bolj konkretni?
Ni treba, da bi bil bolj konkreten. Saj lahko sami opazite, da se v Sloveniji pojavlja politična tendenca koncentracije oblasti. Samo na področju kazenskih zadev lahko to vidite ob združevanju tožilstva in ministrstva za notranje zadeve. Takšna rešitev za sodobno Evropo ni tipična in ima lahko negativne posledice. Zadeva je sicer pred ustavnim sodiščem in videli bomo, kako bo presodilo.
Če boste spet izvoljeni, boste delovali drugače? Je vloga predsednika republike res tudi ta, da opozarja vlado, kadar ne dela pravilno?
Seveda, saj zato sem bil tudi izvoljen, to sem tudi delal in bom delal tudi v prihodnje.
Pa s tem ne posegate preveč v notranjepolitična razmerja? Ali ni, da si znova sposodim terminologijo SDS, to pot za delitev Slovencev?
S tem se ne strinjam. Predsednik republike je izvoljen na splošnih volitvah, volitve so politično dejanje ljudstva in od predsednika republike se pričakuje, da dela v treh smereh, da svetuje, kadar oceni, da je nasvet potreben, da opozarja, kadar oceni, da je opozorilo potrebno, in da spodbuja in opogumlja, kadar je to potrebno. To so inherentne vloge predsednika republike, ki izvirajo iz dejstva, da je izvoljen na splošnih volitvah. Splošne volitve niso zato, da se izvoli zgolj protokolarna osebnost. Protokolarne naloge predsednika republike so del njegovih obveznosti, ki so določene z ustavo, ampak šlo bi za globoko nerazumevanje koncepta predsednika, če bi se njegove naloge omejile na protokolarne.
Bi si želeli več ustavne moči?
Pripravljen sem delovati v okviru ustavnih določil, kakršna pač so. O tem, kakšna bi lahko še bila, pa naj odločajo drugi. Ne bi bilo prav, da predsednik sam daje pobude za kakršnokoli spreminjanje. Moje delo v okviru sedanjih pooblastil je možno opravljati popolnoma dobro.
Je pa parlament razpravljal o tem, da naj bi kršili ustavo.
Tisti predlog ustavne obtožbe je bil neresen. Niti ni prišlo do ustavne obtožbe. Predlog za ustavno obtožbo je pri glasovanju dobil manj glasov, kot je bilo predlagateljev. Tudi ta podatek kaže, da ni bil resen.
Boste na volitvah zmagali v prvem krogu?
Tega ne vem. Sem pa privrženec ideje, da se za zmago trdo dela.