Intervju za Radio Slovenija (Slovenija izbira predsednika)
Ljubljana, 6. 11. 2012 | intervjuji
Posnetek intervjuja:
Vir: Radio Slovenija
Novinarki: Nika Benedik in Špela Novak
Ste bili v tem mandatu dovolj glasni?
Ne vedno. Predvsem pa nisem bil vedno dovolj slišan. Čeprav sem govoril, se niso vsa sporočila dobro slišala, zlasti tista na socialnem področju. Dialog, dialog in še enkrat dialog, to sem velikokrat povedal, ampak pri nas velike pripravljenosti poslušati drugega in voditi dialog z namenom, da se sklene sporazum, ni bilo. Razmere so zdaj drugačne, težavnejše. Verjamem, da je zdaj več pripravljenosti, da poslušamo drug drugega in najdemo rešitve.
Ali nista znižanje RTV prispevka in dvig DDV na tisk temi, na kateri bi se moral predsednik republike odzvati sam od sebe, ne da bi ga vprašali po mnenju? Vi se niste …
Sem se. Vprašali so me že v prvem trenutku, a odzval bi se v vsakem primeru. Zvišanje DDV pomeni izrazit problem za svobodo izražanja, ki je močno odvisna od tega, v kakšnem položaju so mediji. Zato sem ocenil, da je treba opozoriti na ta problem. Tega niso vsi v vladi dobro sprejeli. Nastala je napetost.
Kaj – po vašem – vlada s tema ukrepoma sporoča?
Ne bi ji rad pripisoval kakšnih posebnih načrtov ali želje, da bi kaj posebnega sporočila. Vlada se je, kot veste, zavezala k varčevanju, čeprav to ni vselej prepričljivo. Verjamem pa, da prihranki, ki jih tako ustvarimo, lahko upravičijo škodo, ki bi ob tem nastala. Svetoval sem, naj take ukrepe vnovič premislijo. To sodi v okvir mojega splošnega stališča, ki je, upam, slišno … Če se pri snovanju protikriznih ukrepov zgodijo napake, jih je treba odpraviti takoj. Ob trenutni proračunski razpravi bi to napako morali odpraviti. Pri RTV-prispevku je položaj težji, a zadeva sodi v isto kategorijo in tudi to napako bi morali odpraviti.
Kaj menite o ravnanju Pozitivne Slovenije pri referendumih o slabi banki in državnem holdingu? Pustimo, da ena zahteva ni bila vložena ustrezno, druga bo romala na ustavno sodišče … Sprašujemo o ravnanju samem – vendarle gre za stranko, ki vas podpira. Je to, kar počne, nevarno, škodljivo … ali pravilno?
Take pobude niso dobrodošle, četudi so legalne in legitimne. Naš sistem referendum opredeljuje kot pravico. Velikokrat je bila uporabljena, Slovenija je vse pomembnejše odločitve sprejemala na referendumih – od plebiscita o neodvisnosti do arbitražnega sporazuma o reševanju mejnih vprašanj s Hrvaško. Malo držav o mednarodnih sporazumih odloča na referendumu, mi pa smo. In lani smo imeli referendum o pokojninski reformi. To je pri nas razširjena oblika odločanja …
Kaj pa, konkretno, v teh dveh primerih?
V teh primerih je treba razumeti legitimnost in našo politično tradicijo. Pa tudi to, da ta pobuda ni bila zaželena, ni bila dobrodošla. Zato sem takoj predlagal, da poiščemo izhod iz tega položaja, da koalicija in opozicija naredita korak nazaj in stopita skupaj. Prizadevamo si, da bi se to zgodilo. Danes sem se srečal z Gregorjem Virantom, predsednikom državnega zbora. Ocenila sva situacijo in iskala primerne poti naprej …
Recimo?
Ne morem govoriti konkretno, ker je še prezgodaj za to. Ampak osnovno načelo je najti rešitev, sprejemljivo za vse. Tega se moramo naučiti.
Ali bomo imeli referendum o holdingu, še ni jasno, pa vendar prosimo za konkreten odgovor: Če ga bomo, kako boste glasovali? Za ali proti? Če zakon ostane tak, kot je danes …
No, to je popolnoma hipotetično vprašanje. Zavzemal se bom za to, da najdemo tako rešitev, da referenduma ne bo in da se zakon spremeni. Temu sem naklonjen, za to se bom trudil. Ne bi bilo dobro, če bi odgovarjal na hipotetična vprašanja.
Kako torej spremeniti zakon?
Obstaja več poti. Pogovarjati se je treba o njih. Vendar obstajajo. Najpomembneje je v tem času razumeti, da kjer je volja, tam je pot. Vedno lahko najdemo pravno korektno rešitev, pot naprej. Zdaj jo iščemo in temu posvečamo vso pozornost.
Ostajamo pri aktualnih temah … Ena takih je tudi ustanovitev slabe banke. Precej ogorčenja ste povzročili z izjavo, da v Sloveniji ni resnega ekonomista, ki bi lahko podpiral slabo banko. Ali ni to žaljivo?
Mislim, da ne, ker je podpora modelu, ki smo ga dobili, zares šibka. Pri takih stvareh je treba gledati tudi na število. Zelo malo ekonomistov je podprlo ta konkretni model. Splošna ideja slabe banke je znana, ta, ki so jo sprejeli pri nas, pa sodi med dražje in vsebuje nekaj neznank, ki so jih številni ocenili za problem – problem transparentnosti. Tudi to moramo vedeti, zato opozarjam, da je pri tem konkretnem vprašanju treba narediti še zelo veliko … Za to se zavzemam in glede tega bi rad slišal še malo več mnenj ekonomistov, saj trenutna rešitev nima podpore med njimi.
Predsednika danes volijo Američani. Za koga navijate – za Romneyja ali Obamo in zakaj?
Kot aktualni predsednik republike ne morem navijati za nikogar, saj bo Slovenija sodelovala z ZDA ne glede na to, kdo bo izvoljen. Seveda mi je osebno bližji Barack Obama in vam bom tudi povedal, zakaj. Barack Obama je po daljšem obdobju poskrbel za optimizem v ZDA. In to je izjemno za napredek te velike države in za prihodnost sveta. Ta optimizem je nekoliko trpel zaradi krize in počasnega reševanja ekonomskih problemov, a po mojem mnenju je še vedno tu. To je zelo pomembno, gre za velik dosežek Obame, zaradi katerega je podpora, ki jo uživa v mednarodni skupnosti in zlasti v Evropi, velika.
Je Obama izpolnil pričakovanja?
Ni izpolnil vseh, ampak vsakdo lahko razume, kakšne težave ima. Veste, da sem živel v New Yorku v obdobju, ko je nekdanji predsednik Clinton poskušal uvesti zdravstveno reformo, pa ni uspela. To je bilo v letih 1993 in 1994. Videl sem, kako težko je bilo to. No, Barack Obama je s svojo verzijo zdravstvene reforme uspel. Ni se popolnoma uveljavila pri vseh delih ameriškega prebivalstva, a je vendarle velik dosežek za ZDA. Govorimo o nekem konkretnem projektu, ki je zaznamoval prvi mandat Baracka Obame, na mednarodni ravni pa je tudi vzpostavil konstruktivno delovanje, ki je dobro izhodišče za naprej. Torej so razlogi čisto objektivne narave.
Si je zaslužil Nobelovo nagrado za mir?
Poglejte, ta Nobelova nagrada je bila dana nekako na kredit. Če bo dobil drugi mandat, verjamem, da bo lahko dokazal, da je bila podeljena upravičeno. Podeljena pa je bila tudi zaradi optimizma, ki sta ga na začetku ustvarila njegova izvolitev in njegov nastop. Že to samo po sebi je popravilo razpoloženje v mednarodni skupnosti, in to je dobro.
Zadnja dobitnica Nobelove nagrade za mir pa je Evropska unija. Kdo naj bi jo po vašem v njenem imenu prevzel? Katera oseba oziroma predstavnik, katere institucije?
Mislim, da bo najbolje, če se ustvari delegacija. Veste, jaz sem bil zelo zaposlen, ko sem delal za Združene narode z delegacijami Evropske unije, in takrat nikoli nismo čisto dobro vedeli, koliko stolov moramo razpostaviti okoli mize, ker je bilo vsakokrat nekoliko drugače. Rekel pa bi, da bi bilo dobro, če bi bil v tej delegaciji predstavnik države, ki predseduje EU, to je Cipra, pa predsednik evropskega sveta Van Rompuy, predsednik EU-parlamenta in tudi predsednik komisije. Za te se mi zdi, da bi bilo prav, da so v delegaciji, saj je Evropska unija kolektivno telo in nima samo enega predstavnika. Gre za bolj zapleten mehanizem, to se ob takih priložnostih po navadi opazi. Predlagal bi, da sestavijo delegacijo, kot sem opisal, kako bodo to storili, pa seveda ne morem vedeti.
Ob prevzemu nagrade bosta navzoče nagovorila tudi predsednika evropskega sveta in komisije, ne pa tudi predsednik parlamenta, ki je edina demokratično izvoljena institucija. Kakšno sporočilo je to?
To ni dobro. Raje bi videl, da je zraven tudi predsednik parlamenta, veste, z evropskim parlamentom je težava. To so res neposredno izvoljeni poslanci, a parlament nima take legitimnosti kot parlamenti držav, zato je njegov položaj politično nekoliko šibkejši. Mislim pa, da bi bilo prav, da je ob taki priložnosti zraven.
Gospod Türk, kdaj bo dovolj varčevanja? Smo že na točki, ko je treba zategovanje preprosto ustaviti?
Mislim, da smo zelo blizu te točke, in vprašanje je, kako hitro uvajamo te ukrepe, pa tudi, na katerih področjih. Opozarjam, da varčevanje, ki tako radikalno prizadene medije, lahko povzroči veliko škode. Varčevanje, ki prizadene raziskovalno dejavnost in visoko šolstvo, lahko prizadene kakovost in rezultate s tega področja. Varčevanje, ki otrokom odvzame možnost do malice in kosila v šoli, je socialno dražje kot strošek, ki bi s tem nastal. Gre za različna področja, na katerih je treba zares dobro paziti, kako bo šlo naprej. In seveda, vprašanje je, kako se razvija davčni sistem.
Za zdaj je bil pretežni del ukrepov povezan z zmanjševanjem proračunskih odhodkov in seveda tudi z odpravo davkov. Dobro bi bilo popaziti na ravnotežje. Opozoril pa bi še na nekaj. Mednarodni denarni sklad je v svojem zadnjem poročilu o svetovnem gospodarstvu zapisal, da je treba biti previden z varčevalnimi ukrepi, kajti v številnih državah se je pokazalo, da s hitrim varčevanjem proračunskih izdatkov nastaja t. i. recesijska spirala in da ima od tega tudi gospodarstvo škodo.
Zdaj ne gre več samo za opozarjanje nekaterih ekonomistov. To je stališče mednarodnega denarnega sklada. To je, recimo, če ste brali, zadnji komentar, ki ga je napisal generalni sekretar Mednarodnega denarnega sklada Angel Gurrija za Sobotno delo pred tednom dni – lahko ste videli, da je opozoril na to, da se rezi v porabo, ki niso varčevanje, ampak odrekanje, določajo pazljivo, da ne bo poglabljanja recesije.
Ali podpirate demonstracije, ki jih za 17. november napovedujejo sindikati, upokojenci in študentje?
Demonstracije so popolnoma legitimen način izražanja mnenja in ustavna pravica.
Razumete argumente, zakaj na demonstracije?
Poglejte, imamo situacijo, v kateri se določene skupine želijo zelo jasno in javno izraziti na demonstracijah. To je absolutno v skladu z ustavo in dobro je, da to razumemo. Ni dobro kar tako nasprotovati demonstracijam. Hkrati pa je treba vedeti še nekaj: na demonstracijah se težave ne bodo rešile. Na njih se bo o problemih govorilo, izražena bodo stališča in to je potrebno in dobro, popolnoma v skladu ustavo in v duhu človekovih pravic in demokracije. Ampak potem bo treba spet sesti za mizo in se spet pogajati, in potem bo spet na vrsti to, kar vedno govorim: dialog, dialog in še enkrat dialog, seveda za sporazum. To bo tisto, kar bo po demonstracijah najpomembnejše.
Ocenili ste, da minister Vizjak pogajanja o pokojninski in reformi trga dela vodi dobro. Še tako mislite, čeprav sta predloga – še vedno neusklajena – že v parlamentu?
Še vedno tako mislim, in to zato, ker verjamem, da se lahko ti postopki vodijo vzporedno. En del postopka je v parlamentu, drugi del je socialni dialog in oba procesa je treba nadaljevati. Če bo socialni dialog dobro tekel, lahko njegovi rezultati postanejo tudi besedila, ki bodo šla v zakonodajno proceduro, kot amandmaji – to se da vse narediti. Veste, kjer je volja, je pot. Od lani je pri nas več pripravljenosti na pogajanja, imamo tudi vodjo pogajanj, ministra Andreja Vizjaka, ki je pokazal, kako se vodijo, zato ga podpiram in želim, da uspe. Zato bi vsem svetoval, da razumejo pomen sporazuma v tem času.
Bi zmogli preživeti mesec z delavsko plačo, na primer s 600 evri?
Vsekakor bi zmogel, saj imam tudi nekaj prihrankov.
Kaj pa brez prihrankov?
Brez prihrankov teže, ker imam tudi precej položnic in bi moral potem vse skupaj zelo natančno pregledati, da vidim, čemu bi se lahko odrekel.
Ali je Hrvaška izpolnila pogoje za vstop v Evropsko unijo?
Glede tega se vodi razprava, ki ni samo slovenska. V Bruslju imajo pomisleke glede tega, koliko so izpolnjeni, slišali pa smo, da tudi v Berlinu in drugod, in upam, da bo Hrvaška naredila vse, kar je treba, da jih bo izpolnila. Ni še prišla čisto do konca poti. Zelo si želim, da bi se to zgodilo, kajti za Slovenijo bi bilo dobro, da Hrvaška stopi v EU.
Je prav, da slovenska vlada še vedno odlaša z ratifikacijo pristopne pogodbe med Hrvaško in EU?
Ta pristop je stvar ocene vlade. Jaz ji popolnoma zaupam, da bo našla pravi način. Kot veste, se dva zunanja ministra Slovenije in Hrvaške pogovarjata o tem, tu so tudi različni strokovnjaki. Treba bi bilo storiti vse, da se problem reši. Smo na začetku novembra, še je čas.
Torej vladi zaupate, da dela prav?
Vladi zaupam, da v tem času dela prav in da bo tudi v nadaljevanju dobro ocenila trenutek, ko bo Slovenija ratificirala pristopno pogodbo.
Predsednik republike je po ustavi vrhovni poveljnik slovenske vojske. Kdaj naj se slovenski vojaki umaknejo iz Afganistana?
Brž ko bo mogoče. Imamo tudi mednarodne obveznosti, načrti za postopni umik so narejeni. Nekaj se je že začelo dogajati. Vsaj glavni del tega premika bo opravljen leta 2013.
Bodo leta 2014 še v Afganistanu?
Naj jih ne bi bilo več tam.
Koliko patrij potrebuje Slovenija?
Toliko, kot jih ima. Mislim, da povečevanje števila oklepnih vozil ni možno. V teh razmerah bi bilo kakršno koli povečevanje precej tvegano. Mislim, da tudi ni izrazite vojaške potrebe po tem in da Nato razume gospodarske razmere, v katerih smo se znašli. Mislim, da kakšno dodatno opremljanje v tem trenutku ni mogoče.
Če bi bili danes zlati maturant, kam bi se vpisali?
Verjetno na ljubljansko pravno fakulteto. Za študij prava sem se odločil pri dvanajstih letih. Zato sem že na gimnaziji izbral latinščino za tuji jezik in se ji tudi popolnoma posvetil. Vedel sem, kam bom šel po koncu gimnazije, ki sem jo končal z odličnim uspehom in bil zato oproščen mature. Tako sem šel za tri mesece na delo v London, potem pa v Ljubljano, na pravno fakulteto. Ni mi žal, ker mi je naš izobraževalni sistem veliko dal. Ko sem veliko let pozneje delal v Združenih narodih kot pomočnik generalnega sekretarja, sem se pogosto spomnil na to, da je naš izobraževalni sistem dober. Ko sem se tam srečeval z ljudmi, ki so doktorirali na Harvardu, Oxfordu, Cambridgeu … nisem imel niti za hip občutka, da mi v izobrazbi kaj bistvenega manjka. Mislim, da je naš sistem dober.
Skratka, tujina vas ne bi premamila?
Ne bi me, razumem pa mlade ljudi, ki danes zaradi možnosti, ki jih imajo, razmišljajo o tem. Ne nasprotujem temu, da gredo … Mislim, da je to dobro, moramo pa zagotoviti pretok v obe smeri – doma moramo vzpostavljati take razmere, da se bodo ljudje vrnili. V tem smo šibki. Ampak to, da mladi danes del življenja želijo preživeti v tujini, samo po sebi ni narobe.
O svojem odnosu z vlado ste nedavno dejali, da je v redu, da nimate pripomb. Kakšni so potem odnosi, ki "niso v redu"?
Ves čas se trudim biti z vsako vlado v korektnih odnosih in naredim vse, da bi bili taki. Veliko se pogovarjam z ljudmi iz vlade, o pogajanjih sem povedal svoje stališče, imam tudi stike z drugimi ministri … Zdi se mi, da komunikacija poteka na primerni ravni. V trenutnih razmerah se ne moremo vsi strinjati glede vsega, ne more biti popolnega soglasja – predsednik republike namreč ni propagandni minister vlade in upam, da bo ta to vedno bolj razumela. Predsednik je dolžan ravnati po svoji vesti, seveda v okviru ustave, dolžan je povedati tudi kakšno mnenje, ki vladi ni všeč. To pa ne pomeni, da mora to nujno privesti do nekorektnosti. V razpravah moramo sodelovati zares pošteno, z občutkom za skupno dobro in skupne rezultate.
Boste v teh dneh obiskali območja, ki so jih prizadele poplave?
Včeraj sem bil v Dupleku, najbolj prizadetem kraju. Šel sem takoj, ko sem izvedel za nesrečo, ki je v tistem delu Slovenije nismo pričakovali, saj so bile najslabše napovedi za Posočje. Tam k sreči ni bilo tako hudih posledic. Duplek in okolico poznam, ker sem tam nekoč živel in vem, da so tisti kraji vselej v nevarnosti zaradi poplav. Zato sem hitro šel tja in se sestal s predstavniki občine, civilne zaščite, gasilci in drugimi. Zelo sem zadovoljen z njihovim delom – so hitri, učinkoviti, pomagajo ljudem. Mislim, da imamo dober sistem za zaščito in reševanje, zdaj pa je treba še ugotoviti, kje so nevarne točke in seveda, kakšna je škoda in kako pomagati.