"Mednarodni mir in mednarodno pravo", predavanje bivšega predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Moskovskem državnem institutu za mednarodne odnose
Moskva, Ruska federacija, 14. 5. 2013 | govori
Dne 14. maja 2013 je bivši predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk prejel častni doktorat na Moskovskem državnem institutu za mednarodne odnose.
Ob tej priložnosti je dr. Danilo Türk imel slovesno predavanje na temo "Mednarodni mir in mednarodno pravo". Predavanje je zasnovano na podlagi 10. poglavja knjige dr. Danila Türka "Temelji mednarodnega prava", ki je te dni izšla v prevodu v ruščino.
Besedilo predavanja je v nadaljevanju.
Velja govorjena beseda!
Spoznanje, da sta mir in pravni red tesno povezana, je staro kot človeška civilizacija. O tem nas nazorno uči grška mitologija. Grška boginja miru, Irena (Eirene) je imela dve sestri: prva, Eunomia je simbolizirala red, druga, Dike pa pravičnost. Težko bi si predstavljali bolj tesno povezanost teh temeljnih človeških vrednot - miru, reda in pravičnosti. Boginja Irena je bila cenjena zlasti v Atenah, kjer so jo upodobili v kipu z otrokom, Ploutom, ki simbolizira blaginjo in bogastvo. Mir torej prinaša blaginjo in bogastvo, res lepo sporočilo vsem ljudem.
Toda grška mitologija vsebuje tudi svarilo. Irena je bila resda nesmrtna, tako kot vsi bogovi, vendar je bila šibkega zdravja in njeno preživetje je bilo vselej negotovo. Za mir se je treba potruditi. Mir ne nastane sam od sebe, zahteva nenehno človeško prizadevanje.
Veliko stoletij kasneje je angleški filozof Thomas Hobbes v svojem znamenitem delu Leviathan (1651) razložil temeljne politične determinante vojne in miru. Ključnega pomena za mir je obstoj oblasti. Stanje, v katerem živijo ljudje brez oblasti, "naravno stanje", kot je ta položaj opisal Hobbes, je vojna vsakogar zoper vsakogar drugega. Najprej se mora vzpostaviti oblast. Monopol nad sredstvi prisile je nujen prvi pogoj za nastanek države in civilizacije in prvi korak k zagotavljanju miru.
Omembe teh starodavnih spoznanj danes niso odveč, saj smo v prav nedavni preteklosti imeli žalostne priložnosti biti priča primerom globoke dezintegracije družbe in nastankom situacij, podobnih "naravnemu stanju", o kakršnem je pisal Thomas Hobbes - v Afganistanu, v Somaliji, v DR Kongo in drugod.
Prvi pogoj za mir je efektivna oblast, ki omogoči vzpostavitev pravnega reda. Z efektivno oblastjo pa se prej ali pozneje postavi vprašanje njene legitimnosti, torej vprašanje, ali ljudje oblast sprejemajo. Šele legitimna oblast zagotavlja stabilnost države, pravne ureditve in miru.
Viri legitimnosti so lahko različni in medsebojno konkurenčni. V današnjem času verjamemo, da je legitimnost oblasti povezana s svobodno voljo državljanov: legitimna je tista oblast, ki jo ljudje sprejemajo prostovoljno, svojo voljo pa izrazijo na volitvah. Toda bodimo previdni. V mnogih današnjih primerih, ko se stanje vojne preveša v mir, smo lahko opazili, da volitve same po sebi še ne zagotavljajo legitimnosti oblasti. Pogosto je treba upoštevati etnične in druge faktorje in poiskati uravnoteženo rešitev. V državah kot so Libanon, Bosna in Hercegovina, Afganistan in številne afriške države je trdnost miru v veliki meri odvisna od ravnotežja med etničnimi skupinami, večinsko preglasovanje pa bi bila zanesljiva pot v nestabilnost in morebiti celo v vojno. Tako demos kot ethnos - spet dva pojma iz klasičnega grškega jezika - morata biti upoštevana v konstrukciji oblasti, ki ima za cilj biti legitimna in zagotavljati stabilnost in mir. V današnjem času so te zahteve pomemben vidik prizadevanj za vzpostavitev trajnega miru po obdobju vojne. To smo lahko ponovno spoznali v Iraku in Libiji in nobenega dvoma ni, da bo te zahteve moralo upoštevati sleherno prizadevanje za mir v Siriji. Demos in ethnos morata biti zastopana v pravem sorazmerju. Doseganje tega sorazmerja je ena najtežjih nalog politike konstruiranja miru.
Pretekli dve desetletji so bila vprašanja miru močno povezana z vprašanji konstitucije države. To je razumljivo. Po koncu hladne vojne je namreč prišlo do razpada mnogih držav in ogrožanja miru, ki je bilo posledica procesov dezintegracije držav. Nastale so nove države in število članov Organizacije združenih narodov se je ponovno povečalo. Le manjšem delu primerov je ta proces dezintegracije in nastajanja novih držav potekal mirno, v mnogih primerih pa, žal, ne. Zato je bila mednarodna skupnost v zadnjih dveh desetletjih izrazito soočena s temeljnimi vprašanji nastanka držav, njihove efektivnosti in legitimnosti, njihove sposobnosti preživetja in samostojne razvojne poti.
V prizadevanju pomagati, da bi bili ti procesi dezintegracije in nastajanja novih držav kolikor je mogoče mirni, ali da vsaj ne bi povzročili prevelikih mednarodnih pretresov, je mednarodna skupnost pridobila mnoga pomembna spoznanja. Povečalo se je razumevanje pomena preventivne diplomacije in preprečevanja oboroženih konfliktov nasploh. Nastale so pomembne nove izkušnje v mirovnih operacijah, ki postajajo vse zahtevnejše. Mandati mirovnih operacij že dolgo niso omejeni le na nadzor premirja med vojskujočimi se strankami, ampak vsebujejo zahtevne naloge pri vzpostavljanju varnega okolja za humanitarne aktivnosti, za politične naloge, kot je izvedba volitev, in za celovito konstrukcijo upravne strukture držav po obdobjih vojne. V času trajanja oboroženih konfliktov sta se povečala tako obseg kot tudi raznovrstnost humanitarnih dejavnosti povezanih z zaščito civilnega prebivalstva in s pomočjo najbolj prizadetim. V času neposredno po konfliktih so se močno povečale dejavnosti povojne rekonstrukcije. Te aktivnosti imajo poleg drugih tudi pomembno nalogo preprečevanja situacij, v katerih bi se vojne obnavljale. Četudi se je število oboroženih konfliktov širokih razsežnosti v zadnjih dveh desetletjih zmanjševalo, pa je graditev miru po oboroženih konfliktih ostala negotova. Po ocenah Svetovne banke je v zadnjih desetletjih v približno polovici držav, kjer so se vojne končale, prišlo do takšne ali drugačne obnovitve oboroženega konflikta.
Dogajanja desetletij po koncu hladne vojne so zahtevala tudi pravne inovacije in razvoj mednarodnega prava. Razlaga in uporaba določil Ustanovne listine OZN je dala nekaj rezultatov, ki jih mednarodni pravniki še pred tremi desetletji nismo pričakovali. Veliko število odločitev z obvezujočim mednarodnopravnim učinkom je sprejel Varnostni svet OZN. Med njimi izstopajo ustanovitve mednarodnih kazenskih sodišč, na podlagi 41. člena Ustanovne listine OZN, odločitve o zavezujočih in prisilnih mandatih mirovnih operacij, odločitve o neoboroženih, pretežno ekonomskih sankcijah in mednarodnopravno, z resolucijami Varnostnega sveta opredeljeno sodelovanje držav v boju proti mednarodnemu terorizmu. Vloga Varnostnega sveta OZN se je močno povečala, njegova praksa odločanja z močjo mednarodnopravne obveznosti pa se je močno razširila. To je dalo novo aktualnost in dodatno moč 25. členu Ustanovne listine OZN (obvezujoče odločitve Varnostnega sveta) in zlasti VII. poglavju ustanovne listine, ki vsebuje določila o prisilnih ukrepih v pristojnosti Varnostnega sveta.
Ugotoviti je treba tudi pomemben posredni učinek te evolucije za mednarodno pravo. Ta, posredni učinek je najbolj očiten na področju mednarodnega kazenskega pravosodja. Kazenska pristojnost je v samem jedru suverenosti države. Zato ni presenetljivo, da ideje o mednarodnem kazenskem sodišču splošne pristojnosti dolga desetletja niso mogle uspeti. Nürnberško in tokijsko sodišče, neposredno po koncu druge svetovne vojne, sta ostali dva izolirana primera ad hoc sodišč, navzlic izjemni pomembnosti njunega dela in sodb, ki sta jih izrekli. Ko pa je varnostni svet OZN ustanovil ad hoc sodišči za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije in v Ruandi, se je ponovno odprla razprava o splošnem mednarodnem kazenskem sodišču. Ta razprava je v manj kot petih letih omogočila sprejetje Statuta Mednarodnega kazenskega sodišča (1998), ki je štiri leta zatem začelo tudi delovati. Merjen s kriteriji časa, ki je običajno potreben za sklepanje multilateralnih mednarodnih pogodb in za graditev mednarodnih institucij, je bil ta razvoj izjemno hiter in je utrdil položaj kazenskega prava in mednarodnega kazenskega pravosodja v mednarodnem okviru.
Prizadevanja za mednarodni mir so bila v zadnjih dveh desetletjih močno osredotočena na temeljne aspekte obstoja in mednarodnega položaja države. To je posledica dveh razlogov. Prvega smo že omenili - v času dezintegracije držav in velikega povečanja števila notranjih oboroženih konfliktov je prioritetna pozornost mednarodne skupnosti nujno usmerjena k temeljnim problemom zaščite ljudi in temeljnim nalogam vzpostavitve državne oblasti kot prvih pogojev za mir.
Drugi razlog je bolj implicitnega in bolj dolgoročnega značaja. Vsa prizadevanja za mir in za usmerjanje človeškega razvoja potekajo znotraj mednarodnega sistema, ki temelji na pluralnosti suverenih držav in težijo k ohranitvi tega sistema. Ta težnja po ohranitvi pluralnega sistema je ena temeljnih značilnosti zgodovine "dolgega trajnja" ("L'hisoire de la longue duree", v terminologiji francoskega zgodovinarja Fernanda Braudela). Seveda pa se sistem, ki temelji na suverenih državah, spreminja in z njim tudi položaj držav samih. Vprašanje je, kako?
Predlagam, da si na kratko ogledamo temeljne tri aspekte mednarodnega sistema, ki so - vsi trije - mednarodnopravno definirani, povezani s položajem suverene države in pomembni za mednarodni mir. Hkrati pa so vsi trije predmet konstantne razprave in praktičnih modifikacij. To so:
- sistem kolektivne varnosti;
- sistem zaščite človekovih pravic in
- suverenost držav.
Sistem kolektivne varnosti je v preteklih dveh stoletjih doživel veliko evolucijo: Od Svete alianse in Evropskega koncerta, preko Društva narodov do Organizacije združenih narodov. Prav obdobje po koncu hladne vojne je potrdilo vrednost sistema OZN in njegovega osrednjega mehanizma kolektivne varnosti, Varnostnega sveta. Seveda ne trdim, da je današnji sistem kolektivne varnosti idealen. Vendar ni sporno, da je Varnostni svet med vsemi mednarodnimi mehanizmi našega časa še najbolje razvil svojo vlogo in se tudi v veliki večini primerov uveljavil kot organ, ki ima ne le formalno, temveč tudi dejansko "primarno odgovornost za mednarodni mir in varnost" (24. člen Ustanovne listine OZN, 1. odst.).
To je pomemben dosežek, ki hkrati odpira vprašanje, ali in kako je sistem mogoče izboljšati in kako naj ta sistem zavaruje suverene države članice OZN. Z leti je Varnostni svet OZN močno razvil svoje metode dela, svojo "tehniko" in tako postal organ, ki permanentno zaseda in permanentno odloča o raznih vprašanjih mednarodnega miru in varnosti. Vprašanje je, ali so izboljšane metode dovolj in ali ni morebiti že prišel čas za spremembe v sestavi Varnostnega sveta, vključno s povečanjem števila njegovih stalnih članov.
O tem je bilo opravljene že zelo veliko razprave in načelna pripravljenost za spremembe je bila že velikokrat izražena. Predloženih je bilo tudi veliko konkretnih predlogov in prepričan sem, da se med njimi najdejo takšni, ki bi lahko delovanje Varnostnega sveta še izboljšali. Kot vselej v primeru velikih odločitev pa je tudi tu odločilnega pomena nastanek potrebne politične volje, zlasti skupne volje sedanjih petih stalnih članov Varnostnega sveta. Reforma te stopnje pomembnosti bo zahteva soglasje petih stalnih članov Varnostnega sveta in šele, ko se bo ta pokazala - kar za sedaj ni primer - bo mogoče izbrati najboljšo rešitev iz bogate zbirke dobrih predlogov.
Bilo pa bi napačno, če bi razvoj sistema kolektivne varnosti omejili na vprašanje reforme Varnostnega sveta OZN. Velik potencial za napredek se nahaja v razvoju sodelovanja med OZN in regionalnimi varnostnimi sistemi, o čemer govori VIII. poglavje Ustanovne listine OZN, in v sodelovanju med regionalnimi sistemi samimi. V tem okviru se postavlja vprašanje razvoja partnerstev za mednarodni mir. Razumljivo je, da vzpostavljanje partnerstev med obstoječimi varnostnimi sistemi zahteva ustrezne politične pogoje in zlasti visoko raven medsebojnega zaupanja.
Vzemimo primer naporov za vzpostavitev resničnega partnerstva med zavezništvom NATO in Rusko federacijo. Graditev medsebojnega zaupanja je kompleksna naloga, ki nujno zahteva svoj čas. Zahteva pa tudi mednarodnopravno reguliranje medsebojnega sodelovanja na načelih enakosti, nedeljive varnosti, vzajemnega zaupanja, transparentnosti in predvidljivosti. Svet NATO - Rusija je pomemben institucionalni okvir, znotraj katerega lahko omenjena načela dobijo dovolj konkretno vsebino in naposled tudi, glede na potrebe, pravno formo. Tak razvoj se zdi nujen, če naj Svet NATO - Rusija postane dovolj trdna institucija, primerna "za vsako vreme" in sposobna za učinkovito koordinacijo dejavnosti v kriznih razmerah.
Med vsebinami, ki zaslužijo prioritetno pozornost, je ta čas na posebnem mestu vprašanje sodelovanja na področju protiraketne obrambe. V preteklih letih je bilo v zvezi s tem pomembnim vprašanjem opravljenih veliko koristnih posvetovanj, ki so preučila tako tehnične kot tudi pravne vidike sedanjega stanja in bodočega razvoja sistemov protiraketne obrambe v Evro-azijskem prostoru. Pričakovanja, da se bodo ti napori uspešno nadaljevali, obstajajo. Signali preteklih mesecev in tednov so pozitivni in razlogi za optimizem obstajajo. Razumljivo je, da v tem času še ni mogoče pričakovati takojšnjih pravno zavezujočih dogovorov. Vendar že kontinuiteta posvetovanj o sodelovanju na področju protiraketne obrambe, vse večja transparentnost glede načrtov take obrambe in reševanje tehničnih vprašanj, ustvarjajo podlago za zaupanje, ki lahko privede do zadovoljivih rešitev. Zaupanje in njemu ustrezne zaveze lahko dobijo svoj izraz v operativnih in naposled tudi v pravnih aranžmajih. Upoštevati je treba tudi možnost, da prvi aranžmaji s pravnim učinkom ne bodo nujno imeli značaja mednarodnih pogodb. Pravna kreativnost v razvoju mednarodnopravnih obveznosti je lahko tem večja, čim bolj trdna je podlaga zaupanja in čim boljša je tehnična ureditev sodelovanja. Na tehnično zahtevnem področju protiraketne obrambe, ki že po svoji naravi ne dopušča "praznih prostorov" v funkcioniranju sodelovanja, je ta, tehnični vidik še toliko pomembnejši.
V razpravi o kolektivni varnosti je treba imeti pred očmi celoto: temeljni mehanizem, določen v Ustanovni listini OZN in vse oblike partnerstev in tehnično definiranih oblik sodelovanja, ki dajejo sodobni kolektivni varnosti njeno polno vsebino.
Drugi aspekt mednarodnega sistema, ki je pravno definiran in povezan z mednarodnim mirom, zadeva človekove pravice. Na prvi pogled bi lahko rekli, da so človekove pravice ločene od osrednjih vprašanj varovanja mednarodnega miru in varnosti. Toda že poznavanje Ustanovne listine OZN nas navaja na sklep, da je povezanost med človekovimi pravicami in mednarodnim mirom resnična - vzpostavlja jo že 1. člen Ustanovne listine OZN, ki določa cilje organizacije.
Z leti se je sistem varstva človekovih pravic močno okrepil. Na ravni OZN so nastali številni organi, tako tisti ki so jih vzpostavile mednarodne konvencije na področju človekovih pravic, kot tudi tisti, ki imajo svoje poreklo v sklepih poglavitnih organov OZN, zlasti Generalne skupščine. Praksa je pokazala, da se v okviru teh organov dovolj zgodaj zberejo mnoge koristne informacije o stanju človekovih pravic, o njihovih kršitvah in zlasti o posledicah, ki jih utegnejo te kršitve imeti za mednarodni mir in varnost. Nevarnost genocida v Ruandi je v začetku l. 1994 jasno predvidel poročevalec OZN za stanje človekovih pravic v tej državi in o svojih ugotovitvah poročal pristojnim organom OZN. V svojih opozorilih seveda ni bil edini, njegove ocene pričakovanih posledic pa so bile med najbolj prepričljivimi. Žal takrat ni bilo dovolj razumevanja in volje za preprečitev ali vsaj zgodnjo zaustavitev genocida. Mir v območju Velikih jezer v Afriki zato še danes ni stabilen.
Ta primer zasluži temeljit premislek. Nauki, ki jih lahko povzamemo iz njega, nikakor niso omejeni le na citirani primer ali samo na Afriko. Na širšem evro-azijskem območju, na katerem deluje Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), je spoznano, da je velik del varnostne problematike in prizadevanj za mednarodni mir tesno povezan z vprašanji odprave kršitev človekovih pravic, z zaščito manjšin in s krepitvijo demokratičnih ustanov.
Človekove pravice so bile v svoji rudimentarni obliki vključene že na samem začetku procesa, ki je privedel do Helsinškega sklepnega dokumenta o varnosti in sodelovanju v Evropi (1975). Od tedaj naprej so se razvili številni mehanizmi, ki imajo za cilj izboljšati stanje človekovih pravic, preprečevati konflikte, ki jih utegne povzročiti neustrezen položaj narodnih manjšin, in krepiti demokratične institucije. V končni analizi gre tudi za graditev sodobne legitimnosti držav, ki je, kot sem že poudaril, med prvimi pogoji trajnega miru.
Danes opažamo, da je sistem OVSE v zastoju, in da potrebuje novih spodbud in mnoge pobude so že bile podane. Med njimi izstopa pobuda, ki jo je konec l. 2009 predložil takratni predsednik Ruske federacije Dimitrij Medvedev. Predlagal je dopolnitev sistema evropske varnosti z novim sporazumom, ki bi vseboval tudi mehanizem za zgodnja posvetovanja (konzultacije) in skupno delovanje za ohranitev mednarodnega miru in varnosti. Te ideje zaslužijo pozornost in podporo.
V mednarodnih ustanovah, tudi v OVSE je na voljo velika količina koristnih informacij in analitično podprtih ocen, ki lahko koristijo v aktivnostih za ohranitev miru. Pomembno bi bilo zagotoviti, da bi bile te informacije in ocene deležne ustrezne pozornosti na dovolj visoki, če je le mogoče, na odločujoči politični ravni. Posvetovalne mehanizme je treba krepiti. Seveda pa bo učinkovitost posvetovanj v veliki meri odvisna od pripravljenosti udeležencev razpravljati in dovolj zgodaj odločati o občutljivih političnih vprašanjih, vključno z vprašanji človekovih pravic. Praksa kaže, da to nikoli ni lahko, in da v diplomaciji, ki že po svoji naravi teži h kompromisu, pogosto ni mogoče doseči odločitev o vprašanjih, ki zahtevajo jasno sodbo. Države, na ozemlju katerih prihaja do kršitev človekovih pravic ali pravic manjšin, so v veliki večini primerov nezaupljive do ocen, kritike in predlogov drugih držav. Pogosto dvomijo v iskrenost in dobronamernost drugih in se v primeru mednarodne kritike hitro zatečejo pod zaščito načela državne suverenosti. Zato ne smemo podcenjevati težavnosti nalog, ki jih zahteva mehanizem posvetovanj o današnjih vprašanjih mednarodnega miru in varnosti v Evropi. Vendar pa prizadevanje za trajni mir zahteva okrepitev političnih posvetovanj, odprto razpravo o občutljivih vprašanjih, ki zadevajo človekove pravice, položaj manjšin in demokratične institucije in pravočasno in modro odločanje.
Ta ocena me vodi do tretjega in sklepnega vidika mojih razmišljanj o mednarodnem sistemu, vprašanja suverenosti držav. Že na samem začetku sem poudaril pomen efektivnosti in legitimnosti državne oblasti kot temeljnih pogojev za mednarodni mir. Seštevek efektivnosti in legitimnosti je suverenost države kot temeljne enote pluralistične mednarodne skupnosti, kakršna obstaja danes.
Teritorialna suverenost ostaja temeljno organizacijsko načelo mednarodne skupnosti, navzlic vse večji povezanosti sveta. Tudi v Evropski uniji, v skupnosti držav, v kateri smo se navadili na prenašanje izvajanja suverenosti na skupne organe v Bruslju, vse bolj razumemo, da so v današnjih časih edino države članice EU zagotovilo ne le stabilnosti, temveč tudi skupne razvojne prihodnosti Evropske unije. Mnoge ekonomske probleme sedanjega časa morajo države članice Evropske unije reševati individualno. Države v Evropski uniji so vse bolj povezane, a zato niso kot posameznice nič manj odgovorne, kvečjemu nasprotno: Odgovornost države v Evropski uniji je tudi v tem, da razume učinke svojih odločitev na položaj drugih držav, in da svojo politiko temu prilagodi. Razumljivo je, da je ta zahteva še posebej pomembna, ko gre za najmočnejše države članice Evropske unije.
Toda vrnimo se na univerzalni nivo. Opazovanje razvoja prakse in razlage državne suverenosti na ravni OZN izkazuje nekatere zanimive spremembe. Ustanovna listina OZN je leta 1945 določila, da je načelo suverene enakosti držav članic temelj OZN (2. člen, 1. odstavek Ustanovne listine OZN). Od takrat se je število držav članic OZN povečalo za skoraj štirikrat. V prvih štirih desetletjih je prevladovala razlaga, da je suverenost predvsem pravica držav, zaščitena z mednarodnim pravom, še posebej z Ustanovno listino OZN. Aspekt suverenosti kot pravice je bil v ospredju, aspekt odgovornosti pa v ozadju, vselej prisoten, a nikoli poudarjen. Tak pristop je razumljiv, če upoštevamo, da so v članstvu OZN prevladovale nove države, ki so izšle iz procesa dekolonizacije, in ki so ljubosumno varovale svojo nedavno pridobljeno pravico do suverenosti.
Kasneje pa se je v razpravi in v razlagah načela suverenosti držav uveljavilo razumevanje, ki poleg aspekta pravice poudarja suverenost kot odgovornost. Tudi ta pojav je razumljiv, če upoštevamo, da so številni problemi mednarodnega miru in varnosti, ki označujejo zadnji dve desetletji, posledica neodgovorne uporabe načela državne suverenosti, na škodo človekovih pravic in v ekstremnih primerih na škodo življenja ljudi in obstoja celotnih skupnosti. V teh razmerah se je večkrat pojavila ocena, da imajo suverene države odgovornost do ljudi pod svojo oblastjo, in da ima tudi mednarodna skupnost odgovornost intervenirati, če je to nujno, tudi z oboroženo silo, v primeru hudih zlorab, to je v primeru množičnih zločinov proti človečnosti in v primeru genocida. Ta razlaga ni nova in se je v različnih oblikah pojavljala vse od začetkov pluralne mednarodne skupnosti in mednarodnega prava, na primer v obliki teze o dopustnosti humanitarne intervencije.
V današnjih razmerah se je v določeni meri uveljavil nov pojem "odgovornost zaščititi" (responsibility to protect), ki je bil sprejet na vrhu (summitu) držav članic ob 60 letnici OZN (2005) in potrjen v več kasnejših resolucijah Generalne skupščine OZN. Odgovornost zaščititi ima dve dimenziji: Odgovornost sleherne suverene države, da zaščiti ljudi na svojem ozemlju in odgovornost mednarodne skupnosti, da deluje za ta namen, praviloma usklajeno z delovanjem države, za katero gre, v določenih razmerah in pod določenimi pogoji pa tudi proti njej. Ta dvodimenzionalni pristop je obetaven in ponuja temeljni normativni okvir za ukrepanje suverene države in OZN. Čas bo pokazal, v kakšni meri je mogoče pričakovati izboljšanje prakse na podlagi odgovornosti zaščititi. Že danes pa je treba razumeti sporočilo tega koncepta za državno suverenost: V današnjem času je suverenost v prvi vrsti odgovornost, ki jo države izvajajo individualno, v skrajnih primerih pa tudi kolektivno, v okviru OZN. Odgovornost držav je prihodnost njihove suverenosti.
Praksa, ki je sledila po letu 2005, je še premalo razvita in predvsem premalo sistematična, da bi mogli govoriti o avtoritativni sodobni razlagi temeljnih postulatov Ustanovne listine OZN na podlagi pojma odgovornosti zaščititi. Ta ocena velja tako za ravnanje mednarodne skupnosti v času krize v Libiji l. 2011, kot tudi za sedanji oboroženi konflikt v Siriji. Kot že velikokrat doslej, se je pokazalo, da v težkih oboroženih konfliktih ne obstajajo preprosti in jasni odgovori na vprašanje, kako do rešitve. Možnosti mednarodne skupnosti so omejene tako z objektivnimi okoliščinami kompleksnosti oboroženega konflikta, kot tudi s subjektivnimi omejitvami, ki jih določajo zmožnosti držav članic in njihovi interesi.
Mir v takšnih primerih ostaja ideal, ki ga ni mogoče doseči brez velikih žrtev, in ki nastane šele po dolgotrajnem prizadevanju. Mednarodno pravo se v tem prizadevanju kaže v obliki raznovrstnih instrumentov za ustavitev sovražnosti, za vzpostavljanje stabilnih političnih razmer in za uresničevanje vsakovrstnih nalog povojne rekonstrukcije. In kadar pride do takšnih situacij, je vredno imeti v mislih sporočila, ki so jih razumeli že v času antične Grčije: mir je velika vrednota, ki obstaja v tesni sorodstveni zvezi z redom in pravičnostjo.