Vladavina prava, državljanski pogum in dolžina krila
Ljubljana, 26. 4. 2013 | intervjuji
Delo, Sobotna priloga
Ljubljana, 26. april 2013
Danilo Türk, bivši predsednik države
Vladavina prava, državljanski pogum in dolžina krila
Odkar je 2. decembra lani takratni predsednik države dr. Danilo Türk nepričakovano izgubil volitve, se v javnosti ne pojavlja pogosto. V prostorih urada bivšega predsednika v središču Ljubljane nam je povedal, da skrbno spremlja razvoj dogodkov doma in v tujini. Predava na mednarodnih konferencah, odzove pa se tudi na vabila na dogodke v Sloveniji. Ko jih seveda dobi.
Kaj počnete, doktor Türk?
Spremljam razvoj dogodkov v Sloveniji, obiskal sem nekaj mednarodnih konferenc, predavam, zlasti o mednarodnih temah. Pripravljam se na prihodnje poti, maja bom šel v Moskvo, kjer bo med drugim izšel ruski prevod moje knjige o mednarodnem pravu, nato bom o mednarodnih temah predaval v Ženevi in na Švedskem. Od časa do časa me povabijo tudi na kakšen dogodek v Sloveniji.
Vas je, recimo, povabila na posvet tudi nova predsednica vlade? Koliko se sploh domači politiki posvetujejo z vami?
Se ne posvetujejo. To je razumljivo in tega tudi ne pričakujem. Novi predsednici vlade sem čestital, za čestitko se je zahvalila, drugih kontaktov pa nisva imela. Tudi čas ni pravi. Verjamem, da je zelo zaposlena s tekočimi zadevami.
No, izkušnjo ali dve imate, morda bi ju bilo smiselno deliti še s kom.
Prav gotovo. Pripravljen sem svetovati, če me kdo vpraša za nasvet, držim pa se pravila, da če ne vprašajo za nasvet, je bolje, da ga ne daješ.
Kam bi, shematsko, uvrstili samega sebe: med funkcijo bivšega predsednika, izvršno oblastjo, diplomacijo, tiho diplomacijo?
Bivši predsednik na svojevrsten način predstavlja državo. Če me povabijo, denimo, da bi predaval v spomin na pokojno Anno Lindh, kar je zelo prestižno spominsko predavanje, je treba to narediti z občutkom za temo pa tudi za dostojanstvo države Slovenije, ki jo s tem predstavljam.
Ali ta pozicija omogoča za odtenek več kreativnosti kot formalno precej strogo definirana funkcija predsednika republike?
Načeloma da, vendar je vsaka kreativnost odvisna od razmer in povpraševanja.
Verjetno imate natančen vpogled v razvoj dogodkov doma in po svetu. Kako torej vidite dogajanje v domovini?
Zdaj prehajamo v fazo, ko je manevrski prostor za eksperimentiranje čedalje manjši. Zelo se je zožil v zadnji polovici leta, zaradi razmer v Sloveniji pa tudi v EU. Problematika Unije je del našega problema, tako kot je sedanje gospodarsko stanje Slovenije eden od problemov EU. Pri nas tega še ne razumemo dobro. Evropska unija je za nas še vedno idealen svet, predmet hrepenenja, skoraj tako, kot je bila v desetletju pred vstopom v Unijo in do začetka krize. Ko bomo razumeli, da je Evropa del našega problema, bomo bolj uspešno reševali naše težave.
Od predsedniških volitev so se v Sloveniji zgodili veliki politični pretresi, zamenjala se je vlada. Zakaj se je, po vašem mnenju, to zgodilo?
Lani je nezadovoljstvo s politiko zelo hitro raslo, kar je povzročilo močne proteste na ulicah. Civilna družba, ki je bila dolga leta uspavana, se je prebudila silovito. To je ustvarilo nove razmere, v katerih so se zgodile politične spremembe. Vlada, ki je odšla, je bila žrtev lastnih notranjih nesoglasij in napetosti, ki so obstajale že prej, vendar so v novih, zaostrenih razmerah postale usodne. Poročilo protikorupcijske komisije je bila le kaplja, ki se je prelila čez rob. Ta dogodek po mojem mnenju ne bi povzročil padca vlade, če bi ta bila trdno v sedlu.
Vstajniki so zahtevali: 'Odidite vsi!', predvsem Janša in Janković. Oba sta odšla, hkrati pa sta še vedno v politiki. Kaj je, po vašem mnenju, doseglo vstajniško gibanje?
Pritisk, ki ga je povzročilo vstajniško gibanje, je nova kvaliteta v slovenski politiki. V zadnjem času je sicer čutiti oseko protestništva, verjamem pa, da se ta pritisk lahko obnovi in postane še močnejši.
Osnovni smisel civilnodružbenih dejavnosti ni vodenje politike, ampak pritisk nanjo. V tem pogledu je vstajniško gibanje doseglo pomembne učinke. Ali so to hoteli in želeli, je drugo vprašanje. Toda posledice so tu in so nesporne. Zahtevajo višjo kvaliteto politike, boljšo zakonodajo, boljše delovanje pravosodja in modernizacijo družbe.
Vidite vstajniško gibanje tudi kot potencialno politično alternativo?
O tem je še prezgodaj govoriti. Za zdaj tega ne vidim, ker ne vidim silnic, ki bi lahko spremenile konfiguracijo strank v Sloveniji. Vem, da so poskusi, ampak niso takšni, da bi spremenili sedanjo strankarsko strukturo.
Ampak čutite pa simpatije do teh gibanj?
Seveda. Predsednik republike in civilna družba sta pri nas naravna zaveznika. Predsednik Janez Drnovšek me je leta 2007, ko sem prevzemal posle, opozoril, da bo moj resnični zaveznik civilna družba. Ne stranke, ne institucije sistema. Vse, kar predsednik vidi dobrega v civilni družbi, mora podpreti. To sem tudi storil in mislim, da sem imel prav.
Prejšnji predsednik vlade Janez Janša je dogodke, povezane z vseslovensko vstajo, označil za levi fašizem. Podobne ocene se pojavljajo tudi v predkongresnem gradivu SDS. Vstajniško gibanje naj bi vsebovalo protidemokratične elemente.
Vse, kar so naredila vstajniška gibanja, so bile mirne demonstracije. Mirno zbiranje je ena od temeljnih človekovih pravic. Vse se je odvijalo v tem okviru. Bilo je sicer nekaj provokacij in provokatorjev, ki pa so bili izolirani. Kar je še bolj pomembno: udeleženci teh zborovanj so jih sami izolirali. Civilna družba se je ob izpolnjevanju pravice do zbiranja izkazala z odgovornostjo. Ko je prejšnji predsednik vlade še kot opozicijski voditelj govoril, da 'se vidimo na trgih in ulicah', sem poudarjal, da me takšne izjave ne motijo. V vsakem primeru gre za svobodo zborovanja. Politika mora razumeti sporočila. Na protestih se poudarja sporočilo – in to me hrabri –, da se v slovenski politiki premalo poslušamo. To, da se moramo poslušati, sem govoril – ne da bi bilo to zame prav koristno – tudi med predsedniško kampanjo. Kaj naj iz teh sporočil vzame politični razred, kaj naj od sporočil sprejme parlament? To je zahtevno delo. Če na protestih slišimo, da ni trenutek za zmanjševanje pravice do referenduma, bi temu skrbno prisluhnil. Morda trenutek res ni pravi.
Četudi politično soglasje za te spremembe obstaja.
Že, že. Vendar stranke niso vse. Stranke morajo razumeti, da je nezaupanje ljudi glede politike veliko. In da lahko čisto razumen predlog naredi škodo. Kot profesor mednarodnega prava sem vedno menil, da je slabo, da lahko naši referendumi spodbijejo mednarodne pogodbe. V tem trenutku bi se odrekel pritisku, da bi omejili referendumsko odločanje. Mislim, da trenutek ni dober. Morda lahko počakamo leto dni. Govorim pa skozi optiko načela, da je treba znati poslušati. In da je treba nekaj narediti za povrnitev zaupanja. Če bi politični razred s hitrimi odločitvami še bolj načenjal zaupanje, bi bilo to slabo.
Vi ste imenovali sedanjo sestavo protikorupcijske komisije. Večkrat ste poudarili, da od nje veliko pričakujete. Je, po vašem mnenju, poročilo o premoženju prvakov strank doseglo svoj namen? Je to že prva faza v očiščenju slovenske politike?
To je pomemben korak, vprašanje pa je, ali je cilj dosežen. Sam dvomim, da je. Pokazalo se je, da lahko komisija problem individualizira do te mere, da se zgodijo resnične spremembe.
Sicer pa je bilo moje imenovanje članov komisije določeno z zakonom iz leta 2010, v katerem je postopek natančno določen. Zelo skrbno so bili opravljeni vsi mogoči preizkusi, dobil sem kot Sveto pismo debel dosje vseh postopkov, ki jih je opravila komisija, ki je tudi pripravila izbor kandidatov. Ne gre torej le za mojo osebno presojo, ampak za proces, v katerem je bil predsednik republike končna postaja.
Je komisija nato izpolnila vaša pričakovanja?
V glavnem je.
Ampak ko je bilo poročilo objavljeno, je postal politični prostor še bolj nenavaden. Imamo dva politična voditelja, ki ne sedita v parlamentu, eden je izjemno vpliven, pa ni predsednik stranke, drugi je predsednik, vendar ne deluje v formalnem institucionalnem okviru, ampak le v strankarski politiki. Kako razumete te spremembe v političnem prostoru?
Prav gotovo so razmere nenavadne, ampak smo tudi v nenavadnih časih. Nimamo dolge zgodovine, da bi se lahko sklicevali na model, od katerega ni odstopanja. Mogoče bomo stvari lažje razumeli, če bomo naše razmere primerjali z drugimi. V ZDA se, na primer, v zadnjem času veliko govori o izjemni razklanosti političnega prostora. Komentatorji, ki gledajo samo današnji trenutek, poudarjajo, da razklanost nikoli ni bila tako velika, kot je danes. Ampak tisti, ki so delali primerjave s prejšnjimi obdobji, vedo, da so bili trenutki, ko so stranke dosegale soglasje, zelo redki. Razklanost je torej dolgoročna značilnost. Nenavadnost, o kateri govorite, bo šele sčasoma ustvarila trajnejši vzorec.
Pred kratkim ste med predavanjem v spomin na Anno Lindh na Inštitutu Raoula Wallenberga na Švedskem govorili o potrebi, da bi na svetovni ravni dobili globalno poročilo o vladavini prava. Zakaj se vam zdi izdelava takšnega poročila pomemben cilj?
Vladavina prava je eden temeljnih civilizacijskih principov. V Združenih narodih glede tega obstajajo pomembne dejavnosti. Hkrati so pojmovanja o vladavini prava precej različna. Nekateri menijo, da je vladavina prava nekaj takega kot prometni predpisi. Predpise potrebujemo, da ne nastane prometni kaos. So pa tudi bolj ambiciozna pojmovanja, namreč, da je vladavina prava ključni instrument zagotavljanja človekovih pravic, svobode in blaginje. Sam pripadam tej drugi šoli, zato sem do teh programov aktivistično razpoložen.
V predavanju na Švedskem sem se sprehodil skozi 40-letno obdobje, kolikor se ukvarjam s človekovimi pravicami. V tem času je prišlo do razvoja pojmovanja človekovih pravic in drugih sprememb. Danes ta koncept nima več samostojnega transformacijskega potenciala, kot ga je imel v sedemdesetih in osemdesetih letih. Takrat je koncept človekovih pravic dobil neverjetno podporo širokega kroga ljudi. Družbe v vzhodni Evropi in Latinski Ameriki so se izrazito transformirale. V osemdesetih letih so druga za drugo padale vojaške diktature in razkrojili so se socialistični sistemi vzhodne Evrope. Nastala je nova stvarnost. Danes ideja človekovih pravic nima več tega transformacijskega potenciala, spet je v stanju oseke. Če se vprašamo, kakšna sredstva naj danes zagotavljajo svobodo in blaginjo človeka, lahko rečemo: seveda, vladavina prava je eden ključnih instrumentov. Če sem konkreten: imamo problem izbrisanih in ga 20 let ne rešimo. Potem pride vladavina prava v obliki sodbe evropskega sodišča za človekove pravice in nam sporoči: to morate rešiti!
Opaziti moramo tudi nekatera bolj tehnična vprašanja. Svetovna banka objavlja poročila o vprašanju kvalitete zakonodaje. Poročilo ugotavlja, da se kvaliteta zakonodaje marsikje slabša. To velja tudi v Evropi, državah članicah EU. Videli smo, da naša vlada šele po dolgem odlašanju sprejema predlog sprememb stečajne zakonodaje. Na vrsti področij, recimo pri stečajni in patentni zakonodaji, pravna regulativa zaostaja za potrebami časa. V okviru Združenih narodov se zbira množica podatkov, zato bi bilo smiselno narediti sistematično poročilo o vladavini prava. Pred 25 leti smo začeli s poročilom o človekovem razvoju. Kot avtor študij OZN sem bil eden pobudnikov ideje o indikatorjih socialnega razvoja, ki jih je mogoče definirati in z njimi meriti socialni napredek. V začetku devetdesetih let smo v OZN oblikovali celovito poročilo o človekovem razvoju, ki je imelo izjemen odmev – tudi pri nas.
Kako bi se v poročilu o vladavini prava odrezala Slovenija?
V svetovnem merilu ne bi bili slabi. V primerjavi s tistim, kar si želimo biti, pa gotovo ne dobro.
Toda zdi se, da je Slovenija celo prenormirana. Ima pa problem sistemske korupcije, poslovanja zaradi poznanstev, iskanja lukenj …
Ne gre le za dodatne norme, temveč za potrebo po izboljšanju. Drug problem je, da imamo bogato zgodovino iskanja lukenj v zakonih. To ni nov fenomen. Gre za del naše splošne kulture. No, tudi drugi narodi niso idealni. Gre torej za dve dimenziji. Ena dimenzija je kvaliteta prava. Potruditi se moramo, da bo pravo resnično kvalitetno; da ne bo šlo za ad hoc rešitve. Pogosto so sodišča obdolžena, da niso sposobna. Upoštevati pa moramo, da sodišča uporabljajo pravo, kakršno pač je. Ga ne ustvarjajo. Drugo vprašanje je sistemska korupcija. Lahko se pojavi v še tako kvalitetnem pravnem okviru. Tu je pomemben angažma vseh akterjev. Potrebovali bomo tudi to, da bodo sodišča presojala dokaze z določeno hrabrostjo. Sodišča ne bi smel nihče imeti za norca; a to se pri nas včasih dogaja. Obtoženci se včasih direktno norčujejo iz sodišč. Vzpostavljanje avtoritete sodišč je pomemben element boja proti sistemski korupciji. Zahteva pa dvoje: dobro delo sodišč in spoštovanje sodišč.
Nekaj zloglasnih 'tajkunskih' primerov se je končalo z obsodbami. Je to, po vašem mnenju, že znamenje sprememb?
Državljanski pogum sodnic in sodnikov je pomembna kategorija. V teh presojah gre tudi za pogum. Pravo ni stroj, ki se vrti brez osebne presoje. Ob tem je pomemben tudi državljanski pogum tistih, ki sodijo.
Po zadnjih volitvah ste za mandatarja predlagali Zorana Jankovića. Zdaj imamo vlado, ki jo vodi kandidatka iz vrst Pozitivne Slovenije, a je politično še neizkušena. Menite, da je to prednost ali slabost?
Najprej: Pozitivna Slovenija je še vedno zmagovalka zadnjih volitev. V tem smislu je določena normalnost zagotovljena. Nič groznega se ni zgodilo, stranka, ki je dobila volitve, je pač po enem letu sestavila vlado. Položaj predsednice vlade novinke je zanimiv fenomen in priložnost. V tem trenutku me najbolj moti izjemna kritičnost na njen račun. Enkrat ji kritizirajo čevlje, drugič ji očitajo dolžino krila, tretjič znanje angleščine. Pri čemer je treba vedeti, da njena angleščina ni nič slabša od angleščine njenih moških predhodnikov.
Predsednica vlade je napovedala, da bo njena vlada prišla s programom ukrepov v državni zbor v začetku maja. Bil bi za to, da se počaka do takrat in da se kritike malo umirijo. Težko je po nekaj tednih dajati objektivne ocene. Gledano od strani se mi zdijo kritike pretirane, celo opravljive.
Toda tudi mednarodna javnost se je odzvala kritično. Prav v času, ko se je zamenjala vlada, so finančni trgi Slovenijo uvrstili na vrh seznama držav, ki bodo naslednje morale zaprositi za pomoč. Naše bonitetne ocene so strmoglavile. Je to povezano s prihodom nove vlade?
No, bonitetne ocene so najbolj padle lani avgusta, ko je Slovenijo vodila druga vlada. Kar zadeva vznemirjenje zaradi domnevne slovenske prošnje za pomoč, je treba slišati tudi opozorila, da po objektivnih kazalcih ni potrebe za to. To pripovedujejo vlada, EU in tudi Mednarodni denarni sklad. Živimo v plutokratskem svetu, pritisk finančnih špekulantov je močan, kadar zaslutijo, da je mogoče dobiti neko korist. Pred dnevi so se, denimo, zelo povišali donosi na obveznice, potem pa so v nekaj urah padli s 7,05 na 6,32 odstotka. Govorimo o urah, ne o dnevih. Treba je biti bolj hladnokrven.
Ali menite, da je ta stampedo črnogledih napovedi lahko sprožila tudi napoved nove vlade, da ne bo – kot pravi – 's sekiro' klestila stroškov in varčevala kot prejšnja?
Mislim, da je ta element manj pomemben. Kritike na račun EU, ko gre za politiko 'austerity', kar ni varčevanje, ampak odrekanje, so konstantne in se še krepijo. Pred dnevi je celo predsednik evropske komisije Barroso ocenil, da je politika odrekanja dosegla svoje meje. Ne verjamem, da bi vlada, ki pravi, da je javno porabo treba zmanjševati po pameti, zato dobila negativno oceno. Celo Mednarodni denarni sklad v dveh zadnjih poročilih opozarja, da je treba zmanjševati proračunske primanjkljaje razumno, ne pa 'na horuk'. To je podobno kot pri hujšanju: če se hitro shujša, se hitro zredi. (smeh) Če pa se to zagotovi postopoma, so rezultati bolj trajni.
Bi se morala Janša in Janković umakniti s političnega prizorišča, če bi hoteli doseči 'očiščenje', ki ga zahteva javnost?
To je vedno odvisno od ljudi, ki nastopajo v politiki, in to so ljudje zelo močne volje. Tisti, ki imajo močno željo, močno prepričanje o svoji vlogi, v politiki bolje uspevajo. To je v naravi politike in tega s predpisi ni lahko spremeniti. Spremembe se zgodijo kot posledica politične prakse. Sam sem vztrajal, da predsednik vlade ne more biti nekdo, ki je obtožen kaznivega dejanja in je v kazenskem postopku. To ni zapisano v zakonu, morala pa bi biti etično motivirana praksa. Za to se mora zavzemati dovolj veliko število ljudi v političnem razredu. Ne morete pa iz politike izključiti ljudi, ki imajo močno voljo do vplivanja na večino ljudi.
Voljo do moči.
Tako je. V ZDA je, na primer, pred kratkim propadel poskus, da bi izboljšali nadzor nad prodajo orožja. Predstavljajte si: 90 odstotkov prebivalstva je bilo za, predlog je bil razumen in skromen, podpirali so ga ljudje iz različnih delov političnega spektra. Ampak vseeno se je v kongresu mobilizirala dovolj velika sila politikov, tako da predlog ni uspel. Kaj nam to pove o politiki? Takšno početje je pravzaprav neetično pa tudi nerazumno. In vendar je bila ta zavrnitev značilno politično dejanje sedanjega časa.
Na dnevni red se vračajo kontroverzne teme, med njimi prodaja državnega premoženja, o čemer se ne strinjajo niti stranke vladne koalicije. Vi prodaji načeloma ne nasprotujete?
Določene elemente tega premoženja bomo seveda morali prodati, o tem se zdi, da obstaja načelno soglasje. Odprto je ostalo, kaj prodati. Zdaj so v obtoku neformalni spiski, omenjajo se na primer Telekom, Zavarovalnica Triglav in druga podjetja. V tem ni treba videti usodne nevarnosti. Ne vidim razloga, da tega ne bi naredili, na primer, na zavarovalniškem področju, v trgovini in še kje. Nisem torej proti prodaji, mislim pa, da nas ta razprava odvrača od pogovora o tem, kaj Slovenija v resnici potrebuje za razvoj. Pozabljamo, da v teh dvajsetih letih nismo izvedli celovite tehnološke prenove gospodarstva. V Sloveniji potrebujemo tri modernizacije – modernizacijo industrije, pravne države in socialne države. Zdi se mi, da se implicitno vzpostavlja mnenje, da se tehnološka modernizacija zgodi kar sama od sebe. Tu smo naredili premalo.
Kot država? Ali ni bolje, da se umakne in prepusti regulacijo trgu?
To je velika iluzija. Trg tega nikjer ne regulira sam. Modernizacija industrije pomeni tehnološke posodobitve tam, kjer zaostajamo, in orientacijo na zeleno ekonomijo. Za to je potrebna premišljena politika.
Tehnološki preboj se s političnimi instrumenti dela tako, da se postopoma dviguje delež BDP za znanost. Pri nas se je ta trend ustavil.
Leta 2009, v začetku Pahorjeve vlade, je bilo to v ospredju, nastali so centri odličnosti, za znanost in razvoj se je dalo nekaj več denarja. Pri tem žal nismo vztrajali.
Toda ali se o večjih proračunskih deležih sploh lahko pogovarjamo, če je država domnevno na robu bankrota? Če lahko jeseni zmanjka denarja za plače in pokojnine? Smo po vašem mnenju že na dnu ali nas najhujše še čaka?
Manevrski prostor se nam je močno zmanjšal. V razmeroma kratkem času moramo poskrbeti za izdajo novih obveznic. Da bi to lahko naredili spodobno, bo treba predstaviti proračunsko politiko in nabor ukrepov. Vendar te neposredne naloge ne bodo rešile razvojne perspektive. Ta prispodoba o dnu je, po mojem mnenju, nekoliko poenostavljena. Tudi če bi ga že dosegli, to še nič ne pomeni. Na dnu lahko ostanemo ali pa se odbijemo navzgor. Lahko pa začnemo plavati navzgor, še preden pridemo do dna.
Ali bi vpis zlatega fiskalnega pravila v ustavo dal državi potreben 'time out', ki bi omogočil bolj umirjeno načrtovanje prihodnosti? Bi to pomirilo morske pse na finančnih trgih?
Mislim, da je to vprašanje izrazito slovensko politično vprašanje, na mednarodni položaj države pa ne vpliva. Fiskalno pravilo smo, konec koncev, v naš pravni sistem sprejeli z ratifikacijo fiskalnega pakta. Zadoščalo bi samo sprejeti ustrezno izvedbeno zakonodajo.
Morda je pot naprej, da se pravilo vključi v ustavo zato, da pomirimo sebe. Tuji trgi tega ne bodo posebej cenili – kot smo videli, nikjer niso in ne vem, zakaj bi bilo pri nas drugače. Ne bi pa smeli verjeti, da je naša usoda odvisna od tega, kaj bo zapisano v ustavo. Če bi bilo to tako preprosto, bi v ustavo zapisali: 'Kriza naj izgine.' In potem bi živeli lepo in vsi bi bili srečni.
Nekatere stvari bo Slovenija morala narediti, ne zaradi finančnih trgov, ampak zato, da se bo njeno stanje normaliziralo. Dve, reforma trga dela in pokojninska reforma, sta bili že narejeni. Spomnite se, da sta bili pred letom obe na dnu zakonodajnega programa takratne vlade, na 111. in 112. mestu. Potem so avgusta prišle slabe bonitetne ocene, ki so bile kot neke vrste budilka. In reformi sta danes sprejeti. Ni pa opravljena sanacija bank, pa tudi upravljanje državnega premoženja ni urejeno, kot bi moralo biti. Razlogi so očitni: preveč je navzkrižnih interesov. Lanska izkušnja je pomembna, praksa z obema reformama je pokazala pravi model sporazumevanja. Zdi se mi, da bi lahko zdaj, ko nam zmanjkuje časa, pospešili in na podoben način, z občutkom za konsenzualnost, pohiteli z državnim holdingom in s slabo banko. Če zmanjka časa, je mogoče narediti tudi tisto, kar je bilo prej videti nemogoče.
Pahorjeva vlada je padla po treh letih, Janševa po enem letu. Ali lahko Slovenija pade v spiralo nenehnih političnih kriz, iz katerih ne bo izhoda?
To ni nemogoče. Ampak bodimo kreativni. Poskušajmo se pogajati tako, kot smo se pri projektih, ki so uspeli. Seveda udeleženci niso isti, toda nimamo več časa. Za sanacijo bank ni več odlašanja. Vlada lahko naredi korak proti opoziciji, ta pa lahko stopi korak k vladi. Če sanacija bank ne bo uspešna, bo to imelo zelo negativen učinek, ki si ga ne bi smeli privoščiti. Res smo vsi v istem čolnu, ki pa je zelo ogrožen. Zdaj moramo paziti, da tega čolna ne bomo prevrnili.
Ker lahko pride zloglasna trojka?
Naredimo vse, da trojka ne pride. Če bo prišla, si ne zaslužimo lastne države. Prihodu trojke se lahko izognemo in se mu moramo izogniti.
Kot predsednik države ste se opredeljevali o konkretnih zadevah. Vaš naslednik v času vladne krize molči, češ da tovrstno opredeljevanje ni naloga predsednika države. Vi ste vlogo predsednika države razumeli drugače.
Dejavnosti aktualnega predsednika res ne morem komentirati. Za opazovalce politične scene pa je nedvomno zanimivo opazovati različne pristope predsednikov. Gospod Pahor je četrti predsednik republike. Funkcija predsednika je relativno neprecizno definirana. Ostaja precejšnje polje za presojo. In najbolje je, da to presojo opravi predsednik sam. Čas pa bo povedal svoje.
Pred dnevi je predsednik republike obiskal Pariz. Na pot je šla močna kulturna delegacija, gospodarskega dela obiska pa se je udeležila le peščica podjetij. Bolj natančno: samo štiri podjetja. Kaj je s podjetniškim sektorjem, da ni izkoristil takšne priložnosti?
Tudi ta primer težko komentiram, ker ne poznam vseh okoliščin. Iz izkušenj vem, da priprave odločajo, kako bo stvar izpadla. Poudaril pa bi, da je med obiskom v Parizu prišlo do zanimive sinergije politike in kulture. Francija je domovina kulture. Časovno sovpadanje odprtja razstave slovenskih impresionistov in obiska v Parizu je politično koristilo. Včasih kulturo razumemo kot luksuz, kot nekaj nepraktičnega. Kultura lahko odpira politična vrata. Lahko bi odprla tudi gospodarska vrata. Morda lahko okrog razstave slovenskih impresionistov naredimo še kak gospodarski dogodek. V Parizu so takšne stvari opazne. Vsekakor je bolje, da v Franciji opazijo slovenske impresioniste, kot pa da Slovenijo poznajo po izvozu medvedov.
Ste naredili analizo, kaj se je zgodilo med predsedniško kampanjo? Bili ste favorit, a ste volitve izgubili.
Kakšne posebne analize nisem delal. Tudi ni razloga, da bi jo. Morda bi na temo lanskih predsedniških volitev lahko nastala zanimiva diplomska ali magistrska naloga. Morda sem precenjeval vrednost javnomnenjskih raziskav, ki so mi kazale dobro, lahko da sem precenjeval moč podpornikov. Hkrati pa sem morda podcenjeval vnemo in organiziranost nasprotnikov, moč rumenih medijev …
Že med vašim mandatom se je ugibalo, da se boste morda dejavno vključili v kakšno stranko. Kako je zdaj s tem?
Za zdaj nimam takšnih načrtov. Sem se pa v življenju navadil spoštovati modrost: 'Nikoli ne reci nikoli.' Za kaj več pa je prezgodaj.
Tanja Starič, Ali Žerdin