Odziv bivšega predsednika prof. dr. Danila Türka na prispevek prof. dr. Matjaža Zwittra (Zdravljenje brez diagnoze), objavljeno v sobotni prilogi Dela, 19.01.2013 (prvi odgovor) in 02.02.2013 (drugi odgovor)
Ljubljana, 19. 1. 2013 | sporočila za javnost
Za sobotno prilogo "Dela", 19.01.2013 (1. odgovor)
Prof. dr. Matjaž Zwitter je v svojem prispevku "Zdravljenje brez diagnoze", objavljenim v Sobotni prilogi "Dela" 29. 12. 2012 povedal več kritičnih misli na račun naše politike in pravnega sistema ter nesposobnosti sporazumevanja o pravih vzrokih krize in rešitev. Med drugim tako rekoč mimogrede opravi tudi z "bivšim predsednikom republike", ki da ga je "šele v zadnjih tednih volilne kampanje začelo boleti srce za ponižane in razžaljene". Ta trditev je netočna in krivična.
Seveda spoštujem pravico prof. dr Zwittra - in vsakogar drugega - do njegovega mnenja, vendar je pri tem že treba upoštevati tudi dejstva. Naj opozorim na nekatera dejstva - bolj za ilustracijo kot za izčrpno predstavitev: V času svojega petletnega mandata sem se zavzemal za pravice ponižanih in razžaljenih, posebej še delavcev, ki so izgubili delo. Kdor je spremljal moje javne nastope, intervjuje in govore, tudi tiste ob dnevu državnosti, je moral opaziti moje zavzemanje za pravičnost in solidarnost, za pravično delo sodišč in za solidarnost z najbolj prizadetimi. Sodnikom sem o tem govoril na njihovih zborovanjih (npr. ob 40-letnici sodniškega društva l. 2010 in ob dnevu pravosodja l. 2011), Odvetniška zbornica pa je na mojo pobudo l. 2011 povečala svojo brezplačno pravno pomoč ponižanim, razžaljenim in osiromašenim. Državnemu zboru sem že l. 2008 predlagal ustavno spremembo položaja Ustavnega sodišča, ki bi, če bi bila sprejeta, kar se do danes ni zgodilo, okrepila kreativno vlogo Ustavnega sodišča pri presojah človekovih pravic in pravičnosti in bi na ta način vplivala na izboljšanje dela celotnega pravosodja. Javno in jasno sem podpiral ocene Varuhinje za človekove pravice, ki je socialne probleme v Sloveniji uvrstila na sam vrh problemov človekovih pravic pri nas. Tudi njeni konkretni predlogi za izboljšanje, ki so bili predloženi Državnemu zboru, so uživali mojo, javno izraženo podporo.
Velik del mojega angažiranja pa je bil posvečen povsem konkretnim problemom ponižanih in razžaljenih. Zvezo svobodnih sindikatov sem na proslavi ob njeni 20-letnici l. 2010 javno pozval, da pomaga svojim tovarišem, ki so takrat izgubljali delo v propadlih gradbenih podjetjih. Bil sem edini vidni politik, ki se je redno odzival na pobude "Nevidnih delavcev sveta", jih obiskal, se z njimi pogovarjal in javno podpiral predloge za rešitev njihovih problemov. Pomagal sem reševati nekatere konkretne in najbolj akutne probleme - od tega, da smo eni od skupin prizadetih delavcev zagotovili toplo vodo v njihovem samskem domu in neko drugo skupino zaščitili pred deložacijo. Vladi R Slovenije sem predlagal ustanovitev posebnega sklada za reševanje najnujnejših humanitarnih problemov, ki so jih povzročila odpuščanja v gradbeništvu, kar je Vlada tudi sprejela. Ustanovil sem fundacijo "Pustimo jim sanje" in z zbranim denarjem pomagal opremljati krizne centre v več mestih v Sloveniji, kamor se zatečejo otroci - žrtve nasilja v družini. Skupini otrok delavk v podjetju Prevent global sem s pomočjo fundacije "Pustimo jim sanje" pomagal pri nakupu šolskih potrebščin, več skupinam delavskih otrok omogočil financiranje počitnic na morju itd.
Vse relevantne informacije o mojih dejavnostih so bile objavljene na spletni strani predsednika Republike Slovenije. Razumem, da je naš javni diskurz površen in velikokrat krivičen. Kot predsednik Republike Slovenije v letih 2007-2012 sem se lahko o tem velikokrat prepričal na lastni koži in z žalostjo v srcu. Tudi omenjena trditev dr. Zwittra, da sem se "šele v zadnjih dveh tednih" spomnil na ponižane in razžaljene, sodi med te izkušnje. Kot odličen medicinski znanstvenik bo profesor Zwitter prav gotovo razumel, da diagnostika ne more temeljiti na površnih ocenah in nepreverjenih dejstvih. Za kakovost naše razprave o problemih te družbe in možnih rešitvah prav gotovo ne bo škodovala uporaba medicinskih metafor o diagnozah in terapijah. Če pa želimo biti uspešni, moramo tudi v teh razpravah zagotoviti potrebno rigoroznost - skoraj tako kot v medicini.
Prof. dr. Danilo Türk
Bivši predsednik Republike Slovenije
Za sobotno prilogo "Dela", 02.02.2013 (2. odgovor)
Profesorju dr. Matjažu Zwittru se zahvaljujem za njegovo opravičilo in sprejetje dejstva, da sem kot predsednik Republike Slovenije veliko svojega dela posvetil humanitarnim in socialnim vprašanjem. Hkrati pa mu želim povedati, da mi je resnično žal, da v zadnjih petih letih nismo našli rešitev, ki bi odpravile krivice, ki se pri nas dogajajo mnogim ljudem. Strinjam se tudi, da je iskanju resničnih rešitev in ne le blaženju posledic treba posvetiti vso politično, zakonodajno in drugo energijo, kar je premoremo v Sloveniji.
V takem prizadevanju nam bodo prišle prav izkušnje z vseh področij, seveda tudi zdravstvene, in v razpravljanju o poteh do rešitev bomo lahko posegli tudi po medicinskih metaforah. Zato želim prispevati nekaj misli, temelječih na izkušnjah iz časa, ko sem bil predsednik Republike Slovenije. Predsednik republike je v našem sistemu velikokrat v podobnem položaju kot zdravnik splošne prakse, ki se sooči s pacientom in njegovo boleznijo, potem ko je bolezen trajala že dalj časa. Najprej seveda opazi vidne simptome bolezni. Nekateri med njimi, na primer visoka telesna temperatura, zahtevajo takojšnje blaženje. Podobno kot zdravnik, ki predpiše zdravilo za "zbijanje vročine", tudi predsednik Republike pomaga s socialnimi ali humanitarnimi dejanji - bodisi neposredno ali pa s pomočjo humanitarnih organizacij ali centrov za socialno delo. Vendar mu je ves čas jasno, da ima opravka le s simptomi, in da bo za resnično ozdravitev potrebno opraviti marsikaj drugega. V nekaterih primerih so potrebne zahtevnejše preiskave in razprava o terapiji - zlasti če je v položaju "pacienta" kakšen večji segment prebivalstva, na primer delavci v propadajočih gradbenih podjetjih. V takem primeru vodi pot do rešitve problema ljudi preko rešitve gospodarskega problema - gradbenih podjetij, bank in države. Kot predsednik republike sem predlagal večje angažiranje države in bank pri reševanju tovrstnih problemov in odpiral možnosti za nove posle v tujini (na primer v Rusiji), ki bi omogočili preživetje gradbenih podjetij, to pa bi rešilo tudi usodo prizadetih delavcev. Vendar v takih primerih, tudi ko je "diagnoza" že dovolj jasna in eksaktna, in ko se nakazujejo jasne možnosti "terapije", problema še ni konec. Pojavijo se različni interesi in razhajanja o izbiri "terapije", včasih tudi popolnoma neumestna in velikokrat celo škodljiva. Predsednik republike kot "splošni zdravnik" lahko priporoča in svetuje, v odgovor pa najpogosteje dobi pojasnilo, da nasveta iz tega ali onega razloga ni mogoče uresničiti.
Izbral sem primer, ki je dobro znan (propad slovenskega gradbenega sektorja) in ki ima velike in negativne ekonomske, socialne, humanitarne in politične posledice. Primerov je seveda še veliko več - od zelo konkretnih pa do zelo temeljnih, kot je na primer stanje slovenskega bančnega sistema, kjer še ni usklajene diagnoze, in kjer ostajajo resna razhajanja glede terapije. V takih primerih se uporabnost medicinskih metafor močno zmanjša. V medicini namreč realno pričakujemo, da bodo zdravniki - tako splošni zdravniki kot specialisti - storili vse kar morejo in znajo, da bi problem rešili, četudi so na začetku dvomi in razhajanja o diagnozi in kasneje, ko je diagnoza dovolj jasna in eksaktna, morebiti tudi o načinu zdravljenja. V nobenem trenutku pa ni dvoma o njihovi resnosti in odločenosti problem rešiti. Seveda tudi to še ne bo zadosten pogoj za uspeh zdravljenja, je pa nujen pogoj za to, da se zdravljenja sploh lotimo in verjamemo, da je uspeh možen in najpogosteje tudi verjeten.
Iz te ugotovitve sledita dve nadaljnji lekciji, ki ju medicina lahko da politiki. Prvič, tudi politik mora razumeti, da je tu zato, da rešuje probleme, in da je reševanje problemov najpomembnejši del njegovega prizadevanja za skupno dobro. In drugič, tudi politik, tako kot zdravnik, mora razumeti, da si mora najprej pridobiti resnično zaupanje ljudi. Obe lekciji sta po svojem bistvu etični. Razlika med medicino in politiko pa je med drugim tudi v tem, da je etična baza medicine veliko bolj trdna in tudi bolj jasna vsem udeležencem - tako zdravnikom, medicinskim sestram in vsem drugim zdravstvenim delavkam in delavcem, kot tudi pacientom in splošni javnosti. Seveda so tudi v medicini etični problemi in tudi v medicinski stroki najdemo ljudi, ki recimo temu tako, "niso iz suhega zlata". Pa vendar, medicina ima dolgo zgodovino sistematičnega razvoja - kot znanost in kot etična disciplina - in to se pozna.
Seveda politika ni in ne more biti "kopija medicine". Lahko pa se od medicine marsičesa nauči. Po mojem mnenju je temeljna lekcija resnost. Razumevanje, da mora politika probleme reševati, in da se morajo politiki resno potruditi za nujno potrebno zaupanje ljudi, zahteva veliko več rigoroznosti, kot je imamo pri nas na voljo ta čas. Razmislimo torej o tem, na kakšen način je možno to nujno kakovost politike okrepiti. Primeri se ponujajo na vsakem koraku. Predlagam preprost in jasen test: Čim višji in čim bolj odgovoren je položaj, ki ga politik zaseda, tem večja je njegova etična odgovornost in tem manj je prostora za izmikanje ali preusmerjanje pozornosti stran od nujnih zagotovil etike in zaupanja, ki jih zahteva njegov položaj. V našem političnem sistemu ima seveda največjo moč in zato najvišjo odgovornost predsednik vlade.
Prof. dr. Danilo Türk
Bivši predsednik Republike Slovenije