Govor predsednika republike ob dnevu Slovenske vojske

Celje, 14.5.2010  |  govor

Govor predsednika Republike Slovenije in vrhovnega poveljnika obrambnih sil dr. Danila Türka na osrednji slovesnosti ob dnevu Slovenske vojske
Celje, 14. maj 2010


Spoštovane pripadnice in pripadniki Slovenske vojske,
spoštovana ministrica za obrambo,
načelnik Generalštaba Slovenske vojske,
spoštovani prvi predsednik Republike Slovenije in prvi vrhovni poveljnik obrambnih sil,
spoštovani visoki gostje!

Danes sem še posebno zadovoljen in vesel, da lahko dan Slovenske vojske kot vaš vrhovni poveljnik praznujem z vami in v vašem krogu. Vsako leto se veselim tega praznika in ob vsakem prazniku Slovenske vojske razmišljam o njeni dosedanji zgodovinski poti, o sedanjih nalogah in o priložnostih za prihodnje.

Ob tem, za nas vse pomembnem prazniku, želim danes spregovoriti tudi o nekaterih dogodkih in procesih, ki so se začeli pred dvajsetimi leti, v letu 1990. Dogodki takratnega časa so usodno vplivali na pripravljenost Teritorialne obrambe in milice in so ustvarili pogoje, ki so pripadnikom teh enot omogočili, da so se organizirali in z orožjem podprli osamosvojitveno odločitev slovenskega naroda.

Posebej želim pozdraviti pripadnike manevrske strukture narodne zaščite in se jim ob 20. obletnici iskreno zahvaliti za njihov prispevek k osamosvojitvi. Enako velja moja zahvala vsem veterankam in veteranom vojne za Slovenijo, Zvezi policijskih veteranskih društev Sever, kakor tudi članom ostalih veteranskih in domoljubnih organizacij.

Še posebej pozdravljam svojce tistih, ki so v vojni za Slovenijo izgubili življenja. Hvala jim!

Dovolite mi, da se ob današnjem prazniku ozrem še nekoliko globlje v zgodovino, v velike in pomembne dogodke, ki so zaznamovali našo usodo in usodo Slovenske vojske.

Generala Maistra in njegovih borcev ter bojev za severno mejo ne smemo pozabiti, saj so s tem uspešnim, pogumnim dejanjem bili ovrženi velikonemški apetiti po ozemlju slovenske Štajerske. Postavljeni so bili temelji, na katerih je bila v naslednjih desetletjih nato vzpostavljena sklenitev slovenskega nacionalnega ozemlja ter podan eden od bistvenih pogojev za ustanovitev kasnejše samostojne države.

Vendar je že v dvajsetih letih minulega stoletja prišlo novo zlo, fašistična ideologija, ki so jo posebej zgodaj začeli spoznavati na Primorskem. Italijanska fašistična raznarodovalna politika nad primorskimi Slovenci pa je dobila odgovor v duhu uporništva in je povzročila nastanek revolucionarne organizacije Julijske krajine TIGR. Jutri se bomo na Mali gori posebej spomnili prvega oboroženega spopada tigrovcev z italijanskimi okupatorji. To je bilo že obdobje II. svetovne vojne, ko je Evropa ječala pod fašističnim škornjem in ko se je slovenski narod že odločil za oborožen upor. Narodnoosvobodilna vojska je v Sloveniji združila vse zavedne sile, že prej obstoječe izkušnje iz boja proti fašizmu in izkušnje španskih borcev iz španske državljanske vojne, katere 70-letnice konca se spominjamo tudi letos.

V dneh, ko smo praznovali 65 let zmage nad fašizmom in nacizmom ter konca II. svetovne vojne, smo vsekakor dolžni ponovno opozoriti na pomen teh zgodovinskih dogodkov. Vselej razumemo odločilen pomen narodnoosvobodilnega boja ter zmage nad fašizmom in nacizmom za kasnejši razvoj Slovenije in za našo državnost, za našo samostojno državo. Danes, ko imamo našo lastno državo, našo Slovenijo, pa se seveda lahko že iz spoštljive časovne oddaljenosti oziramo na dogodke, ki so bližje in ki so bili pomembni za zaključno obdobje zgodovinskega procesa osamosvajanja v letih 1990 in 1991.

Posebej bi rad poudaril, da podpiram trud obeh veteranskih organizacij in trud Slovenske vojske, zlasti pa njihovo organiziranje okroglih miz, pogovorov in posvetov, kjer želite priti do jasnega, čimbolj natančnega in čimbolj popolnega pogleda na tisto pomembno obdobje v letih 1990 in 1991. K temu bo svoje prispevala tudi zgodovinska stroka, ki jo je potrebno vključiti in ki mora tudi sama čim bolj aktivno sodelovati v teh dejavnostih. Prepričan sem, da bo vaš trud, ob že sedaj zapisanih številnih pričevanjih, prispeval k večji preglednosti, predvsem pa da bo to delo preprečilo morebitna poznejša potvarjanja dogodkov.

Želel bi tudi sam, z nekaj stavki, opozoriti na kompleksnost razmer tistega obdobja, od konca osemdesetih let naprej. V tistem obdobju, natančneje leta 1988, je prišlo do aretacije ter nato do procesa proti četverici, kar je povzročilo vznemirjenje in upor Slovencev. Ustanovljen je bil Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je združeval več kot tisoč različnih organizacij in čez sto tisoč posameznikov. Maja 1989 je bila na Kongresnem trgu slavnostno prebrana Majniška deklaracija, ki je postala temeljni program demokratične opozicije. Istega leta je bil ustanovljen Zbor za ustavo, kjer je bila pripravljena vrsta predlogov za spremembo naše slovenske republiške ustave. Spremembe so uveljavile "trajno, celovito in neodtujljivo pravico slovenskega naroda do samoodločbe".

Z amandmaji k Ustavi Socialistične Republike Slovenije je bilo uzakonjeno ustanavljanje političnih strank. Na tej podlagi je bil ustanovljen Demos, v aprilu 1990 pa so sledile tudi demokratične volitve. Na plebiscitu 23. decembra 1990 je 88,5 % vseh volilnih upravičencev reklo jasen in mogočen da za samostojno in neodvisno državo. Vsa ta dogajanja skupaj so bila izjemna, veličastna politična preobrazba, kakršna se v zgodovini ne ponovi in kakršne se je prav spomniti na današnji dan.

In prav v tem obdobju, v tistih razmerah so potekale intenzivne priprave tudi za oboroženo delovanje in za oborožen odpor. Te priprave in neposredne obrambne dejavnosti so bile nujno potrebna sestavina politične preobrazbe. Pravico do samoodločbe naroda je bilo treba učinkovito, tudi s silo zavarovati proti poskusom zaustavitve demokratične preobrazbe. Takratna slovenska milica je jeseni 1989 z odlično vodeno in izvedeno akcijo, poimenovano Sever, preprečila izvoz "mitinga resnice" iz Srbije v Slovenijo.

Sledile pa so nove preizkušnje, tudi delna razorožitev Teritorialne obrambe v maju 1990. Vendar pa ta intervencija ni preprečila priprav poveljstev in enot
Teritorialne obrambe na oborožen odpor.

16 takratnih občinskih štabov in 30. razvojna skupina se je uprla oddaji orožja Jugoslovanski armadi. To je bilo izjemno in junaško dejanje. Bilo pa je kar nekaj takšnih štabov, ki so orožje hranili v skladiščih Jugoslovanske armade in zato na oddajo niso mogli vplivati, so pa, in to velja poudariti, "organizirano odnašali" orožje iz teh skladišč.

Poskus razorožitve je sprožil nasprotovanje ter razmišljanje, kaj je potrebno storiti, da v trenutkih preizkušnje ne ostanemo neoboroženi. Takrat, v maju 1990 se je rodila ideja o tajni, vojaško organizirani organizaciji, ki se je kasneje udejanjila v Manevrski strukturi narodne zaščite. Ta je postopoma, a zanesljivo krepila svojo moč in skupaj z milico in vsemi zavednimi pripadniki Teritorialne obrambe mimo takratnega Republiškega štaba teritorialne obrambe nudila veliko zaščito in podporo slovenski oblasti pri uveljavljanju pogojev za našo osamosvojitev in vse to je bilo nujen in izjemno pomemben del naše politične preobrazbe in naše poti v samostojnost.

Po sprejetih amandmajih k Ustavi Republike Slovenije, 27. septembra 1990, je manevrska struktura 4. oktobra 1990 prešla pod poveljstvo novo imenovanega Republiškega štaba za teritorialno obrambo. Organizatorji in pripadniki Manevrske strukture narodne zaščite so bili in so ostali hrabri ljudje, ki so tudi omogočili realizacijo projekta prehoda Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije v novo Teritorialno obrambo Republike Slovenije z novim vodstvom, ki je bilo že odgovorno takratnemu predsedstvu naše republike.

Prav zato sem posebej ponosen in zadovoljen, da danes, ko praznujemo dan Slovenske vojske, lahko rečemo, lahko se zahvalimo in izrazimo priznanje tudi vsem tistim, ki so sodelovali v projektu Manevrske strukture narodne zaščite in še posebej njenim snovalcem. Hvala vam!

Zakaj sem našteval te dogodke iz osemdesetih in začetka devetdesetih let in zakaj se mi je zdelo prav, da grem v nekatere podrobnosti? Tudi zato, da poudarim še enkrat potrebo po celovitem pogledu na takratne dogodke, brez manipuliranja, brez monopolizacije zaslug, predvsem zato, da vemo, da bi bila naša osamosvojitev bistveno težja, bistveno bolj dolgotrajna in bistveno bolj tragična, če ne bi bilo prav teh naštetih dogodkov in prav vseh teh ljudi, ki so sodelovali v njih. Ustvarjene so bile dejanske, ne samo formalno-pravne podlage za vsa kasnejša dogajanja. Ta so vključevala organiziranje obrambnih sil, izvedbo oboroženega odpora proti agresiji, ki se je zgodila zoper Slovenijo, in naposled, velik vojaški uspeh naših oboroženih sil in mednarodno priznanje neodvisne Republike Slovenije. Zaradi tega se moramo ljudi in teh dogodkov spominjati, biti ponosni na njih in jih ne prepustiti pozabi. Veliko so prispevali za današnji dan – eni s peresom, drugi z mečem! In vseh se moramo spominjati in vsem moramo biti hvaležni.

Kot nekdanji diplomat neodvisne Republike Slovenije sem imel velikokrat priložnost ceniti, v praksi spoznati, kako veliko sta pomenila naša dobra vojaška organiziranost in naš uspeh za to, da je bila izvedba kasnejših diplomatskih nalog lažja, kot bi bila sicer.

Zdi se mi posebno pomembno, da pripadniki Slovenske vojske vse te podrobnosti, vse te vidike poznajo in da jih poznajo resnično dobro. Da vedo, da svoboda, demokracija in samostojnost niso prišle in nikoli ne pridejo same od sebe, da jih je treba braniti. Prav zato je vaša temeljna naloga nacionalna obramba, v okviru kolektivne obrambe. Tudi danes, ko ne vidimo velikih vojaških groženj, ni razloga, nikar ne razmišljajmo o ukinitvi vojske!

Seveda pa je vselej potrebna razprava, razprava o tem, kakšno vojsko hočemo! Danes imamo poklicno vojsko, ki je na dobri poti, da doseže zastavljeni cilj in postane resnično profesionalna v vsakem pogledu, tudi v funkcionalnem smislu. Njena naraščajoča profesionalnost pa zahteva visoko strokovnost njenih pripadnic in pripadnikov, strokovno avtonomnost, brez sleherne politizacije in seveda tudi učinkovit civilni nadzor nadnjo. Danes je Slovenska vojska v položaju, v katerem ima obveznost braniti domovino in obveznosti prispevati k mednarodnemu miru, kar tudi uspešno izvršuje. In tudi zato, za te svoje naloge potrebuje poln politični mir!

To zahtevno poslanstvo lahko uresniči le dobro usposobljena, opremljena in motivirana vojska z ustreznim človeškim potencialom, z dobrimi medsebojnimi in medčloveškimi odnosi in, posebej poudarjam, z visoko stopnjo etičnega ravnanja. V celotnem obrambnem resorju, ki je organizacijsko in funkcionalno zelo prepleten, je medsebojno sodelovanje, tovarištvo, spoštovanje osebnosti in dostojanstva, vse to je zelo pomembno. Ob tem ne pozabimo na pripadnike prostovoljne pogodbene rezerve kot živo vez med obrambnimi silami in civilno družbo.

Pozornost moramo posvečati tudi t.i. "vojaški strateški rezervi". Pričakovanja se tu niso udejanjila v načrtovanem obsegu. To je pomembna komponenta, saj smo se Slovenci v preteklosti večkrat znašli nepripravljeni ali premalo pripravljeni. Ne smemo dovoliti, da bi se ena naših pomembnih značilnosti, to je naša samoobrambna kultura, ki se je velikokrat manifestirala, kakorkoli zmanjšala ali morebiti celo zamrla. In prav za to, za ohranitev in razvoj, krepitev slovenske samoobrambne kulture, ima Slovenska vojska veliko odgovornost!

V letošnjem letu je bil v državnem zboru sprejet pomemben strateški dokument, Resolucija o strategiji nacionalne varnosti. V pripravi je Resolucija o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2025 kot najvišji razvojno-usmerjevalni dokument, katerega posledice bodo imele dolgoročen vpliv na celoten obrambni sistem in tudi sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Sedaj je ponovno priložnost, da tudi javnost sodeluje pri oblikovanju dovolj jasne vizije, kakšna bo naša vojska v prihodnosti, kako bo opremljena, kakšen bo njen dolgoročni razvoj.

To prav gotovo ni in ne bo ekspedicijska vojska, pač pa, verjamem, bo visoko motivirana, premična prilagodljiva oborožena sila s kvalitetami, ki se uporabljajo tudi v ekspedicijskem bojevanju. Hkrati bo morala imeti zmogljivost, ki se lahko v ustreznem času aktivira in mora biti namenjena za popolnjevanje poklicne in pogodbene sestave ter obvezne rezerve, če bo uvedena. Le takšna, kompletna in s širšo družbo povezana vojska, bo sposobna izvajati vojaško obrambo lastnega prostora, lahko bo vojaško prispevala k mednarodnemu miru, varnosti in stabilnosti, sodelovala v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter nudila podporo drugim državnim organom in organizacijam. Skratka, obrambne sile naj bodo takšne, da bodo v primeru ogrožanja naše nacionalne varnosti uresničile pričakovanja državljank in državljanov Republike Slovenije.

Vse navedeno bo krepilo zavest o Slovenski vojski kot sestavnem delu slovenske družbe, zavest o nujni povezanosti s civilno družbo in nujnost krepitve domoljubja. In ravno pri krepitvi domoljubja želim ponovno poudariti pomen našega dobrega poznavanja naše bližnje in naše nekoliko bolj oddaljene preteklosti. Zato ponovno izražam svoje prepričanje, da bodo napori, ki jih v to vlagata obe veteranski organizaciji in Slovenska vojska ob podpori zgodovinske stroke, k temu veliko prispevali. Ne za arhive, ampak za nas in za našo prihodnost.

Zato, spoštovane pripadnice in pripadniki Slovenske vojske,
zaposleni v obrambnem sistemu in sistemu zaščite in reševanja,
pripadniki prostovoljne pogodbene rezerve Slovenske vojske ter vsi mladi na prostovoljnem služenju vojaškega roka,
člani Zveze slovenskih častnikov,
člani vojaških družin,

dovolite mi, da vam ob dnevu Slovenske vojske še enkrat iskreno čestitam, želim veliko lepega ob vsakodnevnem in, posebej poudarjam, vašem plemenitem poslanstvu, ki ga opravljate v domovini, v mednarodnih poveljstvih in v nemirnih delih sveta. Mojo čestitko razumite prosim tudi kot iskreno zahvalo za vaš velik prispevek na področju svetovnega miru.

Tistim pripadnicam in pripadnikom Slovenske vojske, ki ste ob tem prazniku prejeli ali boste prejeli priznanja in odlikovanja za vaše delo ter ste bili ali boste napredovali v višji čin, ob tej priložnosti še posebej čestitam.

Naj živi Slovenska vojska in srečen praznik vsem!