Novinarska konferenca o izjavah SDS

Ljubljana, 10.2.2011  |  intervju

Novinarska konferenca predsednika republike dr. Danila Türka o izjavah Slovenske demokratske stranke
Ljubljana, 10. februar 2011


Svetovalec predsednika republike za odnose z javnostmi Boštjan Lajovic: Dober dan, gospe in gospodje. Začenjamo s tiskovno konferenco predsednika republike dr. Danila Türka, na kateri bo zavrnil podtikanja Slovenske demokratske stranke v zvezi z dogodkom, t.i. bombnim napadom v Velikovcu. Predsednik bo imel najprej uvod, potem pa bo na voljo za nekaj novinarskih vprašanj. Prosim, gospod predsednik.

Predsednik republike dr. Danilo Türk: Dober dan, lepo pozdravljeni in hvala lepa, da ste prišli na to novinarsko konferenco, ki je namenjena temu, kot ste slišali, da zavrnem razna podtikanja, ki se pojavljajo v zadnjem času in katerih cilj je na nek način me vplesti oziroma trditi o moji vpletenosti v bombni napad v Velikovcu 18. septembra 1979. Ta podtikanja se izvršujejo v obliki trditve, da naj bi bil, kot se trdi, neposredno obveščen o tem dogodku. Neposredno, torej najbrž od storilcev ali organizatorjev. To seveda ni res. To sem večkrat zanikal in tudi opozoril na destruktivnost in negativni značaj, ki ga imajo takšna podtikanja.

Danes sem opazil na spletni strani Slovenske demokratske stranke nekaj dokumentov, ki se pojavljajo v tem kontekstu in ki poskušajo ta podtikanja nekako utemeljiti. Rad bi povedal, da nič od tega ni doseženega. Nasprotno. Prav ti dokumenti postavljajo avtorje teh podtikanj na laž. V zvezi s tem bi, če mi dovolite, rad posebej opozoril na dokument, ki je neposredno povezan s tematiko bombnega napada v Velikovcu 18. septembra 1979. Domnevam, da ste ta dokument prebrali. Svetujem vam, da ga preberete. Videli boste, da sta tu pomembni dve okoliščini. Prva okoliščina je datum nastanka tega dokumenta. Ta dokument je nastal 1. julija 1980, se pravi, 9 mesecev in pol po tem dogodku v Velikovcu. Ali je to mogoče neposredna informacija - 9 mesecev in pol - o dogodku, ki je bil obširno obravnavan v medijih in predmet obširnega poročanja in razpravljanja? Če pogledate vsebino dokumenta, boste videli, da ta dokument ne pove nič drugega, kot da daje povzetke medijskih poročil in pogovorov v zvezi z medijskimi poročili. Je to direktno obveščanje? To je več kot indirektno. To je dvakrat indirektno, ker je zasnovano na medijih in je namenjeno obveščanju v diplomatskem okviru, ki je bil potem seveda poslan še na druge naslove, tudi meni v moji nekdanji funkciji.

Rad bi danes zelo jasno povedal, da odločno zavračam taka početja. Odločno zavračam vsa ta podtikanja, vse te insinuacije, ki so popolnoma neutemeljene, ki so moralno popolnoma nevzdržne in ki so tudi politično škodljive. Žal se ta podtikanja vključujejo v nek vzorec političnega ravnanja v našem prostoru in času, ki je izjemno negativen. To že prerašča v hujskanje. Jaz bi pozval vse, ki v tem sodelujejo, da se ustavijo. Vas, predstavnike medijev, bi pa predvsem prosil, da skrbno preberete to, kar se poskuša predstaviti kot t.i. neposredna obveščenost.

Na koncu bi rad dodal še dve zadevi. Najprej nekaj o mojih dejavnostih v 70. letih. Leta 1975 sem diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani z diplomsko nalogo "Možne proceduralne osnove internacionalizacije problema slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji pred organi Združenih narodov." Ta diplomska naloga je dobila Prešernovo priznanje in na tej podlagi me je takrat socialistična zveza povabila kot strokovnega sodelavca v komisijo za manjšinska in izseljenska vprašanja pri socialistični zvezi, tedanji široki politični organizaciji. V tem okviru sem delal kot človek, ki se ukvarja z analizo, pravnimi interpretacijami, analizo uresničevanja Avstrijske državne pogodbe, analizo zakonskih osnutkov, ki so se v tistem času pripravljali in ki so imeli za cilj na novo urediti položaj slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji in ki so bili povezani tudi z nečim, kar se je imenovalo popis posebne vrste, "Volksabstimmung besonderer Art", in seveda, okrog tega so nastale politične razprave. Jaz sem v teh političnih razpravah sodeloval. Obstajala so posvetovanja med političnimi dejavniki v Sloveniji in predstavniki koroških Slovencev in vse to je bilo moje delo. V nobenem trenutku to delo ni vključevalo nobenih takih reči, kot je podtikanje bombe v Velikovcu 18. septembra.

Dodal bi še to - to delo sem opravljal od leta 1975 naprej, leta 1978 sem odšel na služenje vojaškega roka, odkoder sem se vrnil poleti, konec julija 1979, na svoje staro delovno mesto strokovnega sodelavca v komisiji za manjšinska in izseljenska vprašanja in tam izvedel iz medijev, s televizijskega poročanja, z veliko osuplostjo, kaj se je zgodilo v Velikovcu. In seveda, ta velika osuplost je bila značilna za mnoge ljudi, tako tu kot na Koroškem. To osuplost sem seveda delil s predstavniki organizacij koroških Slovencev in oni so jo delili z mano. V nobenem trenutku pa nismo vedeli, kako točno je prišlo do tega dogodka, kaj je bilo ozadje in kakšne so podrobnosti. Vse to je bilo predmet kazenskih postopkov, kajti oba storilca sta bila prijeta, obsojena v Avstriji in o tem sojenju se je obširno poročalo. To sem dolžan povedati zato, ker se je okrog teh dogodkov in okrog raznih okoliščin tu napletlo veliko megle, ustvarja se veliko megle in celo nekakšne histerije, nekakšnega hujskanja in resnično bi želel, da se to enkrat ustavi. In končno, konec leta 1979 sem bil imenovan oziroma izvoljen za predsednika komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja. To je funkcija, na kateri sem bil do leta 1983. Potem sem odšel na Pravno fakulteto in se tam posvečal raziskovalni in pedagoški dejavnosti.

Za konec bi rekel še tole - danes se veliko razpravlja o arhivih in skrbi me, ker je okrog te razprave spletenih veliko manipulacij, veliko se manipulira s preteklostjo in veliko energije se izgublja na teh manipulacijah, namesto da bi se ukvarjali s čim bolj koristnim in bolj potrebnim v času krize, ki jo doživljamo. Sam nimam nobenih težav z arhivi. In kar zadeva mene, kot državljana Republike Slovenije in kot predsednika Republike Slovenije, nimam nobenih zadržkov zoper to, da bi se dokumenti iz arhivov, ki se name nanašajo, tudi objavili. Toliko sem želel povedati za uvod, sedaj pa lahko sprejmem nekaj vprašanj.

Boštjan Lajovic: Hvala, lepa gospod predsednik. Kot rečeno torej, nekaj novinarskih vprašanj. Prosim vas, da se predstavite z imenom in priimkom in pa seveda z redakcijo, odkoder prihajate. Smo v neposrednem prenosu, tudi na spletni strani urada predsednika republike in seveda to tiskovno konferenco tudi snemamo, tako da bo kasneje objavljena na naši spletni strani in vam bo prišla lahko prav pri citiranju. Kdo bo začel?

Metod Berlec, Demokracija: Glejte, za Radio Slovenija ste 4. marca 2010 dejali, "da nobenih ozadij tega dogodka takrat nisem poznal in tudi mi danes niso znana". Iz teh dokumentov pa je jasno razvidno, da ste bili o teh dogodkih naknadno potem natančno obveščani.

Dr. Danilo Türk: Kaj je vaše vprašanje?

Metod Berlec: Pač, vprašanje je to, da vi ste za medije dejali, da o teh dogodkih, da ste izvedeli samo iz medijev. Iz teh dokumentov pa je jasno razvidno, da ste bili o teh dogodkih oziroma posledicah obveščani tudi privilegirano, pač kot funkcionar te komisije, in da ste za te stvari vedeli, torej da ste vedeli tudi za ozadje in podobno.

Dr. Danilo Türk: Kaj je vaše vprašanje?

Metod Berlec: Moja poanta je v tem, da ste v bistvu se sprenevedali, ko ste dejali, da o tem niste nič vedeli, da ste to vedeli samo iz medijev. Ti dokumenti jasno dokazujejo, da ste o teh stvareh bili obveščeni, torej da ste bili obveščeni o sodnem procesu na Dunaju in o ozadjih.

Dr. Danilo Türk: Poglejte, trikrat ste povedali svojo poanto, ki je bila že prvič jasna. Vprašanja niste znali postaviti. Zato bi vam rad še enkrat povedal - poglejte si datum tega dokumenta in poglejte si vsebino tega dokumenta. Ta dokument vsebuje povzetke medijskih poročil in seveda, če je kdo dobil kakšne povzetke medijskih poročil, ni izvedel iz njih nič drugega od tistega, kar je bilo že v medijih. In potemtakem je moja izjava lansko leto za radio popolnoma točna in verodostojna. Jaz sem izvedel, kar sem izvedel, iz medijev in nič, kar je prišlo kasneje v obliki kakšnega povzetka, kakšne kompilacije, ni presegalo tistega, kar je bilo v medijih že znanega. In če vas resnično zanima ta tematika, če vas zanima še kaj drugega kot ponavljanje poante, vam priporočam, da si pogledate časopise iz tistega časa, zlasti Kärntner Tageszeitung, Kleine Zeitung, Neue Kronen Zeitung in še drugih časopisov, ki so seveda obširno o vsem tem poročali. Tako da bi svetoval nekaj pazljivosti pri kvalifikacijah. Če je nek dokument povzel časopisna poročila, ni s tem nič dodanega. Tu je samo ponovljeno to, kar je v medijih že povedano. Gremo k naslednjemu vprašanju.

Metod Berlec: Glejte, ampak tam noter sta tudi dva dokumenta, poročili jugoslovanske ambasade na Dunaju. Torej, dodatni poročili o tem sodnem procesu, torej ki nista bili iz medijev.

Dr. Danilo Türk: … ki pa se nanašata na medijsko poročanje in ne dodajata nobene vsebine, ki ne bi bila že prej znana. In kot rečeno, devet mesecev in pol po dogodku, ko je vse v medijih že temeljito prediskutirano in pojasnjeno, je takšno poročanje dodatna rutinska informacija, ki ima značaj zbirke informacij, že znanih iz medijev, in nič več.

Boštjan Lajovic: Novo vprašanje, prosim.

Jure Brankovič, POP TV: Gospod predsednik, ste vi dobivali slučajno že tako imenovane posebne informacije, deloma so ohranjene v arhivu že 2. oktobra 1979, 5. oktobra 1979, 26. oktobra 1979 in tako naprej, da ne naštevam vseh datumov, kjer so bila tudi poročila takratnega SDV in ti dokumenti so prihajali na komisijo, kjer ste bili vi takrat še strokovni sodelavec. Ste te dokumente si lahko ogledali?

Dr. Danilo Türk: Torej, jaz tega ne vem, to je 32 let od takrat. Moral bi dokumente pogledati in videti, za kaj gre. Če se smatra, da je to zanimivo, nimam nič proti temu, da se objavijo.

Jure Brankovič: V tem primeru bi to pomenilo, da v bistvu v resnici niste bili obveščeni samo iz medijev.

Dr. Danilo Türk: Poglejte, to je hipotetična trditev. Jaz zdaj po spominu za 30 do 32 let nazaj lahko rečem, da vse, kar sem zvedel o tem dogodku, je bilo izvedenega iz medijev. Če je bila še kakšna druga informacija kje drugje, seveda ne morem zdaj razpravljati na podlagi neke hipotetične ideje o tem. Če se želi te dokumente objavljati, se, kar se mene tiče, lahko kar objavijo.

Vladimir Gajšek, Intelyway in Časopis Gibanja za pravičnost in razvoj: Zanima me, kje ste služili vojaški rok?

Dr. Danilo Türk: V Novem Mestu.

Boštjan Lajovic: Če je še kakšno vsebinsko vprašanje, povezano s tematiko današnje novinarske konference, vas prosim ... Dobro, Jure Brankovič še enkrat.

Jure Brankovič: Še konkretno - predsednik SDS je javno izjavil, da vi, predsednik republike, lažete. Boste obstali na tem, kar ste danes pojasnili, ali boste tudi šli v kakšen kazenski, odškodninski pregon, da recimo dokažete, da ne lažete oziroma da tudi zahtevate odgovornost osebe, ki takšne izjave izreka? Hvala.

Dr. Danilo Türk: Poglejte, jaz bi v tej zvezi povedal dvoje. Najprej, raven politične kulture pri nas je nizka in se niža in zato bi današnjo priložnost izkoristil za poziv, da se vsi, ki sodelujejo v političnih razpravah, odrečejo kvalifikacijam, ki so nekulturne, ki so neutemeljene, ki so moralno nevzdržne in ki so politično škodljive. To je moj splošen apel vsem, ki sodelujejo v političnih razpravah. Spomnil bi jih, da je ocena kvalitete slovenske demokracije v zadnjem času znižana, o tem je pisala londonska revija Economist, in da je znižana prav zato, ker se že povsod opaža nižanje ravni politične kulture. V tisti analizi, ki vam svetujem, da jo preberete, je zapisano, da ima Slovenija dober volilni sistem, dobro zaščito človekovih pravic in slabo politično kulturo, ki se izraža prav v načinu razpravljanja o raznih temah. Mislim, da kot predsednik republike moram opozoriti na ta dejstva in moram opozoriti politike, naj se vzdržijo hujskanja.

Kar zadeva kazenski pregon, poznate moje načelno stališče. Jaz sem bil večkrat vprašan glede tega in sem večkrat povedal, da nasprotujem kazenskopravnim sredstvom kot sredstvom za pregon ljudi, ki se izražajo v političnem prostoru oziroma v medijih. Večkrat sem bil vprašan glede tega in to je moje stališče. Kazenskopravna sredstva se za take reči ne bi smela uporabljati. Kot veste, je bila naša kazenska zakonodaja v tem smislu spremenjena ravno v času prejšnje vlade, ki ji je predsedoval današnji predsednik Slovenske demokratske stranke in takratni predsednik Slovenske demokratske stranke. Ravno takrat so bili uvedeni ti kazenskopravni dodatni instrumenti oziroma dodatne možnosti. Mislim, da je to bil zelo slab razvoj. Jaz temu nasprotujem iz načelnih razlogov in tudi današnjo priložnost izkoriščam za poziv, da bi to kazensko zakonodajo spremenili, da bi ukinili možnost, da se kazensko preganja novinarje ali druge udeležence v javnem razpravljanju za izjave, ki so jih rekli. Seveda se pa od vseh udeležencev v javnem razpravljanju pričakuje nek minimum kulture, nek minimum zavesti in s tem minimumom kulture so prav ta podtikanja, ki so predmet mojega današnjega pogovora z vami, popolnoma nezdružljiva.

Boštjan Lajovic: Hvala lepa, gospod predsednik. Hvala lepa, gospe in gospodje, za udeležbo na novinarski konferenci. Lep dan še naprej.