Predsednik o politični participaciji narodnih manjšin

Ljubljana, 13.5.2010  |  govor

Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na 55. kongresu Federalistične unije evropskih narodnih skupnosti (FUENS) z naslovom "Politična participacija manjšin"
Ljubljana, 13. maj 2010


Hvala lepa, gospod predsednik Hans H. Hansen,
hvala lepa vsem udeležencem tega kongresa.

Let me say right away that my talk today will be presented in my native tongue, in Slovene language. I assume that you understand the symbolic importance of this choice and that you also appreciate it. The organisation you are presenting has been established and has made itself a major factor of recognition of national minorities, national languages, linguistic pluralism and other fundamental values of humanity and democracy. Therefore I assume that while I made these few sentences in English you have found your earphones and prepared yourselves for the rest of my talk in my own mother tongue.

Rad bi povedal najprej to, da vam čestitam ob 60. obletnici organizacije FUENS, ki se je konstituirala kot eden odločilnih dejavnikov v korist narodnih manjšin v Evropi. In rad bi vam povedal, da je Slovenija, kot že sami veste, država, ki ima veliko izkušenj z vprašanjem narodnih manjšin. Slovenija je na svojem ozemlju vzpostavila dobre in uspešne rešitve za položaj madžarske in italijanske narodnosti, razvija nove prijeme za urejanje odnosov z romsko skupnostjo, hkrati pa se dosledno zavzema za pravice slovenskih manjšin v sosednjih državah: v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in tudi na Hrvaškem.

Naša država je povezana z vašo organizacijo še na druge načine. Danes bi rad posebej poudaril pomen prispevka, ki ga je v oblikovanju stališč in politike FUENS dala organizacija koroških Slovencev – Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) – kot ena od prvotno dveh reprezentativnih organizacij in organizacija, ki je ostala do današnjih dni zvesta idejam prizadevanj za pravice koroških Slovencev, Slovencev v Avstriji in za ohranitev njihove identitete in njihovega razvoja.

Če bi posegal še nekoliko bolj v zgodovino, bi lahko povedal kaj več o zgodovini povezav med Slovenci, slovenskimi strokovnjaki in političnimi osebnostmi in gibanji, iz katerih je nastala FUENS. V obdobju med dvema svetovnima vojnama so bili slovenski predstavniki, ki jih je vodil dr. Josip Vilfan, med pobudniki in udeleženci prvega kongresa evropskih manjšin v Ženevi leta 1925. In predstavniki slovenskih manjšin so sodelovali na vseh kongresih, ki so se dogajali po letu 1925.

To je podatek, ki je vreden razmisleka danes, kajti manjšinsko vprašanje je v Evropi tako staro, obstaja tako dolgo, kolikor je star sistem državnega pluralizma v Evropi. Odkar je Evropa sistem nacionalnih držav, je v Evropi manjšinsko vprašanje eno pomembnih političnih vprašanj. Prve določbe o manjšinah najdemo že v pogodbi iz Osnabrücka iz leta 1648 in še v nekaterih starejših pogodbah.

Vendar, če hočemo govoriti o razvoju manjšinske zaščite nekoliko bolj podrobno, moramo ugotoviti, da je največji del tega nastal v 20. stoletju, ki ga je možno razdeliti na tri obdobja, v katerih je bil položaj manjšin obravnavan vsakokrat nekoliko drugače. Mislim, da je prav, da danes ta tri obdobja na kratko skiciram, da bi potem prešel k nekaterim sodobnim vprašanjem, ki so predmet razprave tudi na vašem današnjem srečanju.

Prvo obdobje je povezano z razpadom velikih imperijev po I. svetovni vojni in nastankom nacionalnih držav v Srednji in Vzhodni Evropi in velikega števila pripadnikov narodnih manjšin. V tistem času se je ocenjevalo, da je bilo okrog 25 milijonov ljudi v Evropi v položaju pripadnikov narodnih manjšin. To je bila zelo velika številka in v tistem času se je v sistemu Društva narodov formiral poseben sistem za varstvo manjšin. Ta sistem je temeljil na mednarodnih pogodbah, ki so v tistem času obstajale in na institucionalni zasnovi Društva narodov.

Ta sistem je bil izjemno pomemben, četudi je danes precej pozabljen, kajti praktične rešitve, ki jih je dal, so kasneje v mnogočem vplivale na razvoj institucij v okviru Organizacije združenih narodov in tudi v okviru evropskih institucij, ki jih poznamo danes. Določene vrste institucionalne skrbi za manjšine imajo svoje poreklo prav v tistem času. Seveda pa ta sistem ni mogel preprečiti velikih političnih zlorab manjšin, ki se dogajale v tistem času, in ni mogel preprečiti varnostnih problemov, povezanih z manjšinami.

II. svetovna vojna je ta sistem uničila in hkrati postavila izhodišča za drugo razvojno fazo, fazo, ki jo lahko jemljemo kot obdobje od leta 1948, od Splošne deklaracije človekovih pravic, pa do konca hladne vojne, nekje do leta 1992. Za to obdobje je bilo značilno, da so bile manjšinske teme, manjšinska vprašanja postavljena v kontekst varstva človekovih pravic. Človekove pravice so postale ta nova, velika politično-filozofska in pravna ideja, znotraj katere se je poskušalo najti mnoge rešitve, tudi rešitve za vprašanja manjšin. In videti je bilo, da ta novi čas, čas po II. svetovni vojni, dejansko obeta veliko izboljšanje.

Vendar so še naprej obstajali problemi. Posebej bi omenil tri probleme tistega obdobja.
Prvič, politično nezaupanje v manjšine, ki je v tistem času obstajalo in ki je imelo svoje poreklo v izkušnjah iz obdobja med dvema svetovnima vojnama. Sam sem imel priliko na različnih sestankih v Združenih narodih videti, s kako veliko občutljivostjo in velikim nezaupanjem so delegati pristopali k razpravam o manjšinah nasploh. Tega političnega nezaupanja se nikoli ne sme podcenjevati.

Drugič, drugi problem je bila iluzija, velika politična iluzija, da lahko individualna zaščita človekovih pravic avtomatično reši tudi probleme manjšin, da pravzaprav ni treba storiti nič drugega kot zagotoviti spoštovanje človekov pravic, pa bodo potem manjšinska vprašanja sama avtomatično rešena. Ta pristop je seveda po eni strani naiven, po drugi strani pa je bil tudi politično premišljen, kajti ne smemo spregledati dejstva, da so mnogi politični dejavniki v tistem obdobju v demokratičnem svetu favorizirali politiko asimilacije in da je bilo s stališča politike asimilacije pravzaprav prikladno, nekako priročno, praktično, reči: saj pravzaprav ne potrebujemo manjšinske zaščite, ko pa so vsi ljudje enaki in vsem pripadajo človekove pravice. Torej, politika asimilacije je črpala del svoje prepričljivosti tudi iz površnega razumevanja smisla človekovih pravic.

In končno, tretja iluzija, ki je bila zelo značilna v socialističnem svetu: ideja, da socialistične države s svojim kolektivnim pristopom k nacionalnemu vprašanju rešujejo problem manjšin na idealen način, da potemtakem individualne človekove pravice niso tako zelo pomembne, kajti razne oblike kolektivne zaščite, vključno s federalno ureditvijo in raznimi oblikami avtonomije, zagotavljajo veliko boljšo rešitev manjšinskega vprašanja. Na logični ravni bi to bilo takrat celo prepričljivo, če ne bi praksa pokazala, da temu ni bilo tako. Nasilje ob razpadu federacij, zlasti jugoslovanske in sovjetske, je pokazalo, da so bile te ideologije, zasnovane na kolektivnem principu, iluzorne.

Vse to se mi zdi potrebno poudariti, kajti to je dediščina, ki so jo nasledile mednarodne institucije ob koncu hladne vojne, v začetku 90. let 20. stoletja, ko so začeli nastajati novi pogoji in ko se je postopoma začel uveljavljati nekoliko bolj pravičen in nekoliko bolj izniansiran sistem. Nastali so novi instrumenti, ki jih nekoč ni bilo mogoče sprejeti. V okviru Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE), zlasti bi omenil institut Visokega komisarja za narodne manjšine, ki je kot institucija pomagal pri graditvi tako pravnih standardov kot tudi političnih rešitev za nekatera manjšinska vprašanja v Evropi, in zlasti v okviru Sveta Evrope, kjer sta bila sprejeta dva pomembna dokumenta: Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih leta 1992 in Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin leta 1994.

Ta dva dokumenta sta po svoji izvirnosti in po svojem iskrenem naslavljanju manjšinskega vprašanja boljša rešitev od tistih, ki so bile znane v preteklosti. Obstajata kot del sistema, ki izhaja iz individualnih človekovih pravic. Hkrati pa priznavata, da človekove pravice avtomatično ne zagotavljajo dobrega odgovora na vprašanja manjšin, ki zahtevajo nekoliko drugačen, kolektiven pristop.

Dovolite mi, da na podlagi tega izhodišča povem nekaj svojih misli o tem, katera vprašanja manjšin danes vidim kot odločilna za prihodnje, in pri tem upoštevam, da je pomemben fokus, pomembna prednostna teza vaše razprave, ki jo pripravljate danes in jutri, politična participacija oziroma participacija pripadnikov manjšin v bodoče.

Politična participacija ljudi v odločanju je pomemben ideal demokracije. Vprašanje pa je, kako se da takšno participacijo na zadovoljiv način zagotoviti ljudem, ki so drugačni, pripadnikom skupin, ki so v šibkejšem položaju in ki potrebujejo zaradi tega posebno pozornost, posebno skrb in spodbujanje.

Seveda govorimo o manjšinah danes v Evropi na nove načine. V Evropi danes niso več pozornosti posvečene izključno avtohtonim manjšinam, narodnim manjšinam, ki so nastale zaradi politične ureditve in politično določenih meja. Evropa je vse bolj soočena z vprašanjem migracijskih manjšin, ki so nastale kot posledica migracij. Problemi enih in drugih so v nekaterih pogledih podobni, v nekaterih pogledih se razlikujejo.

Vendar treba je ugotoviti, ali obstajajo skupne točke, in predvsem, ali obstajajo skupna izhodišča, ki morajo biti zagotovljena, zato da lahko resnično govorimo o smiselni, o relevantni participaciji pri odločanju. Po mojem razumevanju, na podlagi tega, kar sem imel priliko spoznati o manjšinski problematiki doslej, se mi zdi, da sta pomembna zlasti dva vidika.

Prvi vidik je jezikovni vidik in, nekoliko širše, vidik identitete manjšine. Pri tem sta jezik in izobraževanje še naprej odločilnega pomena. Ne glede na to, ali imamo opravka z avtohtonimi ali migracijskimi manjšinami, je vprašanje izobrazbene politike, izobrazbenega sistema in kvalitete izobraževanja kritičnega pomena za položaj posameznika in za položaj skupin. Tu se mi zdi, da je Evropa naredila določen premik, napredek v smeri jezikovnega pluralizma. Ideja jezikovnega pluralizma je danes širše sprejeta kot nekoč. Tudi Evropsko sodišče v Luksemburgu je v nekaj sodbah potrdilo idejo jezikovnega pluralizma.

To je dobro, vendar ne zadošča. Vprašanje, ki ga je nujno treba postaviti, je, ali so izobraževalni modeli, ki obstajajo in ki so na voljo manjšinam, dovolj kvalitetni, ali imajo razvito dovolj dobro organizacijo izobraževalnih ustanov in ali imajo dovolj razvito didaktiko in šolsko metodologijo. Mislim, da so celo tukaj nekatera ključna vprašanja, ker brez dobre izobrazbe, ki vsebuje izobraževanje o lastni identiteti, vendar se ne omejuje na vprašanja lastne identitete, brez take kvalitetne izobrazbe ne more biti nobenega drugega smiselnega koraka za zagotovitev ustreznega, enakopravnega, produktivnega mesta neke manjšine v širši skupnosti. Izobraževanje ostaja ključno in zahteva imaginativne pristope. To je pomembno vedeti tako v razmerju do tistih manjšin, ki so nove in kjer izobraževalnih modelov ni in jih je treba z novo politiko vzpostavljati, kakor tudi za druge, za avtohtone manjšine, ki morebiti celo imajo določene izobrazbene modele v zakonih in mednarodnopravnih aktih iz preteklosti, pa ti niso več adekvatni.

Skratka, izobraževanje je izrazito aktualna tema in ni presenetljivo, da je tudi odbor ekspertov v okviru Sveta Evrope, ki nadzira izpolnjevanje Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin, leta 2006 izdelal posebno stališče, komentar o tem vprašanju. Tudi če pogledate delo Visokega komisarja za narodne manjšine, vidite, da se z izobraževalnimi vprašanji pogosto ukvarja.

Jasno pa je, da mednarodne institucije, naj bodo še tako strokovne, naj bodo še tako dobronamerne, ne morejo rešiti vprašanja. Vprašanje izobraževanja postaja eden temeljnih izzivov za nacionalne države, ki so edine, ki lahko v resnici zagotovijo potreben izobraževalni sistem, ki lahko financirajo in skrbijo za ustrezen razvoj didaktike in metodologije in seveda tudi šolske organizacije. To je prvi vidik, ki sem mi zdi zelo pomemben.

Drugi vidik participacije, ki bi ga rad postavil v ospredje, je vprašanje pluralizma, kajti participacija zahteva kot izhodišče priznanje, da so skupine različne in da naj bo sistem, znotraj katerega se participacija odvija, inkluziven, tako da daje prostor vsem, hkrati pa mora upoštevati, da so tudi manjšine kot skupine notranje pluralistične. To je moja druga teza.

Če je izobraževanje kot stabilna podlaga participacije nujen pogoj, potem je priznanje in organiziranje pluralizma zadosten pogoj za efektivno participacijo. In seveda, v tem okviru nastajajo izjemno zanimiva vprašanja, katerim, verjamem, da boste posvetili veliko pozornosti. Sam ne želim posegati v podrobnosti te problematike, kajti ta problematika – pluralizem in participativnost – je različna od skupine do skupine, od države do države, od obdobja do obdobja.

Ima pa tudi nekaj skupnih imenovalcev in nekaj skupnih izhodišč. Sam bi rad uporabil za prikaz teh skupnih izhodišč človekove pravice, kajti človekove pravice so temeljni normativni kodeks, ki ureja odnose v družbi in je v bistvu aktualen tudi v primeru, o katerem govorim. Človekove pravice zahtevajo določeno stopnjo kontekstualizacije. Vsaka pravica se izvršuje v konkretnih razmerah, v konkretnem kontekstu, ki je družbeni kontekst. Zato ga je treba najprej razumeti in potem razlagati in uporabljati prav v tem kontekstu.

V praksi zadnjih desetletij je na področju kontekstualizacije človekovih pravic bilo storjeno premalo. Razprava o človekovih pravicah je bila vse prepogosto prepuščena pravnikom in pravnodogmatični metodi, ki je deduktivna, ki izhaja iz abstraktne norme in ki potem to normo razlaga na pravniški način. Nerodno pa je to, da je življenje bolj bogato in da kontekstualizacija zahteva veliko več dela, kot ga je bilo opravljenega doslej.

Vzemimo na primer pravico do svobode izražanja. To je temeljna pravica, ki pripada vsem ljudem. Vendar je ta pravica v svoji zasnovi postavljena tako, da nosi s seboj določene odgovornosti – omembo odgovornosti boste našli v mednarodnopravnih aktih na področju človekovih pravic, v povezavi s pravico do svobode izražanja – in dopušča možnosti omejitev v interesu enakih pravic drugih, v interesu javnega zdravja, javne morale ali javne varnosti. Določene omejitve so dopustne, vendar seveda te omejitve je treba vselej restriktivno razlagati. Da bi dobili polno vsebino svobode izražanja, moramo omejitve razlagati restriktivno.

Vprašajmo, kako ta model, ki je tako pomemben za participacijo v odločanju, deluje znotraj neke manjšinske skupine? Manjšinske skupine so seveda družbene skupine. Tu veljajo neka družbena pravila, določena hierarhija, določene avtoritete. In včasih je tako, da je za pripadnika neke manjšine težko zapustiti svojo skupino ali pa je za pripadnika neke manjšine nujno, da se podredi neki avtoriteti, četudi to ni v skladu z njegovimi individualnimi željami. In njegova pravica, da izrazi te svoje individualne želje, utegne biti omejena.

To je seveda zlasti akuten problem pri migrantskih skupinah islamskega porekla, kjer imamo tradicionalne vzorce, ki omejujejo svododo izražanja v imenu, v interesu družbene kohezivnosti. Družbena kohezivnost seveda ni nič slabega. Spomnimo se samo Aristotela, ki ugotavlja, da je človek družbeno bitje. Ta družbenost seveda izjemno močno prihaja do izraza pri vprašanju, do kakšne mere gre človekova svoboda izražanja, do kakšne mere gre njegova individualnost v oblikovanju nekih skupnih vzorcev, skupnih stališč skupin.

Ta vprašanja postavljam zaradi tega, ker se mi zdi, da je pri politični participaciji in vsakršni drugi participaciji v javnem življenju treba zelo podrobno in zelo pošteno pogledati vzorce odnosov znotraj manjšine. To je treba narediti najprej. In seveda, če so ti vzorci taki, da omogočajo participativnost, da omogočajo dialog, da omogočajo individualno izražanje, je lažje organizirati skupno stališče skupine in lažje je nastopati v nekem širšem participativnem okviru.

Pri tem širšem participativnem okviru moramo vedeti, da se bo skupina, neka manjšina srečala z vprašanjem vloge države. Kaj je vloga države v tem primeru? Vzemimo ta model, ki sem ga tako abstraktno skiciral. Imamo neko manjšino, recimo, da je to avtohtona manjšina, ki ima neke svoje tradicionalne kulturne vzorce, ki ima svoje tradicionalne avtoritete, tradicionalne duhovne in politične avtoritete, ki ima zagotovljen nek splošni standard svobode izražanja, ki omogoča, da se o vseh vprašanjih manjšine razpravlja znotraj manjšine in da se tudi mnenje avtoritete oblikuje ob ustreznem dialogu znotraj manjšine.

Kako to deluje navzven in kakšna je potem vloga države? Po mojem mnenju je tako, da ima država tukaj zelo občutljivo vlogo, ki mora biti v tem, da zagotavlja dve nalogi, da zagotavlja dva rezultata. Prvi rezultat je ta, da omogoči institucionalni okvir za nadaljnjo participacijo. Vloga države je v tem, da razume, da participativnost v nekem širšem družbenem okolju ne more nastati spontano, da ima država dolžnost omogočati tak dialog in zato zagotavljati potrebne institucionale okvire – bodisi da zagotovi pripadnikom manjšin direktno zastopstvo v organih odločanja, tudi v parlamentu, če je to mogoče, ali pa vsaj, da zagotovi institucionalni okvir posvetovalnega značaja.

Zagotavljanje institucionalnega okvira participacije je torej ena temeljnih nalog države. In seveda, izvršitev te naloge, zagotavljanje rezultatov pri tej nalogi ni brez političnih občutljivosti. Po navadi se na tej točki postavljajo zelo različna politična mnenja in take rešitve je po navadi težko doseči.

Druga naloga, drugi rezultat države je zagotavljanje primata individualnih človekovih pravic, kajti država mora skrbeti za to, da se v konfliktnih situacijah, ko pride do razhajanj med individualno pravico in neko kolektivno identiteto, individualna pravica ne utopi. Najpreprosteje povedano: če se želi neko dekle izogniti nekim tradicionalim pritiskom neke tradicionalne skupine in iz te skupine izstopiti, mora za to imeti priložnost.

Seveda ne govorim o tem, da so taki primeri pogosti ali da so značilni za manjšine. Govorim o tem, da so ta vprašanja zagotavljanja primata individualnih pravic pomembna za državo, kadar država opazuje celoten spekter odnosov, ki nastajajo v pogojih etnične heterogenosti in soobstoja različnih etničnih, verskih, narodnih skupin.

Država mora gledati na celoto in mora paziti, da ostane hierarhija prava. Seveda država mora paziti, da ne zatira identitete s sklicevanjem na človekove pravice, ki jih presega okvir tistega, za kar pri individualnih človekovih pravicah gre. Država sama mora delovati s potrebno dozo samoomejevanja, avtorestrikcije. Vendar njena skrb na tem področju ostaja.

In čisto na koncu samo še ena misel, ker mislim, da je zdaj čas za mojo predstavitev bolj ali manj potekel. Rad bi nekaj časa imel na voljo tudi za razpravo, ker razumem, da je del tega današanjega dogovora, da bomo tudi razpravljali o teh temah. Z drugimi besedami, da se ne bom kot predsednik republike izognil težjemu delu in povedal, da imam nujne obveznosti, zaradi katerih ne morem odgovarjati na vprašanja. Tega si ne želim. Pravzaprav se veselim vaših vprašanj, zato sem tudi svoje izhodišče postavil na način, ki pravzaprav je zasnovan na spodbujanju vprašanj. Rad bi, da bi imeli kakšnih 15 minut, 20 minut časa še za razpravo.

V okviru svoje predstavitve pa bi zaključil takole: vidimo, da pravzaprav zgodovinski razvoj in modernejša praktična izkušnja kažeta na določene in dovolj jasno opredeljive vsebine pogojev in zagotovil za participacijo pri odločanju. Izobraževanje postaja temeljni pogoj in temu je treba posvetiti veliko energije, če želimo, da bo izobrazbena raven takšna, da bo pripadnikom manjšin omogočala efektivno participacijo.

Nadalje, demokratični dialog, strpen dialog znotraj manjšine in med manjšino in ostalimi skupinami je bistvenega pomena za to, da se vzpostavi ustrezen institucionalni okvir, zato da bo participacija efektivna in smiselna. In seveda: modrost države, da presoja, do kod gre njena zaščita individualnih človekovih pravic in kje se začne spoštovanje kolektivne identitete, je pomembna. Ta modrost je tudi težko dosegljiva. V političnih debatah, ki so po navadi površne, in televizijskih soočenjih, ki so včasih grozljiva, je pravo razumevanje teh vprašanj težko doseči.

To je seveda dodaten razlog, zaradi katerega je vaša organizacija danes še kako potrebna. Vaša organizacija ima dnevni red, ki ustreza današnji problematiki. Tak dnevni red je težko uresničiti, vendar ne zato, ker bi bil premalo relevanten, ampak zato, ker je inherentno zahteven. Vprašanja manjšin so vedno bila med težjimi vprašanji družbe in tudi danes so med težjimi vprašanji družbe.

Danes so drugačna, kot so bila nekoč. Danes so morebiti na nek način lažja, ker so razbremenjena političnih napetosti in nevarnosti nasilja, kakršna so nekoč karakterizirala manjšinsko problematiko. Če gledamo Evropo kot celoto, lahko ugotovimo, da je Evropa v tem pogledu napredovala. Ni pa napredovala dovolj v smislu graditve subtilnih vzorcev odnosov, ki pomagajo narediti družbo resnično dobro. Dobra družba pa zahteva priznanje etničnega in drugega pluralizma in organizacijo dialoga za skupno dobro.

Vidite, s tem splošnim poudarkom, ki je sicer abstrakten, ampak vam tudi popolnoma domač, bi rad končal to svojo uvodno predstavitev. Če se strinjate in če imate vprašanja, seveda, sem na voljo tudi še za kakšen odgovor.

Hvala lepa.