Intervju za STA

Ljubljana, 4.6.2010  |  intervju

Z argumenti v arbitraži do pravične meje

Novinarka: Barbara Štrukelj

Predsednik republike Danilo Türk meni, da je Slovenija pluralistična družba, zato so različna mnenja, tudi o arbitražnem sporazumu, običajna. Dokončna ureditev meje s Hrvaško je strateški interes Slovenije, sam pa ne vidi razlogov, da ne bi zaupali argumentom in v postopku arbitraže dosegli pravično mejo, ki ustreza stanju 25. junija 1991.


Pred vrati je referendumsko glasovanje o zakonu o arbitražnem sporazumu, temi, ki je razdelila slovenski politični prostor. Zakaj se je po vašem mnenju oblikovala tako močna ločnica?

Slovenija je pluralistična družba, zato so različna mnenja, tudi o arbitražnem sporazumu, običajna. Vprašanje, kako globoka je ta razdeljenost, bo dobilo odgovor na referendumu. Jasno je, da so stranke različnega mnenja pri tem in so vselej bile, zato kakšnega posebno novega razvoja v tem vprašanju ne vidim. Zanimivo pa je, da so se vse parlamentarne stranke odločile za referendum o arbitražnem sporazumu. To je bil najnižji skupni imenovalec, okoli katerega so se poenotile.

In kako ob tem odgovarjate na nekatera razmišljanja, da niste predsednik vseh Slovencev, potem ko ste javno podprli sporazum?

Moje stališče do arbitražnega sporazuma je bilo jasno že od začetka: ko je bil sredi junija lani pripravljen predlog Rehn 2, sem ga ocenil kot dober sporazum. Tedanji hrvaški premier Ivo Sanader ga je zavrnil in dva tedna kasneje odstopil. Takrat je Hrvaška naredila zasuk za 180 stopinj in se pod vodstvom Jadranke Kosor začela približevati sprejetju sporazuma. Sem na strani zdrave pameti in pravne države: po zdravi pameti je dobro, da sprejmemo dober sporazum, ki omogoča rešitev problema, pravna država pa nam narekuje, da se ne bojimo prava. Če imamo prav in imamo argumente - in te imamo, ni razloga, da ne bi zaupali vase in pred arbitražo dosegli, kar je mogoče doseči, torej pravično mejo, ki v celoti ustreza stanju 25. junija 1991. Glede propagandnih tez, ali je predsednik republike predsednik vseh Slovencev, pa odgovarjam, da je, ker je izvoljen na splošnih volitvah, in v demokratični družbi je treba to spoštovati. To pa ne pomeni, da je predsednik dolžan vsak hip ugajati vsem. Jasno je, da v političnem delovanju prihaja do situacij, v katerih vsako predsednikovo stališče vsem ni všeč, a prihaja tudi do situacij, ko se je treba jasno opredeliti in v teh izbirah je po moji oceni bolj prav, da se predsednik jasno opredeli.

Je določitev meje na način, kot ga opredeljuje arbitražni sporazum, v strateškem interesu Slovenije? Kaj sploh je strateški oz. vitalni interes države pri reševanju tega vprašanja?

Odgovor je da - strateški vitalni interes je pravična in dokončna določitev meje ter teritorialni stik z odprtim morjem kot podlaga za vsestranski razvoj dobrososedskih odnosov in krepitev sodelovanja med državama, predvsem na gospodarskem in drugih področjih. Večji del kopenske meje je nesporen, obstaja le nekaj točk, kjer je treba določiti rešitev, in za vse te rešitve sporazum določa stanje 25. junija 1991. Morebitni kompromisi, ki so bili narejeni nekoč v sporazumu Drnovšek - Račan z namenom dosege soglasja, niso potrebni. Slovenija bo lahko dokazovala, kakšno je to stanje bilo in svoje dosegla.

Obstajajo bojazni, da reševanje vprašanja po načelu mednarodnega prava Sloveniji ne bo prineslo neposrednega stika z odprtim morjem.

Ti strahovi niso upravičeni, neznanje in strah sta vedno slaba svetovalca. V praksi mednarodnih arbitraž je vselej tako, da se ne dopušča odrezanosti neke države od
odprtega morja. Bojazni niso utemeljene ne le zaradi vsebine arbitražnih odločb, ampak tudi zaradi občega stanja mednarodnega prava, saj to niso le pravila, konvencije, ampak tudi načela in pravičnost. Tudi Konvencija ZN o pravu morja predpisuje, da se razmejitvena pravila vedno prilagajajo posebnim okoliščinam. Naša naloga pa seveda je, da z argumenti prepričamo. Menim, da bomo to zagotovo sposobni storiti.

Se Sloveniji res preveč mudi z reševanjem tega vprašanja? Ali je rešitev de facto povezana z vključevanjem Hrvaške v EU?

Trditve, da se ne mudi, me čudijo. Slovenija je zainteresirana, da se problem reši na pravičen in slovenskim interesom ustrezen način. Če priložnost je, jo izkoristimo ter uresničimo svoje legitimne in strateške interese. Hrvaška je bila lani v položaju, ko je bila močno zainteresirana, da se proces pristopanja k EU hitro nadaljuje in da se v tem kontekstu tudi najde sporazum s Slovenijo glede mehanizma za rešitev spora. Sprememba hrvaškega interesa je omogočila, da je Hrvaška sprejela rešitve, ki jih je prej zavračala. Nato je prišlo do dogovora, da se reševanje mejnega spora in proces vstopanja Hrvaške v EU razdvojita, kar je po moji oceni razumen dogovor: rešitev mejnega spora zahteva svoj lasten postopek, približevanje Hrvaške EU pa zahteva izpolnjevanje kriterijev za članstvo, ki jih je EU predpisala in jih bo Hrvaška morala izpolniti.

Kakšno vlogo pa je igrala evropska in mednarodna skupnost?

Zelo pozitivno vlogo sta odigrala Evropska komisija in tedanji komisar za širitev Olli Rehn, ki je od januarja do junija 2009 pripravil več predlogov in proces vodil na razumen način, ki je v polni meri upošteval slovenske argumente in amandmaje. Kar zadeva vlogo drugih, ni bila posebno velika, ker so drugi dejavniki - druge članice EU in ostale države - izražale podporo arbitražnemu sporazumu in nič več kot to. Pri nas se včasih ustvarja neka skoraj paranoična predstava, da je šlo za neke velike igre velikih sil. Sam sem proces spremljal dovolj od blizu, da lahko ocenim, da takih iger ni bilo.

Kaj bi pomenil negativen izid referenduma glede na to, da ga je DZ že ratificiral?

Posledice bi bile dvojne: politične in pravne. Glede političnih v Evropi ne bi mogel nihče razumeti, zakaj Slovenija zavrača sporazum, ki je izrazito ugoden zanjo in zakaj daje Hrvaški na nek način darilo. To bi vsekakor vplivalo na percepcijo Slovenije. Kar zadeva pravne posledice, pa ni idealno, da se glede mednarodne pogodbe opravlja naknadni zakonodajni referendum. Ocenjujem, da bi bilo pametno spremeniti referendumski sistem in mednarodne pogodbe izključiti iz kroga vprašanj, o katerih se lahko odloča na referendumu; takšno rešitev sicer poznajo v nekaterih državah. V Sloveniji je namreč pri odločanju o arbitražnem sporazumu nastala politična situacija, ko parlament ima odločujočo vlogo, a del odgovornosti prenese na prebivalstvo. To povzroča tudi negodovanja, ki jih moramo resno vzeti. Sicer pa bi morebitna zavrnitev sporazuma na referendumu, potem ko je parlament že ratificiral pogodbo, bila pravno problematična na mednarodni ravni, saj je akt ratifikacije po mednarodnem pravu zadnje sklepno dejanje v procesu sprejemanja.

Pred Slovenijo je pomembna naloga: če želi izboljšati aktivnosti gospodarstva in se izviti iz primeža krize, mora izboljšati neugodna javnofinančna gibanja in konkurenčno sposobnost gospodarstva. Vlada je oblikovala predloge strukturnih reform - kakšni se vam zdijo in ali je zdaj pravi trenutek za njihovo uveljavitev?

Poiskati je treba primeren tempo in primerno postopnost; če vzamemo pokojninsko reformo, nihče ne dvomi, da se pokojnine znižujejo, da se prebivalstvo stara in da je reforma potrebna. A treba si je vzeti dovolj časa, da najdemo pot do rešitev, ki vključujejo seveda zvišanje upokojitvene starosti, pa tudi predvsem sistem bonusov za tiste, ki so se zaposlili mladi ali opravljali naporna dela. Rešitve so vzdržne le, če zagotovimo ustrezno raven konsenza. Vendar imamo tudi potrebe, ki so bolj kratkoročni, kot so vprašanja proračunske vzdržnosti, primanjkljaja in javnega dolga, kjer moramo najti pravo mero zmanjševanja javnih izdatkov in spodbujanja gospodarske rasti. Po moji oceni bi vlada morala dati jasnejši in celovitejši pogled na zmanjševanje javne porabe in spodbujanje gospodarske rasti.

Kako bi morala Slovenija usmeriti svojo vizijo vzdržnega razvoja?

Vlada je v prvem letu namenila prednost socialnim vidikom in ohranjanju delovnih mest. Poslabšanje ni bilo tako hudo, Slovenija je glede na podatke o brezposelnosti med najmanj prizadetimi državami v EU. A dobro bi bilo, če bi bili hkrati postavljeni ukrepi, ki bi postavili naslednjo fazo: povečanje konkurenčnosti in boljšo rast. Tu vlada ni bila dovolj hitra in ni dala pravih rešitev. Ne gre le za morebitne spremembe na davčnem področju, gre za vprašanje odprtosti do tujega kapitala, kjer bi bilo dobro narediti pogumnejše korake, gre tudi za odnos managerjev in lastnikov do podjetniških zahtev našega časa. Imamo preveč razdrobljeno, neugodno gospodarsko strukturo. Ni težko odpreti vrat na tuje trge, manjka nam sposobnosti za ponudbo kompleksnih projektov.

Kaj pa privatizacija? Nekatera podjetja so v času krize brez sredstev za razvoj ...

Zelo velik del gospodarstva je ostal v državnih rokah in vzpostavljanje mehanizma za upravljanje podjetij je ena od pomembnih nalog. Tu nam OECD lahko veliko pomaga; glede privatizacije pa se strinjam s pristopom vlade, da je treba razlikovati strateška podjetja, ki morajo ostati v domači lasti, in druga, ki so lahko predmet prodaje. Glede dokapitalizacij je treba biti bolj domiseln - treba je iskati rešitve, ki ne bodo v pretežni meri odvisne od vlade in javnega denarja. Razumem, da mora država skrbno paziti, kaj se bo zgodilo npr. z Adrio, tudi pri NLB je treba najti načine dokapitalizacije, ki bodo zavarovali strateški interes Slovenije. A pozitiven primer je Gorenje, ki je dobilo sredstva Mednarodne finančne korporacije (IFC), in zakaj ni več podjetij, ki bi bila sposobna česa takega?

Med evropskimi voditelji obstaja vrsta razmišljanj glede izhoda iz težav, v katerih se je znašlo evrsko območje. Katere so bližje vam?

Mehanizmi so bili vzpostavljeni šele pred kratkim, oblikovana je bila posebna delovna skupina, zato je prezgodaj, da bi govorili o teh rešitvah. Paziti pa bo treba, da se vloga ECB ne bo spremenila, da ne bo prizadeta njena neodvisnost. Obenem pa v primeru, da v kateri od članic območja evra nastopijo hude težave, ne sme biti zadržkov pri angažiranju IMF. V prvih mesecih leta smo zgubili ogromno časa z razpravami, ki so bile popolnoma nepotrebne in ideološke, ali naj IMF vstopi ali ne. Seveda mora vstopiti, to je edina institucija na svetu, ki ima denar - tudi evropski - in potrebne izkušnje in strokovnost pri oblikovanju stabilizacijskih paketov. Menim tudi, da ni smotrno razmišljati o sistemu brez sankcij - tudi izključitve iz evrskega območja ne bi kar tako črtal s spiska možnih sankcij. EU v celoti in območje evra so sistemi solidarnosti med člani, a ti zahtevajo tudi odgovorno ravnanje članov.

Velikega navdušenja nad širitvijo EU ni zaznati. Menite, da je gospodarska kriza še dodatno obremenila širitveno agendo? Kako bo to vplivalo na Zahodni Balkan?

Gotovo je kriza zmanjšala energijo in apetit za nadaljnje širjenje, četudi ostajajo mnenja formalno taka, kot so bila prej. Treba je biti realist - verjamem, da bo treba okrepiti napore za nadaljevanje širitvenega procesa in da je Zahodni Balkan tu izrazito v ospredju. A tudi države Zahodnega Balkana morajo razumeti, da morajo izpolnjevati kriterije, tudi specifične, kot je sodelovanje z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije.

Kako ocenjujete razmere v mednarodni skupnosti? Razmerje moči se spreminja, v ospredje močneje stopajo azijska gospodarstva? Kaj to pomeni za ravnotežje sil in kje je tu Slovenija?

Smo v procesu graditve multipolarnega sveta, ki bi bil lahko veliko bolj napet, združen z veliko več krizami in tudi vojaškimi zaostritvami. V sedanjem obdobju zgodovine tega nimamo in to nas mora navdajati z določenim zadovoljstvom. Stabilnost v mednarodnih odnosih in odnosih med velikimi silami je nekaj takega kot zrak - če ga imate, ga ne opazite, če ga pa zmanjka, to zelo čutite. Nastop Kitajske, Indije in Brazilije je razmeroma dialoški, vzpostavljena je skupina G20, ki postavlja zanimiv okvir. Seveda pa je proces globalizacije ustvaril velike razlike. V Evropi, kjer imamo trenutno najnižjo stopnjo rasti, nenadoma s presenečenjem ugotavljamo, da ni nujno, da nam bo ta proces vedno v korist. Treba je narediti spremembe v smeri družbe znanja, inovacij, prvenstvena naloga Slovenije pa je, da ta proces razume. Zato so kratkoročni ukrepi tako pomembni, zato je treba zavarovati del gospodarstva, ki ima prihodnost, izobraževati prebivalstvo, da bo imelo znanja, koristna znanja. To bo v dolgoročni prihodnosti odločalo o kakovosti našega razvoja. A to ni le naš problem, je evropski. Na diplomatskem področju lahko v okviru EU prispevamo h graditvi njene zunanje politike, zlasti ko gre za sosedstvo, v primeru uspešne kandidature za članstvo v Varnostnem svetu ZN pa bomo lahko igrali določeno vlogo tudi v drugih globalnih vprašanjih.