Predsednik ob 70. obletnici ustanovitve Gubčeve brigade

Trebelno, 1.9.2012  |  govor

Slavnostni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slovesnosti ob 70. obletnici ustanovitve 4. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade "Matija Gubec", 69. obletnici ustanovitve 12. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade in 71. obletnici ustanovitve Mokronoške čete
Trebelno, 1. september 2012


Spoštovane borke in borci Narodnoosvobodilne vojske,
spoštovani praporščaki,
drage Dolenjke in Dolenjci,

najprej hvala lepa za ta prisrčen pozdrav in za to, da ste mi že kar na začetku povedali, kaj me še čaka. Tega, kar me še čaka, se ne bojim. In nihče med nami se ne sme ničesar bati.

Današnja slovesnost je priložnost, ko se zavemo, kako veliko poguma je bilo nekoč potrebnega, da so se premagovale težave nekega drugega, veliko težjega, veliko bolj surovega časa. Današnji čas ni takšen. Današnji čas zahteva samo zdravo pamet, razum, spoštovanje samega sebe in odločnost. Verjamem, da bomo s takimi vrednotami in s takimi lastnostmi šli v naslednje šolsko leto in v naslednjo politično sezono.

Toda danes smo se zbrali tu, da počastimo spomin na nek velik dogodek naše zgodovine. Zato bi želel ob današnji priložnosti posvetiti nekaj več besed naši zgodovini, kajti iz te zgodovine, iz te slavne zgodovine narodnoosvobodilnega boja in brigad slovenske Narodnoosvobodilne vojske moramo črpati samozavest in moč danes in v prihodnje.

Pred 70 leti je bila tu, na Trebelnem, ustanovljena partizanska brigada "Matija Gubec" in kot smo slišali, danes je prav, da se spomnimo tudi 71. obletnice ustanovitve Mokronoške čete in 69. obletnice ustanovitve 12. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade.

Danes, ko se spominjamo teh obletnic, zelo dobro razumemo, kako pomemben je bil mejnik ustanavljanja slovenskih brigad v razvoju partizanske vojske in kam sodi ta ustanovitev v celotnem narodnoosvobodilnem gibanju.

Zato je prav, da se danes spomnimo tudi na ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki je nastala aprila 1941, že 20 dni po napadu fašističnih in nacističnih držav, 14 dni po tuji zasedbi slovenskega ozemlja in 10 dni po kapitulaciji kraljeve jugoslovanske vojske. Kako hitro je razpadla nekdanja država in kako nenadoma je Slovenija takrat ostala sama, prepuščena na milost in nemilost nemškim, italijanskim in drugim okupatorjem.

V tistih, za današnje čase nepredstavljivo težkih razmerah je bil slovenski narod pred velikimi odločitvami. Odločitev za oborožen odpor je bila velika odločitev, največja odločitev v dotedanji zgodovini slovenskega naroda. Če je hotel preživeti, je slovenski narod moral vzeti usodo v svoje roke in je ni smel več prepuščati drugim. Moral se je upreti veliko močnejši sili in brezobzirnima totalitarnima ideologijama nacizma in fašizma. Odločitev za upor je zahtevala veliko junaštvo ter politično zrelost in oboje je v slovenskem narodu tisti čas že obstajalo.

Osvobodilna fronta slovenskega naroda je bila takrat izraz te nujne politične zrelosti. Njena prvenstvena naloga je bila vodenje boja proti okupatorju. Ta boj se je začel z majhnimi enotami in posameznimi akcijami v letu 1941. Vendar so že takrat vojaški komiteji pripravili načrte za izvedbo različnih oboroženih akcij in jih tudi izvajali. Z rastjo in širjenjem upora so se organizacijsko spreminjale partizanske enote in nastajale so čete in bataljoni, med njimi tudi Mokronoška četa. Ta rast je bila postopna, saj se zaradi številčne in tehnične premoči okupatorja partizanske enote niso mogle spuščati v frontalne boje.

V letu 1942 pa so na tej podlagi nastale brigade, večje formacije operativnih partizanskih enot, ki so predstavljale udarno moč NOV in POS. Ta rast je bila nezadržna. Leta 1943 je prerasla v tri strateške grupacije: v sedmi in deveti korpus in četrto operativno cono. Odločilen korak v tem razvoju, razvoju bolj strateško usposobljene partizanske vojske, je bila prav ustanovitev brigad in prav 4. septembra 1942 ustanovitev udarne brigade "Matija Gubec".

Sredi velike italijanske ofenzive, znane pod imenom "Roška ofenziva", so se takrat partizani zbrali tukaj, na Trebelnem. Namestnik komandanta glavnega štaba Slovenije Aleš Bebler je takrat zapisal, da "hitijo kolone partizanov kot nekdaj kolone dolenjskih puntarjev". In tako je padla odločitev, da se brigada poimenuje po Matiji Gubcu, legendarnem poveljniku in voditelju kmečkega upora. Na ustanovnem zboru, tu, v gozdu na Trebelnem, je bila formirana Gubčeva brigada. Že drugi dan je imela svoj ognjeni krst in bojno srečanje z italijanskim okupatorjem in njegovimi domačimi pomagači.

Ko se danes spominjamo Gubčeve brigade od njene ustanovitve do zmagoslavja v Ljubljani, lahko ponosno izrečemo priznanje, hkrati pa izrazimo globoko spoštovanje vsem padlim, vsem umrlim in zlasti vsem še živečim borkam in borcem, vsem "gubčevcem". Brigada je v različnih vojaških sestavah in z različno vojaško močjo sodelovala v mnogih akcijah: v vojaški partizanski protiofenzivi na Dolenjskem, v borbah na Žumberku na Hrvaškem, v napadih na postojanke v Suhi krajini in v legendarni zmagi nad Italijani v Jelenovem Žlebu. Sodelovala je v napadu na Mirno Peč in Novo mesto in v rušitvi železniškega mostu pri Litiji, kjer je prvič sodelovalo tudi zavezniško letalstvo.

Brigada je sodelovala v zaključnih operacijah partizanske vojske za končno osvoboditev slovenskega ozemlja in je bojno pot zaključila v osvobojeni Ljubljani, današnjem domicilnem mestu Gubčeve brigade. Toda ravno pred Ljubljano, na Orlah, kjer je bila glavna obrambna linija sovražnika, je doživela tudi hude izgube: 48 borcev, kar je na pragu Ljubljane in dokončne osvoboditve borce Gubčeve brigade močno prizadelo. Zmagoslavje v Ljubljani je bilo tako pomešano z bolečino v srcih za izgubljenimi tovariši.

Borbena pot Gubčeve brigade je bila slavna, pa tudi tragična – in naposled zmagovita. Prispevek četrte slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade "Matija Gubec" je zato za vselej z zlatimi črkami zapisan v zgodovino narodnoosvobodilnega boja in – ne pozabimo – v celotno uporniško zmagovito zgodovino slovenskega naroda.

Zapisana pa je tudi v srca številnih Dolenjk in Dolenjcev, saj je bilo v njej 1.629 Dolenjcev. Gubčeva brigada je bila po svojem sestavu in po svojem imenu tudi dolenjska brigada. Na Dolenjskem, to dobro vemo, je spomin na Matijo Gubca, znamenitega voditelja kmečkega upora v 16. stoletju, še danes živ in brigada je častno nosila njegovo ime. Tretjina borcev Gubčeve brigade je bila tudi zelo mladih ljudi, starih do 20 let, več kot polovica pod 25 let. V težkih bojih je v toku celotne vojne brigada utrpela tudi izgube, skupaj 628 bork in borcev. Spomin na njihovo junaštvo in žrtvovanje moramo gojiti danes in v prihodnje z največjo spoštljivostjo.

Ob vsem tem moramo razmisliti, da so bili v tej naši zgodovini in našem boju pomembni dogodki, kakršna je bila ustanovitev Gubčeve brigade. Ti dogodki nam vlivajo samozavest, da smo sposobni premagati današnje težave, pa naj bodo te videti še tako velike. Zato moramo ohranjati živ spomin na našo preteklost, na zgodovinska dejstva, ki so nesporna opora za razumevanje prihodnosti.

Danes seveda živimo v Evropi, ki je za razliko od Evrope druge svetovne vojne Evropa miru, pomiritve in sprave. V tej Evropi se je zgodilo marsikaj dobrega, marsikaj takega, zaradi česar je naše življenje danes dobro, lepo in zaradi česar, ne glede na gospodarsko krizo, verjamemo in moramo verjeti v našo prihodnost. Med temi dobrimi lastnostmi je tudi ta, da smo sposobni sožitja, da smo sposobni medsebojnega spoštovanja in spoštljivega odnosa do naše zgodovine – težke in tragične zgodovine, ki je seveda imela tudi temne plati.

Toda ohranili smo sposobnost mirnega sožitja, ohranili smo in imamo sposobnost skupnega bivanja in spravljivosti. Nimajo prav ti, ki trdijo, da je razdor tradicionalna, stalna slovenska značilnost. To ni res. Razdor vnašajo politiki od časa do časa iz pritlehnih političnih kalkulacij. In temu razdoru ne smemo nasedati.

Danes moramo ohraniti ta občutek za zgodovino in občutek za zgodovinsko resnico ter imeti tisto moralno trdnost in plemenitost, ki sta bili značilni za partizanske borce in borke ter za protifašistični boj v celoti. Nekatere moralne prvine so za človeka vselej iste. Spoštljivost in pravičnost sta nujna pogoja za vsak uspeh, v vseh razmerah, tudi današnjih. Spoštljivost do naše preteklosti, spoštljivost do vseh, ki so prispevali k temu, da danes živimo v svobodi in ustvarjamo. Ta spoštljivost nas mora spremljati danes, jutri in v prihodnje. Zato morajo biti z nami na slovesnosti tudi naši praporščaki: praporščaki TIGR-a, praporščaki generala Maistra in seveda praporščaki enot Narodnoosvobodilne vojske Slovenije.

Gojiti moramo pravičnost, pravičnost v vseh odločitvah, ki jih sprejemamo. Tudi v težkih odločitvah, kakršne včasih prinese čas, moramo biti pravični. Pravični moramo biti do vseh ljudi. Ljudem se ne sme jemati, ne sme se jim jemati diskriminatorno in če se zgodijo kakšne napake, je treba te napake popraviti.

Danes imamo med nami tudi podpredsednico Državnega zbora Republike Slovenije. Rad bi povedal, da je pred državnim zborom to politično sezono pomembna naloga. Pred meseci se je zgodila krivica in mnogim so bile krivično zmanjšane pokojnine. Popravimo to krivico. Naredimo tako, da bomo šli pravično naprej. Če bomo šli po pravični poti, bomo tudi lažje dosegali tisto visoko stopnjo enotnosti, ki jo danes potrebujemo in o kateri slišimo veliko besed.

Danes seveda potrebujemo višjo stopnjo enotnosti in povezovalnosti. Vendar to ne smejo biti prazne politične fraze. Dobro jih moramo povezati s prednostnimi nalogami našega časa: z odpravljanjem krivic, z odpravljanjem diskriminacije in zlasti z odločnimi in inteligentnimi določanji ciljev, ki jih moramo doseči, takšnimi, v katere bomo lahko vsi verjeli, za katere se bomo lahko vsi potrudili. Samo na tak način bomo dosegli tisto enotnost in tisto povezovanje, ki ga potrebujemo v tem času.

Prav gotovo ni odveč še enkrat spomniti: za ustvarjanje take odločnosti in enotnosti potrebujemo razum, potrebujemo zdravo pamet, potrebujemo inteligentne predloge in predvsem potrebujemo moralno trdnost. In kadar se bomo spraševali, od kod naj vzamemo to moralno trdnost, se spomnimo narodnoosvobodilnega boja. Naj bodo sporočila narodnoosvobodilnega boja tudi tista sporočila, ki nam bodo pomagala pri preseganju vseh vsiljenih nesporazumov in raznih drugih težav. Verjamem, da smo vsega tega sposobni in da bomo šli naprej dobro.

Danes je slabo vreme – za prireditev, za druženje. Vendar dež nosi s seboj tudi pozitivna sporočila. Če je veliko dežja, je tudi veliko upanja. In če je veliko dežja, bomo imeli bogatejše življenje. To verjamem, za to sem se pripravljen potruditi, in verjamem, da ste se za to pripravljeni potruditi tudi vsi, ki ste danes prišli. Želim vam – kljub slabemu vremenu – lep dan. Dobro se imejmo. Naj nas napolnijo sporočila narodnoosvobodilnega boja. Z moralnim sporočilom tega boja bomo šli naprej. Hvala lepa.