archived page

Predsednik republike odlikoval Jurija Gustinčiča

Ljubljana, 10.10.2012  |  sporočilo za javnost, govor


opozorilo  Za ogled te vsebine morate imeti nameščen Adobe Flash Player in omogočen javascript v vašem brskalniku.

Prenesite si brezplačni Flash Player!

Adobe Flash Player

Predsednik republike dr. Danilo Türk je z Redom za zasluge odlikoval Jurija Gustinčiča, za novinarski prispevek k odprtemu, strpnemu in kulturnemu javnemu dialogu.

Predsednik republike je v nagovoru ob vročitvi odlikovanja poudaril, da je Jurij Gustinčič osebnost 20. stoletja, ki je s svojim delom to izjemno težko stoletje tudi sooblikovala. Njegovo poročanje sta po besedah predsednika zaznamovali subtilnost argumenta ter pomembnost poudarjanja potrebe po razumevanju dveh strani v konfliktu in več vidikov zapletenih mednarodnih vprašanj.
Predsednik republike dr. Danilo Türk je z Redom za zasluge odlikoval Jurija Gustinčiča (foto: Daniel Novakovič/STA)


Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slovesnosti z vročitvijo odlikovanja Red za zasluge Juriju Gustinčiču
Ljubljana, 10. oktober 2012


Predsednik republike dr. Danilo Türk je z Redom za zasluge odlikoval Jurija Gustinčiča (foto: Daniel Novakovič/STA)Spoštovani odlikovanec,
spoštovani zbrani,

dolžina in moč vašega aplavza sta povedala tako veliko, da je pravzaprav težko dodati še kaj posebno izvirnega. Vendar bi rad poudaril nekaj osebnih vtisov, za katere mislim, da so vredni naše skupne pozornosti.

Jurij Gustinčič je nekoč v intervjuju povedal, da je človek 20. stoletja. Tisti, ki smo njegovi bralci, ki smo poslušali in gledali njegove komentarje, bi ga raje opisali kot osebnost 20. stoletja, kot osebnost, ki je s svojim delom to izjemno težko stoletje tudi sooblikovala. Sooblikovanje 20. stoletja je tisto, kar je vredno resnično močno poudariti. To sooblikovanje je imelo zelo veliko različnih podob in verjamem, da obstaja za vsakogar, ki je doživljal to pomembno delo Jurija Gustinčiča, kakšna specifična podoba. Dovolite mi, da vam omenim samo tri.

V časih, ko je Jurij Gustinčič pisal o Bližnjem vzhodu, po vojni leta 1967, pri nas nismo bili navajeni na zelo direktno soočanje stališč o tej zelo kompleksni tematiki. Subtilnost njegovega argumenta in zanimivost, pomembnost njegovega poudarjanja potrebe po razumevanju dveh strani v konfliktu in več vidikov tega zapletenega vozla sta nam veliko prinesli – veliko v smislu razumevanja in v smislu odpiranja perspektive za dobro razumevanje mednarodnih vprašanj.

S svojim dolgoletnim delom v New Yorku je ustvaril čisto posebno podobo New Yorka in Združenih držav Amerike, ki smo jo uživali, dojemali vsi, ki smo spremljali njegovo ustvarjalno delo. Tista podoba je bila nekako mistična, v tem smislu, da je bilo vselej, pri vsakem dogodku opaziti veliko kompleksnosti. Noben dogodek, nobeno dejanje ni bilo samo po sebi popolnoma razumljivo. Vedno so bile dimenzije, ki jih je bilo treba na novo odkrivati. Njegovo poročanje je znalo razložiti, da so nivoji resnice, katerim se lahko poročanje približa, da pa so še nivoji resnice, ki so prepuščeni bralcu, poslušalcu, da jih poskuša sam bolje razumeti.

Predsednik republike dr. Danilo Türk je z Redom za zasluge odlikoval Jurija Gustinčiča (foto: Daniel Novakovič/STA)Ko sem veliko kasneje razmišljal o tej mistični podobi in ker sem imel tudi sam priliko živeti v New Yorku, se mi je zdelo odkrivanje plasti te mistike izredno zanimivo potovanje. Oscar Wilde je nekoč napisal: "Resnica ni nikoli čista in je redkokdaj preprosta." Ujeti to abstraktno in nekoliko ironično definicijo resnice v delu, kot je poročanje in komentiranje pomembne velesile in pomembnega mesta, kot so Združeni narodi, je izredno zanimivo in izredno poučno.

Hkrati s svojim delom Jurij Gustinčič nikoli ni bil niti profesor, ki bi podučeval, niti politik, ki bi poskušal prepričati, niti diplomat, ki bi se z bralcem pogajal, niti duhovnik, ki skuša razložiti globljo, če hočete religiozno gledanje na stvari, ampak avtor, pisec v najboljšem pomenu te besede. Zato v zadnjih letih še posebej uživamo v kakovosti njegove proze, v zanimivosti proznega dela, ko beremo njegove komentarje v Mladini, s katerimi nas obdari vsakih nekaj tednov. Pri vsem tem vidimo, kako je sposobnost izražanja v prozi izredno pomemben del sporočanja in kako so stil, znanje jezika in obvladovanje jezika tako temeljno povezani z vsebino in sporočilom, ki ga daje.

Danes o vseh stvareh govorimo, da so v krizi. Tako govorimo, da je tudi novinarstvo v krizi. Mogoče je to na nek način tudi res. Ob vsaki krizi pa se vprašamo, kje so tiste sile in tiste sposobnosti, ki nas lahko popeljejo iz krize. V novinarstvu je Jurij Gustinčič pokazal, kje so – v vrhunski kakovosti proznega stila, novinarske distance, razumevanja kompleksnosti resnice in ravno zaradi te kompleksnosti tudi v določanju pravega razmerja, pravega odnosa avtorjev do dejstev, o katerih poročajo.

Na ta način se izpolnjuje zelo pomembna vrednota – človekova pravica do svobode izražanja. Ta seveda pripada nam vsem, ne znamo pa je vsi dobro uporabljati. Jurij Gustinčič to zna in s tem nam je veliko dal – naši skupnosti, slovenskemu narodu, slovenski državi. Za to smo mu danes hvaležni. To simbolično dejanje odraža globoko hvaležnost, ki jo Slovenija in naša javnost čutita do Jurija Gustinčiča. Hvala lepa in seveda še na mnoga leta!


Zahvala Jurija Gustinčiča ob prejemu odlikovanja

Meni bo težko zdaj karkoli povedati, ker moram iskreno priznati, da sem malce pretresen. Mi, novinarji, tako in tako v življenju ponavadi ničesar dobrega ne pričakujemo. Da se bo to zgodilo, kar se zdaj dogaja, je zame nekaj pretresljivega, mi lahko verjamete.

V moji duši je najbrž nekaj emigrantskega. Jaz sem se zelo veliko "premetaval" po svetu. Delal sem zelo dolgo, celih 30 let za beograjsko Politiko in bil njen dopisnik v Londonu in New Yorku. Ampak bili so časi, ko tudi mesece in mesece, pa celo leta sploh nisem slišal svojega maternega jezika. In sem se k njemu vrnil. To, kar se zdaj dogaja, je pravzaprav moj povratek. Ne boste mi verjeli, kako me to prevzema.

Rekel bi takole: bil sem po svetu in v nekaterih mestih sem se tudi dobro počutil. Jaz sem se prav dobro počutil kot dopisnik beograjske Politike, moram tudi priznati, da sem pet let vsak dan, ponavljam, vsak dan pisal kolumno v Slobodni Dalmaciji, ampak zdaj sem prišel tja, kjer je moje srce. Moje srce je tukaj.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani