Predsednik republike o širši problematiki zdravstva v Sloveniji

Valdoltra, 18.6.2009  |  govor

Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slavnostni akademiji ob 100. obletnici Ortopedske klinike Valdoltra
Valdoltra, 18. junij 2009


Spoštovani zdravniki,
medicinske sestre in vsi, ki ste zaposleni v tej bolnišnici,
dragi gostje!

Najprej se vam zahvaljujem za povabilo na praznovanje 100-letnice Ortopedske bolnišnice Valdoltra. V teh sto letih je bolnišnica prehodila dolgo pot in se razvila iz nekdanjega sanatorija za kostno sklepno tuberkulozo v danes največji ortopedski center v Republiki Sloveniji ter pridobila pomemben referenčni status v Evropi in širše.

Bolnišnica je prepoznana kot vrhunska kirurška ustanova, ki sledi vsem sodobnim trendom na ortopedskem področju. Prepoznana je kot prijazna bolnišnica, ki se lahko primerja s katero koli drugo podobne vrste po svetu. Njen ugled je široko poznan.

Tradicija Ortopedske bolnišnice Valdoltra je dobra. Stoletno obdobje in razvoj v tem času sta pustila pomembno sled tudi za dobro prihodnost. Strokovnjaki iz drugih podobnih centrov znajo povedati, da je bolnišnica ves čas svojega obstoja poleg vrhunskosti v kirurgiji zastopala tudi idejo vrhunskosti v odnosu do pacientov. Vsi, ki ste bili in ste še zaposleni tukaj, se dobro zavedate, da sta temeljit pogovor in spoštljiv odnos do pacienta izjemno pomembna, včasih pa celo ključna sestavina učinkovitega zdravljenja.

Tega sta se zlasti zavedala akademik dr. Bogdan Brecelj, ki je zastavil temeljne smernice delovanja in poznejšega razvoja te bolnišnice, in ravnatelj Vaclav Pišot, ki je vodil bolnišnico 26 let in katerega sporočilo mladim specializantom je bilo, da kirurgija ni le spretna uporaba skalpela, ampak predvsem primeren odnos do pacienta. Njegovi raporti so se navadno zaključevali s »spoštovani kolegi, ne samo skalpel, ampak predvsem pogovor pred in po operaciji«. To doktrino zastopa tudi zdajšnja bolnišnica in verjamem, da je lastna vsem, ki so v njej zaposleni, in upam, da je tudi blizu vsem, ki delajo v drugih bolnišnicah po Sloveniji, kajti medicina je kompleksna stroka in v svoji funkciji čedalje bolj univerzalna in zahtevna. Pri večini primerov se sicer udejanja na individualni in specialistični ravni. Zdravnik in drugo zdravstveno osebje ima v tem okviru pomembno vlogo povezovalca različnega znanja in predvsem tenkočutne obravnave človeka. To povezovanje je tudi vse bolj zahtevno.

Če kdaj, postaja medicina danes tudi vedno bolj vpeta v vsa druga dogajanja. Gospodarska nestabilnost in recesija, vzporedno z njima pa razvijajoči se nestrpnost in negotovost odsevata na zdravju ljudi. Zaskrbljenost za lastno usodo in za usodo družine se čedalje bolj kaže v načinu življenja ter posega tudi v zdravje ljudi. V mnogih primerih tako nastane medicinski problem.

Forum zdravstvene politike EU je ob tej krizi opomnil, da obstaja utemeljena povezava med zdravjem in blaginjo, ter opozarja, da ne smemo žrtvovati zdravja s poslabšanjem zagotavljanja možnosti za izvajanje zdravstvenih storitev za kratkoročne finančne in politične koristi. Dolgoročna škoda, ki bi jo povzročilo tako ravnanje je nesprejemljiva.

Zmanjševanje zdravstvenih, pa tudi nujnih socialnih izdatkov je kratkovidno dejanje, ki prizadene predvsem šibkejše in ranljivejše prebivalce ter tiste, ki so pod pragom ali na pragu revščine. Gospodarsko okrevanje Evrope kot celote, pa tudi nas ne morejo rešiti kratkoročne rešitve s trenutnimi finančnimi učinki. Naš čas nas še bolj spodbuja k skrbi za zdravje in zlasti za preprečevanje bolezni.

Preprečitev bolezni s pravočasnim in učinkovitim dostopom do zdravljenja je ključni člen v gospodarskem sistemu vsake skupnosti, kajti zdravi ljudje najdejo in obdržijo službe ter bolje obvladujejo negotovost in stres.

Tako izhodišče pa nas seveda ne sme odvrniti od prizadevanja izboljšati naš zdravstveni sistem. Izboljšanje je mogoče in potrebno. Novi zakon o zdravstveni dejavnosti, pa tudi zasnove zakona o zdravstvenem zavarovanju so dobra izhodišča v tej smeri. Cilji zakona so: izboljšanje organizacije in učinkovitosti, usposobitev menedžmenta na vseh ravneh, procesnost zdravstvenih storitev ter njihova standardizacija z vidika uporabe materialov in postopkov, priprava ustreznega cenika zdravstvenih storitev ustrezna razporeditev potrebnih zmogljivosti po vsej državi oziroma izboljšanje mreže na primarni in sekundarni ravni. Vse to so naloge, ki niso v ničemer v nasprotju s stališči Foruma zdravstvene politike EU. Nasprotno, so nujnnost v našem času in v družbi, ki se stara.

Vsa ta prizadevanja bodo nedvomno izboljšala dostopnost do zdravstvenih storitev. Kar zadeva dostopnost, se je treba tudi resno spopasti z nedopustnimi čakalnimi vrstami in dokončati naloge, ki so povezane z nacionalnimi čakalnimi listami in strokovno opredelitvijo dopustne čakalne vrste.

Sem sodi tudi vprašanje razlik in neenakosti v zdravju, ki se med recesijo lahko hitro pojavi, zato moramo biti do tega problema izredno pozorni, kajti razlike v zdravju izhajajo tudi iz neenakih možnosti in socialnih razlik. Te razlike pa v naši državi so, že če pogledamo samo pričakovano starost prebivalstva in primerjamo Prekmurje s kakšnim drugim delom države.

Lani je Svetovna zdravstvena organizacija opozorila, da moramo sistem zdravstvenega varstva razvijati premišljeno in načrtno: da mora pomembnejšo vlogo prevzeti primarno zdravstveno varstvo – splošni in družinski zdravnik, pediater na primarni ravni, ginekolog in drugi v okolju, ki je čim bližje uporabniku. Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da je medicina preveč popustila farmacevtiki in da po nepotrebnem osredotočamo zdravstvene storitve v bolnišnične okvire.

Priporočila Svetovne zdravstvene organizacije, pa tudi različne listine, ki jih sprejema ta organizacija, moramo jemati resno. Naj omenimo le Ljubljansko listino iz leta 1996 in Talinsko listino iz lanskega leta. Ti dokumenti namreč poudarjajo, naj bodo zdravstveni sistemi osredotočeni na prebivalce, na skupnosti in na primarno zdravstveno varstvo. Svetovna zdravstvena organizacija in naši strokovnjaki opozarjajo na pomembne starostne strukturne spremembe ter na nujno prilagoditev zmogljivosti, programov in zdravstvenih storitev temu dejstvu. Povečanje starosti prebivalstva je kazalnik izboljšanih možnosti in kakovosti življenja in temu se morajo ustrezno prilagoditi vsi sistemi.

Razprava o zakonih, ki urejajo zdravstvo, o zdravstvenih programih in zdravstvenem zavarovanju je priložnost, da se osredotočimo na bistvena vprašanja, ki so povezana s sistemom zdravstvenega varstva v prihodnje. Razpravo moramo porabiti tudi za ozaveščanje o nekaterih perečih problemih na preventivnem področju in o lastni skrbi za zdravje, pa tudi za odpravljanje nekaterih anomalij, ki so se vrinile v sistem zdravstvenega varstva v zadnjih dveh desetletjih ter resno načele solidarnost kot pravico in temelj tega varstva.

Vsi se moramo temeljito zavedati, da obstoj in razvoj zdravstva temeljita na solidarnosti, in tej vrednoti, ki ima ekonomsko razsežnost, se ne smemo in ne moremo odpovedati. Od solidarnosti in vzajemnosti je odvisna tudi prihodnost zdravstvenega varstva pri nas. Solidarnost je osnova sistemov zdravstvenega varstva na našem ozemlju že več kakor sto let, preživela je različne režime in državne ureditve ter bila vedno temelj pravic.

Pravica do zdravstvene storitve je človekova pravica, je ustavna kategorija, ki išče svojo materialno osnovo v solidarnosti in vzajemnosti. Nikakor ne smemo dopustiti, da se solidarnost izigrava in da se sredstva iz tega vira preusmerjajo v druge, drugačne, celo zasebne namene in dobiček.

Solidarnost in vzajemnost sta povezani tudi s sistemom vzdržnosti sistema zdravstvenega varstva. Pri tem si moramo zastaviti dokaj delikatno vprašanje: kdo naj zagotavlja ustrezne pogoje za vzdržnost tega sistema. Predvsem bi morali prevzeti del te naloge sami zavarovanci in povečati odgovornost do svojega zdravja ter tudi sami kaj prispevati h kakovosti svojega življenja. Še posebej moramo opozoriti na nacionalne presejalne programe rakavih obolenj. Z doslednim izvajanjem teh programov dobesedno rešujemo življenja in bistveno zmanjšujemo stroške zdravstva v prihodnje.

Dobri preventivi lahko veliko prispeva urejeno in zdravo delovno okolje. Na tem področju imamo celoten spekter ekoloških nalog in obvez, ki so povezane z varovanjem okolja. Sem nesporno sodijo tudi problemi podnebnih sprememb in druge velike teme, ki tako ali drugače vplivajo na zdravje ljudi in seveda na obseg potrebnih sredstev za organiziranje in izvajanje sistema zdravstvenega varstva. In, kar je najpomembnejše, vsak zavarovanec mora vedeti, da zdravstvene storitve stanejo in da bomo imeli vsi skupaj boljše storitve, če bomo zdravstveni sistem razbremenili tistih ukrepov, za katere lahko poskrbimo sami. Preventivni pregledi, spoštovanje preventivnih navodil in zmernost v jemanju zdravil prispevajo tudi k izboljšanju javnega zdravja v celoti.

V tem okviru imamo še eno veliko načelno vprašanje: ali se medicina in z njo zdravstveni delavci lahko distancirajo od vprašanj finančne vzdržnosti tega sistema. To vprašanje se dotika resnih dilem, ki niso le značilnost tega časa, temveč so povezane tudi z vlogo zdravnika in drugega medicinskega osebja, ki mora izbirati med načini in sredstvi zdravljenja. Sprašujem se, ali je dostojno in primerno pričakovati, da bodo zdravstveni delavci sodelovali pri doseganju kar najučinkovitejšega zdravljenja skladno z razpoložljivimi viri. Seveda ta dilema zadeva etična vprašanja in vprašanja deontologije medicinske stroke. Povezana pa je tudi z vprašanjem pravične razporeditve razpoložljivih virov v zdravstvu med vse upravičence in zavarovance. Ta naloga je izredno zahtevna ter ima opraviti z veščinami vodenja in znanjem o menedžmentu.

V Sloveniji moramo izboljšati upravljanje, menedžment zdravstvenih ustanov, bolj racionalno usmerjati porabo zdravil in vsestransko poskrbeti za učinkovitost zdravstvenega sistema. Tudi pri tem se moramo primerjati mednarodno, zlasti s tistimi, ki so danes boljši od nas. Informacije s področij zdravstva in zdravljenja, novih postopkov in zdravil se globalizirajo, so dostopne vsem, pričakovanja zavarovancev in predvsem bolnikov pa so velika.

Pri vsej množici današnjih nalog pa ne smemo pozabiti temeljne resnice: osnova uspešnosti zdravljenja je zaupanje najprej v zdravnika, v medicinsko sestro, v zdravstveno ustanovo in na koncu v sistem zdravstvenega varstva. Mnogi me opozarjajo, da imamo v Sloveniji odlično in celo edinstveno individualno znanje z medicinskega področja, vendar mi v isti sapi povedo, da to znanje ni dobro organizirano in da je slabo vodeno, da bi bilo učinkovito in vključeno v zdravstveni sistem. Verjamem, da je v tem veliko resnice, vendar pa moramo predvsem odgovoriti na vprašanje, kako doseči, da bo celoten sistem kar najboljši - tako na ravni slehernega zdravnika in medicinske sestre, kot tudi na ravni celote.

Prepričan sem, da bi bilo dobro organizirano znanje o vrhunskih medicinskih storitvah lahko tudi dobra tržna priložnost za bolnike zunaj naših meja in da imamo vse možnosti biti po svetu prepoznani kot država, ki se lahko vključi v svetovno ponudbo vrhunskih zdravstvenih storitev in zmogljivosti. Kvalitetne zdravstvene storitve so naša razvojna nujnost in razvojna priložnost. Tudi o tem moramo spregovoriti, ko bomo razpravljali o sistemu zdravstvenega varstva.

Ponudba znanja, ki ga imajo v teh okvirih, tudi s tržnimi mehanizmi, je edina stvarna možnost za zagotovitev ustreznih materialnih virov za razvoj vrhunske medicine pri nas. Po mojem mnenju velja isto tudi za ponudbo zdravstvenih negovalnih storitev, ki je povezana s staranjem prebivalstva. Naše podnebne razmere, dokajšnja ekološka čistost, vrhunskost znanja in pripravljenost ljudi je naša pomembna primerjalna vrednost tudi za trženje zdravstvenih storitev zunaj naših meja. Tu bi se morali bolj uveljaviti. Poleg kvalitete medicinskih in negovalnih storitev moramo veliko bolj razviti trženje in marketing medicinskih storitev, ki mora biti mednarodno naravnan in veliko bolj ambiciozen kot je danes.

Spoštovani!

Vprašanj, ki so povezana z zdravstvom, je mnogo. Letos bomo imeli v Sloveniji z razpravo o zakonih o zdravstvu, kar je dobra priložnost, da razčistimo mnoge dileme in drug drugega prepričamo, da je zdravje vrednota, do katere moramo imeti resen odnos. Najprej na osebni ravni in potem tudi v sistemskih okvirih.

Prepričan sem, da bo zgled Bolnišnice Valdoltra pomemben del te razprave. Če pa se boste v to razpravo aktivno vključili tudi vsi, ki ste danes tukaj na tem praznovanju, pa bo še boljše.