Menina planina, 3. julij 2010
 Spoštovane drage borke in borci narodnoosvobodilnega boja,
spoštovani organizatorji,
spoštovani gostje,
današnja svečanost je nekaj posebnega. Je nekaj posebnega iz veliko razlogov.
Najprej in predvsem, posvečena je vsem, ki so padli na Menini planini.
Posvečena pa je tudi velikemu številu obletnic: |
- 68. obletnici preboja II. grupe odredov na Menino,
- 67. obletnici ustanovitve IV. operativne cone,
- 66. obletnici prihoda XIV. divizije na Štajersko,
- 66. obletnici osvoboditve Zgornje Savinjske doline,
- 65. obletnici konca druge svetovne vojne in zlasti
- 65. obletnici legendarnega preboja Šlandrove in Zidanškove brigade ter bataljona vojske državne varnosti skozi sovražnikov obroč.
Vsi ti našteti dogodki, vsi ti razlogi in še mnogo drugih, vse to nam pripoveduje legendo o Menini planini in vse to simbolizira današnjo svečanost.
Danes, ko se spominjamo teh pomembnih obletnic, smo dolžni izkazovati hvaležnost in spoštovanje vsem tistim, ki ste prispevali k uspehu, k zmagi, vsem partizanskim borcem in borkam, skratka vsem, ki so izbojevali to veličastno zmago. Zato naj se ob tej priložnosti posebej zahvalim Združenju zveze borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Kamnika, Celja in Maribora ter njihovim pododborom ter Odboru enot IV. Operativne cone, vsem vam, ki sedanjemu in bodočim rodovom zapuščate resnično, dostojanstveno in ponosno predstavo o zmagovitih dogodkih na vzhodnem kranjsko-štajerskem prostoru v narodnoosvobodilnem boju, vsem, kar je vezano na Menino planino. Hvala vam! |
 Dogodke, ki se jih spominjamo danes, lahko dobro razumemo le v njihovem zgodovinskem kontekstu v času II. svetovne vojne in posebej sklepnih vojaških operacij II. svetovne vojne, ki so potekale pred 65 leti, leta 1945, in to prav v Sloveniji.
Končna faza narodnoosvobodilnega boja je potekala v dveh delih: najprej v fazi osvobajanja ozemlja, ki je trajala do 9. maja, to je do splošne vdaje nemških oboroženih sil. Drugi del sklepnih operacij pa je bila obkolitev in zajetje sovražnih sil, kar je trajalo do 15. maja 1945. To ni bil samo konec vojne na slovenskih tleh. To je bil konec bojev II. svetovne vojne v vsej Evropi.
Za sklepne operacije štirih jugoslovanskih armad in drugih partizanskih enot na slovenskem ozemlju, ki so se postopno vključevale v armade, je bil že od začetka določen manever velikih klešč, ki naj bi se sklenile na Koroškem. Za slovensko partizansko vojsko, zlasti za IV. operativno cono na Štajerskem in Koroškem, je bil določen zelo izpostavljen del teh klešč. Da pa so te klešče pravočasno in uspešno sklenile svoj obroč, so se zgodili pomembni dogodki in veliki boji, ki so bistveno zaznamovali tisti usodni čas.
Spomnimo se: štajersko in koroško operativno območje IV. operativne cone narodnoosvobodilne vojske Slovenije je bilo v obdobju sklepnih operacij pred koncem druge svetovne vojne že izjemnega pomena – za partizansko vojsko in, seveda, na drugi strani za okupatorje in njihove pomagače. Vse pomembneje pa je to postajalo tudi za zmagovite zaveznike celotne protihitlerjevske koalicije.
S svojimi enotami, predvsem s XIV. divizijo z Bračičevo, Šercerjevo in Tomšičevo brigado, z operativnim štabom VI. in XI. brigade, s štirimi odredi in z brigado vojske državne varnosti, je slovenska narodnoosvobodilna vojska na svojem območju delovanja prevzela pomembno vlogo, še posebej glede preprečevanja prometnih povezav okupatorja. S tem partizanskim bojnim delovanjem je bila zelo motena in otežena oskrba Löhrove armade in fronte v severni Italiji. Proti koncu vojne pa se je ravno zato močno povečal obseg bojev prav v teh krajih. Sprožena je bila velika ofenziva SS-policije na Slovenijo pozimi 1944. in v začetku 1945. leta, s ciljem uničiti enote IV. operativne cone in vzpostaviti organizacijo obrambne linije. Obrambne linije, ki naj bi zavarovala koridor za umik armade generala Löhra z vsemi kvizlinškimi enotami, z vsem, kar je bežalo z Balkana ter z vojsko NDH in spremljajočimi civilnimi begunci iz teh krajev s ciljem, da se predajo zahodnim zaveznikom na avstrijskem ozemlju. Samo pomislimo na velikost teh operacij. |
 Siloviti boji so potekali več mesecev in v začetku pomladi 1945 so okupatorske sile izvedle obkolitev Menine planine. Dva poskusa preboja iz obkolitvenega obroča nista bila uspešna. Zaradi telesne izčrpanosti in psihološke obremenitve, zaradi podhranjenosti je nastala kriza in borke in borci niso bili sposobni za napor za poskus nadaljnjih prebojev. Zato je bilo treba spremeniti taktiko boja.
Tako je prišlo do novega taktičnega načrta za preboj, s konceptom začasnega umika. Prišlo je do zasedbe zasneženih vrhov Vivodnika, Medvedjaka in Menine planine, kjer so partizani počakali napadalce. V obrambi so jih zadržali do noči in nato prebili njihov obroč. V težkem dnevnem spopadu in v uspešnem preboju in pohodu iz obkolitvenega obroča na vrhovih Menine, z rešitvijo vseh ranjencev ter okoli 450 bork in borcev je bil težaven spopad na Menini planini uspešno zaključen.
V težavnih vremenskih pogojih, ob silovitem pritisku zagrizenih SS-ovcev, so borke in borci z nadčloveško vztrajnostjo, z junaštvom, s tovarištvom uspeli premagati izjemno močno enoto, SS-divizijo Galizien. Zgodovinarji ta preboj, ki se je zgodil med 13. in 14. marcem 1945 na Menini planini, upravičeno imenujejo "legendarnega".
Preboj na Menini planini je predstavljal pomemben del sklepnih vojaških operacij v Sloveniji leta 1945 in zapiranja zmagovitih zavezniških klešč. S prihodom jugoslovanske vojske v vse večje kraje na Koroškem, v katerih so živeli Slovenci, je IV. operativna cona uspešno končala prvi del svojih operacij. V drugem delu pa je sestavljala najsevernejši lok klešč, ki ga je jugoslovanska vojska po splošni vdaji nemških oboroženih sil sklepala okrog armade E, ki se je umikala čez Slovenijo proti avstrijski Koroški. Z bojema na Poljani 13. maja, z nemško vojsko in naslednji dan s hrvaško domobransko vojsko ter vdajo ustaško-domobranske vojske 15. maja 1945 se je končala druga svetovna vojna, ne samo pri nas, ampak tudi v Evropi.
Danes je prav, da se spominjamo teh velikih dogodkov in te naše velike preteklosti. Samo predstavljajmo si obseg in ognjeno moč tistih vojaških spopadov na tem majhnem ozemlju. To nam ne sme biti odveč. Biti moramo ponosni, da smo Slovenci, da smo pripadniki naroda, ki je znal zavarovati svoj narodni obstoj, ki je znal zmagati v vojni in ki je naposled znal ustanoviti lastno državo. |
 Danes imamo mednarodno priznanje in spoštovanje, smo uspešna država in imamo razvito demokratično ureditev. Vse to nam po 65 letih od konca druge svetovne vojne že omogoča in mora še bolj omogočati razumen pogovor o naši nedavni zgodovini. Tudi danes je priložnost, da storimo še kakšen korak za polno razumevanje zgodovinskih resnic, za polno pomiritev in spravo.
Tudi danes je priložnost, da obsodimo nacizem in fašizem, kolaboracijo z okupatorjem, pa tudi medvojne in povojne poboje in hude kršitve človekovih pravic, storjene v naši zgodovini. Od prve spravne slovesnosti je minilo že dvajset let. V tem času je bilo storjeno veliko dejanj z namenom priti čim bližje resnici, odpraviti pretekle krivice, ki so še ostale, in ustvarjati ozračje iskrenega in ustvarjalnega dialoga. Ta dialog teče.
Toda še se moramo potruditi, kajti nismo še na koncu poti. Preseči bo treba sedanjo prakso obtoževanj in delitev. Preseči bo treba prakso obtoževanj in očitkov. Politika, ki se danes napaja z delitvami iz preteklosti tudi sama omejuje politični dialog, ustvarja umetne delitve in tudi to je treba preseči. Potrebujemo več strpnosti, več medsebojnega spoštovanja in dialoga. Potrebujemo politiko, ki bo etična v svojem obravnavanju preteklosti in sedanjosti in ki bo samozavestna glede naše prihodnosti.
Strpnost mora biti naše pomembno in splošno veljavno vodilo. Ne dovolimo, da se na nove načine prikrade med nas novo nasilje tudi zato, ker tega ne smemo dovoliti, je bila moja obsodba nedavnega homofobnega napada v Ljubljani tako hitra, takojšnja. Obsodil sem vsakršno nasilje in grožnje, še zlasti pa nestrpnost do ljudi druge rase, narodnosti, etnične pripadnosti ali veroizpovedi ali spolne usmerjenosti ali katerekoli druge osebne okoliščine. Zavrniti je treba tudi vse poskuse relativizacije in podcenjevanja nevarnosti napadov na drugačne. Vsako nasilje ali grožnjo z nasiljem moramo obsoditi. Vse poskuse opravičevanja ali relativizacije nasilja ali groženj z nasiljem moramo zavrniti. Vse oblike nestrpnosti moramo odpravljati.
Spoštovane borke in borci,
veličina narodnoosvobodilnega boja nam daje številna spoznanja in spodbude za današnji čas. Ne samo tiste, o katerih sem že govoril, ampak še mnoge druge. Ko sem se pripravljal na današnjo slovesnost, sem prebral knjigo "Past na Menini Planini" izpod peresa tukaj prisotnega komandanta Franca Severja Frante, komandanta operativnega štaba VI. in XI. brigade. V knjigi so opisani pogum, požrtvovalnost, odrekanje vseh vrst in trpljenje, ki so ga borci narodnoosvobodilnega boja vgradili v temelje, tiste temelje, na katerih danes sloni tudi naša današnja državnost.
Dovolite mi, da iz te knjige navedem citat: "Postali smo sinovi gozdov, sestavni del narave, živeli smo z njo, s puško in slo po svobodi. Gozd je bil naš dom, naše zavetišče in pokopališče. Postali smo njegov del, on pa je postal naš enkratni vir pomoči in zaščite, obrambna trdnjava, dajal nam je toploto in zmrzal, vodo, posteljo, življenje in žal velikokrat tudi smrt". Tako je zapisal komandant Franta v svoji knjigi.
Zamislimo se nad tem odlomkom, ki se ponavadi ne navaja na proslavah ob drugih priložnostih. Zamislimo se za trenutek ob tem pretresljivem opisu usodne povezanosti med človekom in naravo. Kako je ta povezanost delovala v najtežjih trenutkih naše zgodovine in kako bi bilo prav, da bi jo gojili danes. Se zavedamo pomena našega naravnega okolja v sedanjih, mirnih in udobnih razmerah? Smo storili dovolj za ohranjanje narave v našem času, času industrije in intenzivnega onesnaževanja? Ali bo narava in z njo gozdovi, polja in travniki tudi danes in v prihodnosti naše varno zavetišče? Ali ravnamo z njo odgovorno? Ali ni sla po spreminjanju danes rodovitnih površin, ki nam dajejo hrano in s tem življenje, premočna? Razmislimo, ali je spreminjanje namembnosti teh zemljišč za potrebe proizvodnje pridelkov, ki niso namenjeni prehrani, ampak pridelavi energije, ustrezno. Spomnimo se citatov, kakršnega sem prebral ravnokar: "Razmislimo, preden bo prepozno in ukrepajmo zato, da ne bo prepozno.
Spoštovane borke in borci,
spoštovani udeleženci današnje slavnosti,
obletnice, katerih se danes spominjamo, so trenutki vznesenih čustev in trenutki resnega razmisleka. Oboje ste borke in borci narodnoosvobodilnega boja že velikokrat izkazali. Veliko spoštovanje zasluži vaša neomajna privrženost domovini in domoljubje. Veliko spoštovanje zasluži vaša skrb za zgodovinopisje narodnoosvobodilnega boja in za ohranjanje njegovih vrednot. Posebno spoštovanje pa zasluži vaša jasnost v obsodbi vseh vrst nasilja in vaša nenehna skrb za našo domovino.
Danes uživamo svobodo in mir in vojna ostaja vse bolj oddaljen spomin. Toda etika zmagovalcev, vaša etika ni izgubila svojega pomena niti svoje aktualnosti. Etika zmagovalcev v vojni zahteva dostojanstvo in samozavest v miru, odgovornost za ekonomski in družbeni razvoj, za socialno in pravno pravičnost, za politično zrelo razpravo in predvsem za spoštovanje resnice. In tej etiki, tej etiki zmagovalcev, ki je postala naša splošna etična obveznost, moramo biti zavezani vsi.
Bodimo ponosni, samozavestni in zaupajmo vase, v svojo prihodnost! Ta prihodnost bo dobra, zato ker jo bomo znali narediti dobro. Hvala, da ste me poslušali, in lep dan vam želim. |