Uvodni govor na tematski razpravi Združenih narodov o globalnem upravljanju

New York, 28.6.2011  |  govor

Uvodni govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na odprtju tematske razprave Združenih narodov o globalnem upravljanju
New York, 28. junij 2011


Spoštovani gospod predsednik,

v veliko čast in veselje mi je, da lahko nagovorim udeležence te tematske razprave o Organizaciji združenih narodov in svetovnem upravljanju, ki je legitimna in tudi nujna. Združeni narodi so že od ustanovitve leta 1945 nepogrešljiv forum svetovnega upravljanja in so še bolj kot kdajkoli prej tudi osrednji forum za skupne politične razprave in oblikovanje politike.

Generalna skupščina ZN je nedavno podelila drugi mandat našemu generalnemu sekretarju, gospodu Ban Ki-moonu. Ob tej priložnosti bi rad izrazil globoko spoštovanje, ki ga z mano delijo še mnogi, do dela, ki ga je generalni sekretar opravil na nekaterih ključnih področjih svetovnega upravljanja, zlasti pri reševanju in preprečevanju konfliktov, pomoči pri naravnih in drugih nesrečah ter segrevanju ozračja. Generalnemu sekretarju želim obilo uspeha na čelu Združenih narodov. Za vse nas udeležence je ta razprava nedvomno tudi priložnost, da generalnemu sekretarju pomagamo razviti uporabne ideje in učinkovite ukrepe, ki bodo izboljšali multilateralni sistem.

Boljša mednarodna ureditev je v svetu, ki se sooča z vse kompleksnejšimi in vse bolj soodvisnimi problemi, zagotovo nujna.

Naj navedem nekaj primerov: netradicionalne grožnje mednarodnemu miru in varnosti postajajo vse bolj pogost dejavnik varnosti mednarodnega okolja in so povezane z napredujočim razpadom družbe, ki ga danes opažamo v številnih državah.

Na gospodarskem področju se je svetu sicer uspelo odmakniti od brezna, ki je zazijalo po svetovnem gospodarskem zlomu leta 2008, vendar je stopil v obdobje velike negotovosti in neenakomernega razvoja. Vse močnejša grožnja krize zaradi pomanjkanja hrane ter naraščajoče cene energentov in surovin so dodaten dejavnik, ki vpliva na trajno revščino v mnogih državah v razvoju, vztrajno visoko stopnjo brezposelnosti v številnih industrijsko razvitih državah ter na naraščajočo zaskrbljenost glede socialne stabilnosti in napredka v večjem delu sveta.

Čeprav smo pri skrbi za naravno okolje res dosegli določen napredek, pa se nam še ni uspelo učinkovito spopasti z glavnim izzivom – globalnim segrevanjem.

Stanje človekovih pravic se je od konca hladne vojne sicer izboljšalo, toda hude kršitve, ki so posledica oboroženih spopadov, zatiranja in šibkega gospodarskega ali socialnega razvoja, ostajajo glavni razlogi, da je stanje človekovih pravic na svetovni ravni še vedno nezadovoljivo.

Da je trenutna situacija nezadovoljiva, je komaj mogoče dvomiti. Nekateri ugledni analitiki stanje opisujejo v vse resnejših tonih. Poročilo o globalnih tveganjih za leto 2011, ki ga je na začetku tega leta izdal Svetovni gospodarski forum, navaja dve poglavitni nevarnosti, ki sta po mnenju avtorjev poročila izjemno pomembni zaradi svojega vpliva in soodvisnosti. Nevarnosti, ki ju izpostavlja poročilo, sta neenakomeren gospodarski razvoj in neuspešnost svetovnega upravljanja. Zdi se, da je njun pomen še toliko večji, ker obe vplivata na razvoj mnogih drugih tveganj ter obenem zmanjšujeta možnost učinkovitega odziva nanje.

Skrb vzbujajoče je, da poročilo tako ugledne in strokovne organizacije, kot je Svetovni gospodarski forum, težave svetovnega upravljanja opredeli kot »neuspeh«. Občutek splošnega neuspeha, ki se je razširil po neuspelih trgovinskih pogajanjih v Dohi ter na konferenci o podnebnih spremembah v Köbenhavnu, je sicer nepošten in neutemeljen, vendar resničen in ima realne ter uničujoče posledice na splošno razumevanje, kaj svetovno upravljanje je in kaj lahko z njim dosežemo.

Avtorji omenjenega poročila SGF so razloge za domnevni neuspeh svetovnega upravljanja opredelili kot paradoks, ki je ZN zelo dobro znan: pogoji, zaradi katerih je svetovno upravljanje nujno potrebno, so prav tisti pogoji, ki ga otežujejo: razhajanje interesov, nasprotujoči si sistemi spodbud, različni vrednostni sistemi in norme.

In prav to je resničnost, v kateri ZN delujejo že vse od ustanovitve. Svetovno upravljanje je koncept, ki naj bi deloval brez obstoja svetovne vlade. Zaradi te predpostavke se načelo svetovnega upravljanja že v zasnovi razlikuje od upravljanja in vladanja na nacionalni ravni, kar pomeni, da vsako razpravo o svetovnem upravljanju določata dva pomembna parametra.

Prvič, nujno se je treba izogniti iluziji, da je mogoče svetovno upravljanje ločiti od realnosti nacionalnih držav, njihovih politik in potreb. Ravno nasprotno, svetovno upravljanje mora v celoti zajeti realnost nacionalnih držav do ravni, na kateri obstaja. Nedavne izkušnje s pogajanj v Dohi in Köbenhavnu so to le potrdile.

Drugič, nacionalnim državam – ali v okviru OZN državam članicam ZN – se naloži, da morajo upoštevati oboje, tako svoje naloge na nacionalni ravni kot tudi svoje mednarodne odgovornosti. V pogosto citiranem poročilu Mi, ljudje sveta je generalni sekretar Kofi Annan vztrajal, da morajo države članice poglobiti zavedanje o svoji dvojni vlogi v globalnem okolju. Poleg odgovornosti, ki jo imajo do lastne družbe, so države tudi varuhinje našega skupnega življenja na tem planetu, ki si ga delimo državljani vseh držav. To temeljno misel moramo ponavljati spet in spet, saj je skupno delovanje edina pot do boljšega svetovnega upravljanja.

Seveda skupno ukrepanje držav da rezultate ob primerni politični volji in občutku, da se trudimo za skupno dobro. Za uspeh potrebujemo oba, vendar je tako prvega kot drugega težko zagotoviti. Včasih je dovolj strah pred splošno nevarnostjo. Toda, kot nam jasno kaže izid podnebne konference v Köbenhavnu, ta običajno ne zadošča. Včasih se strah pred oddaljeno nevarnostjo združi z »ustvarjalno utopijo«, kar sproži korenit preboj, ki smo mu bili priča v času ustanovitve ZN in ponovno pred kratkim, na začetku 90. let, ko je Svetovna trgovinska organizacija dobila svojo današnjo obliko. Pa vendar ta primer obenem kaže, da institucionalni napredek in dejanski dosežki na določenih področjih mednarodnega trgovinskega sistema še niso nujno zagotovilo za uspeh večjega projekta, na primer razvojnega kroga svetovnih trgovinskih pogajanj.

Za ZN in njihovo vlogo v smislu svetovnega upravljanja so te učne ure manj pomembne. Edino logično je, da OZN, ki je svetovna organizacija po članstvu in usmeritvi ter obenem zakladnica izkušenj, zahteva osrednjo vlogo pri reševanju globalnih problemov in svetovnega upravljanja. Poleg odgovornega ravnanja, ki ga pričakuje od držav članic, se mora OZN zazreti tudi v lastno strukturo, politike in prakso. Sistem ZN kot celote kliče po spremembah in notranji reformi. Razviti mora uspešne partnerske odnose z drugimi mednarodnimi mehanizmi, regijskimi organizacijami, poslovnimi skupnostmi in skupinami civilne družbe.

ZN bi morali prevzeti tudi vodilno vlogo pri oblikovanju koncepta svetovne vizije, zlasti kar zadeva vprašanje, kakšne oblike sodelovanja med različni akterji bi prinesle najboljše rezultate.

Te naloge so na dnevnem redu ZN že dolgo. Na podlagi različnih predlogov smo izvedli nekaj izboljšav. Postalo pa je tudi jasno, da ZN danes niso niti blizu revolucionarnemu trenutku v San Franciscu ter da se bodo postopoma morali spremeniti.

Postopne spremembe pa niso nujno niti skromne niti plahe. Morda prihaja čas za zelo ambiciozne načrte. O reformi Varnostnega sveta nepretrgano razpravljamo že dve desetletji. Nikar se ne sprijaznimo se s tem, da je postala predmet neskončne razprave. Pojav skupine G 20 je prinesel novo upanje za učinkovito upravljanje svetovnega gospodarstva. Odprl pa je tudi nova vprašanja legitimnosti v mednarodnem gospodarskem odločanju. Poleg tega se zdi, da je energija, ki jo je skupina G 20 izžarevala na začetku delovanja, nekoliko splahnela. Stagnacija in padec nedavno vpeljanih mednarodnih mehanizmov je nedvomno problem, ki je ZN dobro znan. Če želimo delovanje ZN na področju zaščite človekovih pravic dvigniti na želeno visoko raven, bomo morali okrepiti nedavno ustanovljeni Svet ZN za človekove pravice, ki je do sedaj že uspešno vzpostavil temeljne postopke.

Katere točke naj bodo torej na našem dnevnem redu? Po mojem mnenju, ki ga navajam kot hipotezo za začetek tematske razprave, je dnevni red reforme ZN mogoče združiti v štiri točke:

• ponovno uravnovesiti Varnostni svet;
• ponovno osredotočiti Generalno skupščino,
• ponovno umeriti Ekonomski in socialni svet in
• okrepiti Svet ZN za človekove pravice.

Naj razložim.

Razprava o reformi Varnostnega sveta je že pripeljala do številnih idej in predlogov. Zdaj je čas, da sprejmemo odločitve. Idealno bi bilo, če bi jih lahko sprejeli soglasno, toda določbe listine o postopkih sprejemanja odločitev navajajo, da iskanje soglasja ne sme biti razlog za delovanje. Prepričljiva večina je zadostno jamstvo za legitimnost odločitve.

Ob neki priložnosti sem že izpostavil nekaj idej glede prihodnje sestave Varnostnega sveta. Spremenili naj bi se obe kategoriji članic Varnostnega sveta, ki naj bi v svoji novi sestavi dobil dodatne stalne članice ter kategorijo nestalnih članic, ki bi se pogosteje menjale. Skupaj bi sestavljale Varnostni svet 25 držav članic, kar je številka, ki bi izboljšala reprezentativnost Sveta in obenem ohranila ter morda celo okrepila učinkovitost delovanja.

Generalna skupščina bi morala biti močneje in bolje osredotočena na izvajanje svojih sklepov. Potrebuje drzne ukrepe, ki bodo podrobneje določili njeno usmeritev, sestavo odborov in njene postopke. Plenarne razprave bi morala učinkoviteje izkoristiti pri reševanju prednostnih vprašanj, na primer problemov, ki izhajajo iz analize izvajanja milenijskih razvojnih ciljev ter pogajanj o podnebnih spremembah po konferenci v Köbenhavnu. Prav tako bi morala zmanjšati obremenjenost odborov, racionalizirati število zahtev za poročila generalnega sekretarja ter okrepiti pristojnosti predsednika Generalne skupščine. In kar je najpomembnejše: več truda bi morala vložiti v razvoj ustvarjalnejšega sodelovanja z drugimi glavnimi organi, zlasti s tremi sveti: Varnostnim svetom, Ekonomskim in socialnim svetom ter Svetom za človekove pravice. Kot glavni, najbolj odprti in najtransparentnejši organ ZN mora Generalna skupščina zavzeti položaj, ki ji bo omogočal, da vodi vse tri svete in jim daje okvirne usmeritve.

Ekonomski in socialni svet je že desetletja predmet razprav in eksperimentov. Ni težko razumeti, zakaj ne more izpolniti vseh pričakovanj, ki izhajajo iz Ustanovne listine ZN. Razumljivo je tudi, zakaj ideja občasnih ministrskih sestankov ne privede do želenih rezultatov. Pa vendar spreminjajoče se globalno razvojno okolje kliče po dodatnih ukrepih. Potrebno je organizirano in sistematično sodelovanje med članicami skupine G 20 kot centrom globalne gospodarske moči in ZN kot temeljem svetovne legitimnosti. In zakaj Ekonomski in socialni svet ne bil posrednik med njima? In čeprav je ost tega vprašanja drugje, zakaj Ekonomski in socialni svet ne bi postal edini organ upravljanja sredstev in programov ZN na področju ekonomskega in socialnega razvoja? Na kratko – Ekonomski in socialni svet bi bilo treba in bi ga morali ponovno umeriti. V kolikšni meri in v kateri smeri – na ti vprašanji naj odgovori razprava.

Navsezadnje je treba okrepiti tudi delovanje Sveta za človekove pravice. Od še ne tako oddaljene ustanovitve je Svet za človekove pravice vložil že veliko truda v svoje aktivnosti in tudi oblikoval ambiciozen načrt delovanja. Razvil je potrebne in perspektivne instrumente, kot so na primer univerzalni redni pregledi (Universal Periodic Reviews). Svet pa kljub temu potrebuje dodatne naložbe, zlasti pri reševanju problemov, povezanih z zaščito človekovih pravic, ki so neposredna posledica šibkega gospodarskega in socialnega razvoja. Pravica do razvoja bi morala biti osrednja točka konceptualnega okvira za analizo teh problemov in za oblikovanje specifičnih politik ter priporočil. Svet za človekove pravice bi moral imeti možnost uporabljati analitične zmogljivosti celotnega sistema ZN. Veliko je namreč še mogoče storiti, da bi Svet okrepil svoj vpliv na realne situacije ter se učinkoviteje odzival na skrb vzbujajoče dogodke in nujne probleme.

Gospod predsednik,

predstavil sem nekaj idej, ki bi lahko bile v pomoč pri zagonu te tematske razprave o vlogi ZN v svetovnem upravljanju. Očitno je, da se mora OZN spremeniti, če želi ohraniti svojo legitimno vlogo v svetovni politiki. Za konec bi rad povedal še, da upam in iskreno verjamem, da je OZN sposobna doseči oba cilja: izvesti spremembe in izboljšati splošno kakovost svetovnega upravljanja.

Hvala lepa, gospod predsednik.