Predavanje predsednika republike "14 dni pred Astano: OVSE včeraj in danes"

Moskva, 17.11.2010  |  govor

Predavanje predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Moskovskem državnem inštitutu za mednarodne odnose (MGIMO) z naslovom "14 dni pred Astano: OVSE včeraj in danes"
Moskva, 17. november 2010


Najprej bi rad povedal, da mi je v veliko veselje, da začenjam svoj uradni obisk v Moskvi tu, na Moskovskem državnem inštitutu za mednarodne odnose. Vaš inštitut spada med najbolj prestižne ustanove visokega izobraževanja na področju mednarodnih odnosov na svetu.

Zavedam se velikega pomena vaše ustanove in velikega pomena vašega študija. Zato sem si izbral za današnjo temo neko vprašanje, za katerega verjamem, da je politično aktualno in da vas tudi zanima kot mlade akademike, da vas zanima s stališča splošne problematike mednarodnih odnosov. Ta tema je Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi včeraj in danes, dva tedna pred konferenco v Astani v Kazahstanu. To je konferenca, ki se bo sestala na ravni šefov držav in vlad in bo pregledala stanje v Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi s stališča današnjih odnosov in s stališča prihodnosti.

Vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je, kje je ta organizacija danes. Danes so nekateri razočarani nad Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi. Obstajajo tudi trditve, da je obstoj te organizacije ogrožen. Nekateri govorijo celo, da je to organizacija, ki bo morebiti umrla. V vsakem primeru je to organizacija, ki se nahaja pred velikimi vprašanji. Da bi si na ta vprašanja odgovorili, se mi zdi, da je dobro na samem začetku ugotoviti, kakšna je razlika med temeljnimi izzivi mednarodne varnosti danes in tistimi, ki so obstajali v času, ko je organizacija nastala, leta 1975, ko je bila sklenjena ustanovna listina oziroma listina o varnosti in sodelovanju v Evropi, sklenjena v Helsinkih na Finskem.

Če bi poskušal razliko med varnostno situacijo takrat in varnostno situacijo danes opredeliti najbolj preprosto, najbolj enostavno, bi rekel takole: v času Helsinške listine, leta 1975, so bile velike armade tiste, ki so po eni strani zagotavljale varnost in po drugi strani predstavljale ogrožanje varnosti. Te so bile garancija varnosti, pa tudi grožnja. Sposobnost mednarodne skupnosti, ki je v tistih razmerah razvila celovit sistem miroljubnega sodelovanja, je dala moč načelu, da je mednarodna varnost nedeljiva, celovita in da zahteva mednarodno sodelovanje. Na tej podlagi je bil zgrajen varnostni sistem, ki mu je v preteklih desetletjih uspelo preprečiti spopad med evropskimi državami.

Če pogledamo današnje grožnje mednarodni varnosti, bomo videli, da so te precej drugačne. Najbolj aktualne grožnje mednarodne varnosti danes izhajajo iz dejavnosti, ki nimajo svojega porekla v državi – take dejavnosti, kot so terorizem, organizirani kriminal, etnične napetosti, etnični konflikti. Vprašanje, ki se postavlja, je, kako odgovoriti na današnje izzive varnosti.

Lahko rečemo, da države kot glavni akterji mednarodne varnosti ohranjajo svojo prvenstveno vlogo. Brez vloge držav ni mogoče zagotoviti varnosti. Vendar je ta vloga drugačna, kot je bila pred 35 leti. Kot politični analitiki boste razumeli, zakaj je v teh razmerah, ki jih imamo danes, še bolj pomembno kot nekoč graditi zaupanje med državami. Zaupanje, to se sliši kot skorajda psihološka kategorija, je bistvenega pomena, če se želi zgraditi takšno sodelovanje med državami, ki bo dejansko omogočilo uspešno premagovanje današnjih izzivov mednarodni varnosti.

V današnjem svetu ni sovražnikov, ni ideoloških sovražnikov na državni ravni. Države niso druga do druge ideološko nekompatibilne, kot je to bilo še primer pred 35 in več leti. Vprašanje pa je, ali imajo med seboj dovolj zaupanja, da se lahko uspešno postavijo po robu nevarnostim, ki so realne in ki imajo svoje poreklo v nedržavnih pojavih. Da bi razumeli pomen tega zaupanja, tega temeljnega zaupanja, si moramo samo predstavljati, kako bomo v mednarodni skupnosti poskrbeli recimo za to, da bo zmanjšan učinek trgovine z drogami, ki prihaja iz Afganistana, ki poteka preko Rusije in ki se končuje nekje v Evropi. Kako bomo uspeli, da bo borba proti temu prometu z drogami uspešna? Zaupanje potrebujemo, veliko sodelovanja in veliko skupnih dejavnosti. In da bi to ustvarili, potrebujemo tudi sveže iniciative. Potrebujemo nov način razmišljanja in spodbujanje mednarodnega sodelovanja, ki krepi to zaupanje.

V luči te potrebe, te popolnoma realne potrebe današnje varnostne situacije, je po moji oceni izredno pomembna pobuda, ki jo je dal pred letom dni ruski predsednik Medvedjev. Dmitrij Medvedjev je dal pobudo za sklenitev pogodbe o varnosti v Evropi. Seveda, kot vsaka pobuda je tudi ta začetek razprave. Ne bi bilo dobro, da se razume ta ali katerakoli druga pobuda kot dokončni odgovor. To je prva ponudba in o tej je treba razpravljati. Vendar je njen pomen v tem, ker sproža razpravo o spremembah, in o tisti krepitvi medsebojnega zaupanja, ki ga v Evropi potrebujemo zato, da bi uspešno odgovorili na varnostne izzive našega časa. S tega stališča sem od samega začetka pozitivno pristopal k pobudi predsednika Medvedjeva in veseli me, ko vidim, da je v letu dni od takrat do danes prišlo do političnega napredka, da se je politična razprava intenzivirala in da imamo krepitev zaupanja. Seveda potrebujemo še veliko dela, še veliko dodatnih naporov, ampak napredek je tu. In to se mi zdi pomembno.

Če pogledamo zdaj, v razmeroma pozitivnem trenutku mednarodnih odnosov, v katerem živimo, kako naj razumemo definicijo naše skupne varnosti, ki bo zagotovila uspeh za naprej, potem bomo videli, da ta skupna definicija varnosti vsebuje tako tiste elemente, ki jih imenujemo trda varnost, čvrsta varnost, se pravi tista, ki je vezana na države in vojaško silo, ki mora obstajati zato, da je struktura mednarodnih odnosov čvrsta, kot tudi mehkejše vidike varnosti, tiste, ki zagotavljajo takšno kvaliteto političnih odnosov v državah in med državami in ki omogočajo dobro varnostno sodelovanje.

Rad bi se na kratko posvetil tem mehkejšim vidikom varnosti, ker mislim, da jih bomo morali na ustrezen način vgraditi v evropsko varnostno arhitekturo. Med te mehkejše vidike varnosti spadajo seveda človekove pravice. Človekove pravice so seveda tema, ki obstaja v okviru Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi od samega začetka. Te so dobile svoj izraz v Helsinški listini na zelo skromen način, kasneje so se razvile skozi celo vrsto dokumentov, ki so bili sprejeti v okviru Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Tisto, kar se meni zdi danes najpomembnejše, je, da ohranimo privrženost načelu človekovih pravic in da se za uresničitev tega načela zavzemamo – in to bi rad posebej poudaril – brez moraliziranja, brez poučevanja, brez vsiljevanja modelov. O človekovih pravicah se moramo pogovarjati strpno, upoštevati moramo raznovrstnost kultur v prostoru Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in upoštevati moramo specifike politične kulture vsake države, kajti implementacija človekovih pravic v družbeni stvarnosti zahteva spoštovanje kulturnih posebnosti vsake države. Načelo vladavine prava – "Rule of Law", "Rechtsstaat" – to je načelo, ki velja za vse. Ampak implementacija mora biti občutljiva za posebnosti vsake države posebej. In o tem se je treba pogovarjati strpno in, kot sem rekel, brez moraliziranja, brez vsiljevanja modelov.

Nadalje, ko govorimo o mehkih vidikih varnosti, moramo razumeti, da v ta okvir sodijo tudi bolje izdelani standardi demokratične vladavine in zlasti volitev. V Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi obstajajo izkušnje v pogledu priprave volitev in izvedbe volitev. Včasih se trdi, da vsi že zelo dobro vemo, kaj so svobodne in poštene volitve. Sam nisem prepričan, da je tako. Mislim, da potrebujemo več razprave in skupen dogovor o standardih, konkretnih pravnih in drugih standardih, ki konstituirajo svobodne in poštene volitve. Tudi tu moramo upoštevati specifike politične kulture vsake države. In tudi tu moramo ugotavljati, kaj pomeni napredek v vsaki posamični državi. Kritični moramo biti do pojavov, ki pomenijo odstopanje od standardov poštenih volitev, ne glede na to, kje do takega odstopanja prihaja. Nobena država ni popolna in volitve so lahko nepopolne, so lahko pomanjkljive, so lahko problematične v kateremkoli delu območja Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Zavzemam se za to, da bi v Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi postopoma izdelali ustrezen volilni kodeks, ki bi vseboval nekaj, kar bi lahko imenovali "guiding principles", neke vrste vodila. Ne trda, čvrsta pravila, ampak vodila, ki nam pomagajo, da se volitve razvijajo povsod na način, ki krepi demokracijo. To vidim kot pomemben prispevek utrjevanju varnosti v območju Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi.

Seveda so naloge, ki se tičejo človekovih pravic in kvalitete demokracije, dolgoročne naloge. Tu potrebujemo potrpežljivost in potrebujemo medsebojno zaupanje, zaupanje v tem smislu, da verjamemo, da bomo lahko izboljšali stvari, in upam, da bo konferenca v Astani pomenila korak naprej v tej smeri. Hkrati pa tudi verjamem, da konferenca in nasploh Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi ni samo tu zaradi dolgoročnih nalog. Ne gre samo za dolgoročne naloge. Skrbeti je treba tudi za kratkoročne ukrepe in za bolj direktno obravnavo tistih odprtih vprašanj, ki najbolj obremenjujejo varnost v našem območju. Tu mislim seveda na različne politične krize in nerešene konflikte, ki trajajo že predolgo.

Dovolite mi, da omenim samo dva za ilustracijo, lahko pa bi se govorilo o mnogih. Najprej eden, ki ni pogosto obravnavan na forumih Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. To je vprašanje Cipra. Kot veste, je ciprsko vprašanje odprto že desetletja. Nekako smo se navadili na to, da to vprašanje pač ni rešeno. To je zelo slabo, kajti ciprsko vprašanje ima v sebi vse vidike problemov, ki jih lahko vidimo na območju OVSE – vprašanje etničnih odnosov, vprašanje odnosa manjšine in večine, vprašanje, kako naj država, ki je matična država manjšine, ravna v razmerju do države, na ozemlju katere živi manjšina. In seveda, končno, kako naj se uredijo odnosi med manjšino in večino v teh zelo težkih političnih razmerah, kakršne je povzročila vojaška akcija na Cipru leta 1974, leto dni pred sklenitvijo Helsinške listine o varnosti in sodelovanju v Evropi.

Predlagam, da vi kot mladi intelektualci razmišljate o teh zadevah kritično. Naša generacija, ki je starejša generacija – mi smo bili vaših let, ko se je leta 1974 začela sedanja faza krize –, je seveda dolžna poiskati rešitve in upam, da jih bomo našli. Sam sem bil nedavno na Cipru in sem se zavzel za to, da bi posredniško vlogo Organizacije združenih narodov vzeli resneje in hitreje napredovali k rešitvam, katerih konture so že tu. Rad bi tudi današnjo priliko izkoristil za poziv. Ciprsko vprašanje je treba pospešeno reševati in če bomo tam uspešni, bomo pokazali model, bomo pokazali primer, zgled, ki bo prišel prav pri mnogih drugih konfliktih na območju OVSE.

Dovolite mi, da na kratko omenim še eno vprašanje, ki bremeni varnostno situacijo na območju OVSE. To je Gorski Karabah. Osebno zelo podpiram prizadevanja predsednika Medvedjeva, da bi v okviru Skupine Minsk – "Minsk Group" – našli okvirna politična načela, ki bi omogočila rešitev te krize. Vem, da ni lahko. Ta kriza traja že tudi več kot 20 let. Vendar ne smemo podcenjevati njene nevarnosti in treba je iskati rešitve. Mislim, da bi bilo zelo dobro, če bi v teh dneh, v teh tednih pred konferenco v Astani napredovali na lokalni ravni, če bi se uspelo doseči sporazume o lokalni krepitvi zaupanja. Na mejah Gorskega Karabaha obstaja nevarna situacija in tu bi bilo treba storiti kaj za to, da se stopnja napetosti zmanjša. Morebiti, da se oborožene sile nekoliko umaknejo, da se poveča razdalja med njimi. Morda je treba narediti kaj za to, da bi se umaknile enote, ki predstavljajo možnost direktne uporabe sile. Mogoče bi takšni ukrepi za krepitev zaupanja, ki se lahko izvedejo lokalno, pomagali ustvarjanju širšega političnega zaupanja: lokalni ukrepi za krepitev zaupanja lahko pomagajo razvoju političnega zaupanja, ki ga potrebujemo. In potem, seveda, politična rešitev. In tu bi želel podpreti napore Skupine Minsk in Ruske federacije, ki je v tem trenutku na čelu teh naporov, in pozvati k temu, da se pospešeno išče rešitev. Ne smemo se navaditi na to, da nek problem, ki že dolgo traja, lahko traja še naprej. Treba je izkoristiti priložnosti, ki so, da se naredijo koraki, tudi če so majhni, za to, da se krepi občutek, krepi zaupanje v možnost rešitve.

Seveda, tovrstne probleme bo tem lažje reševati, čim bolj bo postala enotna politična volja v celotnem območju Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi v korist reševanja. Kako ustvarjati politično voljo? V vašem študiju prav gotovo zelo pogosto naletite na vprašanje politične volje. Kajti veliko problemov je takih, da jih lahko rešite samo če obstaja dovolj močna politična volja, dovolj koncentrirana, dovolj organizirana politična volja. Verjamem, da lahko na območju OVSE dosežemo napredek v tem pogledu z izboljšanim sodelovanjem vseh regionalnih organizacij, ki tu sodelujejo, in Organizacije združenih narodov. Pri tem mislim na take organizacije, kot je Svet Evrope, na primer, Evropska unija, pa tudi na organizacije, ki imajo vojaško komponento, kot je Nato ali Organizacija pogodbe o kolektivni varnosti. Mislim, da moramo tu doseči konvergenco – konvergenco v političnem pogledu na prihodnjo varnost in na reševanje konkretnih problemov, kakršne sem omenil. In če bomo dosegli večjo konvergenco med vsemi temi organizacijami glede teh vprašanj, potem bo tudi generiranje politične volje za rešitev močnejše. Imeli smo obdobja, v katerih je bilo videti, kot da te organizacije delujejo vsaksebi. Nato na eni strani, Organizacija pogodbe o kolektivni varnosti na drugi. Upam, da to obdobje postaja zgodovina.

Čez nekaj dni se bo sestal Nato na svoji vrhunski konferenci v Lizboni in sprejel nov strateški koncept in znotraj tega novega strateškega koncepta je partnerstvo z drugimi varnostnimi organizacijami eden od kritičnih novih elementov. Tudi partnerstvo z Rusko federacijo postaja ena od centralnih smeri razvoja Nata. To se mi zdi izredno pozitivno. Želel bi, da bi Svet Nato-Rusija – "NATO-Russia Council" v angleščini – postal dejansko organ robustnega formuliranja politike. To bi bil zelo velik prispevek k evropski varnosti in sodelovanju. S takšno vlogo Sveta Nato-Rusija bi okrepili politično voljo, ki je potrebna za to, da se rešujejo konkretni problemi in da se ustvarja tista podlaga zaupanja, ki je pomembna za krepitev varnosti v celoti. Se pravi, ta aspekt varnostnega dnevnega reda se mi zdi ta trenutek, v teh dneh eden najpomembnejših. Če pride iz Lizbone močno sporočilo, da takšna konvergenca nastaja, potem bodo seveda tudi nadaljnje razprave lažje. Te nadaljnje razprave bodo seveda zahtevale svoj čas in ne smemo biti nestrpni.

Vedeti moramo, da bo ustvarjanje novega zaupanja med državami v prostoru Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi zahtevalo nekaj časa. Toda, imamo pozitivno smer. Takšna pozitivna smer je v zgodovini redka. Zato je prav, da jo izkoristimo.

In čisto na koncu potrebujemo še nekaj in to je tisto, kar bo posebej zanimivo za vašo generacijo. To je vprašanje nadaljnjega razvoja mednarodnopravnih načel in norm, ki zadevajo mednarodno varnost. Če bomo uspeli vzpostaviti in ohraniti to pozitivno konvergenco, o kateri govorim, če bomo uspeli generirati politično voljo za reševanje še nerešenih konfliktov, če bomo uspeli ustvariti potrebno zaupanje za novo varnostno sodelovanje v Evropi in v celotnem območju Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, potem se bo nujno postavilo vprašanje, kako razviti temeljna načela, na katerih sloni to sodelovanje. Ta načela so zapisana v Helsinški listini. Kot veste, Helsinška sklepna listina o varnosti in sodelovanju v Evropi vsebuje 10 temeljnih načel mednarodnega prava, ki ostajajo temeljna za vse sodelovanje. In vprašanje, ki se tu postavlja, je, ali je formulacija teh načel zadostna za prihodnost. V tem trenutku lahko rečemo, da zadošča. Ampak za vašo generacijo bo potrebno še kaj več. In vi boste morali razmišljati o tem in prispevati nove vsebine. Predstavljajte si samo eno od takih načel, ki je vključeno v Helsinško listino, načelo o samoodločbi narodov. To načelo je podano v neki svoji temeljni definiciji in je zadostno s stališča mednarodne varnosti za danes. Za prihodnje pa bo potrebovalo bolj precizno in bolj razvito definirano vsebino in to bo vaša naloga.

Vidim, da sem že nekoliko prekoračil čas, ki mi je bil na voljo za moje uvodne misli, mislim pa, da imamo še nekaj minut za kakšno vprašanje, in s tem bi želel končati svoj prispevek. Upam, da ste v njem našli kaj zanimivega, in če imate kakšno vprašanje, bom seveda z veseljem poskušal odgovoriti.

Hvala lepa.