Nagovor predsednika na 10. slovenskem kongresu o cestah in prometu

Portorož, 20.10.2010  |  govor

Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na odprtju 10. slovenskega kongresa o cestah in prometu
Portorož, 20. oktober 2010


Naj se najprej zahvalim za prisrčen sprejem na tem 10. slovenskem kongresu o cestah in prometu in takoj povem, da sem z velikim zanimanjem sprejel vabilo za ta dogodek.

Spoštovani gospod dr. Patrick Vlačič, minister za promet,
spoštovani gospod mag. Gregor Ficko, direktor Direkcije za ceste,
spoštovana gospa Mateja Duhovnik, predsednica uprave DARS-a,
spoštovani predsednik organizacijskega odbora kongresa gospod Matija Vilhar,
članice in člani odbora,
profesorice in profesorji,
udeleženke in udeleženci kongresa,

kot rečeno, vabilo za današnji kongres in za mojo udeležbo sem sprejel z velikim zanimanjem, kajti razvoj cestnega omrežja in zlasti razvoj avtocest je bil v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih eden najpomembnejših vidikov razvoja nasploh, vidik, ki je prinesel veliko dobrega.

Tisti, ki se spominjamo zadnjega pol stoletja, vemo, da ni bilo nobenega resnega razpravljanja o razvoju Slovenije, o vsestranskem razvoju Slovenije, ne da bi se ob teh priložnostih govorilo o avtocestnem križu. In zdaj je ta avtocestni križ narejen. Pri nas nimamo velike tradicije in dobrega občutka za proslavljanje uspehov, ki zahtevajo tako dolgo in tako trdo delo. Vendar današnji kongres je ena od priložnosti, ko je prav, da se tega trdega in dolgotrajnega dela spominjamo z občutkom občudovanja in da skupaj vsi, ki smo zbrani, ugotovimo: uspelo je nekaj velikega.

Seveda, cilj organiziranja nacionalnih kongresov, kakršen je današnji, ni manifestacija, ni prvenstveno ugotavljanje zadovoljstva spričo doseženega veleprojekta, ampak zlasti celovit pregled stroke, pregled znanj, možnost za primerjavo z drugimi okolji, zlasti razvitejšimi okolji, tudi kritična ocena načrtovanja in uresničevanja cestnih programov, vzpodbujanje razprave o strokovnih temah, ki so bile mogoče zapostavljene ali premalo prisotne. Vse to označuje jubilejni 10. slovenski kongres o cestah in prometu, ki, kot rečeno, sovpada z dokončanjem avtocestnega križa.

Torej, gre za velikansko delo. To je bilo veliko delo tako po strokovni kot finančni plati. Predstavljalo je velik izziv načrtovalcem in izvajalcem. In morda je prav, da mogoče še posebej omenim to, da je bilo treba rešiti številne probleme. Imamo razgiban relief, spremenljive klimatske razmere in različna klimatska območja. Imamo Alpe, bližino Jadranskega morja, Panonsko nižino. Imamo veliko izzivov, ki jih prinašajo klimatske spremembe in razne vrste voda. V tako zahtevnih pogojih ni lahko graditi in zato moramo slovenski gradbeni stroki izreči priznanje. In če smo v 15. letih, ko je potekala gradnja, uspeli zgraditi 450 km modernih štiripasovnic, je to velik dosežek.

Na ta način je bil napravljen prispevek h gospodarski rasti, h kulturnemu spreminjanju naše krajine, k temu, da je Slovenija drugače in na nove načine povezana, hkrati pa tudi, da so domači strokovnjaki dobili priložnost, da se dokažejo in da so se dokazali. Prav stroka v vseh pogledih je postavila Slovenijo na zemljevid evropskih prometnih poti in ob mnogih drugih koristnih učinkih je treba omeniti tudi nekaj zelo konkretnega, kot je zmanjšanje števila prometnih nesreč in s tem tudi zmanjšanje števila mrtvih in tudi invalidnih oseb. V okviru izvajanja nacionalnega programa so bila pridobljena velika znanja in izkušnje, praktično na vseh področjih, ki se tičejo vseh velikih investicij: planiranja, načrtovanja, projektiranja, gradnje, vzdrževanja, upravljanja. Pridobljene so tudi številne izkušnje s področij ekonomije, prava, ekologije in finančnega inženiringa.

Ta znanja ustvarjajo ne samo rezultate, ampak tudi odličen vtis - v tujini mogoče še bolj kot doma. Sam sem imel priliko videti, kako je bilo ustvarjeno zanimanje med potencialnimi investitorji od blizu in daleč, iz oddaljenih regij sveta, kjer načrtujejo velike projekte gradnje avtocest. Spomnimo se, Združene države Amerike so v 40. in 50. letih tega stoletja doživele pravo razvojno renesanso s svojim programom. Slovenija je v veliko manjšem obsegu doživela razvojno renesanso v svojem. Sam sem imel priliko govoriti s predstavniki Indije in kdo bi si mislil, da bodo ti postavili visoko na spisek vprašanj, o katerih bi radi govorili z nami v Sloveniji, tudi izkušnje iz našega programa avtocest, progama, ki smo ga mi že izvedli, Indija pa se v svojem razvoju približuje točki, v kateri bi želela napraviti velik nacionalni projekt. Težko si je predstavljati bolj različni okolji in bolj različni državi, vendar primerljivost in dejstvo, da je zanimanje za slovenske izkušnje ustvarjeno globalno, nam veliko pove.Veliko nam pove tudi o nas samih. Prav je, da to razumemo. In to je tudi eden od razlogov, zakaj sem danes tu in zakaj želim, da se to tudi javno in jasno pove.

Seveda pa je ob gradnji vedno tudi nekaj problemov in ob zaključku gradnje je treba – poleg tega, da se veselimo rezultatov –napraviti tudi objektivno analizo in videti, ali je bilo kaj narobe in kje je bilo kaj narobe. Poiskati je treba resne odgovore na vprašanja, ki si jih zastavlja slovenska javnost: o gospodarnosti gradnje, o javnem interesu, o dogovorjenih finančnih okvirjih, o možnosti, da so različni lobiji in karteli uporabljali kakšne dele projekta za svoje partikularne interese. Seveda si ne smemo zatiskati oči in ušes, natančno je treba preiskati vse sporne projekte in najti vse odgovore. To je delo za stroko, pa tudi za državne organe, za organe pravne države. Nihče ne sme imeti privilegiranega položaja. Ampak vedeti moramo, da je tudi to preučevanje, da je tudi to samospraševanje del naše zgodbe o uspehu in da morebitna odkritja slabosti in napak ne pomenijo, da je s tem velikim projektom kaj v temelju narobe.

Potem pa je tu še več drugih dimenzij. Odločitev o sprejemu Nacionalnega programa izgradnje avtocest je bila pred poldrugim desetletjem sprejeta tudi zato, da bi pomagali gradbeništvu, ki je bilo takrat v težkem položaju. Težko je razumeti, da je danes v gradbeništvu, potem ko smo končali največji nacionalni gradbeni projekt, stanje problematično in nekateri bodo rekli slabše, kot je bilo pred 15 leti. Kaj je šlo narobe in kje je šlo narobe? Problem seveda ni tehnološkega značaja, ampak zadeva ekonomiko in menedžment projektov. Vseh problemov ni mogoče pripisati akutni gospodarski krizi, gradbena podjetja bi sedaj že morala biti odpornejša. Ker pa želimo uspehe in kakovost tudi v prihodnje, moramo probleme poznati in odpraviti napake iz preteklosti. Te naloge se ne smemo ustrašiti, kajti odpravljanje napak in – kjerkoli je to potrebno – tudi sankcioniranje protipravnih praks, nam zagotavljata poslovno zaupanje in podlago za prihodnje.

Vse to potrebujemo, kajti objektivna analiza in pošteni odgovori so potrebni, ker so pred nami novi projekti. Posebej bi izpostavil nov veliki projekt posodobitve železniške infrastrukture. Del vzrokov za sedanjo krizo v gradbeništvu gre iskati v dejstvu, da so se mnoga vodstva podjetij bolj kot z optimiranjem gradnje objektov, ukvarjala z menedžerskimi prevzemi in finančnimi inženiringom. Gradbeništvo ni v krizi zaradi slabe strokovnosti. Naš tehnični, gradbeni inženiring je na visoki ravni in povsem primerljiv s tujino. Gradbeništvo je v težavah zaradi primerov slabega vodenja in pomanjkanja vizij. Uspešno poslovanje in dobiček ustvarjajo usposobljeni, pošteno plačani in motivirani delavci na gradbiščih ter strokovne in številčno primerne ekipe za pripravo, vodenje in nadzor gradnje. V zadnjem desetletju neprestane gospodarske rasti in pospešene gradnje smo naredili morebiti premalo korakov naprej, morebiti tudi kakšnega nazaj.

Kritična analiza je potrebna tudi zaradi prihodnosti, zaradi zaupanja in zaradi velikih projektov, ki nas v prihodnosti še čakajo. Ta kritična strokovna analiza pa je potrebna tudi zato, ker v tem času snujemo bodoče oblike organiziranosti in bodoče naloge DARS-a. Preudarnost je potrebna, da ne bi zaradi morebitnih kratkoročnih gospodarskih ali političnih ciljev ali pa zaradi percepcij, ki jim dominirajo trenutne okoliščine, tega pomembnega podjetja izpostavili nesorazmernemu velikemu poslovnemu tveganju in ga tako onemogočili pri njegovem osnovnem poslanstvu, to je skrbeti za avtoceste za bodoče generacije in da tem bodočim generacijam ne bi naprtili nepotrebnega dolga.

Na splošno gledano za gradbena podjetja velja enako kot za ostalo gospodarstvo. Lastniki in vodstva podjetij se morajo zavedati, da jim preživetje zagotavlja vlaganje v zaposlene in v razvoj. Cestna infrastruktura je kot del živega organizma: vseskozi se spreminja in prilagaja, zato bo tudi v prihodnje potrebno hitrejše uvajanje sodobnih prometno-informacijskih tehnologij za upravljanje in vodenje prometa, še posebej, ker tovorni pomet na 5. in 10. koridorju neprestano narašča.

Danes, ko smo se zbrali zaradi dokončanja glavnih prometnih arterij, moramo misliti tudi na tretjo razvojno os, pa tudi ne zanemariti kapilar, preostale državne mreže ter lokalnih in drugih cest. Tretja razvojna os je nujna podlaga razvoja Slovenije v prihodnjih desetletjih. Dobre regionalne povezave so ključne za trajnostni razvoj, saj omogočajo boljše socialno in gospodarsko povezovanje. Brez vsega tega ne bo resnične, moderne in za prihodnost nujne regionalizacije Slovenije in s tem ne tudi takega razvojnega pospeška, kot ga naša država in naše gospodarstvo potrebujeta. Razvojne potrebe države so v bližnji preteklosti narekovale, da smo največji poudarek dali povezavi glavnih prometnih poti z izgradnjo avtocest. V prihodnje se moramo zavzemati za povezavo vseh delov države in tako zagotoviti enakomeren razvoj vseh regij. Prepričan sem, da boste z vašimi dragocenimi izkušnjami in znanjem, ki ste si ga pridobili v teh letih, tvorno in ustvarjalno sodelovali v tem velikem projektu.

Ob tem je potrebno opozoriti mogoče še na nekaj okoliščin, ki niso neposredno povezane z gradnjo in ekonomijo cest in prometa. Treba se je posvetiti tudi problematiki prometnih nesreč, kajti do prometnih nesreč s smrtnim izidom največkrat prihaja na hitrih in glavnih cestah ter na turističnih in regionalnih cestah. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo število mrtvih udeležencev prometnih nesreč na teh cestah v letu 2009 kar štirikrat višje kot na avtocestah, število udeležencev s hudo telesno poškodbo pa vsaj sedemkrat višje. Čeprav je človeški faktor najpomembnejši vzrok prometnih nesreč, pa lahko k zmanjšanju smrtnih žrtev prispevamo tudi z gradnjo varnejše prometne infrastrukture.

Ko tako govorimo o teh različnih in raznovrstnih vidikih, bi rad posebej poudaril, da me veseli, da je tako velik zbor strokovnjakov danes zbran, da bi obravnaval vsa ta in še druga strokovna področja, povezana z gradbeništvom, s cestami in vsem, kar sodi zraven. Zelo pomemben je pogled naprej in zato se mi zdi tudi pomembna pobuda, da je potrebno v časih, kakršni so današnji, ko marsikje gradbeni stroji stojijo, pozornost nameniti izobraževanju in načrtovanju. Kako čimbolj izkoristiti priložnosti, kako izvesti kakovostne priprave na gradnjo, kako nove objekte umestiti v prostor, kako racionalno in kakovostno projektirati, tako na področju cest in železnice kot tudi na področju letališke in pristaniške infrastrukture? Ali lahko pričakujemo napredek in nove kvalitete? To so velika vprašanja pred kongresom in pred našo stroko.

Vendar, ko govorimo o teh velikih vprašanjih, vseskozi vemo, da vsi, ki ste sodelovali pri dosedanjih projektih in ponovno, še enkrat omenjam veliki projekt avtocestnega križa, si zaslužite predvsem zahvalo in priznanje za opravljeno delo. Zato naj bo moja zaključna misel v tem pozdravnem, otvoritvenem nagovoru beseda zahvale. Hvala za vaš prispevek in ker je ta prispevek tako dober, strokovno dober in razvojno pomemben, imamo podlago, da tudi v prihodnje projekte zremo z zaupanjem.

Hvala lepa.