Intervju za Ptujsko televizijo
Ptuj, 3.4.2012 | intervju
Vir: Ptujska televizija
Stanka Krajnc Letonja (voditeljica): Cenjene gledalke, cenjeni gledalci, prijazen pozdrav. Te dni je na Ptuju na obisku predsednik države dr. Danilo Türk. V veselje nam je, da si je v svojem natrpanem urniku vzel čas za kratek obisk tudi pri nas. Gospod predsednik, lepo pozdravljeni.
Predsednik republike dr. Danilo Türk: Dober dan.
Stanka Krajnc Letonja: Če narediva en kratek uvod: rodili ste se v Mariboru, skromnima staršema, in zdi se nekako, da so bile vaše želje o tem, kaj bi želeli v življenju postati oziroma kaj bi želeli početi, tudi nekako dokaj skromne. Vi ste potem segli precej više in sicer po nazivu doktor mednarodnega prava. Potem pa vas je pred dvajsetimi leti pot ponesla v New York. Pa me najprej zanima, kaj ste takrat, v tistih letih nekako najbolj pogrešali, tisto tipično slovenskega?
Dr. Danilo Türk: Najprej bi rad povedal to, da smo resda živeli skromno pred 50 in več leti, ampak v moji družini, kot nasploh pri ljudeh takrat, je bilo zelo veliko prostora za kulturo. Moja mama je zelo rada kupovala knjige, hodili smo v gledališče, hodili smo tudi v opero in živeli smo življenje, ki je bilo tesno povezano z mariborsko kulturo, s kulturnim svetom v Mariboru. Čeprav je bil moj oče učitelj tehničnega pouka in mama šivilja, smo znali to kulturno okolje Maribora nekako vključiti v naše življenje. To pa je pomembno zaradi tega, ker se potem odpirajo nova obzorja in življenje prinaša nove poti, nove perspektive. In s to kulturno dediščino, s kulturnim prispevkom se potem seveda laže znajdete v življenju. Sam sem si seveda že zelo zgodaj želel postati pravnik, kasneje diplomat, profesor mednarodnega prava, skratka, te želje sem razvijal kasneje.
V New Yorku, kamor sem prišel leta 1992, takoj po osamosvojitvi Slovenije kot prvi slovenski veleposlanik, sem živel tako, kot da sem veliko od tega že nekako pričakoval. V New Yorku pravzaprav nisem pogrešal zelo veliko, veliko je bilo pričakovanega. Združene narode sem takrat že poznal, bil sem večkrat na sestankih tam pred začetkom mojega bivanja. Tisto, kar se mi je zdelo, da manjka Sloveniji, je bila večja samozavest. V Združenih narodih so vse države formalno enakopravne. Vi lahko na tej podlagi naredite kaj zanimivega. Ampak potem se morate seveda enakopravno pogovarjati z Američani, Kitajci, Francozi, Rusi, pa tudi z manjšimi državami, z Gambijo, recimo, Urugvajem, Kostariko, Kambodžo ... Svet je zelo velik in veliko je držav, ki jih čisto prijazno zanima, kaj je Slovenija, in se da z njimi sodelovati. Tako da, če mi je kaj manjkalo, je bil ta občutek, da smo v Sloveniji premalo razvili samozavest.
Stanka Krajnc Letonja: Ker ste ravnokar dejali premajhna samozavest – kaj pa to, da smo pravzaprav Slovenci morda preskromni, da nekako cel čas stremimo k temu, da bi bili podobni velikim nacijam, ob tem pa pozabljamo, kaj pravzaprav v Sloveniji vse imamo, bogato kulturno dediščino, naravne danosti? V bistvu na to vse preveč pozabljamo ...
Dr. Danilo Türk: Seveda, tu se popolnoma strinjam z vami. Mislim, da smo skromni in potem tudi to svojo skromnost včasih razvijamo nekako v škodljivo smer, v smer občutka, da je vse odvisno od tega, kako bomo sami sebe izboljšali, zato da bi bili bolj podobni drugim. To ni potrebno. Bodimo to, kar smo. In to, kar smo, ni malo. Kadar so mene v Združenih narodih vprašali, kako bi na kratko definiral Slovenijo, bi rekel: Slovenci smo narod, ki smo dobili prevod Biblije leta 1584 med prvimi evropskimi narodi in približno 40 let prej, kot so recimo Britanci dobili angleški prevod Biblije. To veliko pove o zgodovini. Mi smo narod z dolgo zgodovino, kultivirano zgodovino, in seveda tudi z rezultati, ki jih imamo danes. In kadar sem pripovedoval o rezultatih, ki jih imamo danes, je to naredilo dober vtis. Mislim, da bi take reči morali vzeti za izhodišče in potem seveda razvijati dobre rešitve.
Stanka Krajnc Letonja: Večkrat rečemo, da svet stoji na mladih. Danes ste v okviru obiska na Ptuju obiskali učence Osnovne šole Mladika in pa dr. Ljudevita Pivka. Vam je kaj posebnega ostalo v spominu oziroma vam bo ostalo v spominu?
Dr. Danilo Türk: Veliko. Že sama iniciativa za obisk Ptuja tačas je prišla iz Osnovne šole Mladika. Tam so mi učenci 7. a razreda pisali pismo in me povabili, naj pridem v šolo na obisk k njim, ki se učijo pri slovenščini o svoji domovini. To je bilo napisano zelo simpatično, zelo inteligentno. Jaz sem na to pismo odgovoril in me je res zanimalo videti, kako je na tej šoli, kakšni so kaj učenci. Moram reči, da mi je to, kar sem videl danes, dalo zelo dober vtis. To so zelo inteligentni mladi ljudje. Vsi veliko delajo v šolskih in obšolskih dejavnostih, glasbenih šolah, gledaliških, športnih skupinah. In seveda je to zelo lepo videti. Tudi učiteljice, s katerimi sem se srečal, kažejo ravno pravo kombinacijo avtoritete, ki jo morajo imeti v razredu, in sposobnosti odkrivanja talentov pri otrocih, pri mladih ljudeh, in njihovega razvijanja.
Seveda je bila v šoli dr. Ljudevita Pivka situacija precej drugačna. To je šola, ki skrbi za otroke s posebnimi potrebami. Prepričan sem, da je to šolo treba zamenjati z boljšo stavbo. Vem, da je načrt narejen. Občina Ptuj je zbrala sredstva. Rad bi, da bi se tudi ostale občine v regiji, ki so sodelujoče občine pri tem, vendarle odločile, da prispevajo del sredstev in da se tudi potem v državnem proračunu najde nekaj denarja. Tem otrokom je treba pomagati, treba jim je dati pravico do otroštva. Danes smo videli, kako se trudijo, kako se trudijo učiteljice. Res bi rad, da bi se našel denar, da se to šolo zgradi.
Stanka Krajnc Letonja: Kaj pa v bistvu ta občutek, da ko ste z mladimi, ste pravzaprav z ljudmi, ki so iskreni, ki povedo točno to, kar mislijo, in v bistvu ne hlinijo stvari?
Dr. Danilo Türk: To se mi zdi tudi zelo pomembno vzgojno načelo. To smo na šoli Mladika lahko doživeli na več načinov. Kajti če učiteljice in učitelji vzgajajo otroke, naj bodo to, kar so, in naj pri sebi poiščejo svoje najboljše sposobnosti, bodo naredili za otroke največ. Mladi ljudje imajo v sebi talente in sposobnosti, in te morajo odkriti in jih razvijati. In potem morajo seveda vedeti, da ne bodo v življenju dosegli veliko, če se pretvarjajo, da so nekaj drugega. Naj bodo to, kar so. To v Sloveniji velja povsod, vsi moramo za to skrbeti.
Stanka Krajnc Letonja: Če se dotakneva še krize: politika je zdaj že kar nekaj časa usmerjena v reševanje krize, zategujejo se pasovi, varčuje se na vseh nivojih. Kakšen je pravzaprav vaš pogled na trenutno situacijo in kaj je po vašem mnenju tisto, kar bi morali iz te krize nekako potegniti najboljšega, da pa seveda pri tem ne bi utrpeli škode tisti že tako najšibkejši?
Dr. Danilo Türk: Najprej, imamo nekatere zelo konkretne naloge. Seveda je treba proračunsko porabo nekoliko zmanjšati. Koliko, na kakšen način, o tem zdaj potekajo pogovori. Ni pa zmanjševanje porabe celoten odgovor. To tudi še ni varčevanje. Varčevanje je takrat, kadar dajete sredstva na stran za nek cilj za naprej. Tega pa pri nas še nismo opredelili. Skratka, smo na začetku pogovora. Ne bi bilo dobro, da se vse skupaj omeji samo na prikrajšanja, na določena zmanjšanja izdatkov. Več moramo narediti tudi na prihodkovni strani, kot pravimo. Treba je pogledati, na kakšen način se lahko proračun države polni. In ko bomo imeli celotno sliko, potem se bomo lahko odločali, kako naprej. To je bistveno, če hočemo krizo premagovati s pomočjo našega razvoja, rasti, ne pa samo z odrekanjem. Kajti če bomo vse upe vložili v odrekanje, bomo na koncu imeli negativno rast, bomo nazadovali. In to ne bi bilo dobro. Nič ni narobe, če se začne z razpravo o odrekanju, ampak to je začetek in ne konec pogovora. Pri tem moramo seveda vedeti, da so nekateri ljudje tudi precej resno prizadeti, in tu je treba socialne pomoči skrbno premisliti, tako da jih dobivajo tisti, ki jih resnično potrebujejo, in da tisti, ki so v resnici najbolj prizadeti, ne dobijo občutka, da so odrinjeni, da so pozabljeni. Na to moramo paziti v pripravi ukrepov za naprej.
Stanka Krajnc Letonja: Teh odrinjenih, pa pozabljenih, je, žal, iz dneva v dan vedno več. Ljudje živijo v hudi stiski. Se zgodi, da se kdo obrne tudi direktno na vas, in kako vam je pravzaprav ob tem?
Dr. Danilo Türk: Najprej bi povedal to: tukaj, na Ptuju, sem se o teh problemih pogovarjal, tudi z županom in z vodstvom občine, in dobivam vtis, da je Center za socialno delo na Ptuju dober, aktiven in da je kar uspešen v tem, da se pomaga tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo. Seveda se nekateri obračajo tudi name. Vsako tako željo pregledam, s sodelavci pogledamo, kaj bi lahko naredili za pomoč. Velikokrat se zgodi, največkrat se pravzaprav zgodi, da so ljudje slabo obveščeni o možnostih, ki že obstajajo. Tako da, če kakšen tak primer pomagamo rešiti s pomočjo Centra za socialno delo, ali kakšne specializirane ustanove, ali humanitarne organizacije, se tu ljudem najbolj pomaga. Vedno znova pa sem presenečen, kako se ljudje znajdejo z občutkom nemoči, z občutkom, da nimajo kam. In potem jim je treba pomagati, da se najde pravi naslov, kjer lahko naša država nekaj pomaga. V večini primerov se to da narediti, tako da je moja izkušnja s tega stališča kar spodbudna. Ljudem lahko pomagamo, če pravilno uporabimo vse tisto, kar v naši družbi obstaja.
Stanka Krajnc Letonja: To, recimo, z vidika predsedniške funkcije. Kako vas pa to gane oziroma se vas dotakne kot človeka?
Dr. Danilo Türk: Glejte, so zelo različne situacije. Dobil sem pismo neke upokojenke, ki mi govori o tem, da je na robu preživetja. Ali pa, recimo, matere, katere sin se ne more zaposliti, kljub temu, da službo resnično išče že štiri leta. In podobno. Seveda so taka pisma tudi osebno zelo ganljiva. Včasih vidim velik obup pri ljudeh. Funkcija predsednika republike je v tem, da poskuša razumeti, da ima potrebno sočustvovanje in seveda predvsem da poskuša pomagati. Seveda sam občutek solidarnosti, občutek sočutja ne zadošča. Treba je najti tudi načine za pomoč.
Stanka Krajnc Letonja: Leta 2007 je usoda tako hotela, da kandidirate za predsednika in to vam je še danes v velik izziv. Kaj je tisto najlepše, pravzaprav, pri opravljanju te pomembne funkcije? Kaj je tisto, zaradi česar zjutraj vstanete in si rečete: no, še en lep dan v funkciji predsednika države bo?
Dr. Danilo Türk: No, prav teh izrazov ne uporabljam. Sem seveda optimist in verjamem, da smo v Sloveniji sposobni vse naše probleme reševati. Tisto, kar me najbolj navdaja z energijo, je to, da imamo pri nas veliko ljudi, ki delajo zelo dobre reči. Teh ljudi v medijih pogosto ne vidimo. V Sloveniji imamo zelo veliko prostovoljcev, zelo veliko imamo ljudi, ki so kaj naredili za sočloveka, ali pa ljudi, ki so našli kakšne dobre tehnološke rešitve, ljudi, ki so se uveljavili in so prinesli Sloveniji ugled v svetu. Skratka, to, kar mi daje največ energije in optimizma, je ta velika sposobnost slovenskih ljudi delati dobro. In potem biti predsednik države, ki ima take ljudi, seveda ni težko. Kajti vedno se najde energija, tudi kadar so kakšni težji ali neprijetnejši trenutki, se je treba vedno spomniti na to, da imamo pri nas zelo veliko zelo dobrih ljudi.
Stanka Krajnc Letonja: In izziv vam bo to tudi jeseni?
Dr. Danilo Türk: Prav gotovo. Upam, da bodo ljudje dobro razumeli in dobro ocenili moje dosedanje delo. In seveda, da mi bodo zaupali še en mandat. Sam sem, kot veste, že sprejel odločitev, da se bom potegoval za drugi mandat, in upam, da bom uspešen. V vsakem primeru pa bom vselej gradil misel na to, da mora Slovenija imeti aktivnega predsednika.
Stanka Krajnc Letonja: Pa še čisto za konec tega najinega pogovora: po tem obisku na Ptuju, vsaj današnji dan, kaj bi rekli, kaj vam je nekako ostalo v spominu, kaj je bilo tisto, kar je pravzaprav na vas nekako naredilo najlepši vtis?
Dr. Danilo Türk: Spet Osnovna šola Mladika in otroci, mladi ljudje. Ti ljudje bodo morali spremeniti svet. Svet, v katerem bodo oni živeli kot odrasli ljudje, bo drugačen in bo težji. In tisto, kar je mene danes močno impresioniralo, mi dalo zelo močan vtis, je prav to, da so ti, ki končujejo osnovno šolo, že zelo zrele osebnosti, zelo dobro vedo, kaj je pomembno v življenju, in resnično dajejo vtis uspešne mlade generacije, od katere lahko veliko pričakujemo.
Stanka Krajnc Letonja: Gospod predsednik, najlepša hvala za tale kratek pogovor.
Dr. Danilo Türk: Prosim.
Stanka Krajnc Letonja: Vam, cenjene gledalke in gledalci, pa želim le še lep preostanek dneva. Prijazen pozdrav.