archived page

Intervju za Večer (V soboto)

Ljubljana, 6.10.2012  |  intervju


Slovenija je sposobna rešiti svoje probleme

Novinarja: Matija Stepišnik, Aleš Kocjan


Gospod predsednik, začetek predsedniške kampanje, ki sicer še ni uradna, je razgrela izjava Janeza Stanovnika, da bodo tokratne volitve predsednika republike "plebiscit". Jim tudi vi pripisujete takšno usodnost?

O tem je možno razpravljati. Verjamem, da bodo to pomembne volitve, ker se v državi kopičijo resna in načelna vprašanja. Opažam, da se v tem razpravljanju slišijo tudi besede, ki izražajo določeno usodnost. Nisem pa prepričan, da bo to ravno plebiscit.

Bo Slovenija na teh predsedniških volitvah izbirala med osebnostmi? Ali bo glede na krizni čas to izrekanje o trenutni politični situaciji, o vladi, o reševanju te krize?

Pričakovanja v zvezi z osebnostjo predsednika bodo gotovo v ospredju, ne bodo pa edina. Mislim, da ne bi bilo dobro, da bi se to razumelo kot izključne kategorije, ki so primerne za volitve. S tega stališča bodo tudi na teh volitvah razpoznavni pogledi državljank in državljanov na razmere nasploh.

Startate v to kampanjo, ki se uradno začne 12. oktobra, vendarle bolj odločno z levice, kot ste začenjali leta 2007, ko ste stopili v kampanjo kot strokovnjak za mednarodno pravo?

No, saj sem še zmeraj strokovnjak za mednarodno pravo. Mislim tudi, da sem na tem področju dober. Moja edina ideologija so človekove pravice. Seveda pa sem občutljiv za socialna vprašanja, ki so se v tem času zaostrila. Menim, da moramo biti vsi občutljivi za ta vprašanja. Če se iz tega dela zaključek, da je to bolj leva orientacija, moram izraziti mnenje, da ni tako. To je orientacija, ki je občutljiva za socialni položaj in usodo malega človeka. S tega stališča pa seveda kdo lahko dela tudi ideološke zaključke.

Bolj izrazita leva orientacija izhaja iz tega, ker ste to pot bolj naslonjeni na borčevske organizacije, na nekdanjega predsednika, ali pa zaradi močne podpore ene izmed opozicijskih strank?

To so morda mnenja drugih. Svojo kandidaturo sem, ne da bi kogar koli posebej spraševal, razglasil marca letos. Dobil sem sicer nekaj sugestij posameznih državljanov in državljank, nisem pa imel nobenih organizacij za seboj. Pozneje so se pojavile tudi organizacije in stranke s svojo podporo. V tem okviru je tudi Zveza borcev sporočila, da me podpira. O vsebini in naravi te podpore boste morali govoriti z njihovimi predstavniki. Podprle so me tudi nekatere stranke. Sedaj me podpirajo dve parlamentarni stranki, opozicijska Pozitivna Slovenija in koalicijski Desus, ter štiri zunajparlamentarne stranke: Liberalna demokracija, Zares, Demokratična stranka dela in TRS. Precej podpore imam tudi v civilnodružbenih organizacijah raznih vrst. V bistvu je podpora moji kandidaturi zelo široka in raznovrstna. Res pa je, da komentatorji te pojave radi poenostavljajo na te ideološke formule, zaradi česar mi pripišejo reči, ki niso natančne. Treba je še nekaj vedeti. Veste, ideologija danes ni več nekaj, kar je bila nekoč. V tem spektru strank, ki me podpirajo, boste našli zelo zanimive vsebine, ki jih ni mogoče definirati z ideološkimi kategorijami.

Kako vidite glavna protikandidata? Kakšna je konkurenca letos? S Pahorjem sta bila dolgo zaveznika, njegova stranka vas je 2007. predlagala.

Ne želim ocenjevati drugih kandidatov za predsednika republike, to prepuščam volivkam in volivcem. Verjamem, da se bodo na osnovi našega dosedanjega dela znali odločiti.

V minulih tednih ste se srečali z bankirji, evropskim komisarjem in tudi s predstavniki vlade. Imate dovolj informacij, da lahko ocenite položaj Slovenije? Smo pred tem, da bo naša država morala zaprositi za mednarodno finančno pomoč? Je Slovenija res "jezna in zmedena", kakor je ocenil ugledni angleški tednik Economist?

Posvetovanj sem imel kar nekaj in jih tudi nadaljujem. Stiki so različnih vrst. Ta teden sem se srečal tudi z bankirji Evropske centralne banke, ki so bili v Ljubljani na svojem letnem srečanju. Po moji oceni Slovenija ni v položaju, ko bi morala iskati mednarodno pomoč. Slovenija je sposobna rešiti svoje probleme sama. Kot veste, vlada tudi pripravlja izdajo obveznic na ameriškem finančnem trgu, kar je eden od potrebnih ukrepov tega trenutka. V pripravi so tudi drugi. V tem pogledu se mi zdi najbolj pomembno, da razumemo, kako je prišlo do postavitve reformnih ukrepov na vrh vladnega političnega programa. Če ste spremljali razvoj dogodkov od julija naprej, boste vedeli, da je vlada imela reformi pokojninskega sistema in trga dela povsem na koncu svojega programa, ki ga je predložila kot informacijo parlamentu – na 111. in 112. mestu. Avgusta so nas ocene bonitetnih hiš opozorile na vprašanje vzdržnosti javnofinančne konsolidacije. Z drugimi besedami, bonitetne agencije so nam povedale, da zakon o uravnoteženju javnih financ ne zadošča, ker je vprašanje vzdržnosti odprto. In to vprašanje se rešuje z reformami. Vlada je avgusta dala obe reformi v ospredje in zdaj se o njih vodijo pogajanja. Po moji oceni je to zelo dobro. Mislim, da tudi imamo v ministru Vizjaku dobrega pogajalca, ki se pogaja fleksibilno in z občutkom za vse udeležence, zato mislim, da imamo pri pokojninski reformi vse možnosti, da uspemo. Če bo dovolj fleksibilnosti in modrosti, pa ta uspeh ni nemogoč tudi pri delovnopravni reformi. Če bi ti dve reformi resnično uspešno izpeljali, bi to bil lep napredek in resnično kredibilen signal mednarodnim finančnim trgom.

Zakaj danes bolj trepetamo pred prihodnostjo? Podobne reforme so bile na mizi pred dobrim letom, pa so jih sindikati povozili na referendumu.

Ob pomoči tedanje opozicije.

Drži, danes vlada, sestavljena pretežno iz vrst tedanje opozicije, pri uvajanju potrebnih reform dobiva iz vrst socialnih partnerjev bolj spodbudne signale. Od kod ta sprememba?

Nedvomno je vzrok kriza, pa tudi zorenje. Veste, kriza pomaga ljudem izostriti fokus za opazovanje situacije. Zato mislim, da je v naši politični zavesti prišlo do zorenja, ki je pripeljalo do spoznanja, da je to treba resnično storiti. Meni je bilo to od vsega začetka jasno, pa ne zaradi mednarodnih pritiskov, temveč zato, ker smo starajoča se družba in ker se svet spreminja. Tudi mi moramo sprejeti nekatere temeljne spremembe. Zato sta se mi ti dve reformi, zlasti pokojninska, zdeli vselej nujni. Lani sem močno obžaloval, da pokojninska reforma ni bila sprejeta. Večkrat sem tudi javno povedal, da mi je žal, da nisem aprila lani bolj energično nastopil proti temu, da bi referendum sploh imeli. Takrat ko je še bilo možno, da bi sprejeli zakon, ki bi preložil takrat sprejeti pokojninski zakon in omogočil še en krog pogajanj. Vendar takrat stopnja zrelosti v odločujočih krogih ni bila zadostna, stvari so ubrale napačno pot in prispevale k padcu vlade in predčasnim volitvam, medtem pa so se tudi ekonomske razmere zaostrile. Vse to je dalo ljudem misliti. Danes ljudje razmišljajo bolj odgovorno. Zato se mi zdi, da je možnost za sprejetje reform večja.

Pozitiven, dobrohoten je vaš odnos do reform, ki so na mizi. Po drugi strani pa slišimo zaskrbljene glasove civilne družbe, da se dogaja demontaža socialne države, da se izobraževanje potiska na trg in da se v celofan reform zavijajo nekatere izrazito ideološke odločitve.

To so dodatna vprašanja. Visoko šolstvo ni odvisno od pokojninske reforme ali reforme trga dela. K reformi visokošolskega sistema nas tudi ne silijo ekonomske razmere ali kak drug neposreden dejavnik. To je stvar naših ocen in lastnih izbir. Seveda sem skeptičen do predlogov vlade in pristopa, ki ga je ta ubrala, zlasti glede na to, da je ta pristop izrazito nekonsenzualen. Mislim, da bi bilo treba iskati skupne imenovalce z univerzami, zato upam, da se bo to še zgodilo. Kajti kvaliteta univerz se gradi postopoma skozi dolga časovna obdobja. Tukaj eksperimenti niso dobra politika. Mislim, da napovedane spremembe v visokem šolstvu nimajo nobenega opravka z reformami, ki jih res potrebujemo. To je dolgoročno vprašanje in je vezano na kvaliteto visokošolskega izobraževanja in raziskovanja. Verjamem, da se tu lahko naredi resna škoda.

Socialna država, ki je naša zgodovinska pridobitev, se vam ne zdi ogrožena?

Socialna država se bo morala spreminjati. Mislim, da je ena od nujnih sprememb, ki se že dogajajo, konsolidacija transferjev na področju socialne države, ki je v teku. To je začela prejšnja vlada, sedanja vlada nadaljuje. Pot imamo trasirano in mislim, da je ta pot prava. Drugi vidik socialne države so različna vprašanja, povezana z zdravstvenim sistemom, kjer nas čakajo spremembe, o katerih se še nismo pošteno pogovorili. Za to si bo še treba vzeti čas. Tretja stvar je izobraževalni sistem in vse, kar zraven sodi, vključno z ureditvijo prehrane za otroke in mladostnike. K temu sodi tudi vprašanje šolnin, ki je samostojno področje in ga je treba obravnavati direktno, ne pa s posrednim povečevanjem stroškov šolanja. Zakon o uravnoteženju javnih financ je prinesel nekaj sprememb, ki bi jih bilo treba oceniti in pogledati, ali so resnično nujno potrebne, ali so dale zadostne prihranke in niso morda samo otežile stvari. Denimo, šolske malice so pomemben del socialnega položaja za mnoge ljudi, zato bi bilo dobro, da bi vlada z občutljivostjo preučila prakse in ugotovila, ali je bila storjena napaka. In če se izkaže, da je bila storjena napaka, jo lahko še popravi, kajti prihranki tukaj niso tako veliki, da ne bi bilo smotrno napake popraviti. Socialna država ima veliko obrazov, moramo jo redefinirati, ne pa odpraviti. Marsikaj bomo morali spremeniti, a dajmo to spreminjati po pameti, da ne bomo prizadeli ljudi.

Vlada je sprejela predlog dviga DDV za časopise. Kaj nam to pove?

To je zelo slab predlog, ki izkazuje temeljno nerazumevanje delovanja demokracije. Pravica do obveščenosti je ena temeljnih človekovih pravic in postulatov demokracije. Ravno tako so tiskani mediji življenjskega pomena za uresničevanje pravice do svobode izražanja. Kolikor kažejo izračuni, prihodek v proračunu ne bo bistven, zato se mi zdi ravnanje vlade še bolj nerazumljivo. Upam, da bo v državnem zboru prevladal razum in tega predloga ne bodo sprejeli.

Ne moremo mimo reševanja slovenskega bančnega sistema. Se vam zdi, da je t. i. slaba banka prava pot za sanacijo slovenskih bank?

Najprej moram reči, da sem v tem pogledu, ko gre za reševanje bančnega sistema, zelo skeptičen do pristopa vlade. Kot se spomnite, je ta koalicija obljubljala, da bo problem NLB rešila z dokapitalizacijo iz zasebnih tujih sredstev. A žal so pogajanja vlade s KBC junija propadla. To je bil hud udarec nečemu, v kar smo mnogi verjeli. Zato je bila potrebna začasna rešitev z delno dokapitalizacijo. In sedaj se išče rešitev na liniji slabe banke. Treba bi bilo resno razmisliti, ali je pristop reševanja s slabo banko, kot si ga je vlada zamislila, pravi. Mislim, da ima centralna banka s svojimi opozorili tehtne razloge. Prvič, ko opozarja, da bi bila ta rešitev dražja, kot bi bila neposredna dokapitalizacija bank. In drugič, ko na razne načine opozarja, da ni dobro uvajati dualizma v tem smislu, da se v presojo slabih terjatev vključuje vlada neposredno. Te stvari bi morale banke opravljati same, kajti banke bodo lažje prodajale slabe terjatve kot državni uradniki, ki so manj doma v teh stvareh.

Gospod predsednik, dokapitalizirali smo banke, ki so posojale denar brez ustreznih zavarovanj, danes pa zaradi tega zeva v bilancah bank velikanska luknja.

Slaba banka ni nič drugega kot oblika dokapitalizacije. Le narejena je na drug način, bolj posredno. Opozoril bi, da imamo vselej opravka z več akterji, na eni strani so posojilodajalci, na drugi pa posojilojemalci. Ne smemo pozabiti na regulatorje, ki določajo pogoje. Če vzamemo le en primer, ki ga je treba videti v tej sliki. Ugodni krediti so se podeljevali zato, ker je bil pritisk tujega kapitala tako močan in obrestne mere tako ugodne, da je nastalo umetno povpraševanje. Zavarovanja so bila v tistem času zelo pogosto v obliki delnic. V letih 2006 in 2007 so odpirala vprašanja, kako visoka naj bodo ta zavarovanja. Naj bodo v višini 100 odstotkov kredita ali več? Pojavljali so se tudi predlogi, da bi bili krediti zavarovani s 150-odstotno vrednostjo, kajti cene delnic so bile visoke in pričakovati je bilo mogoče njihov padec. Tedaj vlada in državni zbor nista bila posebno hitra pri uvajanju novih kriterijev za dajanje zavarovanj. Zato ne smemo pozabiti na soodgovornost vlade in državnega zbora. Dejali boste, saj to ne pomeni, da so se morali krediti dajati. Vendar opozarjam, da so v tistih razmerah različni akterji vsak na svoj način prispevali k temu "kazinokapitalizmu".

Kdo so ti akterji? Pod krediti so imena in priimki. Omenjate regulatorje, vlado in državni zbor. Menite, da nas lahko ti akterji, ki so nas v to stanje pripeljali, sedaj rešijo?

Vi boste morali povedati, kdo bo situacijo razrešil. Si predstavljate, da bomo uvozili ljudi, ki bodo to reševali? Jaz vam ne bom odgovoril na to vprašanje v smislu, ti ne morejo, oni pa lahko. Treba bo bolj natančno pogledati, kaj je mogoče narediti, da strošek ne bo prevelik. Pa tudi, koga vidimo kot odgovornega za razne odločitve v preteklosti.

Koga vi vidite?

Ne bom odgovoril, da vidim nekoga specifično. Rekel bi, da vidim veliko akterjev, ki so prispevali vsak svoj delež. Še enkrat bi poudaril, da tudi zakonodajalec ni pravočasno in z zadostno odgovornostjo sprejemal kriterijev za zavarovanje kreditov. Tudi zakonodajalec ima svojo odgovornost. Seveda se lahko vprašamo, zakaj je zakonodajalec zamujal, kakšni vplivi so v ozadju delovali, kdo vse je bil v to razpravo in zamude vključen. Tukaj se bo krog vseh, ki so imeli nekaj besede, zelo razširil. Zato bi svetoval več previdnosti v ocenjevanju, kdo je za kaj odgovoren. Odgovornih je veliko.

Vendar vemo, na koga lahko pade kazenska odgovornost ...

Ne vem, ali je to tako na dlani. Kazensko odgovornost mora ugotavljati sodišče v kazenskem postopku.

Je slovenska pravna država v kondiciji, da bo lahko po letih, ko so odpovedali regulatorji in smo spoznali, da se lahko tudi politika obnaša neodgovorno, te zadeve sprocesirala in poiskala odgovorne?

Kar pričakujemo od pravne države, je po moji oceni sposobna narediti. Če pa imamo zakonodajalca, ki je vključen v kroge odgovornosti, je treba to tudi upoštevati. Razumite me, da nikogar ne branim. Opozarjam le, da so na prvi pogled videti stvari bolj jasne, kot bodo zgledale takrat, ko bomo upoštevali vse vidike.

Na prvi pogled so stvari videti takšne, kot da so se tvegana posojila podeljevala na lepe oči in s političnim blagoslovom.

Svetoval bi vam, da to vprašanje prediskutirate z gospodom Francetom Arharjem, ki je nekoč opozoril, da se krediti vselej dajejo na zaupanje. Smisel kredita je zaupanje, tudi jezikovni pomen izraza kredit izhaja iz pojma zaupanja (credo). In tu so neka zaupanja obstajala. Kakšne so bile siceršnje kalkulacije, pa je treba še ugotoviti. Ne bodimo prepričani, da je ta reč tako enostavno rešljiva, kot zgleda, češ, poglejmo poročilo Banke Slovenije, pa bo vse razjasnjeno.

Praksa nas je v 20 letih samostojnosti naučila, da volivci redko kaznujejo politične stranke in tudi posameznike iz strank zaradi nevestnega, neustreznega ravnanja.

Potrebno je nadaljnje zorenje. Smo še mlada demokracija. Naša politična kultura je šibka. Kriteriji politične odgovornosti niso jasno izoblikovani. Zato imamo ta problem, ki ga omenjate. Začeli smo pri vprašanju bank. In kar želim povedati, je, da je seveda treba iskati odgovornost. Treba je pogledati vse vidike te odgovornosti in nikogar ne smemo izpustiti.

Aktualnega premierja niste predlagali za mandatarja, ker je v sodnem postopku in ker ni dobil volitev. Si je v dobrega pol leta povečal vaše zaupanje?

Javnomnenjska podpora vladi je zelo nizka. Spomnimo, da smo v času, ko je prejšnja vlada imela podobno nizko podporo, slišali iz takratne opozicije veliko izjemno kritičnih opazk na račun pomanjkanja legitimnosti vlade. Isti kriteriji morajo veljati tudi danes. Mislim, da isti problemi še naprej bremenijo vlado. Bistvenih sprememb v tem pogledu ni bilo. Je pa seveda možno, da se to spremeni, če bodo reforme dobro napredovale. To tudi ni edino vprašanje, ki je pred to vlado.

Vaš predlog za mandatarja je bil po volitvah Zoran Janković. Je za vas kljub predkazenskemu postopku in nedavnim policijskim preiskavam še zmeraj alternativa trenutni vladi in bi morebiti v hipotetičnem primeru lahko nastopil kot mandatar?

Spomniti vas moram, da je stranka Zorana Jankovića dobila volitve. Vse stranke v državnem zboru so predlagale, da se njemu poveri mandat za sestavo vlade. Spomniti moram, da v tistem času ni bilo zoper njega nobene ovadbe ali kakšnega drugega uradnega dejanja. Spomniti vas moram, da je imel Zoran Janković zanimiv gospodarsko-socialni program. Kaj se je zgodilo do danes? Opravljena je bila policijska preiskava in sedaj moramo počakati, ali bo ovadba vložena in ali se bo postopek nadaljeval. Tega v tem trenutku ne želim napovedovati, ker je to stvar policije. Naj vas spomnim, da sem postavil kriterij, ki je skrbno premišljen in je uporaben za vse primere, ne le za primer gospoda Janše ali gospoda Jankovića. Če so torej sumi tako resni, da se vloži obtožnica ali obtožni predlog, in če so sumi tako močni, da sodišče obtožni akt sprejme v obravnavo, potem takšna oseba ne more biti kandidat predsednika republike za mandatarja. To je torej kriterij, ki ga postavljam. Seveda je treba razumeti, da vsi uživajo domnevo nedolžnosti. Vendar mora biti kandidat za mandatarja nad tako močnimi sumi, ki se izrazijo v obtožnici.

Skratka, Zoranu Jankoviću za zdaj vrata v nacionalno politiko ali sicer za podobne pozicije po vašem kriteriju niso zaprta?

O tem ne odloča predsednik.

Ima pa o tem mnenje. Vendarle ste stavili nanj. Še vedno?

Če bi bil Zoran Janković deležen obtožnice, ne bi mogel biti kandidat, ki ga predsednik republike predlaga za mandatarja. Vendar to ni situacija, v kateri smo danes. To je načelno stališče, ki sem ga zavzel v enem primeru in bi se ga držal v vseh primerih.

Dovolite nekaj dejstev: imamo pravnomočno obdolženega premiera, imamo šefa največje opozicijske stranke in župana prestolnice, ki je v predkazenskem postopku, župana Maribora in Kopra imata za vratom številne ovadbe in preiskave. Zakaj ljudje tem politikom, če že sami ne odidejo, ne odrečejo podpore na volitvah?

To je stvar politične kulture, ki pri nas resnično ni dobra. Vaš cenjeni časopis je pred kakšnim mesecem objavil pomemben intervju s Petrom Kraljičem, kjer je ta zatrdil, da politične kulture sploh ni. Te besede so morda nekoliko pretežke, a so bile verjetno izgovorjene z namenom opozoriti, da je v tem pogledu stanje res slabo. Imamo ureditev, po kateri volijo župane ljudje neposredno, in vprašanje o njihovi primernosti si morajo postaviti volivci. Nihče ne more biti moralen namesto drugih in vsak se mora pri sebi vprašati, s kakšnimi moralnimi kriteriji presoja kandidate. Moralni vidiki naše politične kulture so šibki in tukaj bo potrebno nadaljnje zorenje.

Stranke niso več le orodje boja za oblast, so izpostave, servis biznisa, drugih interesov. Se je strankarski sistem izrodil?

To ni neznan problem. Francoski pisatelj in filozof Albert Camus je nekoč zapisal, da so politične stranke nujen pogoj demokracije, a da lahko postanejo tudi njen glavni problem. Povsod v pluralnih političnih sistemih obstaja nevarnost, o kateri govorite. V Sloveniji bi bila nujna sprememba volilnega sistema, ki bi omogočala vsaj preferenčne glasove za kandidate posameznih strank. Volivci bi tako imeli večji vpliv na izbiro kandidatov, posameznikov, s tem pa bi se omejil vpliv strankarskih vodstev na to, kdo bo sedel v parlamentu. Upam, da je ta reforma uresničljiva.

Kaj sicer štejete za ključni dosežek prve petletke?

Lepo smo napredovali v odnosu s sosedami. Spomnite se, da sem se močno angažiral v procesu reševanja mejnega spora s Hrvaško. Spomnili se boste, da tam rezultati niso bili zagotovljeni in je bilo potrebnega veliko dela. Bil sem aktiven, z zelo jasno vizijo in po mojem sem bistveno prispeval k rešitvi. Pomembne premike smo naredili v odnosu z Italijo. Imamo povsem novo kvaliteto odnosov, imeli smo srečanje treh predsednikov v Trstu, kjer smo položili venec na stavbo nekdanjega slovenskega Narodnega doma, ki je bil požgan leta 1920. To so dejanja, ki izkazujejo drugačno kvaliteto odnosov. Napredek je viden tudi v odnosu z Avstrijo. Veliko sem pomagal pri socialnih vprašanjih, ki sem jim posvetil veliko energije. Redno smo sodelovali s humanitarnimi organizacijami, v nekem trenutku aprila 2009 sem sklical največje trgovce in se dogovoril o sodelovanju s humanitarci za urgentno intervencijo s prehrambnimi paketi, ki jih je zmanjkalo v času globoke recesije. Veliko smo delali s centri za socialno delo, ustanovil sem fundacijo za pomoč otrokom v stiski. Imamo mrežo socialnih zaščit, katere del je bilo tudi angažiranje predsednika republike z uradom.

Ne moremo mimo serije notranjepolitičnih konfliktov, predvsem z SDS. Ste ustavno obtožbo, lepljenje dokumentov doživljali osebno ali kot napad na funkcijo?

Oboje, kar omenjate, je kompromitiralo avtorje. Ustavna obtožba se je izkazala za neresno, predlog je dobil manj glasov, kot je bilo predlagateljev. Lepljenka arhivskih dokumentov je sama po sebi razkrinkala naravo teh početij in motive, ki so bili zelo nemoralni. Spomnil bi, da so se provokacije proti predsedniku republike dogajale tudi pri mojih predhodnikih. In akterji teh pritiskov na predsednika republike so bolj kot ne isti ves čas. Predsednik republike je pri nas v zanimivem položaju. Izvoljen je od ljudi, ki pričakujejo, da bo imel mnenje, vlada pa si pogosto želi, da bi ji bil podrejen. Predsednik mora tukaj paziti na skušnjavo, ki je pri vladah vedno zelo močna. Moj predhodnik, dr. Drnovšek, je o teh vzgibih govoril zelo konkretno. In tukaj prihaja do konfliktov. Predsednik republike je dolžan od časa do časa vlado tudi opozoriti na kakšne stvari. V času Pahorjeve vlade sem to posebno pogosto naredil med decembrom 2010 in pomladjo 2011, ko sem opozoril, da je treba postaviti prioritete vlade. In taka opozorila niso nujno dobro sprejeta, so pa potrebna, so del nalog, ki jih predsednik ima, ker je neposredno izvoljen.

Ampak vaš odnos do Janševe vlade bo težko enako kritičen, enako oster, kot je bil do levosredinske, ki ste jo podpirali?

Ne bi rekel, da je bolj oster. Predsednik mora skrbno ocenjevati položaj, opogumljati, ko je treba, svetovati, ko je treba, in opozarjati, kjer je treba. Gre za zelo konkretne odnose, da se oceni, kdaj je kaj od tega potrebno. Do konca poletja sem bil zelo obziren do vlade, saj je treba razumeti, da se je vzpostavljala, razvijala svoje projekte. Opozarjal sem na nekatere napake pri zakonu o uravnoteženju javnih financ, moral sem reagirati na izključevanje praporščakov s proslave ob dnevu državnosti, sicer pa sem bil v opredeljevanjih zelo restriktiven.

Ste del kroga starejših političnih igralcev, tako imenovane stare levice, za del kroga "stricev iz ozadja" vas štejejo. Kaj vas je umestilo tja?

Ne verjamem v teorije o raznih stricih iz ozadja. Teh ni, gre za fikcijo, ustvarjeno, da bi se lepile etikete. Gre za diskvalifikacijski instrument, ki nima nobene podlage. Vse ostalo vprašajte avtorje te fantazije.

Med dosežke mandata ste uvrstili močno angažiranje pri sociali. Ampak mnogi vas imajo za vzvišenega, glamuroznega predsednika, ki veliko troši.

Ne vem, zakaj me tako slikajo. Večino časa sem med ljudmi. Če pogledate moja letna poročila, boste videli, koliko takšnih stikov imam. Je pa res, da imam kot predsednik tudi naloge predstavljanja države. In to je treba početi po pravilih, ki v mednarodni praksi obstajajo. Če kdo iz tega dela sklep o nekakšni glamuroznosti, se zelo moti. Slovenija na mednarodni sceni deluje skromno. Razumem, da se skuša kdaj kritika izražati tako, da bi vzbujala negativna čustva pri ljudeh, a so te navedbe daleč od resnice.

Za vami je dolga kariera diplomata, zdaj se politik. Ko pa ste odgovarjali na prve ankete o premoženju, ste navajali, da premoženja in prihrankov nimate. Kako to?

Tega res nimam. A je to narobe?

Je nenavadno. Ste premoženje prepisali na družino?

Stanovanje sem poklonil hčeri, da je lahko začela samostojno življenje. Avto sem prodal, hčeri sem plačal šolanje, imel sem operacijo v tujini, ki sem jo sam poravnal. In to se pozna.

Nič ne skrivate?

Nikakor. Veste, predsednik tudi poleg plače nima nobenih dohodkov in rad bi rekel, da sem zelo pazljiv pri tem. Odpovedal sem se vsem honorarjem za prevode moje zadnje knjige, ki je prevedena že v tri tuje jezike, da mi kdo ne bi očital, da izkoriščam predsedniško funkcijo za promocijo.

Smo Slovenci v tem smislu vojerji ali je prav, da se politikom gleda v denarnice?

Dobro je, da imamo sistem kontrol, da imamo protikorupcijsko komisijo, ki smo ji dolžni poročati. Svoje overjeno poročilo sem objavil na spletu, ker nimam ničesar skrivati. To se mi zdi prav.

Evropski komisar Lewandovski je povzel vašo večkratno oceno, da je preveč pesimizma v tej državi. Ampak kje najdete še optimizem, ko se država zdi defetistična, destruktivna?

Dobre novice so povsod. V Sloveniji so ljudje mnoge probleme dobro rešili. Dal bom primer z nedavnega obiska v Odrancih v Prekmurju, kjer sem bil tudi v podjetju Carthago. Imel sem pogovor z občinskimi svetniki, županom in z ljudmi v podjetju. In so mi povedali, da so večino problemov, ki zadevajo življenje ljudi, od infrastrukture naprej, ustrezno rešili, znašli so se. Niso nebogljeni. Tudi zadnje ankete, denimo Politbarometer, kažejo, da ljudje niso nezadovoljni s seboj, z življenjem. So pa nezadovoljni s politiko.

In ne zaupajo državi, institucijam, ki jih vodi politika.

Za to se je v zadnjem času nabralo precej dobrih razlogov, saj se je razkrilo nekaj zelo neprijetnih, nečednih stvari. Je pa treba tudi kritično povedati, da so mediji nagnjeni k poudarjanju teh problemov, kar tudi vpliva na počutje ljudi v državi. Nekaj več velikih problemov je v večjih mestih, kjer je prišlo do koncentracije nekaterih urbanih problemov. Maribor je tukaj izrazito trpel in si še ni opomogel od hudega udarca propada velike industrije. Ni se še povsem redefiniral, čeprav se je dobro razvila univerza, tukaj je tudi EPK. Ampak še vedno niso odpravljene travme, ki so jih ti procesi povzročili.

Maribor bo tudi evropska prestolnica mladih. Ne le pri nas, po vsej EU je za njih vse več temnih projekcij, služb ni ...

Svetoval bi jim boljšo lastno organiziranost za pomembne projekte, kot sta boljša kvaliteta visokošolskega izobraževanja in hitrejše vključevanje v delovne procese. Bolj se morajo politično profilirati. Pri nas je prišlo do oseke civilnodružbenih gibanj in pri mladih so ta nadproporcionalno usahnila. Tri posvetovanja z raznimi mladinskimi organizacijami sem med mandatom sklical, da bi to dvignil, okrepil. In počasi spet nastaja mreža organiziranosti. Če bi mladi imeli organizacije, ki bi v razpravah o delovnopravni reformi prišle v medije, na pogajanja z lastnimi predlogi, bi to veliko pomenilo. Minister Vizjak se je pri tem strinjal z menoj in mi je rekel, da bo obstoječe mladinske organizacije v pogovore vključeval. Socialni dialog je preveč omejen na vlado, sindikate in delodajalce, potrebuje pa tudi vključitev mladih.

Evropa je na ulicah, protestira. Kaj sporoča? Da je politika varčevanja, zategovanja pasu dosegla rob?

Politika varčevanja je izgubila veliko verodostojnosti, ker ne zagotavlja izboljšanja. Pri nas je pomemben lakmusov papir, ali se vlada tega zaveda, proračun za naslednji dve leti. To vprašanje nima značaja strukturnih reform, bi pa pričakoval, da bo izkazal razumno varčevanje brez pretiravanj in nepravičnih razporejanj bremen.

S čim se lahko Slovenija z novim razvojnim konceptom pozicionira v tej razrvani EU? S čim se lahko pozicioniramo? Z buldožerji, z znanjem, inovacijami, rezervnimi deli?

Startajmo iz tega, kar imamo. In imamo nekaj proizvodnje, ki prosperira. Nam izvoz dobro teče. Imamo prostor na področju visokotehnoloških industrij, kjer moramo najti boljši model razvoja majhnih in mikropodjetij. Tukaj smo v zaostanku. Mladim, inovativnim in podjetnim ljudem se ne pomaga dovolj. Za njih bi morali dati posebno kvoto pri javnih razpisih, ki bi jim omogočala lažje pridobivanje kapitala na začetku projektov. Tretja stvar je turizem, sledi ekološko kmetijstvo, kjer smo preveč na začetku, pa imamo vse možnosti, da bi razvili tudi tržne mehanizme, ki uveljavljajo boljše distribucijske mreže za prodajo. Tako bi dali nov pospešek skladnemu razvoju podeželja. Imamo lepo in dobro razvito podeželje, ne pa tudi vizije, kako ga razvijati naprej. Je namreč v smislu kvalitete življenja vse manj drugačno od mest, moralo pa bi biti predvsem tudi dobra ekonomska priložnost.

Letos po nekaj letih niste bili v generalni skupščini OZN, a ste jo gotovo spremljali. Je pravilno poudarila problem vojne v Siriji?

Združeni narodi so odraz sveta, ne morejo biti boljši. Generalni sekretar je v svojem govoru postavil problem Sirije v središče in zaostril fokus. Zaradi nasprotovanja med velikimi silami razvoj v Varnostnem svetu ni dober, zdaj pa so se pojavile nove pobude. Upam, da bo nastal proces političnega reševanja, ki bo potrebno. Nisem optimist, ZN v primeru Sirije niso uspeli. Veste, vsaka vojna se enkrat konča in napori, ki so zdaj na delu, so edino, kar imamo. Treba je podpreti Lakdarja Brahimija in brez predsodkov pogledati vse predloge, tudi iranske.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani