Predsednik na slovesni podelitvi diplom prvi generaciji mariborskih medicincev

Maribor, 22.6.2010  |  sporočilo za javnost, govor

Predsednik republike dr. Danilo Türk je obiskal Univerzitetni klinični center Maribor, kjer se je srečal z vodstvom ter si ogledal zmogljivosti kliničnega centra. Predsednik republike se je zatem udeležil slovesnosti ob podelitvi prvih diplom diplomantom Medicinske fakultete Univerze v Mariboru, kjer je imel slavnostni nagovor. Predsednik dr. Danilo Türk je ob tej priložnosti čestital prvi generaciji študentov mariborske Medicinske fakultete ob zaključku študija ter diplomantom osebno vročil diplomske listine.

---

Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slovesnosti ob podelitvi prvih diplom diplomantom Medicinske fakultete Univerze v Mariboru
Maribor, 22. junij 2010


Spoštovane diplomantke in diplomanti Medicinske fakultete v Mariboru,
spoštovane profesorice, profesorji,
spoštovani gospod dekan prof. dr. Ivan Krajnc,
spoštovani rektor Univerze v Mariboru prof. dr. Ivan Rozman,
spoštovani minister za zdravje Dorijan Marušič in minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič,
spoštovani predsednik Evropske akademije znanosti in umetnosti ter zaslužni gostujoči profesor Medicinske fakultete Univerze v Mariboru prof. dr. Felix Unger,
spoštovani župan Mestne občine Maribor Franc Kangler!


Pred nekaj več kot 700 leti so ob ustanovitvi ene največjih, najbolj znamenitih evropskih univerz v njen statut zapisali, da med temeljne cilje univerze spada tudi skrb za skupno dobro in da je medicinska znanost pot do tega cilja. Univerzi so dali takrat nalogo, da skupno dobro razvija po poti medicine. Razložili so, da ima človek potrebe kot duhovno bitje in da torej potrebuje študij teologije. Kot bitje, ki teži k pravičnosti, potrebuje študij prava. Predvsem pa mora človek skrbeti za to, da živi in dela za skupno dobro, in medicina je pot, ki ga pripelje najbližje temu cilju. V teh starodavnih spoznanjih je veliko temeljnih in večnih resnic.

Izobraževanje zdravnikov je zahtevno in odgovorno poslanstvo. Medicina se kot znanost vedno bolj povezuje s temeljnimi znanostmi, kot so biologija, kemija, fizika, pa tudi družboslovnimi znanostmi, kot je sociologija in druge. Za kompleksno razumevanje bolezni in stanje človeka, ki je v stiski, je treba vedeti vedno več. Tehnične znanosti in različne naprave vstopajo v to področje in razkrivajo vzroke za bolezen in stisko ljudi.

Proces izobraževanja in usposabljanja zdravnikov postaja vedno bolj celovit, univerzalen in globalen. Bolnikom so dostopne skoraj vse informacije z vsega sveta o možnostih zdravljenja in preprečevanja bolezni. Medicina je postala univerzalna znanost in stroka, ki se ne more odpovedati podpori tehničnih in družboslovnih znanosti. Proces, ki mora združiti in uporabiti vso to širino informacij, vedenj in znanj o bolezni, je zato izjemno kompleksen. Tem dejstvom se pridružujeta še logistika in informatika kot temeljni podpori procesu in tudi ekonomija, ki nas opozarja na smotrno uporabo razpoložljivih virov za doseganje zdravja in zdravljenja povsem določene bolezni in človeka. Pomembno podporo tem procesom predstavljajo vede s področja organizacije, vodenja, načrtovanja in nadzora nad razpoložljivimi in učinkovito uporabljenimi viri. Vse nas – in vsi mi smo tudi potencialni pacienti – vselej posebej zanima in impresionira tehnični vidik medicine. Seveda pa medicina zahteva veliko več.

In tu je treba poudariti, da se mora v univerzalni proces zdravljenja vključevati pacient s svojim razumom in voljo ter z vsemi pravicami in odgovornostmi. Najprej z odgovornostjo do lastnega življenja, takoj za tem z odgovornostjo do načina življenja, ki izključuje nepotrebna zdravstvena tveganja, in, ne nazadnje, z odgovornostjo do okolja in spoštovanja narave z vsemi njenimi produkti, ki lahko bistveno izboljšujejo kakovost življenja posameznika in družbe kot celote.

Kaj bo zaznamovalo poklic zdravnika v naslednjih letih in desetletjih? Najprej to, da ne bo edini, vendar bo vselej ključni nosilec vseh teh procesov, da bo moral sprejemati odločitve in da bo odgovoren za vse te procese. Še naprej bo ostal ključni dejavnik, ki bo močno vplival na zdravje posameznika, zdravstvene potenciale v okolju ter na uporabo in razporejanje virov za izvajanje zdravstvenih procesov.

Ključno pri tem je, kako bo zdravnik s pomočjo drugih pridobil pacienta, človeka, za spoštovanje pravil življenja in ravnanja, ki niso usodna le za razumevanje in zdravljenje bolezni, ampak predvsem za njihovo preprečevanje. Danes, ko podeljujemo prve diplome, je prav, da to razumemo in da vemo, kako pomembno je to vprašanje. Vtis imam, da je v medicini beseda preventiva v nekaterih pogledih izgubila nekaj svojega pomena, da je socialna medicina nekako preveč ob robu in da se je tako imenovana dispanzerska metoda, ki ne čaka, ampak išče in odkriva bolezni in jih preprečuje, nekako izgubljala ob drugih vprašanjih.

Vprašanja, kot so odnos med javnim in zasebnim zdravstvom, komercializacija zdravstva, dežurstva zdravnikov, status članstva v različnih profesionalnih združenjih in še druga, so bila v Sloveniji odprta v razpravi o Zakonu o zdravstveni dejavnosti. Tovrstna vprašanja so nekako zameglila bistvena vprašanja medicine kot kompleksne skrbi za človeka in skrbi za skupno dobro in na to želim opozoriti.

Med razloge, zaradi katerih danes nastajajo nesporazumi glede tega ključnega problema v medicini, to je usposabljanja ljudi za varovanje zdravja pa je na žalost treba omeniti tudi nekatere dogodke. Nerazumne reakcije zdravstvenih institucij ob tragični smrti nesrečnega mladega pacienta Bora Nekrepa in ob smrti Ferida Saitija, našega delavca in makedonskega državljana, ki je umrl en dan po preteku zdravstvenega zavarovanja, sta dve tragediji, ki jima je javnost namenila veliko in potrebno pozornost. V obeh tragičnih primerih se je izkazalo, da naše zdravstvo kot sistem ni dovolj senzibilno in da ne deluje v nekaterih najbolj kočljivih trenutkih. Lahko rečemo, da teh primerov ni veliko, vendar mora biti zdravstveni sistem v podrobnosti zastavljen tako, da se ti ne smejo in ne morejo dogajati tako, kot so se zgodili. Poduk in sporočilo obeh primerov, strokovno in etično, morata biti jasna in dokončna. Gre za sistem in ne le za napake posameznikov.

Razvoj zdravstva moramo razumeti kot stalno prizadevanje za odpravo vseh pomanjkljivosti in napak in, dodal bi, za čim večjo mednarodno primerljivost. Rad bi opozoril, da so pred dnevi ministri Evropske unije za zdravstvo po dolgih letih pogajanj sprejeli direktivo, ki omogoča zagotavljanje varne zdravstvene oskrbe zunaj meja matičnih držav.

Ta direktiva po mojem mnenju odpira nova poglavja, ki so povezana z vprašanji dostopnosti, konkurenčnosti in kakovosti zdravstvenih storitev.

Slovenija lahko s to direktivo veliko pridobi, če bo sposobna ponuditi najboljše, kar zmore, in če bo postala v Evropski uniji prepoznavna kot država, kjer zdravniki in zdravstvene institucije opravljajo vrhunske in kakovostne storitve po primerni ceni. Z direktivo se začenja tudi vzpostavljanje pogojev za konkurenco ne samo med zdravstvenimi institucijami, ampak tudi na področju zdravstvenega zavarovanja. Direktiva je vsekakor priložnost, ki jo lahko dobro izkoristimo za uveljavitev naših zdravstvenih institucij in znanja prvovrstnih slovenskih zdravnikov, na katere smo ponosni. Toda le, če bomo razumeli, kaj pomeni dvig kulture, obče kulture kakovosti, in spoznali, da je ta bistvena predpostavka za napredek slovenskega zdravstva in bistveni kulturni pogoj za napredek in razvoj Slovenije v celoti. Če teh priložnosti ne bomo izkoristili, se lahko zgodi, da bodo naši zavarovanci iskali možnosti za zdravljenje zunaj naših meja in v tistih okoljih, ki jim bodo bolj zaupali in kjer lahko pričakujejo več.

Spoštovane profesorice in profesorji!

Lansko leto smo praznovali 90. obletnico ustanovitve Medicinske fakultete v Ljubljani, danes podeljujemo prve diplome na Medicinski fakulteti v Mariboru. Za vami je šest let trdega dela s študenti in več desetletij prizadevanj, da ste medicino razvili do take ravni in jo organizacijsko tako usposobili, da lahko predstavlja trdno osnovo za pedagoško in znanstveno-raziskovalno delo.

Brez ustrezno organiziranega kliničnega okolja, kakovostnega znanja in klinične prakse je nemogoče dobro organizirati študij medicine. Univerzitetni klinični center v Mariboru in druge zdravstvene institucije v širši čezmejni regiji so pomembna opora in tudi zagotovilo, da bo imela Medicinska fakulteta v Mariboru ustrezno zaledje za izvajanje študijske prakse, laboratorijskega dela pa tudi vrste drugih nalog, ki jih morate organizirati na raziskovalnem področju. Skupaj ste že razvili odlično mednarodno sodelovanje in povezovanje z drugimi fakultetami in kliničnimi bolnišnicami po svetu. To je nujno, saj v današnjem času, ko je medicina v celoti globalizirana in informacijsko prepletena, brez povezovanja ni mogoče slediti dosežkom na tem področju. Menim, da ste vzpostavili dobro osnovo za čezmejno delitev dela na področju zdravstva in za dobro načrtovanje razvojne medicine v Evropi.

Univerza v Mariboru je rasla postopoma. Najprej je razvila visoke šole in fakultete s področja ekonomije, vzporedno z njimi je tudi razvila področja naravoslovno-tehničnih smeri in druga področja. Sledilo je družboslovje in v zadnjem obdobju še ustanovitev medicinske fakultete. Maribor je danes univerzitetno mesto, univerzitetno mesto v polnem pomenu te besede. Razvoj medicine in vseh potrebnih znanj za uspešno izvajanje pedagoškega in znanstvenega dela pomeni za Maribor izjemno veliko. Medicinska fakulteta zagotavlja tudi dobre možnosti in pogoje za razvoj in povezovanje medicinske stroke s sorodnimi visokošolskimi ustanovami v Evropi in zaokrožuje značaj Maribora kot univerzitetnega mesta, ki od prihodnosti pričakuje veliko. To je velik prispevek celotni Sloveniji in ponosni smo na ta izjemen dosežek Maribora.

Spoštovani profesorji, študentje in drugi sodelavci Medicinske fakultete v Mariboru –
opravili ste veliko in pomembno delo. Zahvaljujem se vam za vaš trud in prizadevanja. Prepričan sem, da boste uspešno opravljali svoje naloge tudi v prihodnje.

Diplome, ki jih podeljujemo danes, bodo pomemben prispevek k razreševanju problematike pomanjkanja zdravnikov. Mladim diplomantom želim uspešno delo in jim polagam na srce, da se je na področju zdravljenja najlažje izogniti napakam in pomanjkljivemu znanju tako, da verjamete pacientu, da ustvarite ustrezno vzdušje za sodelovanje in da vnesete v medsebojni odnos čim več zaupanja in vzajemne odgovornosti, ne le odgovornosti zdravnika, ampak predvsem odgovornosti pacienta.

Zato mi dovolite, da zaključim ta svoj nagovor z neko starodavno medicinsko mislijo.

Custodit vitam, qui custodit sanitatem.
(Življenje ščiti, kdor skrbi za zdravje.)

Zato vsem, ki danes prejemate diplome in ki boste reševali in ščitili življenja za naše skupno dobro, želim veliko uspeha v vašem poklicnem življenju in veliko sreče v osebnem.

Hvala lepa.