Predsednik ob 130. obletnici prve psihiatrične bolnišnice

Ljubljana, 9.3.2011  |  govor

Pozdravni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slavnostni akademiji ob 130. obletnici slovenske psihiatrije in prve psihiatrične bolnišnice v Sloveniji
Ljubljana, 9. marec 2011


Spoštovane zdravnice in zdravniki,
medicinske sestre, terapevti, psihologi, socialni delavci, spoštovani visoki gostje,

najlepše se vam zahvaljujem za povabilo na obeležitev 130. obletnice slovenske psihiatrije in prve psihiatrične bolnišnice v Sloveniji ter za priložnost, da vam lahko spregovorim o nadvse pomembnih zadevah, ki so tesno povezane s človekovimi pravicami, človeškimi stiskami in človeškimi usodami.

Iz zgodovine lahko izvemo, da so bili začetki slovenske psihiatrije in skrbi za duševne bolnike – za razliko od mnogih drugih držav v tistem času – po zaslugi dr. Karla Bleiweisa že od vsega začetka sodobno zastavljeni. Pri nas so za duševne bolnike najprej skrbeli usmiljeni menihi, dokler ni zdravljenja institucionaliziral predstojnik oddelka dr. Karel Bleiweis, vitez Trsteniški. Prepričan sem, da je veliko tega duha in pravilne naravnanosti v pomoč ljudem z duševno motnjo ostalo za današnji čas in da iz svoje zgodovine črpate dobre osnove in primerne spodbude za prihodnost.

V lanskem letu je bil v Sloveniji sprejet nadvse pomemben dokument, ki naj bi postavil temeljna izhodišča in pristope v zvezi z Nacionalnim programom duševnega zdravja. V tem dokumentu je zapisano, da ni zdravja brez duševnega zdravja. Mednarodnopravni akti, ki govorijo o pravici do najvišjega standarda zdravja vselej povedo – telesnega in duševnega zdravja. Obe razsežnosti zdravja, telesno in duševno zdravje, sta enakovredni in nerazdružljivi. Svetovna zdravstvena organizacija je duševno zdravje opredelila kot stanje dobrega počutja, v katerem posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, učinkovito in plodno dela ter prispeva svoji skupnosti. Duševno zdravje je torej predpogoj za udejanjanje človekovih umskih in čustvenih zmožnosti in za izpolnjevanje človekove vloge v zasebnem, poklicnem in družbenem življenju. Duševno zdravje je pomembno tako za posameznika kot za družbo, -za njeno kohezijo in za njeno blaginjo. Pričakujemo, da bo Republika Slovenija zaveze iz Konvencije o pravicah invalidov izvajala tudi na področju duševnega zdravja oziroma duševnih bolezni.

Pri svojem delu se verjetno pogosteje kot druge specialnosti v medicini srečujete s težkimi osebnimi stiskami, ki so mnogokrat povezane z neprijaznimi razmerami v življenjskem in delovnem okolju posameznika, zato mora biti psihiatrija toliko bolj tenkočutna, glede na to, da se ukvarja s celim človekom in še posebej z njegovim duševnim zdravjem, katerega težave običajnim, površnim pogledom niso vidne, včasih pa tudi ne priznane kot bolezen.

Duševna bolezen je mnogokrat prikrita, včasih tudi zavestno, ker se o njej neradi pogovarjamo, ker imamo predsodke in ker je v nekaterih primerih še vedno težko ozdravljiva. Pogosto imamo opravka s stereotipnimi predstavami in tudi s stigmatizacijo, ki mnoge posameznike odvrača od stikov s to stroko, mnogim družinam pa zaradi sramu odvzema moč, da bi poiskali pomoč na ustreznem mestu in ob pravem času.

Duševne motnje spadajo med deset poglavitnih vzrokov oviranosti v življenju, ki imajo hude posledice za posameznika, za družine in za skupnosti. Dokazana je povezanost med duševnim zdravjem in revščino, pa tudi gospodarsko breme duševnih motenj je zelo veliko, saj posledice teh bolezni močno bremenijo družbene vire. V Resoluciji o nacionalnem programu duševnega zdravja med drugim piše, da slabo duševno zdravje pomeni izgubo več kot štirih odstotkov bruto domačega proizvoda.

Življenje dandanes je za mnoge zahtevno in težko. Mnogo ljudi živi v negotovosti, izgubili so službo, nekaterim ta izguba preti, v skrbeh so za svojo prihodnost in za prihodnost svojih otrok. Nekateri živijo v slabih partnerskih odnosih, mnogi se spopadajo z neprijaznim delovnim okoljem, z neprimernim odnosom nadrejenih do zaposlenih in še posebej s sodelavci, ki so obremenjeni s prestižno motnjo. Teh pojavov je v naši družbi dandanes vse preveč. Vse to poslabšuje osebno počutje, ki vodi v umikanje ljudi v začaran krog lastnih problemov. Mnoga depresivna, anksiozna stanja in slabo razpoloženje povzročajo sekundarne zdravstvene težave, sprožajo resna psihična obolenja in žal prevečkrat vodijo v brezupno stanje, v katerem posameznik ni sposoben zaznati rešilnih dejavnikov in poiskati pomoči. Skrbeti nas mora, da je med ljudmi s temi obremenitvami vse preveč mladih ljudi – žrtev mobbinga, žrtev slabih razmer na delovnem mestu, žrtev negotovosti, ki jih prinaša delo za določen čas ter mnoge težave naše družbe in našega sedanjega trenutka.

Ob tem se nam postavlja vprašanje, ali je psihiatrija s svojo organizacijo in doktrinarno naravnanostjo dovolj blizu posamezniku, ki je v stiski. Ali je dovolj blizu kot stroka in ali so dovolj blizu strokovnjaki s področja psihiatrije, pa tudi ali so za tovrstno problematiko dovolj usposobljeni specialisti družinske medicine, specialisti medicine dela in drugi zdravniki na primarni zdravstveni ravni?

Mnogi prebivalci Slovenije ne živijo v spodbudnem družinskem ali delovnem okolju, ki bi jim pomagalo premagovati življenjske težave in ovire. Nekateri si morajo poiskati strokovno pomoč. Ta pomoč in odločitev zanjo je odvisna od splošnega vzdušja in pripravljenosti okolja, da sprejme psihiatrijo kot pomembno sestavino zdravstvene obravnave in kot stroko, od katere pričakujemo, da se bo ustrezno organizirala in učinkovito zajela najbolj izpostavljene ter obsežne probleme, ki sodijo v krog njene domene in obravnave. Tako družba kot stroke, ki se srečujejo z ljudmi v stiski, so pomemben soustvarjalec splošne klime, v kateri lahko sodobna psihiatrija opravi tudi svojo preventivno in povezovalno funkcijo.

V tem okviru se ni mogoče izogniti problematiki alkoholizma kot družbenega pojava, ki zajema velik in raznovrsten spekter problemov in ki poleg oseb, odvisnih od alkohola, vsrkava še vrsto družinskih članov, prijateljev ter sodelavcev. Škodljivo pitje alkohola močno vpliva na zdravje, varnost, blaginjo in splošno stanje človekovih pravic. Alkohol je pogost vzrok hospitalizacij, odstotnosti z dela, prometnih nesreč, nasilja in sproža različne duševne motnje. Umrljivost zaradi vzrokov alkoholizma znaša v Sloveniji približno tri odstotke vseh smrti. Alkoholizem je skupaj z drugimi zasvojenostmi resen problem, ki mu moramo posvetiti bistveno večjo pozornost, tako z vidika zdravstva, kakor tudi z vidika splošnega duševnega zdravja.

Rad bi opozoril še na problem ljudi, ki so oboleli za demenco in ki niso več sposobni organizirati svojega življenja na običajen način. Bolezen poleg njih prizadene tudi njihove bližnje, ki morajo svoje obveznosti prilagajati tako, da lahko skrbijo za dementne svojce. Kot strokovnjaki se večkrat srečujete s to problematiko, mnogokrat se tudi vprašate, ali ta stanja sodijo zgolj med vaše naloge ali bi se s temi vprašanji morali v večji meri ukvarjati strokovnjaki in drugi ljudje s področja socialnega varstva. Pacientom z demenco in njihovim bližnjim bi morali kot družba posvetiti večjo in primerno pozornost, tudi zato, ker je vzporedno s staranjem prebivalstva pričakovati še več tovrstnih obolenj. Kultura, etika in človekoljubje določene družbe se ocenjuje tudi po tem, koliko smo čuteči in koliko smo v pomoč nemočnim.

Kultura, etika in zrelost naroda pa zahtevajo tudi občutljiv in vsestransko odgovoren odnos do vseh pojavov v družbi, ki zadevajo duševno zdravje in ki zato zahtevajo resno strokovno obravnavo. Tudi ko v medijih in na internetnih straneh preberemo kakšen esej, vest ali mnenje, ki je izraz tesnobe, fobij ali drugih oblik duševne stiske, je treba razmišljati o strokovnih odgovorih in te odgovore tudi javno predstaviti. Širjenje izrazov duševne stiske v prostoru javnega komuniciranja brez strokovnega komentarja je lahko nevarno, saj poglablja občutke ogroženosti in agresivnosti, hkrati pa jemlje samozavest in zaupanje v lastne sposobnosti, ki je tako zelo potrebno v času premagovanja ekonomske in splošne družbene krize.

Seveda pa morajo biti vsa ta prizadevanja vselej čvrsto vpeta v njihov temeljni normativni okvir – v sistem varstva človekovih pravic. Človekove pravice in psihiatrija kot znanstvena in klinična stroka ter praksa se morajo vedno srečati na pravem mestu ter v okviru univerzalnih in individualnih vrednot. Ta vprašanja ste si mnogi od vas zastavili skupaj z varuhinjo človekovih pravic, ko ste pripravljali pripombe k Zakonu o duševnem zdravju.

Težko bi razsojal o strokovnih vidikih in primernosti tega zakona, nesporno pa je dejstvo, da je pripomb, zlasti s strani tistih, ki so zadolženi za izvajanje tega zakona, kot so sodišča in psihiatrične klinike ter posamezni psihiatri kot strokovnjaki, toliko in so takšne vrste, da opozarjajo na to, da je bilo pri pripravi zakona premalo pozornosti namenjene različnim pogledom in različnim rešitvam, zlasti tistim, ki so povezane s človekovim dostojanstvom in varovanjem človekovih pravic, na eni strani pacientov in na drugi strani strokovnega osebja.

Človekove pravice so bile na preizkusu tudi ob nameravanem posegu v arhivsko medicinsko gradivo v slovenskih psihiatričnih bolnišnicah. Spoštujem stališče Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko, da je treba popise bolezni še naprej skrbno varovati pred odpiranjem za neupravičeno, še zlasti javno rabo, pa tudi pred uničenjem ali neprimerno anonimizacijo.

Spoštovani,

dovolite mi, da svoje razmišljanje o psihiatriji zaključim s priznanjem dejavnosti nevladnih organizacij in civilne družbe. Nevladne organizacije so se na tem področju že močno uveljavile in opravljajo pomembno nalogo. Sam spremljam njihovo dejavnost, mnogokrat tudi sodelujem na njihovih okroglih mizah. Njihovo delo se mi zdi potrebno in prepričan sem, da je njihov prispevek na področju duševnega zdravja in zdravja nasploh izjemno pomemben.

Te organizacije predstavljajo dobro povezavo med stroko in laično družbo, saj poskrbijo za prenos znanja in vedenja o duševnih boleznih in osebnih stiskah od strokovnjakov do prostovoljcev, pa tudi do bolnikov. Želel bi, da Slovenija postane družba, v kateri bo medsebojno sodelovanje nevladnih organizacij in psihiatrije še boljše in bo še naprej sledilo izsledkom znanosti in sodobne prakse.

Civilna družba oziroma nevladni sektor, ki je organiziran na področju duševnega zdravja, je tisti dejavnik, ki ima razvito posebno občutljivost in se lahko hitro odzove na stiske posameznikov. Po moji oceni so razvili dobre programe, predvsem na področjih duševnega zdravja otrok, mladostnikov in mladine, duševnega zdravja aktivnega prebivalstva in še posebej programov, ki vključujejo starejše ljudi in posebej ranljive družbene skupine.

Izredno pomembno se mi zdi, da se vzpostavi izmenjava informacij, primeri dobrih praks in da institucionalno organizirana stroka neposredno sodeluje z nevladnim sektorjem z namenom, da podaljšajo svojo strokovno pomoč in poslanstvo institucionalnega zdravljenja.

Še posebej pa bi rad poudaril – kar ste že večkrat dokazali tako nevladne organizacije kot tudi psihiatri – da je preventiva na področju duševnega zdravja tako s pomočjo splošne promocije kot tudi s konkretnimi aktivnostmi učinkovita, statistično dokazana in izvedljiva. Preventivi duševnih motenj je smiselno posvetiti več pozornosti in sredstev, tudi z razvojem svetovalnih centrov in skupnostne psihiatrije, v katero se lahko vključujejo tudi prostovoljci in nevladni sektor. Tak primer dobre prakse, ki mu je posebno pozornost izkazala tudi strokovna javnost izven naših meja, nam je poznan s celjskega območja, kjer so s svojim delom in predvsem z vzpostavitvijo primerne socialne mreže in komunikacij bistveno zmanjšali število samomorov. In če lahko tudi moja prisotnost danes tu in moje aktivnosti v nadaljevanju kaj pomagajo okrepiti preventivo, bom na voljo za tovrstne iniciative.

Spoštovani,

dovolite mi, da se vam na koncu še enkrat zahvalim za povabilo, še posebej za delo, ki ste ga opravili, za pozornost, ki jo izkazujete, vašim učiteljem ter za strokovnost, željo po znanju in ne nazadnje za entuziazem pri delu z osebami z duševno motnjo. Čestitam vam ob 130. obletnici slovenske psihiatrije in prve psihiatrične bolnišnice v Sloveniji. Na zgodovino, ki jo ima ta ustanova za seboj, ste lahko ponosni, saj so v njej vtkana mnoga dobra dela, ne vselej vidna in redko priznana, ampak vsekakor dobra in taka, da jih je treba kot dobra dela priznati danes, ob tej obletnici. Predvsem pa ste pomagali množici bolnikov, ki ste jih ponovno vrnili v življenje in opogumili, da se spopadejo s svojimi usodami in da premagujejo svoje stiske.

V tem duhu hvaležnosti, v tem duhu priznanja vam želim še veliko uspehov. Želim, da bi naša družba v svoji skrbi za boljše duševno in telesno zdravje napredovala hitreje. Smo družba, ki postaja vse razvitejša, ki postaja vse starejša, ki postaja vse zahtevnejša, vse bolj obremenjujoča za posameznika. V taki družbi je organizirana sistematična skrb za zdravje in preventivo kritičnega pomena. Tako družbo imamo danes in še zahtevnejša bo jutri, zato je vaše delo tako centralno. Hvala lepa.