Uvodni nagovor na simpoziju "Morala med šolo in družbo"

Ljubljana, 22.3.2011  |  govor

Uvodni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na simpoziju "Morala med šolo in družbo"
Ljubljana, 22. marec 2011


Hvala lepa,
spoštovane ravnateljice, ravnatelji,
spoštovani gospod minister,
spoštovani referenti,

v veliko čast mi je, da sem bil povabljen, da spregovorim na tem pomembnem dogodku, pa tudi že prej, ko sem bil konzultiran o tem, na kakšen način pristopiti k vprašanju morale, šole in družbe v naših časih. To niso lahki časi in vprašanja, o katerih boste danes razpravljali, so zahtevna vprašanja. Zato se mi je zdelo prav, da sprejmem ta izziv, vendar da ga sprejmem na način, da tudi sam predlagam način obravnave. Zato se mi je zdelo najprimerneje, da razpravljate o teh vprašanjih vi in da se razprave udeležujemo tudi drugi, ki imamo kakšno misel. Od tod tudi format današnjega pogovora in veseli me, da je v pripravi postalo mogoče, da bomo imeli danes kar nekaj referentov, ki bodo osvetlili zelo pomembna vprašanja, ki zahtevajo ustvarjalne odgovore. Hkrati pa vsi skupaj vemo, da bodo ti odgovori zahtevali veliko dela in veliko napora za udejanjanje v praksi.

To govorim v času krize, ki je bila sprva spoznana kot ekonomska in finančna kriza, dandanes pa se o njej čedalje bolj govori kot o krizi morale, kot o krizi vrednot. Ta vprašanja se izrazito močno postavljajo pred vse, ki delate v šolah. Tudi sam sem učitelj. Imel sem to srečo in privilegij, da sem precej svojega življenja prebil kot učitelj na univerzi in v veliko stikih z mladimi ljudmi tudi na drugih stopnjah, tako da imam nekaj predstave o tem, kaj pomeni izziv poučevanja v časih, kakršni so današnji.

Prav gotovo se v vsakem takem procesu postavlja vprašanje, katere moralne vrednote naj bodo posebej poudarjene v šolskem procesu, tako izobraževalnem kot vzgojnem. Kako se danes v življenju uveljavljajo vrednote, kot so solidarnost, strpnost, vzajemnost, sočutje? Kaj je z avtoriteto šole in kje so meje, ki si jih morajo ljudje postaviti v razmerju do te avtoritete, meje otrok, meje staršev, meje družbe kot celote, meje medijev? Vse to so seveda resna in praktična vprašanja, ki dobivajo svoje odgovore v širšem družbenem kontekstu, kateremu je vredno posvetiti nekaj pozornosti. Zato mi dovolite, da del svojih razmišljanj posvetim prav temu splošnemu družbenemu kontekstu.

Dejal sem že, da se včasih naša kriza definira kot kriza moralnih vrednot. Včasih se poenostavljeno trdi, da je ta kriza nastala "hipno", da smo tako rekoč do včeraj bili moralno zdrava družba, potem pa smo nenadoma zaradi krize postali moralno problematična družba. Tako gledanje je veliko preveč površno. Moralna vprašanja dobivajo svojo podobo, svoje odgovore ali pomanjkanje odgovorov v daljšem časovnem obdobju.

Poglejmo samo nekaj primerov. Vzgojna permisivnost v družbi in družini je fenomen, ki ga spremljamo desetletja. Nikoli se nismo čisto do konca vprašali, ali smo dobro razumeli vse pozitivne in negativne plati tega pojava. Ali smo se sploh sporazumeli o tem, da vzgojno permisivnost imamo in da smo jo nekako sprejeli in ponotranjili? Ali vemo, kaj je treba spremeniti? Je mogoče stvari, ki jih je treba spremeniti, spremeniti čez noč? Najbrž ne. Najbrž se je treba o tem še veliko pogovarjati.

Nadalje, avtoriteta v družbi – govorim o družbi kot celoti. Ali je to še družbeni pojav ali pa gre za pojem, ki ga najdemo le še v slovarjih? Verjetno se moramo resno pogovarjati tudi o tem, kakšno avtoriteto potrebujemo v družbi in kakšno avtoriteto potrebujemo v šoli, tako, ki bo odpirala vrata ustvarjalnosti, hkrati pa zagotavljala tisto potrebno medsebojno spoštovanje, da bomo lahko vsi skupaj uspešni.

Ti problemi so seveda bistveni problemi okolja oziroma konteksta, v katerem šola deluje. Šola ne deluje v vakuumu in iluzorno je misliti, da lahko šola sama, brez povezanosti z občim družbenim stanjem, rešuje probleme, ki jo najbolj pestijo. Seveda šola potrebuje tudi kritičen razmislek sama o sebi. Vedeti moramo, da je naša zgodovinska tradicija šole tradicija avtoritarne šole, skorajda dogmatične šole, ki je ustvarjala znanje s pomočjo trde discipline. Ni povsod po svetu tako. Nimajo vse družbe enako težke avtoritarne preteklosti. Vendar v času, ko ene in druge skrbi vprašanje, ki ga povzroča permisivnost v vzgoji in izobraževanju, se moramo vprašati, kako je z avtoriteto in kako je možno nadomestiti tiste nekdanje vzorce avtoritete, ki smo jih zgodovinsko podedovali, z novimi, bolj ustvarjalnimi, s takšnimi, ki bodo podpirali razvoj mladega človeka v samostojno osebnost.

Če se sprašujemo o vrednotah in o tem, kako pojmovati, kako razumeti probleme vrednot v našem času, moramo po mojem mnenju najprej razumeti, da so se velike spremembe v pogledu družbenega položaja vrednot zgodile v daljšem obdobju, v zadnjih treh do štirih desetletjih. V tem obdobju se je zgodila – ne samo pri nas, ampak izrazito v celotnem Zahodnem svetu, lahko bi rekli tudi globalno – krepitev individualizma, ki daje vso prednost posamezniku.

To, da se je individualizem uveljavil v tem času, ni naključje, kajti pred tem smo imeli desetletja, v katerih je bil izrazito poudarjen pomen skupnega prizadevanja, skupnega dobra. V prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni so nastale velike socialne ugodnosti za ljudstva, za družbe in te so ustvarile vtis, kot da je to preprosto danost, kot da je to, da imamo brezplačno šolstvo in univerzalno zdravstveno varstvo, pač danost, neke vrste naravno stanje in podlaga za uveljavljanje individualizma.

Načeloma ta pogled ni sporen, kajti družba je sestavljena iz posameznikov, in načeloma velja, da je to, kar je dobro za posameznika, dobro tudi za družbo. Vendar so stvari šle predaleč. Prišlo je do ekstremizma v tem individualističnem pogledu, prišlo je do zatona občutka za skupno dobro in pojavili so se problemi, ki nas morajo močno skrbeti. Kot ekscese individualizma bi omenil kult zasebne lastnine, kult privatizacije, kult osebnega bogatenja.

To niso reminiscence na nekdanji socializem, ki je bil odpravljen kot ideologija, ki je omejevala človeško svobodo in privedla tudi do grobih zatiranj človekovih pravic. To je vračanje k temeljnim moralnim spoznanjem, ki so znana že stoletja. Dovolite mi, da zato citiram enega od avtorjev, ki velja za enega utemeljiteljev kapitalizma, Adama Smitha, ki je leta 1753 zapisal naslednje: "Pripravljenost občudovati in skoraj božansko častiti bogate in močne in hkrati prezirati ali zanemarjati ljudi v revnih in težkih okoliščinah, je velik, skorajda univerzalen razlog za propad naših moralnih občutkov." Adam Smith v svojih delih opozarja na to, da je tak moralni razkroj slab za ekonomski razvoj.

Kot vidite, gre za to, da se danes ponovno temeljito vrnemo k tem temeljnim vprašanjem, ki jih je postavljala racionalistična filozofija v Evropi od 17., 18. stoletja naprej, in da poiščemo prava ravnotežja. Prišli smo v položaj, v katerem je bila erozija avtoritete, o kateri sem že govoril, nadomeščena z materialnim bogastvom in materialno bogastvo, ki je bilo vselej cenjeno, je v teh desetletjih postalo edino merilo uspeha, pravilnosti poti in na ta način se nam je pretihotapilo tudi kot moralni standard. In to je slabo. To je treba popraviti in pot do popravljanja je prav v tem, da se zamislimo nad spoznanji, ki so stara že stoletja in ki so oblikovala tudi pot do kapitalističnega gospodarstva in razvoja.

Seveda stvari niso preproste in problemi se postavljajo pred vsakogar individualno. Zato moramo posebej v šoli razumeti človeka kot posameznika ne samo s stališča njegovih pravic, ne samo s stališča njegovih individualnih potreb, ampak tudi s stališča njegovih individualnih problemov in individualnih stisk. Vprašanje, ki je komplementarno ekscesom, o katerih sem govoril, je, kako je z vsemi tistimi, ki ne morejo upati ali ki ne uspejo iti po poti bogatenja. Problem zaupanja vase, samozavesti, samospoštovanja se tukaj pojavlja kot izrazito akuten problem in šola je na prvi frontni liniji boja za to, da se samospoštovanje, samozavest, zaupanje vase v mladem človeku utrdi in da se na ta način vzpostavljajo izhodišča, iz katerih je mogoče razvijati boljše moralne odgovore na izzive časa.

Ti odgovori pa so taki, da zahtevajo poln angažma posameznika, poln angažma vsakogar posebej in vseh skupaj. Ko sem v pripravah na današnji pogovor pisal Tonetu Partljiču, človeku, ki ga zelo cenim kot učitelja, kot pisatelja, kot politika, mi je v svojem odgovoru povedal naslednje o moralnem stanju družbe in o poti do reševanja problemov, ki jih vidimo v tem kontekstu: "Moralno stanje v družbi se spreminja le z moralnim posredovanjem slehernega posameznika. Nihče ne more namesto nekoga drugega opraviti moralnega dejanja in poguma. Tudi predsednik države ne more biti moralen za druge. Seveda ne more in ne sme moralizirati." Vsakdo mora biti moralen zase in seveda šola je spet tista prva frontna linija, kjer se utrjuje sposobnost za tako moralno bivanje, za moralne presoje, za moralno konstitucijo človeka.

To pa seveda ne pomeni, da ni velikih, morda odločilnih nalog na ravni družbe kot celote in na ravni države. Seveda kot predsednik republike o tem precej razmišljam in pravzaprav poti do rešitev niso neznane. Vemo, kaj je treba storiti na ravni države. Na ravni države moramo razumeti tisto, kar nas je učil v Nikomahovi etiki že Aristotel, ko je poudaril, da je iluzija misliti, da je človek sam po sebi, s svojim rojstvom že etično bitje, da je to bitje, ki ga označujejo človeške vrline. Te vrline niso prirojene. Te nastanejo in se v človeka vsadijo z dobro vzgojo in dobrimi zakoni. Dobri zakoni so potrebni in te moramo ne samo oblikovati, ampak tudi uveljavljati. Potrebujemo boljše pravosodje, kot ga danes imamo, in večjo sposobnost reševanja primerov, ki pristanejo pred sodišči.

Ravno te dni smo priča korupcijskemu škandalu, ko se je pokazalo, da za dejanje korupcije kot neko izrazito nemoralno dejanje in tudi kaznivo dejanje ni treba, da bi tisti, ki je bil vpleten v korupcijo, denar tudi prejel. To je spoznanje, ki smo ga doživeli zelo očitno in reliefno. Toda, ali smo sposobni to isto spoznanje aplicirati v vseh položajih korupcije pri nas, ko se ljudje, vpleteni v koruptivna dejanja, pogosto skrivajo za navideznim argumentom "saj ni dokazov, saj me niste našli z roko v vreči." Seveda ne. Zadošča že dokaz o dogovarjanju o podkupnini. Ta dejanja je težko dokazovati. Ampak iz prakse je treba razumeti, kaj je tista zadostna stopnja dokazanosti, ki mora sprožiti državne organe, da ukrepajo. Kajti samo če se bo tako delalo, samo če bomo razumeli, da je zadostna stopnja dokazanosti že dogovor o podkupnini, potem bomo lahko učinkoviti v boju zoper korupcijo. In če bomo učinkoviti v boju zoper korupcijo, bomo utrjevali naš pravni sistem. In če bomo utrjevali naš pravni sistem, bomo sposobni tudi utrjevati moralno konstitucijo družbe in imeti državo, kakršno želimo.

Ta primer dajem zaradi aktualnosti. Dajem pa ga tudi zato, ker se mi zdi tipičen. Pri nas je sklicevanje na tako imenovano nedokazanost šlo zelo daleč in zelo daleč v smeri erozije moralne konstitucije družbe. Še bodo priložnosti, ko se bomo pogovarjali o pravnih problemih in o funkcioniranju pravosodja in pravnega sistema.

Toda velik del nalog je tudi pred šolo. Za krepitev njene vloge potrebujemo kritično maso dobrih zgledov in, kot sem dejal, brez angažiranja posameznika ne more biti moralnega napredka. Vendar šola kot organizacija in kot sistem lahko naredi veliko. Najprej se mi zdi, da je treba razmisliti o naslednjem – znanje, realno znanje moramo vsi promovirati kot veliko vrednoto, kot vrednoto, za katero se je treba potruditi in do katere je treba priti. To je bilo vedno težko. To je na svoj način težko v času interneta, ki omogoča, da ljudje zelo hitro pridobijo nekaj informacij in se dokopljejo do nečesa, kar je navidezno znanje. Danes je težko biti učitelj, kajti učitelj mora znanje razvijati tako, da je dovolj kompletno, da je dovolj utrjeno, da je dovolj trajno. To ni lahka naloga in internet je ni naredil lažje. Naredil jo je zahtevnejšo.

Vendar bo ta naloga bolj razumljena in bolj uresničena, če se bomo sporazumeli, da je realno znanje velika vrednota, da potrebujemo šolo kot instrument, ki bo sistematično gojil znanstveni optimizem, razumevanje, da je rešitev človeških problemov v znanju in znanosti, ki bo omogočal tako metodo in tako razumevanje pri mladih ljudeh, da bo naša znanost okrepljena in da bomo lahko na ta način prispevali k reševanju družbenih problemov. Seveda razumemo, da znanost sama po sebi avtomatično ne zagotavlja rešitve nobenega družbenega problema. Ampak resnična znanost, v povezanosti z dobro ekonomijo, takšno, o kakršni je govoril Adam Smith, in modro politiko, takšno, kakršno bi radi dosegli z bojem proti korupciji, nam daje upanje za napredek. In to v šoli gojimo.

V šoli moramo gojiti znanstveni pristop, ki je bistven, in ga povezovati z razumevanjem ekonomije kot nečesa, kar ni samo učinkovito pri ustvarjanju bogastva, ampak kar je tudi razumevajoče za temeljne etične zahteve družbe, in z razumevanjem politike, ki ni samo boj za oblast, ampak je tudi boj za boljšo družbo. Vse to je v šoli možno gojiti, hkrati pa moramo vedeti, da od šole ne smemo pričakovati, da bo to zagotovila kar šola sama. Povezati se moramo skupaj, v skupnem prizadevanju – tako šola kot država, tako starši kot tudi mediji.

Seveda bi bilo idealno, če bi tu ustvarili določeno sinergijo, kar je težko. Ampak nekatere bistvene prvine, ki vzpostavljajo možnost takega sodelovanja, lahko razvijemo. Na primer, starši morajo razumeti, da "advokatura" njihovih otrok ne bo vedno pomagala, da so učitelji zato tu, da skupaj s starši pomagajo razvijati otroka v samostojno osebnost, da mu morajo znati vzbuditi občutek za resnično znanje in s tem občutek spoštovanja samega sebe in spoštovanja drugih. Vzbuditi mu morajo zaupanje vase in zaupanje v druge. Ravno ta povezanost med samospoštovanjem in spoštovanjem drugih, z zaupanjem vase in zaupanjem v druge je najpomembnejša in najtežje dosegljiva in ta zahteva največ sodelovanja med šolo in starši. Seveda mora država pomagati ustvarjati splošne razmere, vendar brez kritično pomembnega sodelovanja med starši in učitelji tovrstnih odgovorov ne moremo zagotoviti.

In končno, učitelji morajo razumeti, da je njihova poklicna usmerjenost častna, družbeno pomembna in družbeno ugledna. Verjetno smo v naši državi storili premalo za to, da bi krepili ugled učiteljskega poklica, ugled učiteljev in učiteljic. Seveda je vedno možno reči, da si mora vsakdo ugled zaslužiti sam, s svojim delom. To seveda drži in pri nas imamo veliko učiteljic in učiteljev, ki s svojim zgledom kažejo, kako se to naredi. Vendar vsi ti potrebujejo tudi več družbene pomoči, več načinov za uveljavljanje ugleda, ki je nujno potreben tudi za avtoriteto – tisto, za katero sem na začetku dejal, da tako žalostno manjka v naši šoli in manjka v naši družbi.

Tu z nami je minister dr. Igor Lukšič, ki bo kasneje lahko kaj več povedal o prizadevanjih ministrstva za šolstvo. Sam pa bi si želel predvsem več dejavnosti na področjih, ki zadevajo medije, ki zadevajo naše obče razpravljanje. Dalj časa sem živel v Združenih državah Amerike in tam javni radijski programi vsak teden predvajajo nagovor predsednika učiteljskega sindikata Združenih držav Amerike. Poslušalec se sčasoma navadi spremljati te govore. Sporočila, ki se dajejo sistematično, teden za tednom, 52-krat v letu, postopoma prodrejo. Seveda Združene države Amerike niso znane po idealnem šolskem sistemu in nikakor ne mislim, da bi morali kopirati njihove slabe strani. Vendar, od vsepovsod lahko povzamemo kakšno dobro misel in poskušamo narediti našo skrb za dobro šolo močnejšo in prispevamo k prizadevanju za ugled učiteljev, za avtoriteto učiteljev.

Želel bi, da bi današnji pogovor pomagal tudi formulirati kakšne ideje, ki bi k temu prispevale. Verjamem, da je velik del idej povezan ne samo s permanentnim izobraževanjem, ne samo z znanimi in preizkušenimi metodami, kot je vključevanje obšolskih dejavnosti in celovitost, ki je potrebna za to, da se izobraževanje in vzgoja razvijata na pravi način, ampak tudi s krepitvijo ugleda učiteljskega poklica v našem medijskem svetu, v sredstvih javnega obveščanja.

Če bomo to storili, če bomo naredili kakšen korak naprej, bomo pomagali tudi razvijati bolj etično, bolj moralno družbo. Tudi s tem krepimo položaj posameznika kot svobodne in odgovorne osebe, tudi s tem krepimo družbeno odgovornost in tudi na ta način dokazujemo, da je šola nezamenljiv instrument. Tu smo spet pri tisti temeljni Aristotelovi misli iz Nikomahove etike: "Človek ni sam po sebi etično bitje. To postane z dobro vzgojo in dobrimi zakoni." In dobra vzgoja je v vaših rokah, malo pa tudi v naših – mojih in v rokah drugih, ki nismo trenutno na učiteljskih mestih.

Želel bi, da današnji posvet razčisti katera od vprašanj, ki sem jih nanizal. Mogoče vam bo kakšna od misli, ki sem jih povedal, prišla prav pri oblikovanju vaših lastnih sklepov. Zanimalo me bo, do kakšnih zaključkov ste prišli in kaj lahko skupaj naredimo. Želim si, da ta pogovor ne bi bil zadnji. Sam sem pripravljen večkrat sodelovati v takih pogovorih, tudi pogledati, do česa smo prišli v artikulaciji sklepov, v kristalizaciji spoznanj, in se zavzeti za to, da čimveč od tega tudi uresničimo.

Časi so seveda zahtevni. Ampak tisti časi, ki so zahtevni in ki jih označujemo včasih za najslabše, so ponavadi tudi najboljši, kajti takrat se da narediti največ. In v tem duhu, v tem duhu razumevanja, da se dandanes da storiti veliko, vas pozdravljam na tem posvetu. Želim, da bi ta simpozij uspel in da bi imel še veliko nadaljevanj.

Hvala lepa.