Intervju za Vest.si
Ljubljana, 19.3.2010 | intervju
Intervju s predsednikom republike dr. Danilom Türkom
Vir: Vest.si
Elena Pečarič (voditeljica): Pozdravljeni. Spoštovani gospod predsednik, me veseli, da se zopet dobiva, med drugim na vašo pobudo. Leto in pol je minilo od našega, najinega srečanja. Moram reči, da zadnji intervju je bil kar odmeven v Evropi, oziroma znotraj Evropske mreže za neodvisno življenje so bili navdušeni, da se da v Sloveniji priti do samega predsednika republike in da je pač predsednik tako dostopen za pogovor o pomembnih stvareh. Tako, zdaj, na zadnjem srečanju sem vam dala en članek … glede konvencije Združenih narodov o pravicah hendikepiranih. Ste ga prebrali mogoče?
Predsednik republike dr. Danilo Türk: Torej ta članek sem takrat prebral in tudi konvencijo poznam, hkrati bi pa rad rekel, da dostopnost do predsednika republike Slovenije ni kakšen poseben problem, ne za ljudi, ki me pridejo intervjuvat, ne za druge ljudi. Tako da je najino srečanje tako, rekel bi, v duhu načel, ki jih poskušam uresničevati. Dostopnost je ena od njih.
Elena Pečarič: Ja, me veseli, ampak, vseeno za večje države je včasih to malo …
Dr. Danilo Türk: Seveda …
Elena Pečarič: … nenavadno, tako da …
Dr. Danilo Türk: Za večje države je tudi večje število ljudi, ki so interesenti, pa je potem to težje kot pri manjših državah.
Elena Pečarič: Tako. No, zdaj ste še bolj dostopni, ker ste držali obljubo od najinega srečanja in imamo tudi dvigalo, ki omogoča neoviran dostop z vozički v prostore, se pravi predsednika republike.
Dr. Danilo Türk: Kako pa je šlo danes?
Elena Pečarič: Super, super.
Dr. Danilo Türk: Je vsa mehanizacija delovala?
Elena Pečarič: Vse, zdaj tudi jaz že obvladam zadeve, tako da vedno hitreje pridem do cilja.
Dr. Danilo Türk: Odlično.
Elena Pečarič: Koliko ljudi pa je že bilo pri vas na obisku, na vozičku, od takrat ko ste …
Dr. Danilo Türk: Torej, mogoče kakšen ducat do dva ducata. Ni bilo prav zelo veliko ljudi, ampak pomembno je, da ima veliko ljudi možnost priti, tudi kadar se recimo napravi kakšna večja prireditev, kjer pridejo ljudje, ki so vezani bodisi na voziček ali pa težko hodijo. Treba je misliti tudi na starejše državljanke, državljane, ki pridejo v naše prostore na razne prireditve. Tako, da samih ljudi na vozičkih je bilo mogoče kakšnih ducat do dva, ostali, ki pa to uporabljajo, pa še nekaj zraven.
Elena Pečarič: Glejte, vrniva se zopet malo na konvencijo, ker je pač to meni draga tema. Konvencija je v bistvu privzeta z idejo neodvisnega življenja. V okviru Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve se pripravlja Zakon o osebni asistenci, a do osnutka, ki je pač sedaj na mizi, smo, bom rekla, skeptični in kritični. Lahko ne računamo na podporo, da bo pač ta zakon v duhu konvencije. Nenazadnje, kot sem že izpostavila večkrat, nas nekako skrbi tudi sam prevod konvencije. Veste, da so, vsaka konvencija je v šestih uradnih svetovnih …
Dr. Danilo Türk: Tako je.
Elena Pečarič: … jezikih, seveda slovenščina ni eden izmed teh in to je, ta prevod je iz našega vidika zelo vprašljiv.
Dr. Danilo Türk: No poglejte, mislim, da je prevod v slovenščino vedno predmet razprave. To sem velikokrat videl pri mednarodnih konvencijah. Kar se mi zdi pri tej konvenciji najpomembnejše, je razumevanje, da je vsaka oseba, ki potrebuje asistenco, celovita osebnost in da potem takem pride v poštev pravilo, da je treba najprej ugotoviti, kakšno asistenco v resnici človek potrebuje, kdo mu jo lahko da, kdaj mu jo lahko da, kako se to naredi. Skratka, tu je potrebno zasledovati čim višjo stopnjo individualizacije. Slabo bi bilo, če se sedanja priložnost ne bi izkoristila za to in če bi preveč, rekel bi, kategorizirali ljudi, ki potrebujejo osebno asistenco. Zato se mi zdi, da je ta zakon pomemben, da ga je treba temeljito pripraviti. Spremljam tudi kritične pripombe, ki so na ta zakon vložene, in opazujem tudi priprave na drug zakon, na Zakon o celodnevni oskrbi, ki seveda ostaja tudi potreben, ampak ga je treba videti v primerjavi z Zakonom o osebni asistenci. Skratka, če bi hotel to pojasniti z enim samim načelom, ali pa z enim samim temeljnim ciljem, ki ga je treba doseči, najvišja možna stopnja individualizacije skrbi.
Elena Pečarič: Hvala. V okviru Evropske mreže za neodvisno življenje poteka tudi peticija na ravni Evropske unije za odpravo institucij. V bistvu je v članicah Evropske unije še 1,200.000 ljudi hendikepiranih, ki praktično nimajo izbire in so obsojeni na življenje v instituciji. Kaj pravite, bi bilo smiselno, da bi tudi na evropski ravni v bistvu zadeve hitreje sprovedli, ker so velike razlike med tako imenovanim zahodnim svetom, se pravi tistimi, ki so, med katere koncepte v socialnem varstvu že dlje uvajani, seveda, na vzhodu je ta diskrepanca zelo velika?
Dr. Danilo Türk: To je veliko vprašanje. Nisem prepričan, da imam odgovor nanj, ker ne verjamem, da se da probleme na vzhodu rešiti čez noč. Verjamem, da so tu razlike precejšnje. Vidim, da so recimo tudi v Sloveniji, ki je majhna država, kjer imamo vendarle kar precej izkušenj, razlike tu in tam precej velike. Ko smo recimo naše dvigali, pripravljali in ko smo šli skozi cel postopek, sem imel priliko videti, koliko je tu ovir, ki izhajajo iz naših predpisov. Potem, ko smo vse to premagali, je še v javnosti nastala razprava, ali ni to mogoče odvečna investicija. Tako, da smo morali imeti celo nekaj polemike. Hočem poudariti naslednje: v nekaterih državah, v še velikem primeru, številu držav, je tako, da imamo opravka z močnimi predsodki in globokimi nerazumevanji. To ne smemo podcenjevati, ker v bistvu potem rešitve na institucionalni ravni, rešitve na zakonski ravni in v praksi ne morejo biti popolne, če se ti predsodki ne odpravljajo, in bojim se, da je tu dela več kot bi samo institucionalni vidik pokazal. Zaradi tega bi bil previden pri teh projektih na evropski ravni in bi se zavzemal za to, da imamo čim več akcij, čim več akcij, kjer se lahko konkretno vidi. Recimo vprašanje dostopnosti je eno takih, ki ga vsi razumejo. Vprašanje, recimo, tudi modelov pri osebni asistenci bi lahko bilo zanimivo kot stvar nekih akcij kakšne kampanje. Omogočimo tipe asistence, ki so se nekje pokazali kot dobri, zato da bomo lažje potem šli po poti individualizacije. To se mi zdi, da je bolj obetavna pot kot pa, rekel bi, čisto institucionalni pristop.
Elena Pečarič: No, ampak verjetno bi pomagalo, če bi tudi na evropski ravni bile direktive, ki bi pač nekako usmerjale, bom rekla, storitve v lokalno skupnost, ne pa investicije v velike institucije?
Dr. Danilo Türk: Ja, to bi pomagalo. Ampak, poglejte, treba je videti, kakšna je infrastruktura v različnih državah. So države, kjer na lokalni ravni ni dovolj pogojev, da bi se hitro napredovalo. Razumite me pravilno, prosim, ne branim tega statusa quo, vprašanje je, na kakšen način se da status quo najbolje spreminjati, in tu bo prav gotovo evropska regulativa pomagala. Zdi pa se mi, da ne bo uspešna, oziroma ne bo dovolj uspešna, če ne bodo vodene hkrati tudi akcije ozaveščanja, kampanje, stvari, dejavnosti, ki so se tudi pri nas pokazale kot potrebne.
Elena Pečarič: Nenazadnje tudi samih zainteresiranih …
Dr. Danilo Türk: Tudi samih, zlasti samih zainteresiranih. Mislim, da so vaše akcije bile v Sloveniji izredno odmevne in da ste ravno s svojim pogostim nastopanjem, opozarjanjem na probleme tudi precej prispevali k temu, da se stvari bolje razumejo. Recimo, če vzamemo še eno ilustracijo, v konvenciji velja nič o nas brez nas. Seveda, ta brez nas se mora videti, se mora v praksi pokazati, zato se tudi rade volje pogovarjam z vami, ker je to eden od načinov, ko se pokaže, da pravzaprav prav sodelovanje ljudi, ki potrebujejo pomoč, in tistih, ki imamo javne funkcije, mora potekati ves čas, mora biti podano, da sploh lahko do rešitev pridemo. Tudi to, da se pogovarjava o institucijah ali lokalnih skupnostih, je del tega istega napora.
Elena Pečarič: Tako. Mi smo v Sloveniji leta 2000 tudi sprejeli Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Zdi se, da majhni premiki so, ampak po drugi strani še ni bil zaprt noben poseben zavod ali pa šola?
Dr. Danilo Türk: Ja. Zdaj, tu si ne bi upal danes dajati ocene, ker nisem študiral te prakse, da bi bil danes pripravljen odgovor na vprašanje, ali se je napredovalo dovolj ali na pravi način. Bi pa en primer povedal. Nedavno sem bil na Debelem Rtiču, kjer so odprli nov dom, ki daje možnost raznovrstnih oblik dela z ljudmi, ki potrebujejo, mladimi ljudmi, ki potrebujejo pomoč, in tam sem bil zelo impresioniran z njihovim bazenom in njihovimi terapevtskimi prostori, ki mislim, da bodo pomagali. Zdaj, to seveda ne bo pomagalo vsem otrokom in tudi ne bo pomagalo na način, ki bi dal odgovor na vaše vprašanje. Ampak, če bomo imeli takih institucij, ki skrbijo za vse otroke in znotraj tega dajejo tudi možnost, recimo fizioterapije, možnosti za prilagojeno bivanje, možnosti za to, da se ti otroci zadržujejo s svojimi vrstniki, hkrati se za njih še malo posebej poskrbi. S tem pristopom lahko rešimo veliko problemov in rad bi videl, da bi bilo takih možnosti, ki izgledajo prav kot eni moderni hoteli, da bi bilo takih možnosti več v Sloveniji.
Elena Pečarič: Že, že, samo moje vprašanje je bilo to, da bi otroci morali hoditi v redne šole, biti skupaj s svojimi, bom rekla, sošolci in hodijo, tako kot velja … Saj to ni samo za ljudi, ki so, bom rekla, ki imajo znamke invalida, ampak veljajo tudi verjetno za vse druge manjšine, a ne. To načelo nenazadnje je zapisano v ustavi …
Dr. Danilo Türk: Ja.
Elena Pečarič: … v 17. členu in bi se moglo mogoče malo bolj dosledno tudi v praksi izvajati.
Dr. Danilo Türk: Se strinjam in mislim, da imate prav. Tisto, o čemer posebej govorim v tem trenutku, kar posebej izpostavljam, je, da lahko tudi v razmerah, v katerih imamo še vedno ta ločevanja, ki niso dobra, najdemo načine, da del teh ločevanj odpravimo, da je, da pomagamo pri ustvarjanju bolj, rekel bi, normalnega okolja. Ker otroci morajo biti v okolju drugih otrok in dal sem primer, ki pokaže, da je to možno narediti tudi v nekem omejenem obsegu, hitro, brez spreminjanja predpisov in da bi to bilo za izkoristiti.
Elena Pečarič: Pred kratkim ste ustanovili fundacijo za otroke. Lahko kaj več poveste? Komu je namenjena? Kdo jo bo financiral?
Dr. Danilo Türk: Torej, to je fundacija, ki je namenjena otrokom, ki so žrtve nasilja. Takih otrok imamo v Sloveniji preveč in imamo tudi osem centrov, ki je specializiranih za skrb za take otroke. Za začasno skrb za take otroke. Mislim, da je to skrb, ki jo mora naša družba razvijati čim bolj kompletno in zato sem se odločil, da tako fundacijo ustanovim. Naša fundacija ne bo posvečena izključno slovenskim otrokom, ampak bi rad, da bi približno 25 odstotkov naše skrbi bilo posvečenih otrokom iz kakšnega tujega okolja, ki so prizadeti zaradi nasilja. Kot veste, sem že pred dobrim letom in pol začel z akcijo za pomoč otrokom iz Gaze, ki so bili, ki so utrpeli hude poškodbe v vojni in ki potrebujejo terapevtsko pomoč, ki potrebujejo razne vrste rekvizitov, potrebujejo tudi protetiko in tako naprej. Skratka, rad bi, da bi tudi kakšen tak projekt, ki ima seveda svojo samostojno financiranje in podobno, bil povezan s tem osnovnim poslanstvom fundacije. In končno, kar zadeva financiranje, to se bo financiralo iz prostovoljnih prispevkov ljudi, pa tudi, če bodo kakšne organizacije želele kaj prispevati, bomo teh prispevkov veseli.
Elena Pečarič: Nekaj mesecev nazaj je državni zbor bil razglašen kot vojna točka za otroke. Se vam to zdi primerno oziroma kaj, če pride otrok v državni zbor pa zmerja kakšnega gospoda Grimsa ali pa Pukšiča?
Dr. Danilo Türk: Glejte, mislim, da je prav, da se otroci prvič počutijo doma v državnem zboru, ker gre za del demokratičnega formiranja človekove osebnosti. Državni zbor mora biti prostor, ki se ga ljudje navadijo. To je osnovno načelo. Zdaj, kar zadeva govor, ki se uporablja v državnem zboru, je to samostojna razprava in, kot veste, tudi v tej razpravi se, rekel bi, nekoliko napreduje, ker so določene vrste govora jasno ocenjene kot nesprejemljive za državni zbor in mislim, da smo tu po številnih slabih izkušnjah zdaj pred situacijo, v kateri se utegne kaj spremeniti na bolje. Rad bi, da bi se spremenilo na bolje in da bi govor v državnem zboru postal bolj razumen, bolj zadržan, bolj argumentiran. Tega imamo premalo in preveč imamo čustev, preveč imamo, tudi neke vrste hujskanja, včasih slišimo. No, in to seveda ni nekaj, česar bi se otroci veselili. Vem, da otroci od časa do časa naredijo, torej, otroški parlament in da so razne druge akcije te vrste. Verjamem pa, da moramo teh aktivnosti imeti čim več. Šole je prav, da parlament obiskujejo, če ne drugače, na galeriji, in da potem na ta način mladi ljudje dobijo vtis, da je parlament tudi njihova institucija.
Elena Pečarič: No, zdaj se navežem na to in vas vprašam še nekaj. Vaše mnenje glede zadnjih dogodkov o trgovanju z glasovi. Zdi se pač nesprejemljivo, da se to izvede kot na neko običajno prakso. Oziroma ali menite, da bi se morali nekako tudi vi oglasiti, da bi državljankam in državljanom dali en občutek, da ni vse tako umazano, kot se zdi, ker zdaj imamo tisti, uspevajo tisti, ki so najbolj pokvarjeni, in tisti, ki se dokopljejo do korita, potem postanejo nedotakljivi, da v bistvu ni več etike, vrednot in nenazadnje tudi neke dostojnosti?
Dr. Danilo Türk: Na ta problem sem opozoril v svojih javnih nastopih tudi v parlamentu, 2. marca. Moje mnenje se ni vedno dovolj dobro slišalo in verjetno bom moral ta svoja stališča ponavljati. V tem času sem posebej opozoril, da imamo preobilico vsesplošnega obtoževanja. Mi smo prišli v položaj, v katerem se mnogim ljudem zdi, da je zgražanje že kar politika, da je obtoževanje drugih neke vrste moralna premoč, kar, ne eno ne drugo ne drži, in da se hkrati premalo posveča pozornosti temu razmejevanju med kritiko, ki je potrebna in ki je prav, da je argumentirana, in pa vsesplošnim obtoževanjem. To so problemi, na katere sam opozarjam. Seveda, vprašanja glede kupovanja glasov, trgovanja z glasovi, o čemer govorite, so postala spet bolj aktualna v luči teh dogodkov preteklega tedna v parlamentu in verjamem, da je tu predsednik državnega zbora, gospod Pavel Gantar, dal zelo dobre odgovore na vprašanja, ki so bila takrat postavljena. Skratka, ne bi vsebinsko nič dodajal k temu, kar je predsednik državnega zbora sam povedal in treba bi bilo razumeti, predsednik državnega zbora je utelešenje državnega zbora, on predstavlja državni zbor, zato je na tej funkciji in mislim, da ga moramo vsi ljudje, ki želimo dobro državnemu zboru in naši državi, podpreti. Zaradi tega ne bi želel nekega posebnega stališča predsednika republike razglašati, ampak bi želel zelo močno, zelo odločno in jasno podpreti predsednika državnega zbora v njegovih, jasnih poudarkih. Ne more biti vsaka beseda sprejemljiva v državnem zboru, ne more biti avtomatično zagotovljena imuniteta v državnem zboru. Če je nekdo recimo obtožen kaznivega dejanja, bi moral odstopiti kot poslanec državnega zbora ali kot visoki funkcionar ali kakršenkoli funkcionar te države in tako dalje. Skratka, ta temeljna stališča, ki jih je povedal predsednik državnega zbora, zelo močno podpiram.
Elena Pečarič: Ali je Slovenija še samostojna, suverena republika? Vemo, da imamo zdaj nad glavo Lizbonsko pogodbo, ki presega oziroma objema Ustavo Republike Slovenije in več kot osemdeset procentov zakonodaje se sprejema na nivoju EU. Kaj pravite na to, da bi se – eden od varčevalnih ukrepov – na primer ukinilo tudi osemdeset procentov poslancev?
Dr. Danilo Türk: No, mislim, da Slovenija je suverena država. Tudi naša ustava govori o prenašanju izvrševanja suverenih pravic in tu je del teh suverenih pravic, velik del suverenih pravic v svojem izvrševanju prenesen na organe Evropske unije. To je nekaj, kar smo ustavno sprejeli in znotraj te ustavno sprejete opredelitve se zdaj dogaja določanje politike in tudi del zakonodajnega procesa. Ne verjamem, da bi dosegli kaj dobrega z ukinjanjem števila poslancev. Mislim, da imamo večje možnosti na področju državne uprave. Tam se mi zdi, da bi bilo prav pogledati našo organiziranost, številčnost državne uprave bolj skrbno in videti, kje lahko dosežemo kakšna zmanjšanja. Tudi število resorjev bi se dalo mogoče zmanjšati in združiti tako, da bi tu dosegli neko večjo učinkovitost, pa tudi določen prihranek. To so stvari, za katere verjamem, da se bo vlada zanimala in našla kakšno rešitev. Pri poslancih pa mislim da devetdeset članski državni zbor ni tako zelo velik in da moramo paziti tudi na to, da zastopa, da lahko prestavlja raznovrstnost skupnosti v Sloveniji. Državni zbor mora biti reprezentativen in iz tega stališča ne podpiram ideje, da bi ga radikalno zmanjševali.
Elena Pečarič: Ampak, ko gledamo iz domačega naslonjača, pač posnetke iz državnega zbora, vidimo, da je ta državni zbor zelo malokrat poln oziroma praviloma je malo poslancev in tudi ni nobena skrivnost, da se poslanske skupine že vnaprej odločajo, kako bojo glasovale. Na odborih si eni čistijo nohte, spijo, pošiljajo sporočila, skratka, ne?
Dr. Danilo Türk: Ja.
Elena Pečarič: Resnost teh devetdesetih poslancev seveda ne gre posploševati, ker to ni prav, a ne. Bi bilo napačno, če bi se to počelo. Ampak, včasih se zdi, da učinek ni tisti kot bi moral biti, a ne.
Dr. Danilo Türk: Poglejte, vsi državljani imamo glede tega lahko in dejansko imamo kakšno pripombo. Verjamem, da je pripomb na račun državnega zbora veliko. Nedavno sem bil na Finskem, kjer sem obiskal tudi parlament, in ker je takrat potekala razprava o spremembah volilnega sistema na Finskem, so me peljali v plenarno dvorano, da bi pogledal, kako poteka ta razprava. No, izkazalo se je, da je bil predsednik finskega parlamenta sam začuden, da je zelo velik del poslancev manjkal in je rekel, da težko razume, kako, da manjkajo v razpravi, ki je tako izrazito pomembna za njih, kajti navsezadnje gre za to, ali bodo ponovno izvoljeni ali ne bodo. Hočem povedati, ti problemi odsotnosti poslancev iz dvorane, kjer poteka razprava, so povsod. Verjamem, da je tako tudi v drugih parlamentih. Ne da bi branil naš parlament, ampak ta problem je precej splošno prisoten. Pomembno se mi pa zdi to, da bi pri sprejemanju pomembnih odločitev, kadar pride kakšen pomemben zakon v parlament, poslanci poskrbeli za to, da bi ljudje, da splošna javnost razume bistvo njihovih argumentov. Vsebinskih argumentov, ne čustvenih stališč. Pri nas pa se ravno tu dogaja problem, ker se dostikrat poskuša podporo v javnosti pridobivati z zaostrovanjem čustev, ne pa argumentov kot celoto. Mislim, da je tu glavni problem našega parlamenta. Odsotnost iz razprav je tudi problem, ne vidim pa, kako bi ta problem samostojno bolje rešili, kot je rešen.
Elena Pečarič: Kako vidite prihodnost Slovenije oziroma kaj bi bilo po vašem tisto, kar bi izpostavili kot nek prihodnji projekt? Zdaj, ene polemike se odvijajo zopet na tem nivoju, da je konec govora o nacionalnih interesih in čas za ekonomske interese. Vidimo, da vse več delavcev je brezposelnih, mislim da 100.000 je bilo včeraj. Smo že presegli številko, kot ste prej omenil v javnem sektorju, 1.400 zaposlenih, za tako majhno državo. Potem nedržane obljube v Muri, potem delavci iz tujih držav, ki so …
Dr. Danilo Türk: Ja.
Elena Pečarič: … praktično podvrženi suženjstvu. Tako, skratka.
Dr. Danilo Türk: Poglejte …
Elena Pečarič: … koliko problemov …
Dr. Danilo Türk: Problemov je resnično zelo veliko in ta kriza jih je neusmiljeno odkrila. Odkrila je tudi to, da v preteklih dvajsetih letih nismo reševali problemov, kot bi jih morali, ampak smo jih dali pod preprogo in veliko je bilo zanašanja na to, da bo potem, ko bo Slovenija v Evropski uniji, ta mehanizem Evropske unije s časoma poskrbel za reševanje problemov, ki smo jih mi odlagali. To se ni zgodilo in kriza je prišla v času, ko je nismo pričakovali kot družba. Močno nas je presenetila. In zdaj se problemi izredno močno vidijo in tudi ostro čutijo. Če me vprašate, kako vidim Slovenijo za naprej. Mislim, da ima Slovenija pred sabo neko zelo pomembno nalogo. To je krepitev svojih državnih institucij, ki morajo imeti tako avtoriteto, da bo lahko pravna država funkcionirala. To, da neka podjetja ne plačujejo prispevkov za socialne dajatve, to, da ne plačujejo plač, to je seveda popolnoma narobe. Ampak odgovornost za plačevanje imajo podjetja. Država pa mora poskrbeti, da bodo podjetja svoje obveznosti jemala resno. In za kaj takega potrebujemo boljše institucije, kot jih imamo ta čas. Tega se zavedam od vsega začetka, odkar sem predsednik republike, zato sem tudi v prvem letu, tri mesece po začetku funkcije, šel v parlament in sem rekel, začnimo delati na tem vprašanju, začnimo z reformo ustavnega sodišča, ki naj ne bo preobremenjeno s številom vprašanj, ampak naj se posveti ključnim vprašanjem našega ustavnega sistema, da bodo okrepljene institucije in da bo preko tega potem država bolje funkcionirala. Danes imamo debato v javnosti, v kateri se govori o tem, da različna neformalna omrežja pretirano vplivajo, ali celo morda obvladujejo to državo. No, ne verjamem, da so te ekstremne ocene točne, ampak točno je in zaskrbljujoče je in to že dolgo časa, da naše ustanove niso dovolj odporne za pritiske, ki prihajajo iz različnih omrežij, lobijev in podobno.
Krepitev pravne države zahteva okrepljeno vlogo institucij. To je strateška naloga naše države. To je naloga, ki zagotavlja našo suverenost v prihodnje in ki zagotavlja tudi dovolj kvaliteten razvoj. Tu moramo nekaj napraviti. Določene stvari smo že začeli. Omenjam ustavno sodišče, naj vam to ne bo preveč oddaljeno, ali preveč abstraktno. Ustavno sodišče je kritično pomembna institucija te države in če se bo okrepilo, bomo imeli možnost tudi druge okrepitve doseči. Seveda pa naloge pri drugih institucijah ne smejo čakati. Vse institucije morajo biti krepkejše in takih zgodb, kot smo jih videli okrog bulmastifov, enostavno ne bi smelo biti več. Tu bi morale tovrstne teme biti rešene po predpisih, na način, kot predpisi zahtevajo, v institucijah, ki so zato tukaj, in naj nam bo to v opomin, da moramo tudi te institucije na področju, ki je veterina in drugih dejavnosti, ki so bile, bi rekel, tako izpostavljene v primeru bulmastifov, okrepiti, narediti bolj odporne za vsakovrstne pritiske iz civilne družbe.
Elena Pečarič: No, tukaj sem vas hotela, na ustavnem sodišču, še nekaj vprašati.
Dr. Danilo Türk: Vprašajte.
Elena Pečarič: V bistvu, spreminja se pomemben del možnosti oziroma pristojnosti, da bodo lahko še kdaj ustavne pritožbe. To se pač zdaj namerava krčiti. To je v bistvu v nasprotju, vsaj tako razumem, s tem, kar ste zdaj pač podajali s pravno državo. Se pravi, vedno bolj se nam odmikajo neki mehanizmi, da lahko državljanke in državljani neposredno vplivamo tudi na napačne odločitve institucij. Se pravi, vse bolj se nam te možnosti neposredne demokracije oddaljujejo, seveda ne samo s tem, s spremembo ustave, ampak kar vrsto let se krčijo nekatere možnosti, ki so bile, bom rekla, prej bolj odprte.
Dr. Danilo Türk: Torej, ustavno sodišče seveda mora imeti pravi krog svojega, rekel bi, delovanja. In zdaj, nekoč, oziroma do sedaj je to ustavno sodišče zasipano s predmeti, ki so resnično trivialni. Sam sem za to, da imajo pristojnost oziroma pravico sprožati postopke ustavne presoje, seveda varuhinja človekovih pravic oziroma varuh človekovih pravic, seveda tudi informacijska pooblaščenka ali kakšen bodoči informacijski pooblaščenec in tako dalje. Skratka, sem za to, da se tovrstne možnosti ne zmanjšuje. Upam, da se bo na koncu v tem procesu, ki se bo v kratkem začel v državnem zboru, doseglo to, da se krog tistih, ki postavljajo to, ki imajo to možnost, zahtevati ustavno presojo ne zmanjša. Ne mislim, da mora predsednik republike imeti to možnost, ampak vsekakor jo mora imeti varuh človekovih pravic in, pooblaščenec, informacijski pooblaščenec oziroma informacijska pooblaščenka. To je moj pogled na ta vidik, ki ga odpirate. Zdaj, kar zadeva neposredno demokracijo, tu verjamem, da moramo tudi pogledati, kakšne rešitve so dobre. Mislim, da te rešitve niso prvenstveno vezane na ustavno sodišče, bolj so vezane na zakonodajni proces, in vprašanje, ki se meni zdi zanimivo, je tukaj tole, zakonska iniciativa. Ali bi lahko glede zakonske iniciative kakorkoli razširili krog tistih, ki nastopajo pred državnim zborom. Še ena ilustracija mi je zelo všeč, da je Zakon o socialnem podjetništvu prišel v parlamentarni proces, ne da bi ga inicirala vlada. To se mi zdi pozitivno in zdi se mi, da je recimo področje, kot je socialno podjetništvo, tako, da lahko pričakujemo večjo občutljivost drugje, ne v sami vladi. Zato bi bil zato, da se razširi krog tistih, ki lahko prihajajo z zakonskimi iniciativami, med tem ko pri ustavnem sodišču pa se mi zdi, da bi bilo primerno oziroma zadosti, da se ohrani sedanji krog tistih institucij, ki lahko zahtevajo ustavno presojo.
Elena Pečarič: No, ampak ustavna, spoštovanje ustave s strani določenih institucij je že zdaj mnogokrat vprašljivo, tako da, težko si državljani, bom rekla, predstavljamo, ker imamo izkušnjo, da določene institucije, ki, za katere se ve, zakaj so bile ustanovljene, ne izvajajo svojega namena. Tukaj, na primer, lahko rečem brez dlake na jeziku, na primer Urad za enake možnosti, ki se je izkazal, da praktično ne deluje v smeri tega, da bi dejansko zastopal in ščitil tiste, ki so jim kratene enake možnosti.
Dr. Danilo Türk: Torej …
Elena Pečarič: Pa to je eden no, da ne bom predolga.
Dr. Danilo Türk: Glejte, prav gotovo mnoge institucije zaslužijo zelo kritičen pogled in presojo. Nikakor ne mislim braniti naših institucij, našega sistema. Ampak, zdaj, vprašanje je, kaj je pot do njihove krepitve. Če vzameva spet ustavno sodišče. Ustavno sodišče je imelo nekaj sodb, ki so ostale neuresničene, in ta problem je povzročal zaskrbljenost tudi pri meni in zato sem nastopil že, kot rečeno, tri, štiri mesece po začetku svoje funkcije s pobudo, da se to spremeni. Zelo se mi zdi pozitivno, da je sedanja vlada prišla z zakoni in rešitvami za tako imenovane izbrisane razmeroma kmalu in da se tu stvari popravljajo v smeri spoštovanja sodb ustavnega sodišča. Skratka, da se tudi nekaj narediti v okviru obstoječih mehanizmov, če se ljudje za to zavzamejo, in verjamem, da bi podobno zavzemanje moralo obstajati tudi pri Uradu za enake možnosti in še pri kakšni drugi instituciji. Če se pokaže angažma za krepitev institucij in za njihovo delovanje skladno z ustavo in tistimi predpisi, ki urejajo njihove funkcije, potem bo za vse dobro. Mi smo država, ki ima veliko prešibke institucije, ki niso dovolj odporne na raznovrstne pritiske in zaradi tega ne moremo računati na tako kvaliteten razvoj, kot ga želimo.
Elena Pečarič: Ja, škoda, ne.
Dr. Danilo Türk: No, ampak pazite …
Elena Pečarič: … jaz bi samo …
Dr. Danilo Türk: … škoda že, ampak da se tudi kaj izboljšati.
Elena Pečarič: Ja, saj na tem delamo vsi skupaj. Zdaj pa mogoče še vaše mnenje. Dobro veste, da je že kakšen mesec zunaj peticija za ukinitev vojske oziroma ni čisto za ukinitev, nekako prestrukturiranje. Kaj pravite na to?
Dr. Danilo Türk: Poglejte, svoje stališče sem, bistveno stališče, že pojasnil. Mislim, da ne moremo vojske kratko in malo ukiniti. Tega ne moremo napraviti, ker verjamem, da naš varnostni položaj zahteva to, da vojsko imamo. Imamo tudi mednarodne obveznosti, ki smo jih sprejeli na podlagi referendumsko sprejetih odločitev pri nas. Zato nisem za to, da bi vojsko ukinili. Razumem pa vsebino te peticije kot zelo resen poziv k razpravi o tem, kakšno vojsko potrebujemo in kaj moramo narediti za to, da bomo tako vojsko tudi imeli. No, in če dam eno ilustracijo iz tega področja, bi rekel takole, pri nas imamo koncept profesionalne vojske. Ta profesionalna vojska ni najemniška vojska in ni ekspedicijska vojska, ampak je vojska zaradi nacionalnih potreb Republike Slovenije. Se pravi, ta vojska mora imeti urejeno komponento nacionalne obrambe, obrambe države Republike Slovenije, in mora biti povezana s celotno družbo naše države, z institucijami te družbe in mora biti zaradi tega pod dovolj učinkovitim nadzorom civilnih institucij te države. Skratka, to so te naloge, ki jih moramo izvršiti. Verjamem pa, da bi potrebovali v Sloveniji tudi nek sistem obrambnega usposabljanja, ki bi nam omogočil, da imamo v Sloveniji dovolj razvito tako imenovano strateško rezervo ljudi, ki delajo v civilnih dejavnostih, ampak so usposobljeni za obrambne potrebe in potrebe, ki jih prinašajo oborožene sile v našem času. Tu mislim, da izrazito zaostajamo in o tem bi se morali več pogovarjati. Verjamem, da bi tudi razprava o tej peticiji lahko pomagala pri boljšem odpiranju in boljšem obravnavanju tega vprašanja. Dal sem samo eno vprašanje. To je tema, ki bi zahtevala poseben pogovor in midva ne moreva vsega izčrpati.
Elena Pečarič: Ja seveda.
Dr. Danilo Türk: Ampak hočem samo pojasniti, kako vidim problem vojske v njegovem bistvu ta trenutek.
Elena Pečarič: No, ker nekaj teh, bom rekla alinejic govori tudi o tem aganžmaju vojske, v, bom rekla, civilnih zadevah, predvsem pri dolgotrajni oskrbi oziroma pomoči starejšim in tako naprej. Mogoče ne bi bilo neumno tudi o tem resno razmisliti, da bi se lahko določene ure vojakov, pa tudi profesionalnih, zakaj pa ne, namenile tovrstnim, bom rekla, civilnim potrebam in pomoči.
Dr. Danilo Türk: No, o tem nisem razmišljal, tako da nimam, rekel bi, premišljenega odgovora na to vprašanje. Rekel bi, da tisto, kar je neposredno pomembno za angažiranje vojske, je njena usposobljenost za pomoč v primeru naravnih nesreč. Tu lahko nastanejo razmere, v katerih lahko samo vojska s svojo organiziranostjo in svojimi sredstvi, svojo mehanizacijo pomaga. Mi smo videli v različnih naravnih nesrečah, da je bila pomoč vojske bistvenega pomena za to, da se je posledice hitro odpravilo in da smo lahko normalizirali življenje po poplavah, recimo tam, leta 2007 in podobno. Seveda, bile so raznovrstne izkušnje in verjetno se iz teh izkušenj lahko naučimo, da tega, da bo vojska delovala bolje, še bolje v prihodnje. Zdaj, katere vrste civilnih aktivnosti bi prišle vse v poštev, o tem se moramo pogovarjati. Sam sem za to, da se o tem pogovarjamo, vendar, kot rečeno, na predlog, kakršnega imate vi, nisem pripravljen. Ne vem, kako bi …
Elena Pečarič: … no, kar razmislite …
Dr. Danilo Türk: … kako bi vojska tukaj lahko pomagala
Elena Pečarič: Ne, govorim tudi iz lastnih izkušenj, ko je bila še civilna vojska, smo v našem društvu imeli kar nekaj civilnih vojakov, seveda, ki so civilno opravljali …
Dr. Danilo Türk: Seveda.
Elena Pečarič: … obveznost, in moram reči, da se je lepo obneslo tako, da mogoče ta praksa, je, bi bila kar za mogoče nazaj oživeti …
Dr. Danilo Türk: Glejte …
Elena Pečarič: … v določeni meri in za tiste vojake, ki nenazadnje so v Sloveniji, ker seveda, ki niso v misijah, bi tudi mogoče taka izkušnja dala eno človeško plat dojemanja razsežnosti problema vojske in varnosti in skratka …
Dr. Danilo Türk: Razumem. Glejte, kot rečeno, mi imamo profesionalno vojsko, nekoč smo imeli naborniško vojsko z možnostjo civilnega služenja in zdaj, vprašanje je, kaj lahko napravimo v razmerah profesionalne vojske. Kako sistem, ki je zgrajen na temelju tega načela, razviti naprej za to, da bo odgovarjal vsem tistim potrebam, za katere mislimo, da lahko ta sistem nekaj naredi. Ne izključujem te možnosti, o kateri govorite, ampak zdi se mi, da moramo za to, da bi take možnosti odprli, vzpostaviti neko novo stanje. Mi moramo angažirati ljudi, ki danes niso čisto nič angažirani v vojski, in moramo te povezave narediti zato, da bomo bolj obrambno usposobljeni in da bomo imeli možnost tudi zadovoljiti še kakšen drug interes, ki ni čisto, rekel bi, vojaškega značaja, pa bi sodil v okvir take širše definirane obrambne sile. Verjamem celo to, veste, da imamo dovolj ljudi tako v uniformah kot ljudi, ki delajo v civilnem delu našega obrambnega sistema, da bi se lahko tak razširjen sestav razmeroma hitro oblikoval. Verjamem tudi, da imamo pri nas veliko mladih ljudi, ki jim je do tega, da se obrambno usposabljajo ali pa, da bi šli skozi neka usposabljanja, ki jih organizira naš obrambni sistem, ki pa niso izključno vojaškega značaja. Skratka, mi bi morali ta vidik pogledati veliko bolj temeljito, kot smo bili navajeni doslej in potem najti dobre rešitve. S tega stališča se mi zdi, da je peticija lahko koristna kot instrument, ki senzibilizira javnost, ki odpre razpravo na načine, kot jih naša družba potrebuje, in ker gredo verjetno preko tega, kar zaenkrat imamo.
Elena Pečarič: No, nenazadnje je Slovenija, osamosvojitev Slovenije potekala brez formalne vojske, se pravi …
Dr. Danilo Türk: No, imeli pa smo zelo učinkovito teritorialno obrambo.
Elena Pečarič: … smo sposobni. Tako, ja, no.
Dr. Danilo Türk: Imeli smo dobro policijo. Imeli smo manevrsko strukturo narodne zaščite. Skratka, imeli smo kar precej usposobljenih ljudi, dobro organiziranih, dobro pripravljenih in jasno, veste, v teh napetostih in konfliktih ni važno, da je veliko bojevanja. Važno je, da se doseže cilj in mi smo ta cilj takrat znali doseči, ne da bi pretiravali z oboroženo dejavnostjo. Seveda so bile bitke naši teritorialni obrambi vsiljene, ampak slovenska teritorialna obramba in vsi drugi segmenti našega obrambnega sistema takrat so delovali na način, ki je minimiziral uporabo oborožene sile in veličina tiste zmage je bila ravno v tem, da je bila zmaga dosežena z majhno količino dejanske uporabe sile – primerjalno z drugimi konflikti, ki se dogajajo v našem času.
Elena Pečarič: Ja, veste kaj, ker, ko razmišljam o vojski in Natu in tako naprej, mi vedno pride tudi druga plat a ne, otroci, na primer iz Gaze, a ne, ki so zdaj soočeni, jim pač dobrohotno in humanitarno pomagamo, da pač nekako dobijo neke ude nazaj, ki so jim bili tudi z zadnjimi bombami, tudi bombami igračka, ki so še vedno zelo razširjene po svetu, odvzete, tako da …
Dr. Danilo Türk: Ja, Glejte. Prav gotovo se pogovarjate z nekom, ki ni pristaš kršitev pravil vojskovanja, mislim, prav gotovo je v vojni v Gazi bilo veliko kršitev in ni brez podlage kritika, ki jo je izrekel sodnik Goldstone v svojem poročilu, ki ga je napisal za Združene narode in v katerem je kritiziral to vojno in vse kršitve, ki so se v tej vojni dogajale. Seveda so bile to hude kršitve in niso še do konca preiskane, tudi kazenski postopki bodo verjetno potrebni v prihodnje. O tem ni dvoma. Tisto, kar mi lahko naredimo poleg tega, da podpremo Goldstoneovo poročilo in tudi resolucijo Združenih narodov, kar je naša država naposled storila, zdajle v Generali skupščini organizacije Združenih narodov je, da najdemo tisti način humanitarne pomoči, ki smo ga sposobni in kjer lahko naredimo nekaj resnično smotrnega, nekaj kar pomaga. Mi imamo, recimo na področju tovrstne oskrbe za ljudi, ki izgubijo ude v vojnah, veliko znanja, imamo odlične strokovnjake, imamo sistem, ki smo ga razvili z dolgimi desetletji prakse, in prav je, da na ta način s temi našimi sposobnostmi pomagamo. Seveda vem, da s to pomočjo ne bomo rešili problema Gaze. Te iluzije jasno, da nimam. Ampak, ker smo sposobni neko pomoč dati, sem za to, da jo damo. Dajmo pomoč tam, kjer lahko.
Elena Pečarič: Jutri se boste srečali s komisarjem za okolje, gospodom Potočnikom. V bistvu, jaz osebno sem bila letos v poletju angažirana v kar nekaj akcijah, predvsem proti gensko spremenjenih organizmih oziroma sploh o osveščanju. Glede tega resnega problema Slovenija ni izkoristila priložnosti, da bi dosegla varnostni pridržek oziroma moratorij, mogoče je še čas. Tu je zelo pomemben problem, nenazadnje, bi se lahko uveljavila tudi ideja, ki jo na primer gospod Komat, Anton Komat propagira, biotski park, EU Slovenija kot ekološka cona. Kaj menite na to oziroma bo tudi to lahko predmet vajinega pogovora?
Dr. Danilo Türk: Torej, gotovo bo, in sicer z naslednjega zornega kota. Najprej bom moral slišati komisarja Potočnika, da mi pove, kakšne prioritete ima. Trenutno je na okoljskem področju veliko odprtih vprašanj in velika zaskrbljenost. Ne samo zaradi težav pri naslavljanju problema globalnega segrevanja, kjer smo imeli neuspeh lanske köbenhavnske konference in vprašanje, kako naprej, nima jasnega odgovora. No, ta vidik je, kot veste, v Evropski komisiji poverjen nekomu drugemu, ne komisarju Potočniku. Biotska raznovrstnost pa je izrazito resno vprašanje, ki je bilo v zadnjem času nekoliko v ozadju in tu me bo zanimalo, kako komisar Potočnik vidi prioritete za naprej. Slovenija v tem pogledu v evropskih primerjavah niti ne deluje tako zelo slabo, kajti Slovenija ima velik del svojega ozemlja pokrit s programom Natura. Imamo še vedno razmeroma dobro biotsko raznovrstnost in še vedno smo med državami, ki se lahko z nečim pohvalijo na tem področju. Zdaj, zanimalo me bo, kakšne vrste aktivnosti predvideva Evropska komisija, kaj je tu posebej aktualno za nas in kaj lahko napravimo.
Kar zadeva pa vprašanje genetskih, genetsko spremenjene hrane, veste to pa je problem, ki ima dva vidika. En vidik je možnost ogrožanja človeškega zdravja ali pa nekih kvalitet v našem življenju. Po drugi strani imamo pred sabo obdobje, v katerem nas čaka tveganje v zvezi s prehransko varnostjo, globalno gledano. Varnost našega prehranjevanja ni zagotovljena, če gledamo obdobje naslednjih desetih do dvajsetih let, lahko pride do hudih sprememb v cenah hrane na svetovnem trgu, do hudih problemov na tržiščih in problemov, ki bodo odprli vprašanje prehranjevanja na precej bolj dramatičen način, kot smo navajeni. Videli smo leta 2008, kaj se lahko zgodi in tisto je bil majhen in kratkotrajen šok. Relativno govoreč. Mi imamo lahko večje šoke v prihodnosti. Seveda, vse to je povezano tudi z genetskimi modifikacijami, iskanjem rešitev za nova semena, za nove vrste, vzemimo riža, ki je odporen na sušo in podobno. Tu se marsikaj mora doseči, marsikaj se mora spremeniti in nekatere spremembe so že tu. No, če se vrnemo h komisarju Potočniku, jutri bom, ko se bom z njim sestal, predvsem hotel slišati, kakšne so njegove prioritete in potem bomo videli, kaj lahko napravim naprej.
Elena Pečarič: No, to podnebno segrevanje. Prišlo je na dan na primer, da Al Gore oziroma ne vem, če ste slišali za …, kjer je prišlo na dan, da so bili nekateri podatki dobesedno ponarejeni. Se pravi zna biti to globalno segrevanje tudi politični projekt, da se, bom rekla, ustvari neko vzdušje. Nenazadnje tudi po tem, ker bo imel velike ekonomske posledice tudi na tej ravni.
Dr. Danilo Türk: Ja, to razpravo poznam. Znanstveniki bodo morali dati odgovore. Veste, v znanosti je že tako, da se vedno resnica poišče s kritiko obstoječih spoznanj. Nisem prepričan, da drži teza, da je šlo tukaj za zavestno zavajanje. Lahko pa, da je šlo za resne napake. Recimo pri taljenju visokogorskih ledenikov in pri teh vprašanjih, ki so bila predmet posebne kritike. O tem naj znanost pove svoje in znanost je v vsej človeški zgodovini napredovala tako, da je po poti kritike obstoječega znanja prihajalo do boljšega znanja. Verjamem, da velja to isto pravilo tudi sedaj, tudi, ko gre za vprašanja sedanjega globalnega segrevanja in njegovih posledic. Kar pa zadeva, veste politično, uporabo teh ali onih znanstvenih podatkov, je pa tako, svet potrebuje nove tehnologije, v vsakem primeru jih potrebuje. Svet ne bo mogel dolgoročne energetske varnosti zagotoviti z obstoječimi energetskimi viri, ki so v glavnem utemeljeni na fosilnih gorivih. Treba bo napraviti velike spremembe. In seveda, če je k temu tehnološkemu spreminjanju kaj pomagalo razpravljanje o klimatskih spremembah, in seveda pomagalo je, potem je to lahko na koncu koncev dobro za človeštvo, ker bi, recimo neka Kitajska, ve, da kakorkoli, karkoli je že res glede globalnega segrevanja, prebivalstvo Kitajske zahteva temeljite tehnološke spremembe, tudi na področju pridobivanja novih energij in je med najbolj aktivnimi državami na tem področju. Naš čas prinaša potrebe po radikalnem prehajanju v nove tehnologije in tisti, ki bodo tu boljši, ki bodo tu hitrejši, bodo imeli boljšo prihodnost. To je samostojno vprašanje, ki je vredno vse politične pozornosti.
Elena Pečarič: Ja, ampak, se vam ne zdi, da prej, ko sva govorila tudi o raznovrstnosti, naravni, da imamo v Sloveniji veliko bogastvo, ki ga premalo ščitimo in znamo premalo ceniti? Ker imam informacije, da predstavniki multinacionalk hodijo dobesedno po kmetijah, izbirajo semena, ki jih potem patentirajo. Mi tega ne znamo zaščititi in preventivno, bi rekla, uveljaviti kot, ne vem, avtohtone vrste.
Dr. Danilo Türk: Glejte, prav gotovo imamo dobro biotsko raznovrstnost, kar sem že omenil. Verjetno se tega premalo zavedamo in verjetno tudi nismo dovolj dobri pri zaščiti. Ker se pogovarjava o mojem srečanju z Janezom Potočnikom, z evropskim komisarjem za okolje, vam lahko rečem, da bom te teme odprl z njim, ker me zanima, kaj on, kot vodilni evropski funkcionar za varstvo okolja vidi kot prioritete na tem področju. To se mi zdi, da je za naše odločanje pomembno. Moram pa odkrito povedati, da kar zadeva ohranjanje biotskih posebnosti Slovenije in poseganja iz tujine vanje, vprašanje, ali smo dovolj dobro zaščitili naše vrste in podobno, na to temo ne vem dovolj, da bi vam lahko nekaj zelo resnega odgovoril.
Elena Pečarič: No, bova počasi zaključila. Mogoče bi vam za konec prebrala nekaj. So mar minuli vam že sreče in slave časi, ki so vam edino srečo s spravo obljubile, da spone, ki vas še teže z rok, se vam za venomer zdrobe, da le sosed bo mejak in na zemlji prost bo vsak. Kod hodi čast, ki naj bi jo imela oblast, kot hodi oblast, ki je ljudstva last. Imate kakšen komentar?
Dr. Danilo Türk: Glejte, sem človek, ki verjame v ideale. Verjamem v ideal sprave, verjamem v ideal svobode. Prav gotovo so ti ideali tisto, zaradi česar sem sploh šel v politiko. Vem pa tudi, da je te ideale zelo težko uresničiti. Ampak, bodite prepričani, moja volja po uresničevanju teh idealov ni zmanjšana. Mi imamo zdaj nekoliko bolj nervozno situacijo, kot je bila takrat, ko sem bil izvoljen za predsednika republike. Imamo nekoliko več zamer, medsebojnih, ampak kot optimist in kot človek, ki verjame v ideale, sem prepričan, da je tudi to začasno stanje. Nekatere temeljne stvari, o katerih sva govorila, moramo napraviti. Še enkrat, moramo naše institucije države narediti močnejše, bolj odporne na pritiske in verjamem, da imamo možnost, da to dosežemo. Tako da moj optimizem ni zmanjšan. Moja volja ni zmanjšana. Dobro se počutim, dobro se počutim v svoji sedanji funkciji. Verjamem, da delam stvari, ki so ne samo dolgoročno, ampak tudi srednjeročno in kratkoročno v interesu Republike Slovenije in verjamem, da nas je v Sloveniji vseh državljank in državljanov, ki poskušamo kaj dobrega napraviti za Slovenijo, zelo veliko. Tako da sem optimist in bi rad, da bi bilo v Sloveniji čim več optimizma.
Elena Pečarič: Ja, upajmo, da bomo imeli tudi dobre razloge, da bomo lahko ta optimizem gojili in vzpodbujali.
Dr. Danilo Türk: Seveda.
Elena Pečarič: Zdaj, a ste hoteli še kaj?
Dr. Danilo Türk: Ne prosim, kar povejte.
Elena Pečarič: Vam bi želela dati še, imam spet nekaj darilc v obliki knjig.
Dr. Danilo Türk: Dobro.
Elena Pečarič: Čakajte, samo, da najdem.
Dr. Danilo Türk: Bodo prinesli ne?
Elena Pečarič: Ja.
Dr. Danilo Türk: In bova pogledala kakšna darila imamo danes.
Elena Pečarič: A ste prebrali mojo knjigo?
Dr. Danilo Türk: O osebni asistenci sem prebral tisto, kar ste mi dali.
Elena Pečarič: Ne, ne Entropija. Politično.
Dr. Danilo Türk: Politično? Čakajte, tega se pa ne spomnim.
Elena Pečarič: To sem vam dala 3. decembra. Glejte to imamo s Freedom drive-a.
Dr. Danilo Türk: Je, Freedom drive, to sem videl, ja.
Elena Pečarič: Ja to imate vedno na e-mailu. Ampak glejte, tale bontonček.
Dr. Danilo Türk: Bontonček.
Elena Pečarič: To bi pa lahko mogoče v prihodnosti uporabili tudi v okviru vaše fundacije. Mi izvajamo to v osnovnih šolah, delavnice, kjer učimo otroke v bistvu, kako ravnati z drugačnostjo in neposredno tudi učitelje, kako biti, bom rekla, čim bolj normalni do drugačnih, da so vsi pač enaki v šoli in da se tako tudi počutijo. Čeprav ima kdo kakšno posebnost.
Dr. Danilo Türk: Ja, to je zanimivo.
Elena Pečarič: To, je to.
Dr. Danilo Türk: Ja, dobro. Čakajte, tole je tudi Freedom drive, ne?
Elena Pečarič: Ja, ja.
Dr. Danilo Türk: Ja. Tole sem prebral, to ste mislili, Mala dežela velike …
Elena Pečarič: Ne, ne, ne. Jaz sem vam zadnjič dala Entropijo.
Dr. Danilo Türk: To pa moram pogledati.
Elena Pečarič: Tisto, ja.
Dr. Danilo Türk: Ker, tole se spominjam, to sem …
Elena Pečarič: Mislim, da sem dala vašemu kolegu, ki je bil zraven.
Dr. Danilo Türk: Glejte, potem verjetno nisem prebral in če bi, bi vam povedal …
Elena Pečarič: Ne, saj to je čisto tako. Če bi vsaj pogledali bi se verjetno spomnil, kajne? Jaz sem kar ostra. Jaz se vam iskreno zahvaljujem za tako dolg pogovor. Moram reči, da nisem nameravala, da bi bil tako dolg, ampak je bilo zelo prijetno kramljati z vami …
Dr. Danilo Türk: Hvala lepa.
Elena Pečarič: … oziroma diskutirati in izmenjevati stališča. Upam, da bo še priložnost in želim vam veliko uspeha pri vašem delu, ker nenazadnje se to tudi pozna v naših življenjih.
Dr. Danilo Türk: Hvala lepa. Jaz se opravičujem. če so bili moji odgovori malo bolj dolgi, ampak veste, vaša vprašanja so bila, ne samo zanimiva, ampak tudi precej zahtevna.
Elena Pečarič: Ja, jaz poskušam, jaz sem novinarka iz radovednosti, tako da potem poskušam spraševati tisto, kar drugi novinarji ne vprašajo.
Dr. Danilo Türk: Hvala lepa.
Elena Pečarič: Hvala. Nasvidenje.
Dr. Danilo Türk: Nasvidenje.